To poglavje govori o Kṛṣṇi kot o vzroku vseh vzrokov. Kṛṣṇa je celo poreklo Mahā-Viṣṇuja, iz katerega izvirajo materialni univerzumi. Ni inkarnacija, temveč vir vseh inkarnacij. To je bilo v celoti pojasnjeno že v prejšnjem poglavju.

Arjuna pravi, da se je osvobodil iluzije. To pomeni, da Kṛṣṇe nima več za navadnega človeka, za svojega prijatelja, temveč Ga vidi kot izvor vsega. Arjuna si je pridobil duhovno znanje in je vesel, da ima tako velikega prijatelja, kot je Kṛṣṇa. Razmišlja pa tudi o drugih, ki za razliko od njega Kṛṣṇe morda ne bodo priznali za izvor vsega, kar je. Da bi vse ljudi prepričal o Kṛṣṇovi božanski naravi, v tem poglavju prosi Kṛṣṇo, naj mu pokaže Svoje kozmično telo. Kdor vidi Kṛṣṇovo kozmično telo, se zelo prestraši, kot se je prestrašil Arjuna, toda Kṛṣṇa je tako ljubezniv, da zatem znova privzame Svojo izvorno podobo. Arjuna zdaj ve, kar mu je Kṛṣṇa že večkrat povedal: da mu govori samo za njegovo dobro. Zaveda se torej, da je vse, kar se mu dogaja, Kṛṣṇova milost. Zdaj je prepričan, da je Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov in da kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja.

Arjuna radostno ogovarja Gospoda Kṛṣṇo z „lotosooki“ (Kṛṣṇove oči so kakor cvetni listi lotosa), kajti Kṛṣṇa mu je v enem od prejšnjih poglavij zagotovil: ahaṁ kṛtsnasya jagataḥ prabhavaḥ pralayas tathā – „Jaz sem vzrok nastanka in uničenja celotnega materialnega sveta.“ Gospod je Arjuni to podrobno pojasnil. Arjuna ve tudi, da Gospod ni neposredno povezan z materialnim svetom, čeprav povzroči nastanek in uničenje vsega v njem. Gospod je v devetem poglavju dejal, da je vsepričujoč, da pa ni povsod osebno prisoten. To je Kṛṣṇova nepojmljiva veličina, za katero Arjuna pravi, da jo je v celoti spoznal.

Gospod je dejal, da je materialno vesolje nastalo in obstaja zato, ker je v obliki Svoje osebne emanacije vstopil vanj. Arjuna ne dvomi o Kṛṣṇovih izjavah, da pa bi pregnal negotovost tistih, ki bi v prihodnosti utegnili misliti, da je Kṛṣṇa navaden človek, bi zdaj rad, da mu Kṛṣṇa pokaže Svoje kozmično telo. Rad bi videl, kako Kṛṣṇa deluje znotraj univerzuma, čeprav je ločen od njega. V tem verzu je pomembna beseda puruṣottama, s katero Arjuna ogovarja Kṛṣṇo. Ker je Gospod Vsevišnja Božanska Osebnost, prebiva v Arjunovem srcu in zato pozna njegove želje. Ve, da si Arjuna pravzaprav ne želi videti Njegovega kozmičnega telesa, saj je popolnoma zadovoljen, ko Ga vidi v Njegovi osebni podobi, kot Kṛṣṇo. Kṛṣṇa ve, da Ga Arjuna prosi, naj mu pokaže Svoje kozmično telo, da bi pregnal dvome drugih. Sam ne potrebuje nobenega dokaza. Kṛṣṇa ve, da si Arjuna želi videti kozmično telo tudi zato, da bi tako določil kriterij. Arjuna se namreč zaveda, da se bodo v prihodnosti pojavili mnogi sleparji, ki se bodo izdajali za inkarnacije Boga. Ljudje morajo biti zato previdni. Kdor trdi, da je Kṛṣṇa, mora biti pripravljen pokazati svoje kozmično telo, da bi ljudem dokazal resničnost svoje trditve.

Rečeno je, da z materialnimi čuti ni mogoče ne videti, ne slišati, ne spoznati, ne zaznati Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Kdor pa že od začetka služi Gospodu s transcendentalno ljubeznijo, Ga lahko vidi, saj se mu Gospod razodene. Vsako živo bitje je le duhovna iskra, zato ne more videti ali razumeti Vsevišnjega Gospoda. Arjuna se kot bhakta ne zanaša na sposobnosti svojega uma, temveč priznava, da je živo bitje omejeno, Kṛṣṇa pa nedoumljiv. Arjuna je vedel, da živo bitje ne more razumeti brezmejnega. Če pa se brezmejni sam razodene, lahko živo bitje po Njegovi milosti razume naravo brezmejnega. V tem verzu je pomembna tudi beseda yogeśvara; Gospod ima namreč nepojmljivo moč. Če želi, se lahko milostno razodene živemu bitju, čeprav je brezmejen. Arjuna zato prosi Kṛṣṇo, naj mu izkaže Svojo nepojmljivo milost. Ne ukazuje Mu, saj se Kṛṣṇa ni dolžan razodeti nikomur, ki se Mu popolnoma ne preda in Mu ne začne vdano služiti. Tisti, ki se opirajo na sposobnosti svojega uma, zato ne morejo videti Kṛṣṇe.

Arjuna je želel videti Kṛṣṇovo kozmično telo, ki kljub temu, da je transcendentalno, obstaja samo tako dolgo kot materialno vesolje in je torej začasno, saj je pod vplivom materialnega časa. Kakor materialna narava tudi Kṛṣṇovo kozmično telo včasih obstaja v pojavni, včasih pa v nepojavni obliki. Ni večno in ni prisotno v duhovnem nebu kakor druge Kṛṣṇove podobe. Bhakta nima posebne želje, da bi videl Gospodovo kozmično telo, ker pa ga je Arjuna hotel videti, mu ga Kṛṣṇa razodeva. Navaden človek ne more uzreti Kṛṣṇovega kozmičnega telesa. Vidi ga lahko le tisti, komur da Kṛṣṇa za to potreben vid.

Čeprav je bil Arjuna Kṛṣṇov osebni prijatelj in je v znanju prekašal vse druge, ni vedel vsega o Kṛṣṇi. Iz tega verza je razvidno, da niso ljudje nikoli prej ne vedeli ne slišali za te čudežne podobe, ki jih Kṛṣṇa zdaj razodeva Arjuni.

Sedeč na enem mestu, ne more nihče videti celega univerzuma. Niti največji znanstveniki ne vedo, kaj se dogaja v drugih delih vesolja. Bhakte, kakršen je Arjuna, pa lahko vidijo vse, kar obstaja kjer koli v univerzumu. Kṛṣṇa jim da sposobnost, da lahko vidijo kar koli iz preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti. Po Kṛṣṇovi milosti se je tako Arjuni razodelo vse.

Čisti bhakta si želi videti Kṛṣṇo samo v Njegovi podobi z dvema rokama. Bhakta lahko vidi Kṛṣṇovo kozmično telo po Gospodovi milosti – ne s pomočjo uma, temveč z duhovnimi očmi. Da bi Arjuna lahko videl Kṛṣṇovo kozmično telo, mora spremeniti svoj vid, ne pa um. Kot bo razvidno iz naslednjih verzov, Kṛṣṇovo kozmično telo ni posebej pomembno, ker pa si ga je Arjuna želel videti, mu Gospod daje za to potreben vid.

Bhakt, ki so razvili transcendentalen odnos s Kṛṣṇo, ne privlači prikaz Božjega veličastja brez osebne podobe Boga, temveč Gospodove očarljive osebne poteze. Dečki, s katerimi se igra Kṛṣṇa, Kṛṣṇovi prijatelji in Njegovi starši si ne želijo, da bi jim Kṛṣṇa razodel Svojo moč in veličino. Ker so preplavljeni s čisto ljubeznijo do Kṛṣṇe, ne vedo niti tega, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. V odnosu ljubezni, ki ga imajo s Kṛṣṇo, pozabijo, da je Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da so vsi dečki, ki se igrajo s Kṛṣṇo, zelo pobožne duše, ki so po mnogih mnogih rojstvih dobile priložnost, da se družijo s Kṛṣṇo. Ti dečki ne vedo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Zanje je le njihov prijatelj. Śukadeva Gosvāmī zato pravi:

„Tu je Vsevišnji Gospod, ki Ga veliki modreci vidijo kot brezosebni Brahman, bhakte kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, navadni ljudje pa kot stvaritev materialne narave. Ti dečki, ki so v preteklih življenjih opravili mnogo pobožnih del, se zdaj igrajo s to Vsevišnjo Božansko Osebnostjo.“ (Śrīmad-Bhāgavatam 10.12.11)

Bhakte ponavadi nimajo želje, da bi videli viśva-rūpo, Gospodovo kozmično telo. Arjuna jo je želel videti le zato, da bi podprl Kṛṣṇove besede, tako da bi ljudje v prihodnosti vedeli, da Kṛṣṇa ni zgolj teoretično in filozofsko dokazal, da je Vsevišnji, temveč da se je kot tak dejansko razodel Arjuni. Arjuna je kot tisti, s katerim se začenja paramparā, moral dobiti potrditev za to, da je Kṛṣṇa Vsevišnji. Kdor bi resnično rad spoznal Vsevišnjo Božansko Osebnost, Kṛṣṇo, in gre po Arjunovih stopinjah, mora vedeti, da se Kṛṣṇa ni le z besedami razglasil za Vsevišnjega, temveč da se je tudi razodel kot Vsevišnji.

Kot že rečeno, je Gospod dal Arjuni sposobnost, da vidi Njegovo kozmično telo, čeprav je vedel, da si ga Arjuna pravzaprav ne želi videti.

Iz besede „mnogo“, ki se v teh dveh verzih večkrat pojavi, je razvidno, da je Arjuna videl neskončno število rok, ust, nog in drugih stvari. Razprostirale so se po vsem univerzumu, po Gospodovi milosti pa jih je lahko Arjuna videl vse z enega mesta. To je bilo mogoče zaradi Kṛṣṇove nepojmljive moči.

Tega, kar je videl Arjuna, ni mogoče opisati, kljub temu pa Sañjaya poskuša dati Dhṛtarāṣṭri neko predstavo o tem velikem razodetju. Na mestu dogajanja ni bilo niti Dhṛtarāṣṭre niti Sañjaye, vendar pa je slednji po milosti Vyāse lahko videl vse, kar se je zgodilo. Zato zdaj prizor – kolikor ga je pač mogoče doumeti – primerja s pojavom, ki si ga lahko zamislimo (s svetlobo tisočev sonc).

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda tatra, „tam“, iz katere je razvidno, da je Arjuna videl Gospodovo kozmično telo medtem, ko sta s Kṛṣṇo skupaj sedela na bojnem vozu. Drugi vojaki, zbrani na bojišču, ga niso videli, kajti Kṛṣṇa ga je razodel samo Arjuni. Arjuna je v Kṛṣṇovem telesu videl na tisoče planetov. Iz vedskih spisov izvemo, da obstaja veliko univerzumov in veliko planetov. Nekateri so iz zemlje, drugi iz zlata, tretji iz draguljev; nekateri so zelo veliki, drugi so manjši itd. Sedeč na svojem bojnem vozu, jih je Arjuna videl vse. Toda nihče ni vedel, kaj se dogaja med Arjuno in Kṛṣṇo.

Ko se je Arjuni razodel božanski prizor, se je njegov odnos do Kṛṣṇe takoj spremenil. Pred tem sta bila Kṛṣṇa in Arjuna prijatelja, zdaj, po razodetju, pa se Arjuna z velikim spoštovanjem priklanja Kṛṣṇi in Mu s sklenjenimi rokami posveča molitve, v katerih poveličuje Njegovo kozmično telo. Njegov odnos do Kṛṣṇe se je iz prijateljstva spremenil v osuplost. Veliki bhakte vidijo Kṛṣṇo kot vir vseh odnosov. Sveti spisi omenjajo dvanajst glavnih odnosov, ki jih je vse mogoče imeti s Kṛṣṇo. Rečeno je, da je Kṛṣṇa izvor vseh odnosov, ki obstajajo med dvema živima bitjema, med bogovi ter med Vsevišnjim Gospodom in Njegovimi bhaktami.

V Arjunovem odnosu do Kṛṣṇe je zdaj prevladalo začudenje, in čeprav je bil Arjuna po naravi zelo resen, miren in tih, je v tem začudenju postal zanosen. Naježene kože se je s sklenjenimi rokami začel spoštljivo priklanjati Vsevišnjemu Gospodu. Arjuna se seveda ni bal, temveč je bil prevzet od čudes, ki mu jih je razodel Vsevišnji Gospod. Zato ga je obšlo začudenje, ki je nadvladalo njegova naravna, topla prijateljska čustva in povzročilo tako vedenje.

Arjuni se je razodelo vse, kar obstaja v univerzumu. Videl je Brahmo, prvo ustvarjeno živo bitje, in božansko kačo, na kateri v spodnjem delu univerzuma leži Garbhodakaśāyī Viṣṇu. Ta kača, ki je postelja Garbhodakaśāyī Viṣṇuja, se imenuje Vāsuki. Obstajajo tudi druge kače s tem imenom. Arjuna je videl cel univerzum, od Garbhodakaśāyī Viṣṇuja pa do najvišjega planeta, ki ima obliko lotosovega cveta in je prebivališče Brahme, prvega živega bitja v univerzumu. Sedeč na svojem bojnem vozu, je Arjuna torej z enega mesta videl cel univerzum, od začetka do konca. To je bilo mogoče po milosti Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe.

Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in je brezmejen, zato je v Njem mogoče videti vse.

Šest vseprivlačnih lastnosti Vsevišnje Božanske Osebnosti je brezmejnih. Tukaj in na mnogih drugih mestih Arjuna ponavlja že prej povedano, toda sveti spisi pravijo, da ponavljajoči se opisi Kṛṣṇovega veličastja niso literarna pomanjkljivost. Rečeno je, da človek v stanju zmedenosti, začudenja ali velikega zanosa znova in znova ponavlja svoje besede. V tem ni nič slabega.

V tem verzu so pomembne besede dyāv ā-pṛthivyoḥ (prostor med rajem in zemljo) ter loka-trayam (trije svetovi). Iz njih je razvidno, da Gospodovega kozmičnega telesa ni videl le Arjuna, temveč tudi prebivalci drugih planetnih sistemov. Kozmično telo ni bilo Arjunov privid. Vsakdo, komur je Gospod podaril božanski vid, ga je videl, ko ga je Gospod razodel na bojišču.

V strahu pred Gospodovim zastrašujočim kozmičnim telesom in njegovim slepečim sijajem, so polbogovi na vseh planetnih sistemih molili h Gospodu za zaščito.

V enem od predhodnih verzov je Gospod Arjuni obljubil, da mu bo pokazal tisto, kar si bo zelo želel videti. Arjuna zdaj vidi uničenje sovražne vojske in njenih poveljnikov (Bhīṣme, Droṇe, Karṇe in vseh Dhṛtarāṣṭrovih sinov), pa tudi uničenje lastnih vojakov. To je znamenje, da bodo v bitki umrli skoraj vsi vojaki, zbrani na Kurukṣetri, in da bo zmagovalec bitke Arjuna. V tem verzu je rečeno, da bo poražen tudi Bhīṣma, ki velja za nepremagljivega. Isto se bo zgodilo tudi s Karṇo. V bitki ne bodo umrli samo vojaški poveljniki nasprotne strani, kot je na primer Bhīṣma, temveč tudi nekateri veliki bojevniki Arjunove vojske.

Čeprav je Arjuna vedel, da je Kṛṣṇa njegov prijatelj in Vsevišnja Božanska Osebnost, se je ob pogledu na Kṛṣṇove raznolike podobe zmedel. Zato je vprašal, kakšen je resnični namen te uničujoče sile. V Vedah je rečeno, da Vrhovna Resnica uniči vse, kar je, celo brāhmaṇe. Kaṭha Upaniṣada (1.2.25) pravi:

Vsevišnji nazadnje kakor hrano pogoltne vse brāhmaṇe, kṣatriye in druge. Ta vsepožirajoči velikan je ena od podob Vsevišnjega Gospoda. Kṛṣṇa se je zdaj pojavil pred Arjuno kot vsepožirajoči čas. Vsi na bojišču razen nekaj Pāṇḍav bodo izginili v Njegovih ustih.

Arjuna si ni želel bitke in je menil, da bi bilo bolje, če se ne bi bojeval, saj bi se tako izognil razočaranju. Gospod mu v odgovor pojasnjuje, da bodo ne glede na to, ali se Arjuna bojuje ali pa ne, vsi vojaki na bojišču pokončani, kajti tak je Njegov načrt. Če se Arjuna ne bi bojeval, bi jih ubil kdo drug. Njihove smrti ne bi mogel preprečiti, tudi če se ne bi udeležil bitke. Vsi vojaki so pravzaprav že bili mrtvi. Čas pomeni uničenje, in vse v tem svetu bo po želji Vsevišnjega Gospoda uničeno. To je zakon narave.

Beseda savya-sācin se nanaša na izvedenega lokostrelca. Kṛṣṇa se torej obrača na Arjuno kot na veščega bojevnika, ki s svojimi puščicami vselej pobije sovražnike. Posebej pomembne so tudi besede nimitta-mātram, „postani le orodje.“ Ves svet se vrti po načrtu Vsevišnje Božanske Osebnosti. Neumni ljudje brez zadostnega znanja mislijo, da za delovanjem narave ni nobenega načrta in da je vse v tem svetu rezultat naključja. Mnogi tako imenovani znanstveniki pravijo, da je mogoče vse nastalo tako, morda pa tudi drugače. Toda tu ne moremo govoriti o „mogoče“ in „morda“. V materialnem svetu se vse odvija po določenem načrtu. Kakšen je ta načrt? Materialni svet je ustvarjen zato, da dobijo pogojene duše priložnost za vrnitev domov, k Bogu. Dokler imajo živa bitja težnje po gospodovanju in poskušajo zato upravljati materialno naravo, so v pogojenem stanju. Kdor pozna načrt Vsevišnjega Gospoda in neguje zavest Kṛṣṇe, pa je najinteligentnejši. Stvarjenje in uničenje materialnega sveta potekata pod nadzorom Boga. Bitka na Kurukṣetri je prav tako potekala po Njegovem načrtu. Arjuna se je ni hotel udeležiti, Vsevišnji Gospod pa mu je dejal, da bi se moral bojevati, saj je taka Njegova želja. Potem bo srečen. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe in je življenje posvetil transcendentalnemu služenju Gospodu, je dosegel popolnost.

Sleherni načrt je delo Vsevišnje Božanske Osebnosti, ker pa je Gospod zelo ljubezniv in milosten do Svojih bhakt, bi jih rad proslavil, ko na Njegovo željo uresničijo Njegov načrt. Zato bi moral vsakdo živeti tako, da lahko deluje za Kṛṣṇo in s pomočjo duhovnega učitelja spozna Vsevišnjo Božansko Osebnost. Načrte Vsevišnjega Gospoda lahko razume, kdor dobi Gospodovo milost. Načrti Gospodovih bhakt se ne razlikujejo od Gospodovih načrtov. Da bi zmagali v težkem boju za obstanek, moramo delovati skladno z načrti Gospoda in Njegovih bhakt.

Kot že rečeno, je bil Arjuna ob pogledu na kozmično telo Vsevišnje Božanske Osebnosti zmeden in začuden. Zato se je začel spoštljivo priklanjati Kṛṣṇi ter z drhtečim glasom moliti k Njemu. Na Kṛṣṇo se ni obrnil kot prijatelj, temveč kot osupel bhakta.

Ko je Kṛṣṇa povedal Arjuni, kakšen bo izid bitke na Kurukṣetri, je Arjuna razumel smisel vsega, kar se je dogajalo, ter kot velik bhakta in prijatelj Vsevišnje Božanske Osebnosti dejal, da je vse, kar stori Kṛṣṇa, popolnoma pravilno. Potrdil je, da je Kṛṣṇa zaščitnik bhakt, njihovo čaščeno Božanstvo in uničevalec grešnikov. Njegova dejanja so enako koristna za vse. Ko je Arjuna izvedel za izid bitke na Kurukṣetri, so bili nad planetom Zemljo mnogi polbogovi, siddhe in inteligentna bitja z višjih planetov. Ker je bil na bojišču navzoč Kṛṣṇa, so prišli opazovat bitko. Ko je Arjuna gledal Gospodovo kozmično telo, so polbogovi ob pogledu na le-to uživali, demoni in ateisti pa niso prenesli slavljenja Gospoda. Iz naravnega strahu pred uničujočo podobo Vsevišnje Božanske Osebnosti so se razbežali. Arjuna hvali Kṛṣṇovo ravnanje z bhaktami in ateisti. Bhakta zmeraj slavi Gospoda, saj ve, da je vsako Gospodovo dejanje dobro za vse.

Iz te spoštljive Arjunove molitve je razvidno, da bi moral vsakdo častiti Kṛṣṇo. Kṛṣṇa je vsepričujoč in je Duša vseh duš. Arjuna Ga nagovarja z mahātmā, kar pomeni, da je Kṛṣṇa najvelikodušnejši in brezmejen. Beseda ananta izraža, da je vse pod nadzorom Vsevišnjega Gospoda in prežeto z Njegovo energijo, deveśa pa pomeni, da je Kṛṣṇa gospodar vseh polbogov in da presega vsakega od njih. Kṛṣṇa je zavetje celotnega univerzuma. Arjuna meni, da bi morala vsa popolna živa bitja in mogočni polbogovi izkazati spoštovanje Gospodu, kajti nihče ni večji od Njega. Poudarja, da je Kṛṣṇa večji od Brahme, saj je njegov stvarnik. Brahmā se rodi iz lotosovega cveta, ki zraste iz popka Garbhodakaśāyī Viṣṇuja, Kṛṣṇove popolne emanacije. Brahmā, Śiva, ki je rojen iz Brahme, in vsi drugi polbogovi Mu zato morajo izkazati spoštovanje. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da se Gospodu priklanjajo Śiva, Brahmā in drugi polbogovi. Posebno pozornost zasluži beseda akṣaram: materialni svet bo uničen, toda Gospod je onstran materialnega sveta. Vzrok vseh vzrokov je, kar pomeni, da je nad vsemi pogojenimi dušami v materialni naravi, pa tudi nad samim materialnim vesoljem, in je zatorej vsemogočni Vsevišnji Gospod.

Ker vse počiva v Vsevišnji Božanski Osebnosti, je Gospod končno počivališče. Beseda nidhānam izraža, da je Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, počivališče vsega, celo bleščečega Brahmana. Kṛṣṇa ve za vse, kar se dogaja na svetu, in če znanje dejansko ima mejo, je On meja vsega znanja. Kṛṣṇa je zato vse, kar poznamo, in vse, kar je mogoče spoznati. Predmet spoznavanja je, saj je vsepričujoč. Ker kot vzrok vseh vzrokov prebiva v duhovnem svetu, je transcendentalen. Gospod je tudi glavna osebnost duhovnega sveta.

Arjuna je v tem verzu Gospodu dejal, da je zrak, kajti zrak je kot vseprežemajoči element glavni predstavnik polbogov. Arjuna pravi Kṛṣṇi tudi praded, kajti Kṛṣṇa je oče Brahme, prvega živega bitja v univerzumu.

Arjuna se iz zanosne ljubezni z vseh strani priklanja svojemu prijatelju Kṛṣṇi. Priznava, da je Kṛṣṇa gospodar vseh energij in vse moči ter da zato daleč presega velike bojevnike, zbrane na bojišču Kurukṣetre. V Viṣṇu Purāṇi (1.9.69) je rečeno:

„Vsakogar, ki se pojavi pred Teboj, četudi je polbog, si ustvaril Ti, o Vsevišnja Božanska Osebnost.“

Čeprav se je Kṛṣṇa pojavil pred Arjuno v podobi kozmičnega telesa, se Arjuna spominja, da sta bila s Kṛṣṇo pred tem prijatelja in Ga zato prosi, naj mu oprosti njegovo zaupljivost, ki jo je porajal njun prijateljski odnos. Priznava, da prej ni vedel, da lahko Kṛṣṇa privzame podobo kozmičnega telesa, čeprav mu je Kṛṣṇa kot zaupen prijatelj to povedal. Arjuna je vedel, da je bil mnogokrat nespoštljiv do Kṛṣṇe, ko Ga je nagovarjal z „O prijatelj moj“, „O Kṛṣṇa“, „O Yādava“, ne da bi se zavedal Njegove veličine. Kṛṣṇa pa je tako ljubezniv in milosten, da se je kljub Svoji veličini vedel do Arjune kot do prijatelja. Tak je transcendentalen odnos ljubezni med Gospodom in Njegovim bhakto. Odnos med živim bitjem in Kṛṣṇo je večen; nikoli ni izgubljen, in kot lahko vidimo iz Arjunovega vedenja, čisti bhakta nikoli ne pozabi tega odnosa. Čeprav se je Arjuni razodelo veličastje Gospodovega kozmičnega telesa, Arjuna ne more pozabiti svojega prijateljskega odnosa s Kṛṣṇo.

Živo bitje bi moralo častiti Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, kakor bi moral sin častiti očeta. Kṛṣṇa je duhovni učitelj, saj je ob stvarjenju razodel Brahmi vedsko modrost, zdaj pa Arjuni govori Bhagavad-gīto. Gospod je torej izvorni duhovni učitelj, zato mora vsak verodostojni duhovni učitelj današnjega časa pripadati nasledstvu duhovnih učiteljev, ki se začenja s Kṛṣṇo. Kdor ni predstavnik Kṛṣṇe, ne more poučevati transcendentalnega znanja ali pa biti duhovni učitelj.

Gospod zasluži spoštovanje v vsakem pogledu. Njegova veličina je neizmerna. Nihče ne more biti večji od Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, kajti niti v duhovnem niti v materialnem svetu ni bitja, ki bi Mu bilo enako ali pa višje od Njega. Vsakdo je podrejen Gospodu in nihče Ga ne more preseči. To je rečeno v Śvetāśvatara Upaniṣadi (6.8):

Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa, ima kakor navaden človek čute in telo, toda Njegovi čuti, telo in um se ne razlikujejo od Njega samega. Nevedneži brez pravega znanja o Gospodu trdijo, da se Kṛṣṇa razlikuje od Svoje duše, uma, srca in drugega. Kṛṣṇa je absoluten, zato so Njegova dejanja in Njegove moči transcendentalni. Rečeno je tudi, da Kṛṣṇa nima čutov, kakršni so naši, da pa kljub temu lahko opravlja vse čutne dejavnosti. Njegovi čuti torej niso niti nepopolni niti omejeni. Nihče ni večji od Kṛṣṇe ali pa Njemu enak. Vsakdo Mu je podrejen.

Znanje, moč in dejanja Vrhovne Osebnosti so transcendentalni. V Bhagavad-gīti (4.9) je rečeno:

Kdor pozna transcendentalno naravo Kṛṣṇovega telesa, dejanj in odlik, se potem, ko zapusti telo, vrne h Kṛṣṇi in ne pride več nazaj v ta svet, poln trpljenja. Vedeti moramo torej, da se Kṛṣṇova dejanja razlikujejo od dejanj drugih živih bitij. Najbolje je, da upoštevamo Kṛṣṇova navodila, kajti tako bomo dosegli popolnost. Rečeno je tudi, da Kṛṣṇa nima gospodarja; vsakdo je Njegov služabnik. To je potrjeno v Caitanya-caritāmṛti (Ādi 5.142): ekale īśvara kṛṣṇa\, āra saba bhṛtya – „Bog je en sam, Kṛṣṇa, vsa druga živa bitja pa so Njegovi služabniki.“ Vsa se ravnajo po Njegovih ukazih in nobeno se jim ne more izmakniti. Vsakdo je pod Njegovim nadzorom, zato vsakdo deluje po Njegovem nareku. Kṛṣṇa je, kot je rečeno v Brahma-saṁhiti, vzrok vseh vzrokov.

Kṛṣṇovi bhakte imajo s Kṛṣṇo različne odnose. Nekateri Ga imajo za svojega sina, drugi za moža, tretji za prijatelja ali pa gospodarja. Kṛṣṇo in Arjuno veže prijateljski odnos. Kakor je oče prizanesljiv do sina, mož do žene, gospodar pa do sluge, tako je Kṛṣṇa prizanesljiv do Svojega bhakte.

Ker je Arjuna Kṛṣṇov prijatelj, ima s Kṛṣṇo zelo zaupen odnos, in kakor se prijatelj veseli, ko vidi veličino svojega prijatelja, tako je Arjuna zelo radosten, ko vidi, da je njegov prijatelj Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, ki mu lahko pokaže čudežno kozmično telo. Ob pogledu na le-to pa ga hkrati preveva strah: boji se, da je bil zaradi svojih čistih prijateljskih čustev večkrat nespoštljiv do Kṛṣṇe. Čeprav Arjuna nima razloga za strah, je vznemirjen. Zato prosi Kṛṣṇo, naj se pojavi v podobi Nārāyaṇe, saj ve, da lahko Kṛṣṇa privzame kakršno koli podobo. Gospodovo kozmično telo je materialno in začasno kakor sam materialni svet. Na planetih Vaikuṇṭhe pa Gospod prebiva v transcendentalni podobi, kot štiriroki Nārāyaṇa. V duhovnem nebu je nešteto planetov in na vsakem od njih je Kṛṣṇa prisoten v obliki ene od Svojih popolnih emanacij, ki imajo različna imena. Arjuna si je torej zaželel videti eno od podob, v katerih Gospod prebiva na planetih Vaikuṇṭhe. Na vseh teh planetih je Gospod prisoten kot štiriroki Nārāyaṇa, simboli v Njegovih rokah – školjka, žezlo, lotos in disk – pa so na različnih planetih različno razporejeni. Nārāyaṇe imajo glede na to, kako so ti štirje predmeti razporejeni v Njihovih rokah, različna imena. Vsi Nārāyaṇe so eno s Kṛṣṇo, zato Arjuna prosi Gospoda, naj mu pokaže Svojo podobo s štirimi rokami.

V Brahma-saṁhiti (5.39) je rečeno: rāmādi-mūrtiṣu kalā-niyamena tiṣṭhan. Gospod večno obstaja v stoterih in tisočerih podobah, med katerimi so glavne Rāma, Nṛsiṁha, Nārāyaṇa itd. Gospodovih podob je nešteto. Toda Arjuna je vedel, da je izvorni Vsevišnji Gospod Kṛṣṇa, ki mu je razodel Svoje začasno kozmično telo. Zdaj si Ga želi videti v podobi Nārāyaṇe, ki je duhovna. Ta verz neovrgljivo dokazuje resničnost besed Śrīmad-Bhāgavatama, po katerih je Kṛṣṇa prvobitna Božanska Osebnost in izvor vseh drugih Gospodovih podob. Ne razlikuje se od Svojih popolnih emanacij in je torej Bog v vsaki od Svojih neštetih podob. V vsaki od njih je cveteč kakor mlad fant. To je nespremenljiva značilnost Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kdor spozna Kṛṣṇo, se takoj reši vseh materialnih nečistoč.

Arjuna si je želel videti kozmično telo Vsevišnjega Gospoda, zato se je Kṛṣṇa iz milosti do Svojega bhakte pojavil pred njim v tej bleščeči, veličastni podobi. Bila je slepeča kakor sonce, njeni številni obrazi pa so se hitro menjavali. Kṛṣṇa je pokazal Svoje kozmično telo samo zato, da bi ugodil želji prijatelja Arjune. Razodel ga je po Svoji notranji energiji, katere človeški razum ne more doumeti. Pred Arjuno ni še nihče videl te Gospodove podobe, ker pa jo je Gospod pokazal Arjuni, so jo lahko istočasno videli tudi bhakte na rajskih in drugih planetih v vesolju. Gospodovo kozmično telo, ki ga niso videli nikoli prej, so lahko ugledali zaradi Arjune. Z drugimi besedami, vsi Gospodovi bhakte iz nasledstva duhovnih učiteljev so videli kozmično telo, ki ga je Kṛṣṇa iz Svoje milosti pokazal Arjuni. Nekateri pravijo, da je Kṛṣṇa razodel to podobo tudi Duryodhani, ko se je z njim pogajal za mir. Duryodhana žal ni sprejel ponujenega miru, Kṛṣṇa pa mu je ob tej priložnosti razodel nekatere od Svojih kozmičnih podob. Toda te se razlikujejo od podobe, ki jo je pokazal Arjuni. V tem verzu je jasno rečeno, da te pred tem ni videl še nihče.

V zvezi s tem moramo jasno razumeti, kaj je božanski vid. Kdo ima lahko tak vid? Božanski pomeni „ki prihaja od Boga“. Kdor si ne pridobi božanskih lastnosti, kakršne imajo polbogovi, ne more imeti božanskega vida. In kdo so polbogovi? V Vedah je rečeno, da so polbogovi bhakte Gospoda Viṣṇuja (viṣṇu-bhaktāḥ smṛtā devāḥ). Ateisti, ki nimajo vere v Viṣṇuja ali pa priznavajo za Absolutno Resnico samo Kṛṣṇov brezosebni aspekt, nimajo božanskega vida. Le-tega ne more imeti, kdor kritizira Kṛṣṇo. Božanski vid lahko dobi samo tisti, ki razvije božanske lastnosti. Človek z božanskim vidom lahko torej prav tako vidi to, kar je videl Arjuna.

V Bhagavad-gīti najdemo opis Gospodovega kozmičnega telesa. Dokler Arjuna ni videl te Gospodove podobe, njenega opisa ni bilo, zdaj, po tem dogodku, pa si lahko ustvarimo neko predstavo o viśva-rūpi. Gospodovo kozmično telo lahko vidijo tisti, ki imajo božanske lastnosti. Te pa si lahko pridobi le, kdor postane Kṛṣṇov čisti bhakta. Toda bhakte, ki dejansko imajo božansko naravo in božanski vid, nimajo velike želje po tem, da bi videli Gospodovo kozmično telo. Kot je razvidno iz enega od predhodnih verzov, si je Arjuna želel videti štiriroko podobo Gospoda Kṛṣṇe, podobo Viṣṇuja, kajti Gospodovo kozmično telo ga je navdajalo s strahom.

V tem verzu je nekaj pomenljivih besed, na primer veda-yajñādhyayanaiḥ, ki pomeni proučevanje vedske književnosti in opravljanje žrtvovanj. Beseda veda se nanaša na vse vrste vedskih spisov, kot so štiri Vede (Ṛg, Yajur, Sāma, in Atharva), osemnajst Purāṇ, Upaniṣade in Vedānta-sūtra. Te spise lahko proučujemo doma ali pa kjer koli drugje. Poleg njih obstajajo tudi sūtre – Kalpa-sūtre in Mīmāṁsā-sūtre – v katerih je opisano, kako je treba opravljati žrtvovanja. Dānaiḥ je miloščina, dana ljudem, ki so je vredni, na primer brāhmaṇam in vaiṣṇavam, ki s transcendentalno ljubeznijo služijo Gospodu. Izraz „pobožna dejanja“ se nanaša na agni-hotro in izpolnjevanje dolžnosti, ki so človeku predpisane glede na njegov družbeni stan. Namerno izpostavljanje telesnim neprijetnostim se imenuje tapasya. Človek lahko opravlja vse te dejavnosti – živi asketsko, daje miloščino, proučuje Vede itd. – toda če ni bhakta kakor Arjuna, ne more videti Gospodovega kozmičnega telesa. Impersonalisti si domišljajo, da vidijo Gospodovo kozmično telo, toda po besedah Bhagavad-gīte taki ljudje niso Gospodovi bhakte. Zato ne morejo videti kozmičnega telesa.

Mnogi ljudje ustvarjajo lažne inkarnacije Boga, tako da navadnega človeka proglasijo za inkarnacijo. Tako početje je povsem nespametno. Da bi si pridobili popolno duhovno znanje, se moramo držati navodil Bhagavad-gīte. Čeprav velja Bhagavad-gītā za uvodno študijo znanosti o Bogu, je tako dovršena, da človeku omogoča razumeti stvari take, kakršne so. Privrženci lažnih inkarnacij lahko sicer rečejo, da so tudi oni videli transcendentalno inkarnacijo Boga, kozmično telo, kar pa ne more biti res, kajti tu je jasno rečeno, da tisti, ki ni Kṛṣṇov bhakta, ne more videti kozmičnega telesa Boga. Najprej mora postati Kṛṣṇov čisti bhakta, potem pa lahko trdi, da je videl kozmično telo, in ga lahko opiše drugim. Kṛṣṇov bhakta ne priznava lažnih inkarnacij in njihovih privržencev.

Ko je Gospod začel govoriti Bhagavad-gīto, je bil Arjuna vznemirjen, ker naj bi ubil Bhīṣmo in Droṇo, svojega deda in učitelja, ki ju je zelo spoštoval. Kṛṣṇa pa mu je dejal, naj se tega ne boji. Ko so Dhṛtarāṣṭrovi sinovi na zboru Kurujev poskušali sleči Draupadī, nista Bhīṣma in Droṇa rekla niti besede. S tem sta zanemarila svojo dolžnost, zato sta zaslužila smrt. Kṛṣṇa je razodel Arjuni Svoje kozmično telo samo zato, da bi mu pokazal, da so bili ti ljudje zaradi svojega nedopustnega ravnanja že ubiti. Ta prizor mu je pokazal, ker so bhakte zmeraj miroljubni in niso sposobni storiti takih grozodejstev. Zdaj, ko je Arjuna razumel, zakaj mu je Gospod pokazal Svoje kozmično telo, si je zaželel videti Gospodovo podobo s štirimi rokami, in Kṛṣṇa mu je željo izpolnil. Bhakt kozmično telo ne privlači, saj z Gospodom v tej podobi ni mogoče izmenjavati ljubezenskih čustev. Bhakta želi bodisi s spoštovanjem častiti Gospoda ali pa videti Kṛṣṇovo podobo z dvema rokama, tako da lahko z ljubeznijo služi Vsevišnji Božanski Osebnosti.

Ko je Kṛṣṇa prišel v ta svet kot sin Vasudeve in Devakī, se je najprej pojavil kot štiriroki Nārāyaṇa, potem pa se je na prošnjo Svojih staršev spremenil v navidez navadnega otroka. Kṛṣṇa je vedel, da Arjune ne privlači Njegova štiriroka podoba, toda ker Ga je Arjuna prosil, naj mu jo pokaže, je Kṛṣṇa to tudi storil, zatem pa je privzel podobo z dvema rokama. V tem verzu je posebej pomembna beseda saumya-vapuḥ. Saumya-vapuḥ je prelepa podoba; rečeno je, da je to najčudovitejša podoba. Ko je bil Kṛṣṇa na Zemlji, je sama lepota Njegovega telesa pritegnila vsakogar. Kot upravitelj univerzuma je Kṛṣṇa pregnal strah Svojega bhakte Arjune, tako da se je znova pojavil pred njim v prelepi podobi, kot Kṛṣṇa. Iz Brahma-saṁhite (5.38) izvemo: premāñjana-cchurita-bhakti-vilocanena. Samo kdor gleda z očmi ljubezni, lahko vidi čudovito podobo Śrī Kṛṣṇe.

Iz besed mānuṣaṁ rūpam je jasno razvidno, da ima Vsevišnja Božanska Osebnost v Svoji izvorni podobi dve roki. Tisti, ki zasmehujejo Kṛṣṇo in Ga imajo za navadnega človeka, torej ne poznajo Njegove božanske narave. Če bi bil Kṛṣṇa navaden človek, kako bi lahko potem pokazal Arjuni Svoje kozmično telo, zatem pa privzel podobo štirirokega Nārāyaṇe? V Bhagavad-gīti je jasno rečeno, da je tisti, ki ima Kṛṣṇo za navadnega človeka in zavaja ljudi, zatrjujoč, da skozi Kṛṣṇova usta govori brezosebni Brahman, največji grešnik. Kṛṣṇa je dejansko pokazal Svoje kozmično telo in podobo štirirokega Viṣṇuja. Kako bi bil lahko potem navaden človek? Čistega bhakte nesmiselni komentarji k Bhagavad-gīti ne zavedejo, saj pozna resnico. Izvorni verzi Bhagavad-gīte so jasni kakor sonce, zato nespametnim komentatorjem ni treba osvetljevati njihovega pomena.

Potem ko je Kṛṣṇa Arjuni pokazal Svoje kozmično telo, je v oseminštiridesetem verzu tega poglavja dejal, da Ga v tej podobi ne morejo videti niti tisti, ki so opravili množico pobožnih dejanj, žrtvovanj itd. Beseda su-durdarśam, uporabljena v tem verzu, pa pove, da je Kṛṣṇova podoba z dvema rokama še bolj skrivna. Kdor askezi, proučevanju Ved, spekulativnemu filozofiranju in podobnim dejavnostim doda bhakti, ima možnost, da vidi Kṛṣṇovo kozmično telo. To je mogoče, vendar le, če te dejavnosti vsebujejo nekaj bhakti, o čemer smo že govorili. Še težje dostopna kot kozmično telo pa je Kṛṣṇova podoba z dvema rokama, ki jo težko vidijo celo polbogovi, kakršna sta Brahmā in Śiva. Polbogovi si želijo videti Kṛṣṇo, in kot je opisano v Śrīmad-Bhāgavatamu, so v času, ko je bil Kṛṣṇa v Devakījini maternici, prišli z rajskih planetov, da bi videli čudovitega Kṛṣṇo. Čeprav Gospoda takrat niso mogli videti, so Mu posvetili lepe molitve in čakali, da se pojavi. Neumni ljudje lahko zasmehujejo Kṛṣṇo, misleč, da je navaden človek, in izkazujejo spoštovanje brezosebnemu „nečemu“ v Njem, toda takšno početje je nesmiselno. Polbogovi, kot sta Brahmā in Śiva, pa si želijo videti Kṛṣṇo v Njegovi podobi z dvema rokama.

Tudi v Bhagavad-gīti (9.11) je rečeno: avajānanti māṁ mūḍhā mānuṣīṁ tanum āśritaḥ. Neumni ljudje, ki omalovažujejo Kṛṣṇo, Ga ne morejo videti. Kṛṣṇovo telo je, kot pravita Brahma-saṁhitā in sam Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti, popolnoma duhovno, večno ter polno blaženosti. Povsem se razlikuje od materialnega telesa. Toda za nekatere, ki poskušajo proučiti Kṛṣṇo z branjem Bhagavad-gīte ali drugih vedskih spisov, je Kṛṣṇa uganka. Tisti, ki izberejo materialno metodo spoznavanja, menijo, da je Kṛṣṇa velika zgodovinska osebnost in učen filozof, da pa je vendar le navaden človek, ki se je moral kljub Svoji veliki moči pojaviti v materialnem telesu. Taki ljudje nazadnje pridejo do zaključka, da je Absolutna Resnica brezosebna in da je privzela osebno obliko, ki sestoji iz materialne narave. To je materialistično pojmovanje Vsevišnjega Gospoda. Obstaja tudi drugo pojmovanje Absolutne Resnice, ki je rezultat spekulativnega mišljenja. Tisti, ki bi si radi pridobili znanje, prav tako razglabljajo o Kṛṣṇi in menijo, da je manj pomemben od kozmičnega telesa Absolutne Resnice. Mislijo torej, da je kozmično telo, ki ga je Kṛṣṇa pokazal Arjuni, pomembnejše od Kṛṣṇove osebne podobe. Po njihovem mnenju je osebni aspekt Absoluta plod domišljije. Prepričani so, da Absolutna Resnica pravzaprav ni oseba. V četrtem poglavju Bhagavad-gīte pa je opisana transcendentalna metoda spoznavanja Absoluta: poslušanje zgodb o Kṛṣṇi, ki jih pripovedujejo avtoritativni učitelji. To je prava vedska pot spoznavanja, in tisti, ki gredo po njej, poslušajo učitelje, ki obvladajo znanost o Kṛṣṇi, zato jim Kṛṣṇa sčasoma priraste k srcu. Kot smo že večkrat omenili, Kṛṣṇo pred nami zakriva yoga-māyā, ena od Njegovih energij. Kṛṣṇa se ne razodene komur koli. Vidi Ga lahko samo tisti, komur se razkrije. To je potrjeno v Vedah. Absolutno Resnico lahko razume duša, predana Gospodu. Transcendentalistu, ki je zmeraj zavesten Kṛṣṇe in vdano služi Gospodu, se odprejo duhovne oči, zato lahko vidi Kṛṣṇo, ko se mu ta razkrije. Kṛṣṇa se ne razodene niti polbogovom, zato Ga celo oni težko razumejo, in največji med njimi nenehno upajo, da Ga bodo videli v Njegovi podobi z dvema rokama. Zaključimo lahko, da je Kṛṣṇovo kozmično telo izjemno težko videti in da tega ne more vsakdo, da pa je še težje uzreti Kṛṣṇovo osebno podobo, podobo Śyāmasundare.

Kṛṣṇa se je pred Svojima staršema, Devakī in Vasudevo, najprej pojavil v štiriroki podobi, zatem pa je privzel podobo z dvema rokama. Za ateiste in tiste, ki ne služijo Gospodu, je to velika skrivnost. Učenjaki, ki se pri proučevanju vedske književnosti opirajo samo na znanje slovnice in akademsko znanje, ne morejo spoznati Kṛṣṇe. Spoznati Ga ne morejo niti tisti, ki zgolj iz dolžnosti zahajajo v tempelj, da bi prisostvovali obredom čaščenja. Taki ljudje obiskujejo tempelj, ne morejo pa razumeti, kdo je Kṛṣṇa. Kṛṣṇo lahko spoznamo samo z vdanim služenjem, o čemer Kṛṣṇa sam govori v naslednjem verzu.

Kṛṣṇo lahko spoznamo samo s čistim vdanim služenjem. V tem verzu Gospod jasno govori o tem, tako da bi nepoklicani komentatorji, ki poskušajo razumeti Bhagavad-gīto s spekulativnim filozofiranjem, vedeli, da le zapravljajo čas. Nihče ne more razumeti Kṛṣṇe in tega, kako se je Gospod pred Svojimi starši pojavil v štiriroki podobi, zatem pa privzel podobo z dvema rokama. S proučevanjem Ved in s filozofskim razglabljanjem je vse to zelo težko razumeti. Zato je tu jasno rečeno, da nihče ne more videti Kṛṣṇe in razumeti teh tem. Vešč proučevalec Ved pa se lahko iz le-teh veliko nauči o Gospodu. V Vedah najdemo veliko pravil, in kdor bi si zares rad pridobil znanje o Kṛṣṇi, se mora držati načel, zapisanih v verodostojnih svetih spisih. Skladno s temi načeli se lahko podvrže askezi. Da bi bilo njegovo življenje asketsko, se mora postiti na janmāṣṭamī, dan Kṛṣṇovega prihoda v ta svet, ter dvakrat mesečno na ekādaśī (enajsti dan po ščipu in enajsti dan po mlaju). Kar se miloščine tiče, je v svetih spisih jasno rečeno, da jo moramo dati bhaktam, ki vdano služijo Kṛṣṇi in po vsem svetu širijo Kṛṣṇovo filozofijo oziroma filozofijo zavesti Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe je blagoslov za vse človeštvo. Rūpa Gosvāmī je o Gospodu Caitanyi dejal, da je najvelikodušnejši dobrodelnik, saj je zastonj delil ljubezen do Kṛṣṇe, ki jo je sicer zelo težko doseči. Kdor torej da nekaj denarja tistim, ki pridigajo filozofijo zavesti Kṛṣṇe, daje miloščino za najboljši namen. Kdor skladno s predpisi svetih spisov časti Božanstvo v templju (v vseh indijskih templjih imajo Božanstva, ponavadi Viṣṇuja ali Kṛṣṇe), pa lahko duhovno napreduje z izkazovanjem spoštovanja Vsevišnji Božanski Osebnosti. Za začetnika v vdanem služenju Gospodu je tempeljsko čaščenje nujno, kar je potrjeno v vedskih spisih (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.23):

Kdor je neomajno vdan Vsevišnjemu Gospodu in deluje po navodilih duhovnega učitelja, v katerega ima prav tako neomajno vero, lahko vidi Vsevišnjo Božansko Osebnost, saj se mu Gospod razodene. Kṛṣṇe ne moremo spoznati s pomočjo lastnega uma. Kdor se ne uri pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja, ne more niti stopiti na pot spoznavanja Kṛṣṇe. Beseda tu, uporabljena v tem verzu, posebej poudarja, da ni druge metode, ki bi bila uporabna in učinkovita pri spoznavanju Kṛṣṇe ali pa priporočena za dosego tega cilja.

Kṛṣṇovi osebni podobi – štiriroka in dvoroka podoba – se povsem razlikujeta od začasnega kozmičnega telesa, ki ga je Kṛṣṇa pokazal Arjuni. Štiriroki Nārāyaṇa in Kṛṣṇa z dvema rokama sta večna in transcendentalna, medtem ko je kozmično telo, ki ga je videl Arjuna, začasno. Iz besede su-durdarśam, ki pomeni „težko viden“, je razvidno, da Gospodovega kozmičnega telesa pred tem ni videl še nihče. Ta beseda kaže tudi na to, da ni bilo potrebe, da Kṛṣṇa pokaže kozmično telo bhaktam. Kṛṣṇa se je pojavil v tej podobi na Arjunovo prošnjo, tako da bi lahko v prihodnosti ljudje od vsakogar, ki trdi, da je inkarnacija Boga, zahtevali, naj se jim pokaže v podobi kozmičnega telesa.

Beseda na, ki se večkrat ponovi v prejšnjem verzu, nakazuje, da se človek ne bi smel ponašati z akademskim poznavanjem vedske književnosti in podobnim. Posvetiti bi se moral vdanemu služenju Kṛṣṇi. Šele potem lahko poskusi komentirati Bhagavad-gīto.

Zatem ko je Kṛṣṇa pokazal Arjuni Svoje kozmično telo, se je pojavil pred njim kot štiriroki Nārāyaṇa, potem pa privzel Svojo izvorno podobo z dvema rokama. Iz tega lahko zaključimo, da so štiriroka podoba in tudi vse druge Gospodove podobe, opisane v Vedah, emanacije izvornega Kṛṣṇe z dvema rokama. Kṛṣṇa je vir vseh njih. Razlikuje se celo od teh podob, da o brezosebnem aspektu Absolutne Resnice niti ne govorimo. Kar se Kṛṣṇovih podob s štirimi rokami tiče, je v svetih spisih jasno rečeno, da je celo tista med njimi, ki je najbliže Kṛṣṇi (to je Mahā-Viṣṇu, ki leži na Vesoljnem oceanu in ob čigar dihanju Vanj vstopajo in iz Njega vznikajo nešteti univerzumi), emanacija Vsevišnjega Gospoda. Iz Brahma-saṁhite (5.48) izvemo:

„Mahā-Viṣṇu, ob čigar dihanju Vanj vstopijo in iz Njega znova vzniknejo nešteti univerzumi, je popolna emanacija Kṛṣṇe. Zato častim Govindo, Kṛṣṇo, ki je vzrok vseh vzrokov.“ Častiti bi morali torej samo Kṛṣṇovo osebno podobo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je večno blažena in polna vednosti. Kṛṣṇa je izvor vseh Viṣṇujev ter vseh inkarnacij in je izvorna Vrhovna Osebnost, kar je potrjeno v Bhagavad-gīti.

V vedskih spisih (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.1) najdemo tale verz:

„Spoštljivo se priklanjam Kṛṣṇi, čigar transcendentalno telo je večno ter polno blaženosti in vednosti. Izkazujem Mu spoštovanje, kajti poznati Njega pomeni poznati Vede. Gospod je zato najvišji duhovni učitelj.“ Tam je rečeno tudi: kṛṣṇo vai paramaṁ daivatam – „Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost.“ (Gopāla-tāpanī 1.3) Eko vaśī sarva-gaḥ kṛṣṇa īḍyaḥ: „Ta Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in je vreden čaščenja.“ Eko 'pi san bahudhā yo 'vabhāti: „Kṛṣṇa je en sam, vendar pa se pojavlja v neštetih podobah in inkarnacijah.“ (Gopāla-tāpanī 1.21)

V Brahma-saṁhiti (5.1) pa je rečeno:

„Vsevišnja Božanska Osebnost je Kṛṣṇa, čigar telo je večno ter polno vednosti in blaženosti. Gospod nima začetka, kajti On sam je začetek vsega in vzrok vseh vzrokov.“

Rečeno je tudi: yatrāvatīrṇaṁ kṛṣṇākhyaṁ paraṁ brahma narākṛti – „Vrhovna Absolutna Resnica je oseba po imenu Kṛṣṇa, ki od časa do časa sestopi na Zemljo.“ V Śrīmad-Bhāgavatamu najdemo opise najrazličnejših inkarnacij Vsevišnje Božanske Osebnosti in med njimi se pojavi tudi ime Kṛṣṇa. V nadaljevanju pa je rečeno, da Kṛṣṇa ni inkarnacija Boga, temveč sama izvorna Vsevišnja Božanska Osebnost (ete cāṁśa-kalāḥ puṁsaḥ kṛṣṇas tu bhagavān svayam).

V Bhagavad-gīti Gospod pravi: mattaḥ parataraṁ nānyat – „Ničesar ni, kar bi presegalo Mene v podobi Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe.“ V nekem drugem verzu Bhagavad-gīte pa pojasnjuje: aham ādir hi devānām – „Jaz sem izvor vseh polbogov.“ Ko je Arjuna razumel nauk Bhagavad-gīte, ki mu ga je razložil Kṛṣṇa, je to potrdil z besedami paraṁ brahma paraṁ dhāma pavitraṁ paramaṁ bhavān – „Zdaj popolnoma razumem, da si Vsevišnja Božanska Osebnost, Absolutna Resnica in zatočišče vsega.“ Kozmično telo, ki ga je Kṛṣṇa pokazal Arjuni, torej ni izvorna podoba Boga. Njegova izvorna podoba je podoba Kṛṣṇe. Gospod je razodel Svoje kozmično telo s tisoči glav in rok samo zato, da bi pritegnil pozornost tistih, ki nimajo ljubezni do Boga. To ni Njegova izvorna podoba.

Čistih bhakt, ki ljubijo Gospoda in imajo z njim različne transcendentalne odnose, Gospodovo kozmično telo ne privlači. Vsevišnji Gospod izmenjuje s Svojimi bhaktami transcendentalna ljubezenska čustva v Svoji izvorni podobi, kot Kṛṣṇa. Arjuni, ki je bil Kṛṣṇov zaupen prijatelj, pogled na Gospodovo kozmično telo zato ni dal zadovoljstva, temveč ga je navdal s strahom. Kot Kṛṣṇov stalni družabnik je imel Arjuna nedvomno transcendentalni vid in ni bil navaden človek. Zato ga kozmično telo ni pritegnilo. Ta Gospodova podoba se lahko zdi čudovita ljudem, ki poskušajo napredovati z opravljanjem v Vedah predpisanih obredov, tistim, ki gredo po poti vdanega služenja, pa je najbolj pri srcu Kṛṣṇova podoba z dvema rokama.

Kdor želi doseči Kṛṣṇo, Vrhovno Osebnost, glavno od osebnih podob Boga, ki prebiva na planetu Kṛṣṇaloki v duhovnem nebu, in se zaupno družiti z Njim, se mora ravnati po tem navodilu, ki ga je dal sam Vsevišnji Gospod. V tem verzu je torej zajeto bistvo Bhagavad-gīte. Bhagavad-gītā je knjiga, namenjena pogojenim dušam, ki v tem svetu poskušajo zagospodovati materialni naravi in ne vedo ničesar o pravem, duhovnem življenju. Namen Bhagavad-gīte je pokazati človeku, kako lahko spozna svojo duhovno bit in svoj večni odnos z vrhovno duhovno osebnostjo, ter ga poučiti, kako se lahko vrne domov, k Bogu. V tem verzu je jasno opisano vdano služenje, metoda, ki nam omogoča doseči duhovno popolnost.

Kar se delovanja tiče, bi morali vso svojo energijo uporabiti za Kṛṣṇo. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.255) je pojasnjeno:

Vsakdo bi moral opravljati samo delo, ki je povezano s Kṛṣṇo. Temu pravimo kṛṣṇa-karma. Opravljamo lahko različne dejavnosti, ne smemo pa biti navezani na sadove svojega dela. Te moramo v celoti posvetiti Kṛṣṇi. Poslovnež, na primer, deluje zavestno Kṛṣṇe, če sklepa posle za Kṛṣṇo. Če je lastnik podjetja Kṛṣṇa, potem dobiček, ki ga prinese poslovanje, pripada Kṛṣṇi. Poslovnež s tisoči dolarjev lahko ves denar da Kṛṣṇi. To je delo za Kṛṣṇo. Namesto da zgradi veliko hišo za lastno čutno uživanje, lahko zgradi lep tempelj za Kṛṣṇo, postavi vanj Božanstvo Kṛṣṇe in Mu služi po pravilih avtoritativnih knjig o vdanem služenju. Vse to je kṛṣṇa-karma. Na sadove svojega dela ne bi smeli biti navezani, temveč bi jih morali darovati Kṛṣṇi, zase pa bi morali vzeti prasādam, ostanke daritev Kṛṣṇi. Če človek zgradi za Kṛṣṇo velik tempelj, v katerega umesti Božanstvo Kṛṣṇe, lahko tudi živi v njem, vedeti pa mora, da je lastnik templja Kṛṣṇa. Takemu zavedanju pravimo zavest Kṛṣṇe. Kdor pa ne more zgraditi templja, lahko čisti Kṛṣṇov tempelj. To je prav tako kṛṣṇa-karma. Lahko tudi obdeluje vrt; kdor ima zemljo (v Indiji ima vsak siromak nekaj zemlje), jo lahko uporabi za Kṛṣṇo, tako da vzgaja cvetje in ga daruje Kṛṣṇi. Lahko posadi rastlino tulasī, kajti njeni listi imajo posebno vrednost, o čemer Kṛṣṇa sam govori v Bhagavad-gīti. Patraṁ puṣpaṁ phalaṁ toyam. Kṛṣṇa želi, da Mu darujemo list, cvet, sadež ali pa malo vode, in je zadovoljen s takim darom. Ko Gospod omenja list, misli predvsem na list rastline tulasī. Posadimo lahko torej tulasī in jo zalivamo. Tako lahko tudi najrevnejši človek služi Kṛṣṇi. To je nekaj primerov, ki ponazarjajo, kako lahko delamo za Kṛṣṇo.

Beseda mat-paramaḥ se nanaša na tistega, za kogar je najvišja popolnost druženje s Kṛṣṇo v Njegovem vrhovnem prebivališču. Tak človek ne želi oditi na višje planete, kot so Mesec, Sonce in rajski planeti, niti na najvišji planet tega univerzuma, Brahmaloko. Ti planeti ga ne zanimajo. Njegova edina želja je, da odide v duhovno nebo. Pa tudi v duhovnem nebu ne bi bil zadovoljen, če bi se zlil z bleščečim sijajem brahmajyotijem, kajti njegov cilj je najvišji duhovni planet, Kṛṣṇaloka, Goloka Vṛndāvana. Tak človek ve vse o tem planetu, zato ga drugi planeti ne zanimajo. Kot pove beseda mad-bhaktaḥ, se popolnoma posveti vdanemu služenju, kar pomeni, da posluša in poje o Gospodu, se Ga spominja, Ga časti, služi Njegovim lotosovim stopalom, posveča molitve Gospodu, izpolnjuje Gospodove ukaze, prijateljuje z Gospodom in se Mu popolnoma preda. Bhakta lahko opravlja devet, osem, sedem, ali pa tudi eno samo dejavnost vdanega služenja in tako bo zagotovo dosegel popolnost.

V tem verzu je posebej pomembna beseda saṅga-varjitaḥ. Ne bi se smeli družiti z ljudmi, ki so sovražni Kṛṣṇi. To niso le ateisti, temveč tudi vsakdo, kogar privlači delovanje za čutno uživanje ali spekulativno filozofiranje. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) je čisto vdano služenje zato opisano takole:

Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu jasno pravi, da se mora tisti, ki bi rad služil Gospodu s čisto ljubeznijo in vdanostjo, osvoboditi vseh materialnih nečistoč. Ne sme se družiti z ljudmi, ki delujejo za čutno uživanje in se predajajo spekulativnemu filozofiranju. Ko zapusti tako škodljivo družbo in se osvobodi nečistoč v obliki materialnih želja, začne opravljati dejavnosti, ki mu omogočijo, da si pridobi znanje o Kṛṣṇi. To je čisto vdano služenje. Ānukūlyasya saṅkalpaḥ prātikūlyasya varjanam. (Hari-bhakti-vilāsa 11.676) Naša dejanja, povezana s Kṛṣṇo, in naše misli o Njem morajo biti pozitivni, in ne negativni. Kaṁsa, na primer, je bil Kṛṣṇov sovražnik in je že od trenutka, ko se je Kṛṣṇa pojavil na tem svetu, neprestano razmišljal, kako naj Ga ubije. Ker so bili vsi njegovi poskusi neuspešni, je nenehno mislil na Kṛṣṇo. Kadar je delal, jedel ali spal, je bil zato ves čas popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ker pa v njegovem srcu ni bilo ljubezni, je kljub temu, da je štiriindvajset ur na dan mislil na Kṛṣṇo, ostal demon, in Kṛṣṇa ga je nazadnje ubil. Vsakdo, kogar ubije Kṛṣṇa, seveda takoj doseže osvoboditev, toda to ni cilj čistega bhakte. Čisti bhakta si ne želi osvoboditve. Ne želi si oditi niti na najvišji planet duhovnega sveta, Goloko Vṛndāvano. Njegova edina želja je, da bi lahko zmeraj služil Kṛṣṇi, ne glede na to, kje je.

Kṛṣṇov bhakta je prijateljski do vsakogar. Zato je tu rečeno, da nima sovražnika (nirvairaḥ). Kako to? Kṛṣṇov bhakta ve, da je vdano služenje edino, ki lahko reši človeka vseh življenjskih problemov. To ve iz lastne izkušnje, zato bi rad, da za metodo zavesti Kṛṣṇe izvedo vsi ljudje. V zgodovini se je velikokrat zgodilo, da so Gospodovi bhakte tvegali življenja, da bi razširili zavest Boga. Najbolj znan je primer gospoda Jezusa Kristusa. Brezbožneži so ga križali in on je žrtvoval svoje življenje za širjenje zavesti Boga. Seveda ne bi smeli misliti, da je bil ubit. Tudi v zgodovini Indije je veliko podobnih primerov, recimo Ṭhākura Haridāsa in Prahlāda Mahārāja. Zakaj so ti bhakte tvegali življenja? Da bi razširili zavest Kṛṣṇe, kar pa ni lahka naloga. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ve, da ljudje trpijo zato, ker so pozabili na svoj večni odnos s Kṛṣṇo. Največ, kar lahko storimo za človeštvo, je torej, da svoje bližnje rešimo vseh materialnih problemov. Na ta način čisti bhakta služi Gospodu. Lahko si predstavljamo, kako milosten je Kṛṣṇa do tistih, ki Mu služijo in pri tem vse tvegajo Zanj. Zato taki bhakte po smrti nedvomno dosežejo najvišji planet duhovnega sveta.

Kṛṣṇa je, če povzamemo, pokazal Arjuni Svoje začasno kozmično telo ter se pojavil pred njim v podobi vsepožirajočega časa in tudi kot štiriroki Viṣṇu. Kṛṣṇa je torej izvor vseh teh pojavnih oblik in ni manifestacija izvorne viśva-rūpe ali Viṣṇuja. Kṛṣṇa je izvor vseh drugih podob Boga. Obstaja na stotine in tisoče Viṣṇujev, toda za bhakto je pomembna samo Kṛṣṇova izvorna podoba, dvoroki Śyāmasundara. V Brahma-saṁhiti je rečeno, da tisti, ki so z ljubeznijo in vdanostjo privrženi Kṛṣṇi v podobi Śyāmasundare, v srcu zmeraj vidijo samo Njega in nič drugega. Razumeti moramo torej, da je podoba Kṛṣṇe glavna in najvišja podoba Boga. To je smisel enajstega poglavja Bhagavad-gīte.