Bhagavad-gītā, kakršna je 11.37

Iz te spoštljive Arjunove molitve je razvidno, da bi moral vsakdo častiti Kṛṣṇo. Kṛṣṇa je vsepričujoč in je Duša vseh duš. Arjuna Ga nagovarja z mahātmā, kar pomeni, da je Kṛṣṇa najvelikodušnejši in brezmejen. Beseda ananta izraža, da je vse pod nadzorom Vsevišnjega Gospoda in prežeto z Njegovo energijo, deveśa pa pomeni, da je Kṛṣṇa gospodar vseh polbogov in da presega vsakega od njih. Kṛṣṇa je zavetje celotnega univerzuma. Arjuna meni, da bi morala vsa popolna živa bitja in mogočni polbogovi izkazati spoštovanje Gospodu, kajti nihče ni večji od Njega. Poudarja, da je Kṛṣṇa večji od Brahme, saj je njegov stvarnik. Brahmā se rodi iz lotosovega cveta, ki zraste iz popka Garbhodakaśāyī Viṣṇuja, Kṛṣṇove popolne emanacije. Brahmā, Śiva, ki je rojen iz Brahme, in vsi drugi polbogovi Mu zato morajo izkazati spoštovanje. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da se Gospodu priklanjajo Śiva, Brahmā in drugi polbogovi. Posebno pozornost zasluži beseda akṣaram: materialni svet bo uničen, toda Gospod je onstran materialnega sveta. Vzrok vseh vzrokov je, kar pomeni, da je nad vsemi pogojenimi dušami v materialni naravi, pa tudi nad samim materialnim vesoljem, in je zatorej vsemogočni Vsevišnji Gospod.