Zaključek – popolnost kot sad odpovedovanja

Bhagavad-gītā se pravzaprav zaključi s sedemnajstim poglavjem. Dodatno, osemnajsto poglavje je povzetek prej obravnavanih tem. V vsakem poglavju Bhagavad-gīte Gospod Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, poudarja, da je vdano služenje Njemu najvišji cilj življenja. Isto sporočilo nam v strnjeni obliki posreduje tudi osemnajsto poglavje, v katerem je znanje o vdanem služenju imenovano najzaupnejše znanje. V prvih šestih poglavjih je poudarek na vdanem služenju Gospodu: yoginām api sarveṣām.... „Med vsemi yogīji ali transcendentalisti je najboljši tisti, ki nenehno misli Name.“ Naslednjih šest poglavij obravnava čisto vdano služenje, njegovo naravo in delovanje čistih bhakt. Predmet zadnjih šestih poglavij pa so znanje, odpovedovanje, delovanje materialne in transcendentalne narave ter vdano služenje. V prejšnjem poglavju je bilo rečeno, da bi morali vsa svoja dejanja posvetiti Vsevišnjemu Gospodu, ki Ga predstavljajo besede oṁ tat sat. Te besede označujejo Viṣṇuja, Vrhovno Osebo. Iz tretjega dela Bhagavad-gīte je jasno, da je edini smisel življenja vdano služenje Gospodu. To je bilo utemeljeno z navajanjem prejšnjih ācārij in Brahma-sūtre ali Vedānta-sūtre. Nekateri impersonalisti mislijo, da imajo izključno pravico do znanja iz Vedānta-sūtre, ki pa je v resnici namenjena razumevanju metode vdanega služenja, saj jo je sestavil sam Gospod, ki je tudi njen poznavalec. To je opisano v petnajstem poglavju. Cilj proučevanja vsakega svetega spisa, vsake Vede, je vdano služenje Gospodu. To je pojasnjeno v Bhagavad-gīti.

Kakor je v drugem poglavju na kratko predstavljena vsebina ostalih poglavij Bhagavad-gīte, je tudi osemnajsto poglavje povzetek vsega prej podanega znanja. Iz dosedanjih poglavij je razvidno, da je cilj življenja razviti nenavezanost na materialni svet in se dvigniti na transcendentalno raven, kjer ni vpliva guṇ materialne narave. Arjuna bi rad poznal razliko med odpovedovanjem (tyāgo) in življenjem v redu odpovedi (sannyāso), dvema temama Bhagavad-gīte. Zato Kṛṣṇo prosi, naj mu pojasni pomen teh dveh besed.

Vredno si je pobliže ogledati besedi Hṛṣīkeśa in Keśi-niṣūdana, s katerima se Arjuna v tem verzu obrača na Vsevišnjega Gospoda. Kṛṣṇa se imenuje Hṛṣīkeśa, ker je gospodar čutov in nam lahko pomaga doseči mir uma. Arjuna prosi Kṛṣṇo, naj povzame vse do zdaj povedano na tak način, da bo ostal nevznemirjen. V njem je še zmeraj nekaj dvomov in le-ti so kakor demoni. Arjuna zato nagovarja Kṛṣṇo s Keśi-niṣūdana. Keśī je eden od najstrašnejših demonov, ki jih je ubil Gospod. Zato Arjuna zdaj prosi Kṛṣṇo, naj uniči demona dvoma, ki prebiva v njem.

Človek ne bi smel delovati zato, da bi lahko užival sadove svojega dela. Tako uči Bhagavad-gītā. Mora pa opravljati dejavnosti, ki mu bodo omogočile, da poglobi svoje duhovno znanje. To bo pojasnjeno v naslednjih verzih. V Vedah so opisana številna žrtvovanja, s katerimi je mogoče doseči različne cilje. Obstajajo na primer žrtvovanja, ki človeku omogočijo, da dobi dobrega sina ali pa se dvigne na višje planete, ker pa so pobuda za opravljanje takih žrtvovanj materialne želje, bi jih morali opustiti. Opravljati bi morali samo žrtvovanja, s katerimi bomo očistili svoja srca in razširili svoje duhovno znanje.

Mnoge dejavnosti, o katerih govorijo Vede, so predmet nesoglasij. Rečeno je na primer, da je v žrtvovanju dovoljeno ubiti žival, kljub temu pa nekateri menijo, da je ubijanje živali v vseh pogledih nedopustno. Vede res dovoljujejo ubijanje živali v žrtvovanjih, toda žrtvovana žival v resnici ni ubita. Žrtvovanje ji da novo življenje. Včasih znova dobi živalsko telo, včasih pa takoj napreduje do človeške življenjske oblike. Ampak modreci imajo glede tega različna mnenja. Nekateri pravijo, da živali nikakor ne bi smeli ubijati, drugi pa trdijo, da je pri določenih žrtvovanjih to dobro. To nasprotje mnenj glede opravljanja žrtvovanj bo zdaj razrešil sam Gospod.

Obstajajo sicer različna mnenja o tem, kaj je odpovedovanje, za dokončno pa bi morali sprejeti sodbo Śrī Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti. Vede so navsezadnje zakoni, ki jih je določil Gospod. Gospod je zdaj osebno prisoten in Njegove besede moramo sprejeti kot končnoveljavne. Pravi, da glede na različne guṇe materialne narave obstajajo različne vrste odpovedovanja.

Yogīji bi morali delovati tako, da človeški družbi pomagajo duhovno napredovati. Obstaja več žrtvovanj, ki človeka očistijo in mu pomagajo, da stopi na pot duhovnega življenja. Eno od njih je na primer poročni obred ali vivāha-yajña. Ali naj sannyāsī, človek v redu odpovedi, ki je prekinil družinske vezi, spodbuja ljudi k temu obredu? Gospod tu pravi, da se ne bi smeli odpovedati nobenemu žrtvovanju, ki človeku prinaša dobrobit. Namen vivāha-yajñe, poročnega obreda, je ustaliti um, ki bo tako postal miren, kar je potrebno za duhovni napredek. Zato bi morali celo sannyāsīji večini ljudi priporočiti vivāha-yajño. Sannyāsījem je druženje z ženskami strogo prepovedano, vendar to ne pomeni, da se mladenič, ki še ni na tej stopnji, ne bi smel v poročnem obredu oženiti. Vsa v Vedah predpisana žrtvovanja so namenjena temu, da ljudem pomagajo doseči Vsevišnjega Gospoda. Zato jih tisti na nižjih stopnjah duhovnega razvoja ne bi smeli opustiti. Z deljenjem miloščine si prav tako čistimo srce. Če damo miloščino primernemu človeku, bomo, kot že rečeno, duhovno napredovali.

Čeprav vsa žrtvovanja očiščujejo, jih ne bi smeli opravljati zato, da bi se kakor koli okoristili. Z drugimi besedami, prenehati bi morali opravljati žrtvovanja, namenjena materialni blaginji, ne bi pa smeli opustiti žrtvovanj, ki očiščujejo naše bivanje in nas dvignejo na duhovno raven. Ljudi je treba spodbujati k vsem dejavnostim, ki lahko v njih prebudijo zavest Kṛṣṇe. Tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da je treba opravljati vse dejavnosti, ki vodijo na pot vdanega služenja Gospodu. To je najvišje merilo religioznosti. Gospodov bhakta bi moral opraviti kakršno koli delo ali žrtvovanje in izkoristiti vsako priložnost za deljenje miloščine, če mu bo to koristilo pri vdanem služenju Gospodu.

Človek bi moral opustiti delovanje, namenjeno materialnemu uživanju, in bi moral delovati tako, da bo lahko dosegel duhovno raven. Lahko na primer kuha za Vsevišnjega Gospoda, Mu daruje hrano, uživa ostanke darovane hrane itd. Rečeno je, da tisti, ki je stopil v red odpovedi, ne bi smel kuhati zase, lahko pa pripravlja hrano za Vsevišnjega Gospoda. Da bi sannyāsī svojemu učencu olajšal napredovanje v zavesti Kṛṣṇe, lahko zanj opravi tudi poročni obred. Kdor se takim dejavnostim odreče, deluje v guṇi teme.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne bi smel prenehati s služenjem denarja, boječ se, da deluje za čutno uživanje. Če lahko z delom prislužen denar uporabimo za Kṛṣṇo in če lahko z zgodnjim vstajanjem obudimo svojo transcendentalno zavest Kṛṣṇe, takega delovanja ne bi smeli opustiti iz strahu ali pa zato, ker se nam zdi težavno. Takšno odpovedovanje je v guṇi strasti. Delovanje pod vplivom strasti prinese človeku samo trpljenje. Kdor se odpove delovanju iz razlogov, navedenih v tem verzu, nikoli ne dobi pravih sadov odpovedovanja.

Dolžnosti moramo izpolnjevati, kot je opisano v tem verzu. Delovati moramo brez navezanosti na različne vrste dela in njegove sadove. Kṛṣṇe zavesten človek, ki dela v tovarni, se ne enači s poklicem, ki ga opravlja, in se ne druži z delavci v tovarni. Dela samo za Kṛṣṇo. Ker se odpove sadovom svojega dela in jih preda Kṛṣṇi, je njegovo delovanje transcendentalno.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe ali pa je pod vplivom guṇe vrline, ne sovraži nikogar in ničesar, kar povzroča trpljenje njegovemu telesu. Svoje delo opravlja na pravem mestu in ob pravem času ter se ne boji težav, na katere utegne naleteti. Tak človek je na transcendentalni ravni. Najinteligentnejši je in pri delovanju ga nikoli ne mučijo dvomi.

V Bhagavad-gīti je rečeno, da živo bitje nikoli ne more biti nedejavno. Resnično se torej odpoveduje tisti, ki deluje za Kṛṣṇo in ne uživa sadov svojega dela, temveč jih daruje Gospodu. Mnogi člani Mednarodne skupnosti za zavest Kṛṣṇe trdo delajo v pisarnah, tovarnah in drugod, zaslužek pa podarijo skupnosti. Take vzvišene duše so pravi sannyāsīji in dejansko živijo v odpovedi. Tu je jasno opisano, kako in zakaj se je treba odpovedati sadovom svojega dela.

Kṛṣṇe zavesten človek, ki deluje z znanjem o svojem odnosu s Kṛṣṇo, je zmeraj v osvobojenem stanju. Zato mu po smrti njegovo delovanje ne prinese ne dobrih ne slabih sadov.

Če ima vsako dejanje posledico, kako je potem mogoče, da Kṛṣṇe zavesten človek ne uživa in ne trpi posledic svojega delovanja? V odgovor na to vprašanje Gospod navaja Vedānta-sūtro. Pravi, da ima delovanje pet vzrokov. Teh pet vzrokov je potrebnih za dovršitev katerega koli dejanja. Sāṅkhya je steblo znanja, Vedānta pa je njegov vrh in priznavajo jo vsi glavni ācārye. Kot táko sprejema Vedānta-sūtro celo Śaṅkara. Zato se je treba ob vseh vprašanjih obrniti na ta avtoritativni vir.

Vrhovni upravitelj je Nadduša. V Bhagavad-gīti je rečeno: sarvasya cāhaṁ hṛdi sanniviṣṭaḥ. Nadduša vsako živo bitje spodbudi k določenim dejanjem, tako da ga spomni na njegovo preteklo delovanje. Če človek deluje zavestno Kṛṣṇe in se pri tem ravna po navodilih Nadduše v sebi, njegova dejanja nimajo posledic ne v tem ne v naslednjem življenju.

Beseda adhiṣṭhānam označuje telo. Duša, ki prebiva v njem, deluje, da bi lahko uživala sadove svojega dela, zato se imenuje kartā, vršilec dejanj. Duša je kot poznavalec telesa in vršilec dejanj opisana v śruti: eṣa hi draṣṭā sraṣṭā (Praśna Upaniṣada 4.9). Isto je rečeno tudi v Vedānta-sūtri v verzih jño 'ta eva (2.3.18) in kartā śāstrārthavattvāt (2.3.33). Sredstvo za delovanje so čuti, s katerimi duša deluje na različne načine. Pri vsakem dejanju je potreben trud. Uspeh vseh prizadevanj pa je odvisen od Nadduše, ki kot prijatelj prebiva v srcu živega bitja. Vsevišnji Gospod je najpomembnejši dejavnik delovanja. Tistega, ki po navodilih Nadduše v srcu deluje za Kṛṣṇo, njegova dejanja zato nikoli ne vežejo. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, pravzaprav ni odgovoren za svoja dejanja. Vse je v rokah vrhovne volje, Nadduše, Vsevišnje Božanske Osebnosti.

V tem verzu sta posebej pomembni besedi „pravilno“ in „nepravilno“. Pravilno je delovanje, ki je v skladu z navodili svetih spisov, nepravilno pa je tisto, ki nasprotuje njihovim načelom. V vsakem primeru pa je za dovršitev dejanja potrebnih prej omenjenih pet dejavnikov.

Neumnež ne more razumeti, da Nadduša kot njegov prijatelj prebiva v njegovem srcu in ga usmerja pri delovanju. Polje delovanja, vršilec dejanj, prizadevanje in čuti so materialni vzroki dejanj, njihov vrhovni vzrok pa je Vsevišnji, Božanska Osebnost. Zavedati bi se morali torej, da poleg štirih materialnih vzrokov obstaja še vrhovni, delujoči vzrok. Kdor ne pozna Vsevišnjega, misli, da je sam vršilec dejanj.

Gospod v tem verzu Arjuni pojasnjuje, da njegova želja po tem, da bi se izognil bojevanju, izvira iz lažnega ega. Arjuna je mislil, da je edini vršilec dejanj, ni pa se oziral na voljo Vsevišnjega, ki deluje od zunaj in od znotraj. Ker ni poznal želje Vsevišnjega, zakaj bi potem deloval? Če človek pozna sredstva za delovanje in ve, da je on tisti, ki opravlja delo, Vsevišnji Gospod pa vrhovna avtoriteta, ki dejanja odobri, pa je njegovo delovanje zmeraj popolno. Tak človek ni nikoli zaslepljen. Kdor deluje neodvisno, na lastno odgovornost, je pod vplivom lažnega ega ali pa je brezbožnež in ni zavesten Kṛṣṇe. Kdor pod vodstvom Nadduše ali Vsevišnje Božanske Osebnosti deluje z zavestjo Kṛṣṇe, ne ubija, četudi zagreši uboj, in nikoli ne trpi posledic takega dejanja. Če vojak ubija na poveljnikov ukaz, mu za to ne bo treba odgovarjati pred sodiščem, če ubija na lastno pest, pa mu bodo zagotovo sodili.

Vsakodnevno delovanje spodbudijo trije dejavniki: znanje, predmet spoznavanja in njegov poznavalec. Sredstvo za delo, sámo delo in vršilec dejanj pa so sestavine dejanja. Vsako dejanje sestoji iz teh elementov. Preden človek začne delovati, se mora v njem pojaviti pobuda, ki ji pravimo navdih. Stopnje dela pred dejanskim začetkom dela so subtilna oblika delovanja. Zatem delovanje preide v konkretna dejanja. Pred tem nastopijo psihološki procesi mišljenja, čustvovanja in hotenja, ki skupaj sestavljajo pobudo za delovanje. Navdih za delo, ki ga človek dobi iz svetih spisov, se ne razlikuje od tistega, katerega izvor so navodila duhovnega učitelja. Ko sta prisotna vršilec dejanj in navdih, pride do konkretnega delovanja. To poteka ob pomoči čutov, katerih središče je um. Vsi ti elementi delovanja se združeni imenujejo celotna dejavnost.

Tri guṇe materialne narave so bile podrobno opisane v štirinajstem poglavju. Tam je bilo rečeno, da guṇa vrline človeka razsvetli z znanjem, guṇa strasti ga spodbudi k materialističnemu delovanju, pod vplivom guṇe nevednosti pa postane človek len in nedejaven. Vse guṇe materialne narave nas vklepajo v materialni svet; nobena ne vodi do osvoboditve. Celo kdor je v guṇi vrline, je pogojen. V sedemnajstem poglavju je Kṛṣṇa opisal razne oblike čaščenja, značilne za ljudi pod vplivom različnih guṇ materialne narave. V tem verzu pa Gospod pravi, da bo spregovoril o znanju, delu in vršilcih dejanj pod vplivom vsake od treh guṇ materialne narave.

Kdor v vsakem živem bitju, pa naj bo to polbog, človek, ptica, zver, vodna žival ali pa rastlina, vidi dušo, ima znanje v guṇi vrline. Čeprav imajo živa bitja glede na svoje preteklo delovanje različna telesa, v vsakem od njih prebiva duhovna duša. Kot je rečeno v sedmem poglavju, je življenjska sila v telesu delec višje narave Vsevišnjega Gospoda. Kdor v vseh telesih vidi eno in isto višjo naravo, življenjsko silo, vidi v guṇi vrline. Za razliko od umrljivih teles je ta energija življenja neuničljiva. Živa bitja se navidez razlikujejo drugo od drugega, ker imajo različna telesa. Ker obstaja v svetu materialne pogojenosti veliko življenjskih vrst, se zdi življenjska sila v vsaki od njih različna. To poznavanje brezosebnega aspekta Vsevišnjega je ena od stopenj samospoznanja.

Pojmovanje, da se živo bitje ne razlikuje od materialnega telesa in da je ob smrti telesa uničena tudi zavest, je v guṇi strasti. Ljudje s takim znanjem menijo, da se telesa razlikujejo drugo od drugega, ker so razvila različne vrste zavesti, in ne priznavajo ločenega obstoja duše, ki je izvor zavesti. Dušo enačijo s samim telesom in pravijo, da ne obstaja ločeno od njega. Nekateri od njih so prepričani, da je zavest začasna. Drugi zanikajo obstoj individualnih duš in govorijo o vsepričujoči duši, polni znanja, materialna telesa pa imajo za začasne pojavne oblike nevednosti. Nekateri pa menijo, da v telesu ni niti individualne niti vrhovne duše. Vsa taka prepričanja so rezultat guṇe strasti.

„Znanje“ navadnih ljudi je v guṇi teme ali nevednosti, kajti vsa pogojena živa bitja se rodijo pod vplivom te guṇe. Znanje, ki ne prihaja od verodostojnega duhovnega učitelja niti iz svetih spisov, je omejeno zgolj na telo. Človek s takim znanjem se ne zmeni za navodila svetih spisov. Njegov bog je denar, znanje pa je zanj vse, kar govori o zadovoljevanju telesnih potreb. Tako znanje nima nič opraviti z Absolutno Resnico. Podobno je znanju živali, ki vedo le, kako jesti, spati, se braniti in razmnoževati. V tem verzu je tako znanje opisano kot rezultat guṇe teme. Če povzamemo: znanje o duhovni duši kot ločeni od telesa je znanje v guṇi vrline; znanje, ki s pomočjo materialne logike in filozofske spekulacije porodi številne teorije in doktrine, je proizvod guṇe strasti; znanje o tem, kako poskrbeti za telesno udobje, pa je v guṇi nevednosti.

Če človek izpolnjuje dolžnosti, ki jih za njegov družbeni razred in duhovni red predpisujejo sveti spisi, če opravlja svoje delo brez navezanosti in ne da bi si lastil njegove rezultate ter zato brez ljubezni in sovraštva, če deluje z zavestjo Kṛṣṇe, za zadovoljstvo Vsevišnjega, in ne za lastno zadovoljstvo oziroma zadovoljstvo lastnih čutov, je njegovo delo v guṇi vrline.

Vsakdo je za svoja dejanja odgovoren državi oziroma predstavnikom Vsevišnjega Gospoda, yamadūtam. Neodgovorno delovanje je pogubno, saj je v nasprotju s predpisi svetih spisov. Pogosto je nasilno in onesrečuje druga živa bitja. Temelji na svojeglavosti, kar je znak, da se opravlja pod vplivom iluzije. Vsa taka dejanja, opravljena v iluziji, so rezultat guṇe nevednosti.

Ker je Kṛṣṇe zavesten človek nad guṇami materialne narave, so v njem samodejno prisotne značilnosti vrline. Tak človek nima želje po sadovih dela, ki mu je zaupano, saj je osvobojen lažnega ega in ponosa. Kljub temu pa svoje delo do konca opravlja z velikim navdušenjem. Težave, na katere naleti pri tem, ga ne vznemirijo; zmeraj je poln entuziazma. Ni mu mar, ali ga čaka uspeh ali neuspeh. Enak je v sreči in v nesreči. Kdor deluje na ta način, se ustali v guṇi vrline.

Vzrok človekove prekomerne navezanosti na določeno vrsto dela ali na njegove sadove je premočna navezanost na materialistično življenje: na dom, ženo in otroke. Tak človek ne išče ničesar višjega. Njegov edini cilj je, da se obda s čim večjim materialnim udobjem. Navadno je zelo pohlepen in misli, da je vse, kar si je pridobil, trajno in mu ne bo nikoli odvzeto. Nasilen je, in da bi ugodil svojim čutom, je pripravljen zagrešiti kakršen koli prestopek. Nečist je in ni mu mar, ali služi denar na pošten ali na nepošten način. Kadar je pri svojem delu uspešen, je neizmerno srečen, neuspeh pa ga navda z veliko žalostjo. Takšno je delovanje človeka pod vplivom guṇe strasti.

Sveti spisi nas učijo, kaj moramo in česa ne smemo delati. Ljudje, ki jim ni mar za pravila svetih spisov, počno ravno to, česar ne bi smeli, in so večinoma materialisti. Delujejo po nareku guṇ materialne narave, ne pa po navodilih svetih spisov. Taki ljudje niso posebej ljubeznivi. Prekanjeni so in žaljivi do drugih. Zelo so leni in svojih dolžnosti ne opravljajo, kakor bi morali; vedno jih puščajo za kasneje. Zato so zlovoljni. Zmeraj zavlačujejo svoje delo – za to, kar bi lahko naredili v eni uri, porabijo leta in leta. Kdor deluje na ta način, deluje v guṇi nevednosti.

Gospod je najprej opisal različne vrste znanja, tistih, ki imajo znanje, in predmetov spoznavanja glede na guṇe materialne narave, zdaj pa bo na enak način spregovoril še o inteligenci in odločnosti vršilca dejanj.

Delovanju v skladu z navodili svetih spisov pravimo pravṛtti, predpisano delovanje. Dejavnosti, ki jih sveti spisi ne predpisujejo, ne bi smeli opravljati, kajti kdor se ne ravna po navodilih svetih spisov, postane suženj posledic svojega delovanja. Inteligenca, ki zmore razlikovati med pravilnim in napačnim, je inteligenca v guṇi vrline.

Inteligenca v guṇi nevednosti zmeraj deluje ravno nasprotno, kot bi morala. Brezbožnost ima za religijo, pravo religijo pa zavrača. Ljudje pod vplivom guṇe nevednosti imajo veliko dušo za navadnega človeka, navadnega človeka pa za veliko dušo. Za resnico menijo, da je neresnica, neresnico pa sprejmejo kot resnico. Vsega se lotijo na napačen način, zato je rečeno, da je njihova inteligenca v guṇi nevednosti.

Yoga je metoda, ki človeku omogoča spoznati Vrhovno Dušo. Kdor se s stanovitno odločnostjo osredotoči na Vsevišnjega ter usmeri Nanj svoj um, življenjsko silo in čutne dejavnosti, deluje po načelih zavesti Kṛṣṇe. Odločnost takega človeka je v guṇi vrline. V tem verzu je posebej pomembna beseda avyabhicāriṇyā, ki pove, da tistih, ki so se posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, nobena druga dejavnost nikoli ne odvrne od izbrane poti.

Človek, ki zmeraj stremi po sadovih pobožnega delovanja in materialnega napredka, čigar edina želja je čutno uživanje in ki temu podredi dejavnosti uma in čutov ter vse svoje življenje, je v guṇi strasti.

Na osnovi tega verza ne bi smeli zaključiti, da človek v guṇi vrline ne sanja. Sanjanje tu pomeni prekomerno spanje. Vsakdo sanja, ne glede na to, ali je v guṇi vrline, strasti ali nevednosti, in to je povsem naravno. Toda če človek ne more premagati prekomernega spanja, če se ponaša z uživanjem materialnih stvari, če nenehno sanjari o tem, kako bi gospodoval materialnemu svetu, in podredi temu svoje življenje ter dejavnosti uma in čutov, je njegova odločnost v guṇi nevednosti.

Pogojena duša si nenehno prizadeva za materialno srečo ter tako znova in znova žveči že prežvečeno. Včasih pa živo bitje, ki bi rado uživalo, sreča veliko dušo in se tako reši materialnih spon. Pogojena duša se torej nenehno predaja zadovoljevanju čutov, ko pa v družbi velikih duš doume, da gre ves čas le za ponavljanje enega in istega, ter se prebudi njena prava zavest, zavest Kṛṣṇe, se lahko osvobodi te ponavljajoče se navidezne sreče.

Kdor želi doseči samospoznanje, se mora držati številnih pravil, da bi lahko obvladal um in čute ter osredotočil um na dušo. Ta metoda je zelo zahtevna, grenka kakor strup, toda kdor z upoštevanjem takih pravil doseže transcendentalno raven, okusi pravi nektar in uživa življenje.

Kadar mlad fant sreča mlado dekle, ga čuti silijo k temu, da jo gleda, se je dotika in ima z njo spolni odnos. Na začetku vse to zelo prija čutom, kasneje pa se spremeni v strup. Fant in dekle se razideta ali ločita, kar jima prinese žalost in bolečino. Taka sreča je v guṇi strasti. Sreča, ki nastane pri stiku čutov s predmeti čutne zaznave, zmeraj vodi v nesrečo, zato se ji je treba na vsak način izogniti.

Človek, ki sta mu v užitek spanje in lenarjenje, pa tudi kdor ne ve, kako bi moral in kako ne bi smel delovati, sta vsekakor pod vplivom guṇe teme, nevednosti. Za tistega, ki je pod vplivom guṇe nevednosti, je vse iluzija. Zanj ni sreče niti na začetku niti na koncu. Človek v guṇi strasti lahko na začetku kratek čas uživa srečo, na koncu pa ga doleti nesreča, kdor je v guṇi nevednosti, pa je vseskozi nesrečen, tako na začetku kakor na koncu.

Gospod tu na kratko pojasnjuje, da je vpliv treh guṇ materialne narave čutiti po vsem univerzumu.

Kot je rečeno v petnajstem poglavju, so vsa živa bitja sestavni delci Vsevišnjega Gospoda. Gospod je torej izvor vseh živih bitij. To je potrjeno v Vedānta-sūtri: janmādy asya yataḥ. Vsevišnji Gospod daje življenje vsem živim bitjem. V sedmem poglavju je bilo rečeno, da je Gospod po Svojih dveh energijah (zunanji in notranji) prisoten vsepovsod. Zato Ga moramo častiti skupaj z Njegovimi energijami. Vaiṣṇave, Gospodovi bhakte, Ga ponavadi častijo skupaj z Njegovo notranjo energijo. Gospodova zunanja energija je popačen odsev notranje energije. Zunanja energija je ozadje, Vsevišnji Gospod pa je kot Paramātmā, Gospodova popolna emanacija, prisoten vsepovsod. Gospod je Nadduša vseh polbogov, vseh ljudi in vseh živali v materialnem svetu. Zato se moramo zavedati, da smo kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda dolžni služiti Gospodu. Vsakdo bi Mu moral popolnoma zavesten Kṛṣṇe služiti z ljubeznijo in vdanostjo. Na to pot nas usmerja ta verz.

Človek mora vedeti, da mu je dejavnost, s katero se ukvarja, poveril Hṛṣīkeśa, gospodar čutov. Śrī Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, bi moral častiti tako, da Mu daruje sadove svojega dela. Kdor se zmeraj zaveda tega in je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, si po Gospodovi milosti pridobi popolno znanje o vsem. To je popolnost življenja. V Bhagavad-gīti (12.7) Gospod pravi: teṣām ahaṁ samuddhartā. Vsevišnji Gospod osebno poskrbi, da tak bhakta doseže osvoboditev. To je najvišja popolnost življenja. Kdor služi Vsevišnjemu Gospodu, jo zagotovo doseže, ne glede na to, kakšno dejavnost opravlja.

Dolžnosti pripadnikov različnih družbenih stanov so opisane v Bhagavad-gīti. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjih verzih, so dolžnosti brāhmaṇe, kṣatriye, vaiśye in śūdre določene glede na guṇe materialne narave, pod vplivom katerih so le-ti. Človek ne bi smel opravljati dolžnosti drugih. Kdor je po naravi nagnjen k delu, značilnem za śūdre, se ne bi smel pretvarjati, da je brāhmaṇa, četudi se je rodil v družini brāhmaṇ. Vsakdo mora delovati v skladu s svojo naravo. Nobeno delo ni vredno zaničevanja, če z njim služimo Vsevišnjemu Gospodu. Dejavnosti brāhmaṇe so v guṇi vrline. Kdor po naravi ni v vrlini, ne bi smel posnemati brāhmaṇ. Kṣatriye ali upravitelji družbe so primorani opravljati številna nizkotna dejanja: biti morajo nasilni in ubijati sovražnike, včasih pa morajo iz političnih razlogov tudi lagati. Nasilje in dvoličnost sta pač del političnega življenja, toda kṣatriya zaradi tega ne bi smel opustiti svojih dolžnosti in opravljati delo brāhmaṇe.

Cilj našega delovanja bi moralo biti zadovoljstvo Vsevišnjega Gospoda. Arjuna, na primer, je bil kṣatriya, vendar je okleval, ko se je bilo treba spopasti z nasprotnikom. Toda če se človek bojuje na željo Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, se mu ni treba bati, da ga bo to pogubilo. Podobno se mora trgovec marsikdaj zlagati, da bi prišel do dobička. Če se ne zlaže, nima dobička. Včasih pravi svoji stranki: „Na vaš račun, spoštovani kupec, ne bom nič zaslužil.“ Ampak brez dobička trgovec ne more obstati. Če trdi, da od prodaje ne bo imel dobička, moramo vedeti, da laže. Toda trgovec ne bi smel misliti, da bi bilo bolje, če opusti svojo dejavnost, ker je pri njej prisiljen lagati, in začne opravljati delo brāhmaṇe. Sveti spisi tega ne svetujejo. Če človek s svojim delom služi Vsevišnji Božanski Osebnosti, ni pomembno, ali je kṣatriya ali vaiśya ali śūdra. Celo brāhmaṇe, ki opravljajo razna žrtvovanja, morajo včasih ubiti žival, da bi jo žrtvovali v žrtvenem obredu. Kṣatriye, ki pri izvrševanju svojih dolžnosti pobijejo sovražnike, prav tako ne delujejo grešno. Vse to je bilo jasno in izčrpno razloženo v tretjem poglavju. Vsakdo mora delovati za Yajño ali Viṣṇuja, Vsevišnjo Božansko Osebnost. Vse, kar delamo za lastno čutno zadovoljstvo, nas zgolj zasužnji. Vsak človek mora torej delovati skladno z guṇami materialne narave, ki vplivajo nanj, ter opravljati svoje delo z enim samim ciljem: da bi služil poslanstvu Vsevišnjega Gospoda.

Delovanje pogojenega živega bitja je zmeraj pod vplivom guṇ materialne narave. Celo brāhmaṇa mora opravljati žrtvovanja, pri katerih je potrebno ubijati živali. Podobno se mora kṣatriya, pa naj bo še tako plemenit, bojevati proti sovražniku. To je neizogibno. Tudi trgovec, pa naj bo še tako pobožen, mora včasih prikriti dobiček ali pa trgovati na črno, da bi se obdržal v poslu. Vse to je potrebno in neizbežno. Śūdra, ki služi izprijenemu gospodarju, mora ubogati gospodarjeve ukaze, četudi to pomeni, da bo moral storiti kaj prepovedanega. Človek mora kljub tem nepopolnostim še naprej opravljati dolžnosti, ki mu jih predpisujejo sveti spisi, kajti tako delo izvira iz njegove narave.

V tem verzu najdemo zelo dobro primerjavo. Ogenj je čist, čeprav ga ovija dim. Zaradi dima ne postane nečist. Ogenj je kljub dimu najčistejši element. Če kṣatriya preneha opravljati svoje naloge in bi rad deloval kot brāhmaṇa, to še ne pomeni, da ga ne čaka nobena neprijetna dolžnost. Zaključimo lahko torej, da se v materialnem svetu nihče ne more docela izogniti nezaželenim vplivom materialne narave. To zelo lepo ponazarja primer ognja in dima. Če pozimi umaknemo kamen iz ognja, se dvigne dim, ki draži oči in druge dele telesa, kljub temu pa ognja ne prenehamo uporabljati. Prav tako ne bi smeli zanemariti svojih naravnih dolžnosti samo zaradi neprijetnosti, povezanih z njimi. Nasprotno, zavestni Kṛṣṇe moramo odločno opravljati predpisano delo in tako služiti Vsevišnjemu Gospodu. To je popolnost. Če svoje delo opravljamo v zadovoljstvo Vsevišnjega Gospoda, je osvobojeno vseh pomanjkljivosti, povezanih z njim. Ko so sadovi našega dela očiščeni, ker jih uporabimo v službi Gospodu, lahko uzremo svoj pravi jaz, in temu pravimo samospoznanje.

Kdor dejansko živi v odpovedi, zmeraj gleda nase kot na sestavni delec Vsevišnjega Gospoda in zato ve, da nima pravice do sadov svojega dela. Ker je živo bitje sestavni delec Vsevišnjega, bi moralo sadove svojega dela nameniti za Gospodovo uživanje. Temu pravimo zavest Kṛṣṇe. Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe, je pravi sannyāsī, kar pomeni, da dejansko živi v odpovedi. Zaradi take zavesti je zmeraj zadovoljen, saj deluje za Vsevišnjega. Tak človek ni navezan na nič materialnega. Edini izvor njegovega zadovoljstva je transcendentalna sreča, ki jo daje služenje Gospodu. Sannyāsī bi moral biti osvobojen posledic svojih preteklih del, Kṛṣṇe zavesten človek pa doseže to popolnost samodejno, tudi če ne stopi v red odpovedi. Tako stanje uma se imenuje yogārūḍha, popolnost yoge. Kot je bilo rečeno v tretjem poglavju (yas tv ātma-ratir eva syāt), je delovanje človeka, ki najde zadovoljstvo v samem sebi, brez kakršnih koli posledic.

Gospod bo Arjuni razložil, da lahko človek doseže najvišjo popolnost preprosto tako, da opravlja svoje dolžnosti v zadovoljstvo Vsevišnje Božanske Osebnosti. Da bi dosegli najvišjo popolnost, stopnjo Brahmana, se moramo zgolj odpovedati sadovom svojega dela in jih darovati Vsevišnjemu Gospodu. To je metoda samospoznavanja. Pridobiti si popolno znanje pomeni razviti čisto zavest Kṛṣṇe. To je opisano v naslednjih verzih.

Kdor se s pomočjo inteligence očisti, se ustali v guṇi vrline. Tako lahko nadzoruje um in je zmeraj v transu. Ni navezan na predmete za zadovoljevanje čutov in nikoli ne deluje iz navezanosti ali sovraštva. Za takega nenavezanega človeka je naravno, da raje živi v samoti. Jé le toliko, kot je nujno potrebno, ter obvladuje telo in um. Ker se ne enači z materialnim telesom, nima lažnega ega. Ne želi si, da bi s pomočjo množice materialnih sredstev razvil obilno, močno telo. Ker je osvobojen telesnega pojmovanja življenja, ni lažno ponosen. Zadovoljen je z vsem, kar dobi po Gospodovi milosti, in se nikoli ne jezi, če ni deležen čutnih užitkov. Tudi za predmete čutnega uživanja si ne prizadeva. Ko se docela znebi lažnega ega, izgine tudi njegova navezanost na vse materialno, in takrat doseže stopnjo samospoznanja, imenovano Brahman ali raven brahma-bhūta. Kdor se osvobodi materialnega pojmovanja življenja, doseže mir, ki ga ni mogoče skaliti. To je opisano v Bhagavad-gīti (2.70):

„Kdor je kljub nenehnemu toku želja nevznemirjen kakor ocean, ki se ne razburka, čeprav ga nenehno polnijo vanj stekajoče se reke, edini lahko doseže mir. Kdor poskuša tem željam ustreči, pa miru ne bo našel.“

Za impersonaliste je najvišji cilj doseči raven brahma-bhūta, zedinjenje z Absolutom. Personalisti ali čisti bhakte pa napredujejo dalje, do čistega vdanega služenja Gospodu. To pomeni, da je tisti, ki s čisto vdanostjo služi Vsevišnjemu Gospodu, že v osvobojenem stanju, imenovanem brahma-bhūta, enost z Absolutom. Kdor ni dosegel zedinjenja z Vsevišnjim, z Absolutom, Mu ne more služiti. Na absolutni ravni ni razlike med služenim in služabnikom, pa vendar v višjem duhovnem smislu razlika med njima obstaja.

Materialističen človek, ki deluje zgolj za zadovoljstvo svojih čutov, zmeraj trpi, kdor v absolutnem svetu s čisto vdanostjo služi Gospodu, pa ne pozna trpljenja. Kṛṣṇov bhakta za ničemer ne žaluje in po ničemer ne hrepeni. Ker je Bog popolnoma zadovoljen, tudi živo bitje, ki služi Bogu oziroma Kṛṣṇi, doseže popolno zadovoljstvo in je kakor reka, očiščena vse umazanije. Ker čisti bhakta ne razmišlja o ničemer razen o Kṛṣṇi, je zmeraj radosten. Ne obžaluje materialnih izgub niti nima želje po materialnih dobrinah, saj mu služenje Gospodu daje popolno zadoščenje. Ne želi si materialnega uživanja, saj ve, da so vsa živa bitja sestavni delci Vsevišnjega Gospoda in da so zato večno Njegovi služabniki. Živih bitij v materialnem svetu ne deli na višja in nižja. Ti položaji so minljivi, bhakta pa ne posveča pozornosti ničemur, kar se za kratek čas pojavi in potem izgine. V njegovih očeh imata kamen in gruda zlata enako vrednost. To je značilno za raven brahma-bhūta, katero čisti bhakta zlahka doseže. Za človeka na tej stopnji je misel o zlitju z Vrhovnim Brahmanom in uničenju lastne individualnosti neznosna, ideja o dvigu na rajske planete neprivlačna kakor privid ali utvara, njegovi čuti pa so kakor kače s polomljenimi strupniki. Kakor se nam ni treba bati kače brez strupnikov, nam tudi od obvladanih čutov ne grozi nevarnost. Za ljudi, ki so pod vplivom materije, je ta svet mesto trpljenja, za bhakte pa je ravno tako dober kot Vaikuṇṭha, duhovno nebo. Največja osebnost v materialnem svetu ni v njihovih očeh nič pomembnejša od mravlje. To raven lahko dosežemo po milosti Gospoda Caitanye, ki je oznanjal čisto vdano služenje v tej dobi.

Spekulativni filozofi in brezbožneži ne morejo doumeti Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, in Njegovih popolnih emanacij. Vsevišnjega Gospoda lahko spozna le, kdor Mu pod vodstvom čistega bhakte služi s čisto ljubeznijo in vdanostjo. Za vse druge ostane resnica o Vsevišnji Božanski Osebnosti skrivnost. Kot že rečeno, se Gospod ne razodene vsakomur: nāhaṁ prakāśaḥ sarvasya (Bhagavad-gītā 7.25). Velika učenost in abstraktno umovanje nikomur ne omogočita razumeti Boga. Kṛṣṇo lahko dejansko spozna samo tisti, ki je zavesten Kṛṣṇe in Mu vdano služi. Univerzitetne diplome nam pri tem ne bodo v pomoč.

Kdor je v celoti doumel znanost o Kṛṣṇi, lahko vstopi v duhovno kraljestvo, v Kṛṣṇovo prebivališče. Kadar pravimo, da kdo postane Brahman, to ne pomeni, da izgubi individualnost. Še naprej vdano služi in dokler govorimo o vdanem služenju, morajo obstajati Bog, bhakta in metoda vdanega služenja. Bhakta se tega nikoli ne preneha zavedati, niti po osvoboditvi ne. Z osvoboditvijo se živo bitje reši materialnega pojmovanja življenja. V duhovnem življenju še zmeraj obstaja razlika med njim in Bogom. Živo bitje ohrani individualnost, le da ima na tej stopnji čisto zavest Kṛṣṇe. Beseda viśate, „vstopi Vame“, nikakor ne govori v prid teoriji monizma, po kateri se duša zlije z brezosebnim Brahmanom. To ni res. Viśate pomeni, da živo bitje kot individualna oseba vstopi v prebivališče Vsevišnjega Gospoda, kjer se druži z Gospodom in Mu služi. Zelena ptica na primer ne zleti v zeleno krošnjo zato, da bi postala eno z drevesom, temveč zato, da bi uživala njegove plodove. Impersonalisti pogosto navajajo primer reke, ki teče v ocean in se združi z njim. Združenje z brezosebnim Brahmanom lahko prinese srečo impersonalistom, personalist pa ohrani individualnost, kakor ribe, ki živijo v oceanu. Če se spustimo v globino oceana, bomo našli množico živih bitij. Kdor pozna samo površino oceana, nima prave predstave o njem. Da bi ga dejansko poznali, moramo poznati živa bitja, ki živijo v njegovih globinah.

Ker bhakta s čisto vdanostjo služi Vsevišnjemu Gospodu, resnično razume Njegove transcendentalne odlike in Njegovo veličino. Kot je rečeno v enajstem poglavju, je Gospoda mogoče doumeti samo z vdanim služenjem. To pravi tudi ta verz: da bi lahko razumeli Vsevišnjega Gospoda in vstopili v Njegovo kraljestvo, Mu moramo služiti z ljubeznijo in vdanostjo.

Ko človek doseže raven brahma-bhūta in se tako osvobodi materialnih nazorov, začne vdano služiti Gospodu, tako da posluša o Njem. Kdor posluša pripovedi o Vsevišnjem Gospodu, se dvigne na raven brahma-bhūta in se znebi materialnih nečistoč, kot sta pohlep in neobrzdana želja po čutnem uživanju. Ko pohlep in poželenje izgineta iz srca bhakte, se njegova navezanost na služenje Gospodu okrepi, kar mu omogoči, da se reši še vseh ostalih materialnih nečistoč. Tedaj lahko razume Vsevišnjega Gospoda. To je rečeno tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu. Bhakti ali transcendentalno služenje Gospodu se po osvoboditvi nadaljuje. Vedānta-sūtra (4.1.12) potrjuje to z besedami ā-prāyaṇāt tatrāpi hi dṛṣṭam. To pomeni, da bhakta po osvoboditvi še naprej vdano služi Gospodu. Po besedah Śrīmad-Bhāgavatama je osvoboditev, ki je rezultat vdanega služenja, stanje, v katerem se živo bitje znova zaveda svoje prave identitete, svojega izvornega položaja. Kot je bilo že pojasnjeno, je vsako živo bitje izvorno sestavni delec Vsevišnjega Gospoda. Zato je njegovo naravno opravilo, da služi Gospodu. To služenje se nadaljuje tudi po osvoboditvi. Doseči pravo osvoboditev pomeni znebiti se napačnega pojmovanja življenja.

Beseda mad-vyapāśrayaḥ pomeni „pod zaščito Vsevišnjega Gospoda“. Da bi se čisti bhakta ognil negativnemu vplivu materialne narave, deluje po navodilih Vsevišnjega Gospoda ali Njegovega predstavnika, duhovnega učitelja. Čas ni pri tem zanj nikoli ovira. Nenehno, brez prestanka, je povsem zatopljen v izpolnjevanje navodil Vsevišnjega Gospoda. Do bhakte, ki tako deluje za Kṛṣṇo, je Gospod neizmerno ljubezniv. Tak bhakta kljub vsem težavam nazadnje doseže transcendentalno prebivališče, Kṛṣṇaloko. Zagotovo pride tja; o tem ni nobenega dvoma. To vrhovno prebivališče se ne spreminja. Tam je vse večno, neuničljivo in polno vednosti.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, se ne vede, kakor bi bil gospodar sveta. Kot služabnik je in deluje samo po navodilih Vsevišnjega Gospoda. Služabnik ni neodvisen, temveč deluje le na gospodarjev ukaz. Kdor služi vrhovnemu gospodarju, ni vznemirjen ob dobičku in izgubi. Tak služabnik zgolj verno opravlja svojo dolžnost, kakor mu je zapovedal Gospod. Zdaj bi utegnil kdo poreči, da je Arjuna dobil navodila neposredno od Kṛṣṇe, in vprašati, kako naj delujemo, kadar Kṛṣṇa ni osebno prisoten. Če delujemo po navodilih, ki jih Kṛṣṇa daje v tej knjigi, ter po navodilih Kṛṣṇovega predstavnika, bomo dosegli enak rezultat kot Arjuna. V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda mat-paraḥ, ki izraža, da ima bhakta v življenju en sam cilj – delovati za Kṛṣṇo in Ga tako zadovoljiti. Pri tem misli samo Nanj: „Kṛṣṇa mi je poveril to opravilo.“ Kdor deluje na ta način, samodejno misli na Kṛṣṇo. To je popolnost zavesti Kṛṣṇe. Omeniti pa velja, da sadov samovoljnega delovanja ne bi smeli darovati Vsevišnjemu Gospodu. Tako delovanje ni del vdanega služenja Kṛṣṇi. Delovati je treba v skladu s Kṛṣṇovimi navodili. To je zelo pomembno. Kṛṣṇova navodila se prenašajo po verigi paramparā in jih dobimo od verodostojnega duhovnega učitelja. Upoštevanje navodil duhovnega učitelja je naša glavna dolžnost. Kdor ima verodostojnega duhovnega učitelja in deluje po njegovih navodilih, zagotovo razvije popolno zavest Kṛṣṇe.

Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ni po nepotrebnem v skrbeh glede zadovoljevanja življenjskih potreb. Neumni ne vedo, kaj pomeni biti prost vseh skrbi. Če je človek zavesten Kṛṣṇe, postane Gospod Kṛṣṇa njegov najzaupnejši prijatelj. Gospod ves čas skrbi za udobje Svojega prijatelja in mu da samega Sebe, saj prijatelj z veliko vdanostjo nenehno deluje v Njegovo zadovoljstvo. Zato se ne bi smeli prepustiti lažnemu egu, ki je posledica telesnega pojmovanja življenja. Ne bi si smeli umišljati, da smo neodvisni od zakonov materialne narave in da lahko delujemo svobodno. Vsi smo v oblasti neizprosnih zakonov narave. Kdor deluje za Kṛṣṇo, pa je osvobojen in rešen materialnih problemov. Dobro se moramo zavedati, da se tisti, ki ne delujejo za Kṛṣṇo, izgubljajo v vrtincu materialnega sveta, v oceanu rojstva in smrti. Nobena pogojena duša ne ve, kaj bi morala in česa ne bi smela početi. Tistega, ki je zavesten Kṛṣṇe, pa delovanje ne veže, saj zmeraj deluje na pobudo Kṛṣṇe v srcu, ta navodila pa potrdi še duhovni učitelj.

Arjuna je bil vojak, rojen s kšatrijsko naravo, zato se je bil dolžan bojevati. Ker pa je bil pod vplivom lažnega ega, se je zbal, da bo z ubojem učitelja, deda in prijateljev storil velik greh. Imel se je za gospodarja svojih dejanj, kakor da bi lahko sam odločal, ali bodo njihove posledice dobre ali slabe. Pozabil je, da pred njim stoji Vsevišnji Gospod in mu zapoveduje, naj gre v boj. Taka pozabljivost je značilna za pogojeno dušo. Vsevišnji Gospod nas uči, kaj je dobro in kaj slabo. Da bi dosegli popolnost življenja, moramo le delovati za Kṛṣṇo. Živo bitje ne more predvideti svoje prihodnosti – pozna jo samo Vsevišnji Gospod. Zato je najbolje, da delujemo po Njegovih navodilih. Zapovedi Vsevišnje Božanske Osebnosti in duhovnega učitelja, predstavnika Boga, ne bi smeli kršiti, temveč bi jih morali izpolniti brez obotavljanja, kajti tako bomo v vseh okoliščinah varni.

Tistega, ki noče upoštevati navodil Vsevišnjega Gospoda, prisilijo k delovanju guṇe, ki vplivajo nanj. Vsakdo je pod vplivom določene kombinacije guṇ materialne narave in deluje temu primerno. Kdor prostovoljno upošteva navodila Vsevišnjega Gospoda, pa postane velika osebnost.

Arjuna ni imel popolnega znanja. Ko se je odločal, ali naj se bojuje ali ne, je bil zato prepuščen svoji nepopolni razsoji. Gospod Kṛṣṇa je razložil, da individualna živa bitja niso neodvisna. Vsevišnja Božanska Osebnost, sam Kṛṣṇa, v Svojem lokaliziranem aspektu, kot Nadduša, prebiva v srcu vsakega od njih in usmerja njihova dejanja. Ko živo bitje zamenja telo, pozabi na svoje preteklo delovanje, Nadduša, ki pozna preteklost, sedanjost in prihodnost, pa je priča vseh njegovih dejanj. Živo bitje zato ves čas deluje, kot mu narekuje Nadduša, in zmeraj dobi, kar zasluži. Njegovo vozilo je materialno telo, ki ga po navodilu Nadduše ustvari materialna energija. Kakor hitro se živo bitje znajde v določenem telesu, pride pod njegov vpliv in mora delovati temu primerno. Kdor sedi v hitrem avtomobilu, se premika hitreje od tistega, ki sedi v počasnejšem, čeprav sta voznika enakovredna. Na podoben način materialna narava po navodilu Vrhovne Duše oblikuje različne vrste teles, tako da lahko živa bitja delujejo v skladu s svojimi preteklimi željami. Živo bitje ni neodvisno. Ne bi smeli misliti, da smo neodvisni od Vsevišnje Božanske Osebnosti. Individualna duša je zmeraj pod Gospodovim nadzorom. Zato bi se morala predati Gospodu, kakor je rečeno v naslednjem verzu.

Živo bitje se mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti, ki prebiva v vsakem srcu, in tako se bo rešilo vsega trpljenja, ki spremlja življenje v materialnem svetu. Kdor se preda Gospodu, se ne bo zgolj osvobodil trpljenja, temveč bo na koncu odšel k Vsevišnjemu Gospodu. Vede opisujejo duhovni svet z besedami tad viṣṇoḥ paramaṁ padam (Ṛg Veda 1.22.20). Glede na to, da je celotno stvarstvo Božje kraljestvo, je vse materialno v resnici duhovno, toda besedi paramaṁ padam posebej označujeta Gospodovo večno prebivališče, ki mu pravimo duhovno nebo ali Vaikuṇṭha.

V petnajstem poglavju Bhagavad-gīte je rečeno: sarvasya cāhaṁ hṛdi sanniviṣṭaḥ – Gospod prebiva v srcu vsakega živega bitja. Predati se Nadduši v srcu, kakor svetuje ta verz, torej pomeni predati se Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi. Arjuna je Kṛṣṇo že priznal za Vsevišnjega, in sicer v desetem poglavju, ko Ga je naslovil z besedami paraṁ brahma paraṁ dhāma. Priznal Ga je za Vsevišnjo Božansko Osebnost in najvišje prebivališče vseh živih bitij, ne zgolj na podlagi lastnih izkušenj, temveč tudi na podlagi mnenj velikih modrecev, kot so Nārada, Asita, Devala in Vyāsa.

Gospod je Arjuni že podal znanje o brahma-bhūti. Kdor doseže raven brahma-bhūta, je poln radosti. Za ničemer ne žaluje in si ničesar ne želi, saj ima zaupno znanje. Kṛṣṇa je poučil Arjuno tudi o Nadduši. To je prav tako znanje o Brahmanu, vendar pa je višje.

Besede yathecchasi tathā kuru („stori, kar želiš“) povedo, da se Bog ne vmešava v neznatno neodvisnost živega bitja. V Bhagavad-gīti je Gospod natančno pojasnil, kako se je mogoče dvigniti na višjo raven bivanja. Najboljši nasvet, ki ga je dal Arjuni, je bil, naj se preda Nadduši v srcu. Po tehtnem razmisleku bi morali privoliti, da delujemo po zapovedih Nadduše. Tako bomo dosegli stanje nenehne zavesti Kṛṣṇe, kar je najvišja popolnost človeškega življenja. Vsevišnji Gospod je Arjuni osebno ukazal, naj se bojuje. Ko se človek preda Vsevišnji Božanski Osebnosti, je on sam tisti, ki ima od tega največjo korist, in ne Vsevišnji. Preden se preda, lahko o vsem tem razmisli, kolikor mu dopušča inteligenca. To je najboljši način sprejemanja navodil Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ta navodila lahko dobimo tudi od duhovnega učitelja, Kṛṣṇovega verodostojnega predstavnika.

Gospod je podal Arjuni zaupno znanje (znanje o Brahmanu), še zaupnejše znanje (znanje o Nadduši, ki prebiva v vsakem srcu), zdaj pa mu bo razodel še najzaupnejši del znanja, rekoč: „Predaj se Vsevišnji Božanski Osebnosti.“ Na koncu devetega poglavja je dejal man-manāḥ: „Nenehno misli Name.“ Zdaj ponavlja to navodilo, da bi tako poudaril bistvo nauka Bhagavad-gīte. To bistvo, najpomembnejše navodilo v vsej vedski književnosti, lahko razumejo samo Kṛṣṇovi čisti bhakte, ki so Kṛṣṇi zelo pri srcu, navadni ljudje pa ne. Te Kṛṣṇove besede so najvažnejši del znanja in po njih bi se moral ravnati tako Arjuna kot tudi vsa druga živa bitja.

Najzaupnejše znanje ima, kdor ve, da moramo postati čisti bhakte Gospoda Kṛṣṇe ter da moramo zmeraj misliti Nanj in Mu posvetiti vsa svoja dejanja. Ne bi se smeli samo površinsko ukvarjati z meditacijo. Življenje si moramo urediti tako, da bomo lahko zmeraj mislili na Kṛṣṇo in da bo vse, kar počnemo, povezano z Njim. Naš dan bi moral biti oblikovan tako, da bomo lahko nenehno mislili samo na Kṛṣṇo. Gospod obljublja, da se bo vsakdo s tako čisto zavestjo Kṛṣṇe zagotovo vrnil v Njegovo prebivališče, kjer se bo neposredno družil z Njim. Kṛṣṇa je Arjuni podal to najzaupnejše znanje, ker je Arjuna Njegov drag prijatelj. Kdor gre po Arjunovih stopinjah, lahko prav tako postane drag prijatelj Gospoda Kṛṣṇe in doseže isto popolnost kot Arjuna.

Ta verz poudarja, da bi morali um osredotočiti na Kṛṣṇo, prečudovitega dvorokega dečka modre polti, s flavto v rokah in pavovimi peresi v laseh. Kṛṣṇa je opisan v Brahma-saṁhiti in drugih vedskih spisih. Bhakta se mora osredotočiti na to izvorno podobo Boga, na Kṛṣṇo. Njegove pozornosti ne pritegnejo niti druge Gospodove podobe. Gospod se pojavlja v mnogih podobah, kot so Viṣṇu, Nārāyaṇa, Rāma, Varāha itd., toda bhakta se osredotoči zgolj na podobo, v kateri je Gospod stal pred Arjuno. Navodilo, naj se osredotočimo na Kṛṣṇovo podobo, je najzaupnejši del znanja in Kṛṣṇa ga razodeva Arjuni, ker je Arjuna Njegov najdražji prijatelj.

Gospod je podal Arjuni razne vrste znanja in mu opisal različne vrste religije. Razodel mu je znanje o Vrhovnem Brahmanu, znanje o Nadduši, o duhovnih redovih in družbenih stanovih, o redu odpovedi, o nenavezanosti, obvladovanju uma in čutov, meditaciji itd. Podrobno mu je opisal tudi različne vrste religije. Zdaj, ko povzema Bhagavad-gīto, pa mu pravi, naj se odpove vsem opisanim metodam in se samo preda Njemu. Če to stori, bo rešen posledic vseh grehov, saj mu Gospod sam zagotavlja, da ga bo zaščitil.

V sedmem poglavju je bilo rečeno, da lahko Gospoda časti samo tisti, ki se je osvobodil posledic vseh grešnih dejanj. To bi lahko koga napeljalo na misel, da se ne more predati Gospodu, dokler se ne očisti vseh grehov. Da bi Śrī Kṛṣṇa razpršil take dvome, v tem verzu pravi, da se lahko človek osvobodi posledic grehov, če se preprosto preda Njemu. Posledic grehov se lahko rešimo brez velikega truda. Potrebno je le, da brez oklevanja priznamo Kṛṣṇo za vrhovnega odrešenika vseh živih bitij ter se Mu z vero in ljubeznijo predamo.

O tem, kaj pomeni predati se Kṛṣṇi, govori Hari-bhakti-vilāsa (11.676):

Metoda vdanega služenja narekuje, naj človek upošteva le tista religiozna načela, ki ga bodo na koncu pripeljala do vdanega služenja Gospodu. Če z opravljanjem dolžnosti, ki so mu predpisane glede na njegov družbeni položaj, ne razvije zavesti Kṛṣṇe, je vse, kar počne, zaman. Izogibati bi se morali vsemu, kar ne vodi do popolne zavesti Kṛṣṇe. Prepričani moramo biti, da nas bo Kṛṣṇa zmeraj ščitil pred vsemi težavami. Ni nam treba razmišljati o tem, kako se bomo preživljali. Za to bo poskrbel Kṛṣṇa. Zmeraj bi se morali čutiti nemočne in se zavedati, da lahko samo s Kṛṣṇovo pomočjo napredujemo v življenju. Kdor se popolnoma zavesten Kṛṣṇe resno posveti vdanemu služenju, se takoj reši vseh materialnih nečistoč. Obstajajo različni religiozni sistemi in očiščevalne metode, kot so filozofsko iskanje resnice, meditacija v okviru mistične yoge itd., toda tistemu, ki se preda Kṛṣṇi, se ni treba ukvarjati z njimi. Če se človek preprosto preda Gospodu, mu ni treba zapravljati časa z drugimi metodami. Takoj lahko doseže popolnost in se reši posledic vseh grehov.

Kṛṣṇova prečudovita podoba bi morala pritegniti vsakogar. Gospodu je ime Kṛṣṇa, ker je vseprivlačen. Človek, ki ga očara Kṛṣṇov prekrasni, vsemogočni lik, je velik srečnež. Obstaja več vrst transcendentalistov: nekatere privlači brezosebni Brahman, druge Nadduša itd., najpopolnejši med njimi pa je tisti, ki ga privlači osebni aspekt Vsevišnje Božanske Osebnosti, še posebej, če je to sam Kṛṣṇa. Vdano služenje s popolno zavestjo Kṛṣṇe je torej rezultat najzaupnejšega duhovnega znanja in bistvo Bhagavad-gīte. Med transcendentaliste prištevamo karma-yogīje, empirične filozofe, mistike in bhakte, najboljši med njimi pa je čisti bhakta. V tem verzu sta zelo pomembni besedi mā śucaḥ, „ne boj se, ne obotavljaj se, ne skrbi“. Morda koga bega, kako se je mogoče odreči vsem oblikam religije in se preprosto predati Kṛṣṇi, toda taka skrb je odveč.

Tega najzaupnejšega znanja ne bi smeli razkriti tistim, ki se niso podvrgli religiozni askezi, ki niso nikoli stopili na pot vdanega služenja Kṛṣṇi in niso nikoli poskušali zadovoljiti čistega bhakte, predvsem pa ne tistim, ki imajo Kṛṣṇo zgolj za zgodovinsko osebnost ali pa Mu zavidajo zaradi Njegove veličine. Včasih demonski ljudje, ki so sovražni Kṛṣṇi, z željo po zaslužku napačno razlagajo Bhagavad-gīto in tako častijo Kṛṣṇo na sprevržen način. Kdor bi resnično rad spoznal Kṛṣṇo, se mora izogibati njihovim komentarjem. Človek, ki živi za čutne užitke, ne more razumeti smisla Bhagavad-gīte. Pa tudi tisti, ki obvladuje čute in se dosledno drži vedskih predpisov, si ne bo pridobil znanja o Kṛṣṇi, če ni bhakta. Kṛṣṇa bo ostal skrivnost tudi za vsakogar, ki se pretvarja, da je bhakta, vendar ne služi Kṛṣṇi. Mnogi ljudje so sovražni Kṛṣṇi, ker Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti izjavlja, da je Vsevišnji in da ni nikogar, ki bi bil večji od Njega ali Njemu enak. Takim ljudem, ki so precej številni, ne bi smeli govoriti o Bhagavad-gīti, saj je ne morejo razumeti. Neverni nikakor ne morejo doumeti Bhagavad-gīte in Kṛṣṇe. Kdor si ni pridobil znanja o Kṛṣṇi od verodostojnega učitelja, čistega bhakte, se ne bi smel lotiti razlaganja Bhagavad-gīte.

Na splošno se svetuje, naj se o Bhagavad-gīti pogovarjajo samo bhakte, saj brezbožneži ne morejo razumeti niti Kṛṣṇe niti Bhagavad-gīte. Kdor Kṛṣṇe in Bhagavad-gīte ne sprejme takih, kakršna sta, ne bi smel po svoje razlagati Gīte, kajti to je grešno. O Bhagavad-gīti moramo poučiti tiste, ki so pripravljeni sprejeti Kṛṣṇo za Vsevišnjo Božansko Osebnost. Ta spis je namenjen le bhaktam, ne pa spekulativnim filozofom. Kdor iskreno poskuša predstaviti Bhagavad-gīto takšno, kakršna je, bo napredoval v vdanem služenju in postal Gospodov čisti bhakta. Zaradi čiste vdanosti Gospodu se bo zagotovo vrnil domov, k Bogu.

V sedeminšestdesetem verzu tega poglavja je Gospod izrecno prepovedal razlagati Gīto tistim, ki so Mu sovražni. Bhagavad-gītā je torej namenjena samo bhaktam. Toda včasih ima Gospodov bhakta javno predavanje in njegovi poslušalci niso vsi bhakte. Zakaj potem govori v javnosti? Iz tega verza je razvidno, da vsakdo sicer ni bhakta, da pa kljub temu mnogi ljudje niso sovražni Kṛṣṇi. Taki ljudje verjamejo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Če poslušajo verodostojnega bhakto, ki jim pripoveduje o Gospodu, se očistijo posledic grehov in po smrti odidejo na planete pobožnih. Celo človek, ki si ne prizadeva, da bi postal Gospodov čisti bhakta, lahko torej doseže rezultate pobožnega delovanja, če le posluša Bhagavad-gīto. Čisti bhakta da tako vsakomur možnost, da se reši posledic grehov in postane Gospodov bhakta.

Kdor se je očistil grehov in je pobožen, ponavadi zlahka sprejme metodo zavesti Kṛṣṇe. V tem verzu je posebej pomembna beseda puṇya-karmaṇām. Nanaša se na opravljanje aśvamedha-yajñe in drugih velikih žrtvovanj, opisanih v Vedah. Pobožni ljudje, ki vdano služijo Gospodu, vendar niso čisti bhakte, dosežejo planet Severnico, Dhruvaloko, na kateri vlada Dhruva Mahārāja. Dhruva Mahārāja je velik Gospodov bhakta in ima poseben planet, ki mu pravimo zvezda Severnica.

Gospod je prevzel vlogo Arjunovega duhovnega učitelja, zato je bila Njegova dolžnost, da Arjuno vpraša, ali je Bhagavad-gīto jasno razumel. V nasprotnem primeru mu je bil pripravljen znova razložiti kateri koli del, če bi bilo potrebno, pa tudi celo Gīto. Kdor sliši Bhagavad-gīto od verodostojnega duhovnega učitelja – od Kṛṣṇe ali pa Njegovega predstavnika – bo uvidel, da se je vsa njegova nevednost razblinila. Bhagavad-gītā ni navadna knjiga in ni delo kakega pesnika ali pisatelja. Bhagavad-gīto je izgovoril Vsevišnji Gospod. Srečnež, ki sliši ta nauk od Kṛṣṇe ali Njegovega verodostojnega duhovnega predstavnika, zagotovo doseže osvoboditev in se dvigne nad temo nevednosti.

Živa bitja, ki jih predstavlja Arjuna, v svojem naravnem položaju delujejo po zapovedih Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje bi moralo biti samodisciplinirano. Śrī Caitanya Mahāprabhu pravi, da so vsa živa bitja po naravi večni služabniki Vsevišnjega Gospoda. Če to pozabijo, pridejo pod oblast materialne narave, če služijo Vsevišnjemu Gospodu, pa lahko postanejo osvobojeni služabniki Boga. Živo bitje je po naravi služabnik. Služi bodisi Gospodovi slepilni energiji, māyi, ali pa samemu Vsevišnjemu Gospodu. Če služi Vsevišnjemu Gospodu, je v normalnem stanju, če raje služi Gospodovi zunanji, slepilni energiji, pa neizogibno postane njen suženj. Zaslepljeno od iluzije tako služi v materialnem svetu. Čeprav je ujetnik poželenja, si domišlja, da je gospodar sveta. Temu pravimo iluzija. Ko človek doseže osvoboditev, je rešen iluzije, in takrat se prostovoljno preda Vsevišnjemu ter deluje v skladu z Njegovimi željami. Ko se živo bitje ujame v zadnjo zanko, ki jo nastavi māyā ali iluzija, je prepričano, da je Bog. Umišljati si začne, da ni več pogojena duša, temveč Bog. V svoji neumnosti se ne vpraša, kako je mogoče, da Boga obhajajo dvomi. Nad tem se ne zamisli. To je zadnja past, ki jo nastavi slepilna energija. Vpliva le-te se reši, kdor doume Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, in je pripravljen delovati, kakor On ukaže.

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda moha. Moha je vse, kar ni znanje. Pravo znanje ima, kdor ve, da so vsa živa bitja Gospodovi večni služabniki. Toda namesto da bi živo bitje videlo sebe kot služabnika, si domišlja, da je gospodar materialnega sveta, saj želi gospodovati materialni naravi. Taka je njegova iluzija. Premaga jo lahko po milosti Gospoda ali pa Njegovega čistega bhakte. Ko se iluzija razblini, je živo bitje pripravljeno delovati za Kṛṣṇo.

Biti zavesten Kṛṣṇe pomeni delovati po Kṛṣṇovih zapovedih. Pogojena duša, zaslepljena od Gospodove zunanje, materialne energije, ne ve, da je Vsevišnji Gospod vsevedni gospodar in lastnik vsega. Svojim bhaktam lahko podari, kar koli hoče. Gospod je prijatelj vsakogar, še posebej pa je naklonjen Svojim bhaktam. Nadzoruje materialno naravo in vsa živa bitja, pa tudi neizčrpni čas. Je lastnik vsega bogastva in vseh energij. Vsevišnji Gospod lahko izroči bhakti celo samega Sebe. Kdor ne pozna Gospoda, je v objemu iluzije. Namesto da bi postal bhakta, služi māyi. Ko je Arjuna od Vsevišnje Božanske Osebnosti slišal Bhagavad-gīto, se je njegova iluzija razblinila. Spoznal je, da Kṛṣṇa ni le njegov prijatelj, temveč Vsevišnja Božanska Osebnost. Arjuna je Kṛṣṇo dejansko doumel. Proučiti Bhagavad-gīto torej pomeni resnično spoznati Kṛṣṇo. Človek s popolnim znanjem se samodejno preda Gospodu. Ko je Arjuna sprevidel, da je Kṛṣṇov načrt zmanjšati število prebivalstva, ki je prekomerno naraslo, se je bil pripravljen bojevati in izpolniti Gospodovo željo. Znova je vzel v roke svoj lok in puščice, da bi se bojeval, kot mu je zapovedal Vsevišnji Gospod.

Na začetku Bhagavad-gīte je Dhṛtarāṣṭra vprašal svojega svétnika Sañjayo, kaj se je zgodilo na bojišču na Kurukṣetri. Sañjayi se je po milosti njegovega duhovnega učitelja Vyāse celoten pogovor razodel v srcu, zato je Dhṛtarāṣṭri lahko opisal dogajanje na bojišču. Tako čudovitega in izjemno pomembnega pogovora med dvema velikima dušama ni bilo še nikoli prej in ga ne bo nikoli pozneje. Čudovit je bil zato, ker je Vsevišnji Gospod govoril o Sebi in Svojih energijah živemu bitju, Arjuni, Svojemu velikemu bhakti. Če poskusimo spoznati Kṛṣṇo, hodeč po Arjunovih stopinjah, bomo postali srečni in bomo dosegli popolnost življenja. Sañjaya je to doumel, ko pa je pogovor posredoval Dhṛtarāṣṭri, mu je postalo še bolj jasno. Zdaj zaključuje, da je tam, kjer sta Kṛṣṇa in Arjuna, zmeraj zmaga.

Vyāsa je bil Sañjayev duhovni učitelj in Sañjaya priznava, da je samo po njegovi milosti razumel, kaj govori Vsevišnja Božanska Osebnost. Kṛṣṇe torej ne moremo razumeti z lastnimi prizadevanji. Razumemo Ga lahko samo ob pomoči duhovnega učitelja. Duhovni učitelj je čisti posrednik, pa vendar je učenčevo izkustvo neposredno. To je skrivnost nasledstva duhovnih učiteljev. Če je duhovni učitelj verodostojen, nam lahko poda Bhagavad-gīto natanko tako, kakor jo je slišal Arjuna. Po svetu je veliko mistikov in yogījev, največji mojster vseh sistemov yoge pa je Kṛṣṇa. Njegovo navodilo v Bhagavad-gīti je zelo jasno: „Predaj se Meni.“ Kdor se preda Kṛṣṇi, je najpopolnejši yogī. To je potrjeno v zadnjem verzu šestega poglavja: yoginām api sarveṣām.

Vyāsov duhovni učitelj je Nārada, učenec samega Kṛṣṇe. Vyāsa ima zato prav tolikšno avtoriteto kot Arjuna, saj pripada nasledstvu duhovnih učiteljev. Sañjaya je njegov neposredni učenec, in ker so bili po milosti Vyāse njegovi čuti očiščeni, je lahko na lastne oči videl Kṛṣṇo in Ga poslušal. Kdor neposredno posluša Kṛṣṇo, lahko doume zaupno znanje Bhagavad-gīte. Kṛṣṇo lahko sliši le tisti, ki se poveže z nasledstvom duhovnih učiteljev. Znanje vseh drugih je zmeraj nepopolno, vsaj kar se Bhagavad-gīte tiče.

V Bhagavad-gīti so opisani vsi sistemi yoge: karma-yoga, jñāna-yoga in bhakti-yoga. Kṛṣṇa je njihov najpopolnejši učitelj. Kakor je imel Arjuna to srečo, da ga je poučil sam Kṛṣṇa, je po Vyāsovi milosti tudi Sañjaya neposredno slišal Kṛṣṇo. Slišati Kṛṣṇovo sporočilo preko verodostojnega duhovnega učitelja, kakršen je Vyāsa, pravzaprav pomeni slišati samega Kṛṣṇo. Duhovni učitelj je tudi predstavnik Vyāsadeve, zato po vedski tradiciji učenci ob rojstnem dnevu duhovnega učitelja priredijo slovesnost, imenovano Vyāsa-pūjā.

Nauk Bhagavad-gīte je povsem transcendentalen, zato vsakdo, kdor spozna vsebino pogovora med Arjuno in Kṛṣṇo, postane pobožen in ne more pozabiti njunih besed. Takšno je transcendentalno stanje človeka, ki je stopil na pot duhovnega življenja. Kdor torej sliši Gīto od prave osebe, od samega Kṛṣṇe, postane popolnoma zavesten Kṛṣṇe. Posledica tega je, da postaja bolj in bolj razsvetljen ter uživa veliko blaženost – ne le kratek čas, temveč vselej.

Zdi se, da je po Vyāsovi milosti tudi Sañjaya lahko videl kozmično telo, ki ga je Kṛṣṇa razodel Arjuni. Kot že rečeno, ni Gospod Kṛṣṇa nikoli prej pokazal te Svoje podobe. Razodel jo je samo Arjuni, istočasno pa so jo lahko videli tudi nekateri drugi veliki bhakte. Eden od njih je bil Vyāsa, mogočna inkarnacija Gospoda Kṛṣṇe. Vyāsa je to čudovito podobo, ki jo je videl Arjuna, razkril svojemu učencu Sañjayi in tega je ob misli nanjo znova in znova preplavljala radost.

Bhagavad-gītā se začenja z Dhṛtarāṣṭrovim vprašanjem. Dhṛtarāṣṭra je upal na zmago svojih sinov, na strani katerih so bili veliki bojevniki, kot so Bhīṣma, Droṇa, Karṇa in drugi. Nadejal se je, da bo zmaga njihova. Toda ko je Sañjaya opisal dogajanje na bojišču, je kralju dejal: „Čeprav upaš na zmago, menim, da je sreča zmeraj tam, kjer sta Kṛṣṇa in Arjuna.“ Dhṛtarāṣṭri je naravnost povedal, naj ne pričakuje zmage. Zmaga je bila zagotovljena Arjunovi strani, saj je bil tam Kṛṣṇa. Ko je Kṛṣṇa sprejel vlogo voznika Arjunovega bojnega voza, je s tem razodel še eno od Svojih vseprivlačnih lastnosti. Kṛṣṇa ima v popolnosti vse vseprivlačne lastnosti in ena od njih je tudi nenavezanost. Le-to je pokazal ob številnih priložnostih, saj je vzor nenavezanosti.

Bitka na Kurukṣetri je pravzaprav potekala med Duryodhano in Yudhiṣṭhiro. Arjuna se je bojeval na strani Yudhiṣṭhire, svojega starejšega brata. Ker je imel Yudhiṣṭhira na svoji strani Kṛṣṇo in Arjuno, mu je bila zmaga zagotovljena. Bitka naj bi odločila, kdo bo vladal svetu. Sañjaya je napovedal, da bo oblast prevzel Yudhiṣṭhira, predvidel pa je tudi, da bo Yudhiṣṭhira po zmagi v tej bitki vse bolj uspešen, saj ni bil le pravičen in pobožen, temveč je bil tudi človek z visoko moralo. Nikoli v življenju se ni zlagal.

Mnogi nespametni ljudje menijo, da je Bhagavad-gītā samo pogovor dveh prijateljev na bojišču. Toda če bi bilo to res, Bhagavad-gītā ne bi bila sveti spis. Morda kdo poreče, da je Kṛṣṇa spodbujal Arjuno k boju in da je to nemoralno, toda iz tega verza je jasno razvidna resnica: Bhagavad-gītā uči najvišjo moralnost. Najvišjo moralno zapoved najdemo v štiriintridesetem verzu devetega poglavja: man-manā bhava mad-bhaktaḥ. Postati moramo Kṛṣṇovi bhakte, kajti bistvo vse religije je predati se Kṛṣṇi (sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja). V navodilih Bhagavad-gīte je začrtana pot najvišje religije in morale. Vse druge metode nam lahko pomagajo, da se očistimo in približamo tej poti, najvišje moralno in religiozno načelo pa je zadnje navodilo Bhagavad-gīte: predati se moramo Kṛṣṇi. To je končni sklep osemnajstega poglavja.

Bhagavad-gītā uči, da je samospoznanje mogoče doseči tudi s filozofsko spekulacijo in z meditacijo, da pa je najvišja popolnost samospoznanja popolna predaja Kṛṣṇi. To je bistvo nauka Bhagavad-gīte. Upoštevanje načel, predpisanih za posamezne družbene stanove in različne religije, je nedvomno zaupna pot znanja. Religiozni obredi so zaupni, še zaupnejša pa sta meditacija in pridobivanje znanja. Najzaupnejše pa je navodilo, naj se predamo Kṛṣṇi in Mu popolnoma zavestni Njega služimo z ljubeznijo in vdanostjo. To je bistvo osemnajstega poglavja.

Bhagavad-gītā razlaga tudi, da je najvišja resnica Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa. Absolutno Resnico je mogoče spoznati v treh aspektih: kot brezosebni Brahman, kot lokalizirano Paramātmo in nazadnje kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, Kṛṣṇo. Popolno znanje o Absolutni Resnici ima, kdor ima popolno znanje o Kṛṣṇi. Kdor ima znanje o Kṛṣṇi, hkrati obvlada vsa področja znanja. Kṛṣṇa je transcendentalen, saj je zmeraj v Svoji večni, notranji energiji. Živa bitja so pojavne oblike Njegove energije ter jih lahko razdelimo na dve skupini: večno pogojena in večno osvobojena. Živih bitij je nešteto in so Kṛṣṇovi delci. Materialna energija sestoji iz štiriindvajsetih elementov. Nastanek stvarstva sproži večni čas, sámo stvarjenje in uničenje materialnega sveta pa sta delo Gospodove zunanje energije. Materialni kozmos tako znova in znova prehaja iz pojavne v nepojavno obliko.

Bhagavad-gītā obravnava pet glavnih tem: Vsevišnjo Božansko Osebnost, materialno naravo, živa bitja, večni čas in različne oblike delovanja. Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je tisti, od katerega je odvisno vse drugo. Poznavanje Vsevišnjega Gospoda obsega poznavanje vseh drugih aspektov Absolutne Resnice – brezosebnega Brahmana, lokalizirane Paramātme in vseh drugih transcendentalnih konceptov Absoluta. Čeprav se Vsevišnja Božanska Osebnost, živo bitje, materialna narava in čas na prvi pogled razlikujejo drug od drugega, ni v resnici nič različno od Vsevišnjega. Pa vendar se Vsevišnji razlikuje od vsega drugega. To filozofijo nedoumljive enosti in različnosti je oznanjal Gospod Caitanya. Njegov filozofski sistem podaja popolno znanje o Absolutni Resnici.

Živo bitje je izvorno čisti duh. Je neskončno majhen delec Vrhovnega Duha, zato lahko Gospoda Kṛṣṇo primerjamo s soncem, živa bitja pa s sončno svetlobo. Ker so živa bitja Kṛṣṇova mejna energija, se nagibajo bodisi k materialni ali pa k duhovni energiji. Živo bitje je torej med dvema energijama Vsevišnjega Gospoda, in ker pripada Njegovi višji energiji, ima neznatno neodvisnost. Če to neodvisnost pravilno uporabi, pride pod Kṛṣṇov neposredni nadzor. Tako doseže svoje normalno stanje in prebiva v Gospodovi energiji zadovoljstva.