Bhagavad-gītā, kakršna je 18.62

Živo bitje se mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti, ki prebiva v vsakem srcu, in tako se bo rešilo vsega trpljenja, ki spremlja življenje v materialnem svetu. Kdor se preda Gospodu, se ne bo zgolj osvobodil trpljenja, temveč bo na koncu odšel k Vsevišnjemu Gospodu. Vede opisujejo duhovni svet z besedami tad viṣṇoḥ paramaṁ padam (Ṛg Veda 1.22.20). Glede na to, da je celotno stvarstvo Božje kraljestvo, je vse materialno v resnici duhovno, toda besedi paramaṁ padam posebej označujeta Gospodovo večno prebivališče, ki mu pravimo duhovno nebo ali Vaikuṇṭha.

V petnajstem poglavju Bhagavad-gīte je rečeno: sarvasya cāhaṁ hṛdi sanniviṣṭaḥ – Gospod prebiva v srcu vsakega živega bitja. Predati se Nadduši v srcu, kakor svetuje ta verz, torej pomeni predati se Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi. Arjuna je Kṛṣṇo že priznal za Vsevišnjega, in sicer v desetem poglavju, ko Ga je naslovil z besedami paraṁ brahma paraṁ dhāma. Priznal Ga je za Vsevišnjo Božansko Osebnost in najvišje prebivališče vseh živih bitij, ne zgolj na podlagi lastnih izkušenj, temveč tudi na podlagi mnenj velikih modrecev, kot so Nārada, Asita, Devala in Vyāsa.