Veličastje Absoluta

Po Parāśari Muniju je Bhagavān ali Vsevišnja Božanska Osebnost tisti, ki ima v celoti vseh šest vseprivlačnih lastnosti: najmočnejši je, najslavnejši, najbogatejši, najbolj učen, najlepši in povsem nenavezan. Ko je bil Kṛṣṇa na Zemlji, je pokazal, da ima vse te lastnosti. Parāśara Muni in drugi veliki modreci so Ga zato vsi priznali za Vsevišnjo Božansko Osebnost. Kṛṣṇa zdaj podaja Arjuni še zaupnejše znanje o Svojem veličastju in delovanju. Pred tem, začenši s sedmim poglavjem, je Gospod opisal Svoje raznolike energije in pojasnil, kako delujejo. V tem poglavju pa Arjuni govori o Svojih posebnih močeh. V prejšnjem poglavju je opisal Svoje energije, da bi Arjuno prepričal o nujnosti vdanega služenja, v tem poglavju pa mu govori o Svojih pojavnih oblikah in različnih močeh.

Več ko poslušamo o Vsevišnjem Gospodu, bolj neomajni smo na poti vdanega služenja. Da bi lahko še bolje služili Gospodu, moramo pripovedi o Njem zmeraj poslušati v družbi bhakt. V takih pogovorih lahko sodelujejo samo tisti, ki si resnično želijo postati zavestni Kṛṣṇe, drugi pa ne. Gospod jasno pravi Arjuni, da mu govori v njegovo dobro, saj Mu je Arjuna zelo pri srcu.

Kot je rečeno v Brahma-saṁhiti, je Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod. Nihče ni večji od Njega; On je vzrok vseh vzrokov. Gospod v tem verzu tudi sam pravi, da je izvor vseh polbogov in modrecev. Če niti polbogovi in veliki modreci ne morejo spoznati Kṛṣṇe ter doumeti Njegovega imena in Njega samega, kaj naj potem rečemo o tako imenovanih učenjakih našega majcenega planeta? Nihče ne more razumeti, zakaj pride Vsevišnji Gospod na Zemljo v podobi navadnega človeka in deluje na tako osupljiv in nenavaden način. Jasno je torej, da učenost ni nujno potrebna za spoznanje Kṛṣṇe. Pri svojih poskusih, da bi spoznali Kṛṣṇo s pomočjo lastnega uma, so bili neuspešni celo polbogovi in veliki modreci. Tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da Vsevišnje Božanske Osebnosti ne morejo spoznati niti veliki polbogovi. Ti lahko razglabljajo v mejah svojih nepopolnih čutov in pridejo do impersonalističnega zaključka, pri čemer si poskušajo predstavljati nekaj, kar je nasprotno materiji in ni proizvod treh guṇ materialne narave, ali pa se zadovoljijo s kakšnimi drugimi predstavami, ki so plod njihovega uma. Toda s takim nespametnim umovanjem nikoli ne spoznajo Kṛṣṇe.

Tistim, ki bi radi spoznali Absolutno Resnico, Gospod tukaj posredno pravi: „Jaz sem Vsevišnja Božanska Osebnost. Jaz sem Absolut.“ To moramo vedeti. Tudi če osebnega aspekta nedoumljivega Gospoda ne moremo razumeti, Gospod vendarle obstaja. Da bi dejansko spoznali Kṛṣṇo, ki je večen ter poln blaženosti in vednosti, je dovolj že, da proučujemo Njegove besede v Bhagavad-gīti in Śrīmad-Bhāgavatamu. Tisti, ki so pod vplivom Gospodove nižje energije, si Boga predstavljajo kot nekakšno vladajočo silo ali pa kot brezosebni Brahman, kot osebnost pa Ga lahko spozna samo človek na transcendentalni ravni.

Ker spekulativni filozofi ne morejo razumeti Kṛṣṇe takega, kakršen je, Kṛṣṇa iz Svoje brezvzročne milosti pride v materialni svet za njihovo dobro. Kljub nenavadnim dejanjem Vsevišnjega Gospoda pa so ti ljudje prepričani, da je Absolut brezosebni Brahman. Da je Absolutna Resnica Vrhovna Osebnost, Kṛṣṇa, lahko razumejo samo bhakte, duše, popolnoma predane Vsevišnjemu Gospodu. Gospodovih bhakt ne zanima Brahman oziroma brezosebni aspekt Boga. Ker imajo vero v Vsevišnjega Gospoda in so Mu vdani, se Mu predajo in po Njegovi brezvzročni milosti Ga lahko razumejo. Tega ne more nihče drug. Tudi veliki modreci torej soglašajo: Kaj je ātmā? Kdo je Absolut? To je On, ki Ga moramo častiti.

V sedmem poglavju (7.3) je rečeno: manuṣyāṇāṁ sahasreṣu kaścid yatati siddhaye – kdor si prizadeva doseči duhovno spoznanje, ni navaden človek; boljši je od milijonov navadnih ljudi, ki ne vedo ničesar o duhovnem spoznavanju. Med tistimi, ki resnično poskušajo spoznati svojo duhovno naravo, pa najvišjo stopnjo duhovnega spoznanja doseže, kdor spozna, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, nerojeni lastnik vsega, kar je. Samo na tej stopnji, ko se povsem zavemo Kṛṣṇovega vrhovnega položaja, se lahko osvobodimo posledic vseh grehov.

Gospod je v tem verzu opisan z besedo aja, „nerojen“, vendar pa se razlikuje od živih bitij, ki so v drugem poglavju Bhagavad-gīte prav tako imenovana aja. Gospod ni kakor živa bitja, ki se rojevajo in umirajo zaradi navezanosti na materijo. Pogojene duše menjujejo telesa, Njegovo telo pa je nespremenljivo. Gospod ostaja nerojen celo, kadar pride v materialni svet. V četrtem poglavju je zato rečeno, da se pojavi pod okriljem Svoje notranje, višje energije in da ni nikoli pod vplivom nižje, materialne energije.

V tem verzu je rečeno: vetti loka-maheśvaram – vedeti moramo, da je Gospod Kṛṣṇa vrhovni lastnik vseh planetov v univerzumu. Obstajal je pred stvarjenjem in se razlikuje od stvarstva. Vsi polbogovi so bili ustvarjeni v materialnem svetu, za Kṛṣṇo pa je rečeno, da ni bil ustvarjen, zato se razlikuje celo od velikih polbogov, kakršna sta Brahmā in Śiva. Ker je Gospod stvarnik Brahme, Śive in drugih polbogov, je Vrhovna Oseba, gospodar vseh planetov.

Śrī Kṛṣṇa se torej razlikuje od vsega ustvarjenega, in kdor to ve, se takoj osvobodi posledic vseh svojih grehov. Znanje o Vsevišnjem Gospodu si lahko pridobimo šele, ko se rešimo posledic vseh grešnih dejanj. Kot je rečeno v Bhagavad-gīti, lahko Gospoda spoznamo le z vdanim služenjem in nikakor drugače.

Kṛṣṇe ne bi smeli imeti za človeško bitje. Kot že rečeno, tako razmišljajo o Njem samo neumni ljudje. To je z drugimi besedami izraženo tudi v tem verzu. Kdor ni neumen, temveč je dovolj inteligenten, da lahko razume večno naravo Boga, je rešen posledic vseh svojih grehov.

Kṛṣṇa je znan kot Devakījin sin. Kako lahko potem rečemo, da je nerojen? To je pojasnjeno v Śrīmad-Bhāgavatamu: ko se je Kṛṣṇa pojavil pred Devakī in Vasudevo, se ni rodil kakor navaden otrok. Pojavil se je v Svojem izvornem telesu, zatem pa se je spremenil v navadnega otroka.

Vse, kar storimo po Kṛṣṇovem navodilu, je transcendentalno ter nima ugodnih in neugodnih posledic, kakršne imajo materialna dejanja. Prepričanje, da nekatere stvari v materialnem svetu prinašajo srečo, druge pa nesrečo, je samo proizvod uma, kajti v materialnem svetu ni ničesar obetajočega. Vse je neugodno, saj je neugodna sama materialna narava. Da nam lahko prinese srečo, si zgolj domišljamo. Resnično srečenosne so dejavnosti zavesti Kṛṣṇe, opravljene s čisto vdanostjo in v duhu služenja. Če si torej zares želimo, da bi nam naše delovanje prineslo srečo, moramo delovati po navodilih Vsevišnjega Gospoda. Ta navodila najdemo v avtoritativnih svetih spisih, kakršna sta Śrīmad-Bhāgavatam in Bhagavad-gītā, lahko pa jih dobimo tudi od verodostojnega duhovnega učitelja. Ker je duhovni učitelj predstavnik Vsevišnjega Gospoda, so navodila, ki jih dobimo od njega, navodila samega Gospoda. Duhovni učitelj, sveti ljudje in sveti spisi nas usmerjajo k istemu cilju in si v ničemer ne nasprotujejo. Če delujemo po njihovih navodilih, so naša dejanja brez posledic, kakršne imajo materialna pobožna in brezbožna dela. Transcendentalna zavest, s katero deluje bhakta, je zavest odpovedovanja. Takemu načinu delovanja pravimo sannyāsa. Kdor deluje iz dolžnosti, po ukazu Vsevišnjega Gospoda, in nima želje po sadovih svojega dela (anāśritaḥ karma-phalam), resnično živi v odpovedi, kar je rečeno v prvem verzu šestega poglavja Bhagavad-gīte. Pravi sannyāsī in yogī je tisti, ki deluje po navodilih Vsevišnjega Gospoda, ne pa tisti, ki si samo nadene oblačilo sannyāsīja ali pa se pretvarja, da je yogī.

V tem verzu so naštete razne lastnosti živih bitij, ki jih je vse, tako dobre kot slabe, ustvaril Kṛṣṇa.

Inteligenten je, kdor je sposoben videti stvari v pravi luči, znanje pa je sposobnost razlikovanja duha od materije. Znanje, ki ga dobimo na univerzah, obravnava samo materijo in zato ni pravo znanje. Znanje je poznavanje razlike med duhom in materijo. Sodobni izobraževalni sistem ljudem ne daje znanja o duši, temveč jih uči samo o materialnih elementih in o zadovoljevanju telesnih potreb. Akademsko znanje zato ni popolno.

Asammoha je osvobojenost od dvomov in iluzije, doseže pa jo lahko, kdor preneha omahovati in si pridobi transcendentalno znanje. Tak človek se počasi, toda zagotovo reši iluzije. Ničesar ne smemo sprejeti slepo, temveč moramo biti zmeraj pazljivi in preudarni. Razviti moramo tudi kṣamo, prizanesljivost in odpustljivost. Biti moramo prizanesljivi in odpustiti drugim manjše žalitve. Satyam ali resnicoljubnost je lastnost tistega, ki dejstva predstavi taka, kakršna so, da bi imeli drugi od tega korist. Dejstev ne smemo potvarjati. Moralna pravila narekujejo, da lahko resnico povemo le, če je prijetna za sogovornika. Toda to ni resnicoljubnost. Resnico moramo povedati brez zadržkov, tako da bodo drugi dejansko poznali dejstva. Če ljudi opozorimo na to, da je nekdo tat, govorimo resnico. Čeprav je ta včasih neprijetna, je ne bi smeli skrivati. Kdor je resnicoljuben, verno predstavi dejstva za dobro drugih. To je opredelitev resnice.

Sposobnost obvladovanja čutov je lastnost človeka, ki čutov ne uporablja za to, da bi brez potrebe sam užival. Osnovnih čutnih potreb ni prepovedano zadovoljevati, prekomerno čutno uživanje pa je pogubno za duhovni napredek. Čutov zato ne bi smeli uporabljati brez potrebe. Tudi umu ne smemo dovoliti, da razmišlja po nepotrebnem. To se imenuje śama. Časa ne bi smeli zapravljati s premišljevanjem o tem, kako priti do denarja. S tem zlorabljamo svojo sposobnost mišljenja. Um moramo uporabiti za razumevanje človekove glavne potrebe, o kateri se moramo poučiti iz avtoritativnega izvora. Sposobnost mišljenja bi morali torej razviti v družbi priznanih poznavalcev svetih spisov ter v družbi svetih ljudi, duhovnih učiteljev in tistih, ki so že razvili svojo sposobnost mišljenja. Vir našega zadovoljstva oziroma sreče (sukham) bi moralo biti samo to, kar nam omogoča razvijati duhovno znanje o zavesti Kṛṣṇe. Kar je neugodno za razvijanje zavesti Kṛṣṇe, je izvor bolečine in trpljenja. Vse, kar je koristno za napredovanje v zavesti Kṛṣṇe, bi morali sprejeti, vsemu, kar zavira tak napredek, pa bi se morali odreči.

Bhava, rojstvo, je značilnost materialnega telesa. Duša se ne rodi niti ne umre. O tem smo govorili na začetku Bhagavad-gīte. Rojstvu in smrti je podložno le materialno telo. Strah je posledica skrbi za prihodnost. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne pozna strahu, saj mu njegovo delovanje zagotavlja vrnitev v duhovno nebo, domov k Bogu. Prihodnost takega človeka je torej zelo svetla. Drugi ne vedo, kaj jih čaka v prihodnosti in kakšno bo njihovo naslednje življenje, zato so zmeraj polni tesnobe. Da bi se znebili tesnobe, moramo spoznati Kṛṣṇo in biti zmeraj zavestni Kṛṣṇe. Tako se bomo rešili vsega strahu. V Śrīmad-Bhāgavatamu (11.2.37) je rečeno: bhayaṁ dvitīyābhiniveśataḥ syāt – strah je posledica človekove prekritosti s slepilno energijo. Tisti, ki so se rešili vpliva slepilne energije, ki so prepričani, da niso materialno telo, temveč duhovni delci Vsevišnje Božanske Osebnosti, in ki zato transcendentalno služijo Vrhovnemu Bogu, pa se ne bojijo ničesar. Take ljudi čaka zelo svetla prihodnost. Strah preveva tiste, ki niso zavestni Kṛṣṇe. Neustrašnost (abhayam) lahko doseže samo, kdor postane zavesten Kṛṣṇe.

Ahiṁsā ali nenasilnost je lastnost človeka, ki s svojim delovanjem drugim nikoli ne povzroči trpljenja ali nemira. Od materialnih dejavnosti, za katere politiki, sociologi, filantropi in drugi obljubljajo, da bodo dale velike rezultate, ni nobene koristi, kajti politiki in filantropi nimajo transcendentalnega vida; ne vedo, kaj je zares dobro za človeško družbo. Ahiṁsā pomeni poučiti ljudi, kako lahko najbolje izkoristijo priložnost, ki so jo dobili s človeškim telesom. Človeško življenje je namenjeno dosegi samospoznanja. Vsako gibanje ali organizacija, ki ljudem ne pomaga doseči tega cilja, povzroča torej nasilje nad človeškim telesom. Dejavnosti, ki ljudem pomagajo doseči duhovno srečo, pa so dejavnosti nenasilja.

Samatā, uravnovešenost, je odsotnost navezanosti in odbojnosti. Prekomerna navezanost in odbojnost nista ugodni. Materialni svet bi morali sprejemati brez navezanosti in odbojnosti. Sprejeti moramo tisto, kar nam bo pomagalo pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe, vsemu, kar bi nas pri tem oviralo, pa se moramo odreči. Temu pravimo samatā, uravnovešenost. Kṛṣṇe zavesten človek se pri sprejemanju in zavračanju stvari ozira samo na to, ali mu bodo pomagale napredovati v zavesti Kṛṣṇe ali ne.

Tuṣṭi, zadovoljnost, je lastnost tistega, ki nima želje po kopičenju materialnih dobrin z nepotrebnim delom. Zadovoljni bi morali biti s tem, kar dobimo po milosti Vsevišnjega Gospoda; temu pravimo zadovoljnost. Tapas je askeza. V Vedah najdemo veliko pravil za asketsko življenje. Predpisano je na primer zgodnje vstajanje in kopanje v zgodnjem jutru. Včasih je zelo težko zgodaj vstati. Vsaka taka neprijetnost, ki jo sprejmemo prostovoljno, se imenuje askeza. Vede predpisujejo tudi, da se moramo na določene dneve v mesecu postiti. Morda takih postov ne maramo, toda če smo odločeni napredovati v znanosti o zavesti Kṛṣṇe, moramo sprejeti telesne neudobnosti, priporočene v Vedah. Ne smemo pa se postiti po nepotrebnem ali v nasprotju s pravili Ved. Postiti se ne bi smeli zaradi političnih ciljev. V Bhagavad-gīti je rečeno, da je tak post v guṇi nevednosti. Delovanje v guṇah nevednosti in strasti ne vodi k duhovnemu napredku. Da bi duhovno napredovali, moramo delovati v guṇi vrline. Post, ki je v skladu s pravili Ved, človeku pomaga, da si pridobi duhovno znanje.

Kar se tiče dajanja miloščine, bi morali petdeset odstotkov svojega zaslužka dati za kako dobrodelno dejavnost. In katere dejavnosti so dobrodelne? Tiste, ki so v skladu z načeli zavesti Kṛṣṇe. Tako delo ni le dobro, temveč najboljše. Ker je Kṛṣṇa dober, je dobro tudi delo, ki ga opravljamo Zanj. Miloščino moramo zato dati človeku, ki je zavesten Kṛṣṇe. Vede predpisujejo, da jo moramo dati brāhmaṇam. Ljudje počno to še danes, čeprav ne povsem v skladu s pravili iz Ved. V Vedah je namreč rečeno, da bi morali miloščino dati brāhmaṇam. Zakaj? Ker negujejo višje, duhovno znanje. Brāhmaṇa bi moral celo življenje posvetiti spoznavanju Brahmana. Brahma jānātīti brāhmaṇaḥ: kdor pozna Brahman, se imenuje brāhmaṇa. Brāhmaṇe dobivajo miloščino torej zato, ker zmeraj opravljajo višje, duhovne dejavnosti in nimajo časa, da bi služili za preživljanje. Vede predpisujejo, da bi morali miloščino dati tudi sannyāsījem, ljudem, ki živijo v redu odpovedi. Sannyāsīji prosijo od vrat do vrat, ne zaradi denarja, temveč zato, da bi lahko pridigali. Obiskujejo družinske ljudi in jih poskušajo prebuditi iz dremeža nevednosti. Ker se družinski ljudje ukvarjajo z družinskimi zadevami in so zato pozabili, da je pravi cilj življenja obuditi zavest Kṛṣṇe, jih sannyāsīji obiskujejo kot berači in jih spodbujajo k temu, da postanejo zavestni Kṛṣṇe. Vede pravijo, da bi se moral človek prebuditi in doseči cilj človeškega življenja. Sannyāsīji dajejo ljudem znanje in metodo, s katero je ta cilj mogoče doseči, zato je treba miloščino dajati ljudem v redu odpovedi, brāhmaṇam in v podobne dobre namene, ne pa kar komur koli.

V zvezi s slavo (yaśas) je Gospod Caitanya dejal, da je človek slaven, če postane velik bhakta. To je prava slava. Kdor zaslovi, ker je postal zelo zavesten Kṛṣṇe, je resnično slaven. Vsakdo drug je neslaven.

Vse te lastnosti lahko najdemo v ljudeh in polbogovih po vsem univerzumu. Na drugih planetih obstaja mnogo človeških življenjskih vrst in naštete lastnosti najdemo tudi pri njih. Za tistega, ki bi rad postal zavesten Kṛṣṇe, Kṛṣṇa ustvari vse te lastnosti, človek pa jih potem v sebi sam razvija. Vsevišnji Gospod poskrbi, da vsakdo, kdor Mu vdano služi, razvije vse dobre lastnosti.

Izvor vsega, tako dobrega kot slabega, je Kṛṣṇa. V materialnem svetu ni ničesar, česar ne bi bilo v Kṛṣṇi. Kdor to ve, ima znanje: čeprav vemo, da se stvari med seboj razlikujejo, se moramo zavedati, da vse prihaja iz Kṛṣṇe.

Gospod v tem verzu na kratko opisuje rodoslovje prebivalstva v univerzumu. Prvo živo bitje v univerzumu je bil Brahmā, ki se je rodil iz energije Vsevišnjega Gospoda, znanega kot Hiraṇyagarbha. Iz Brahme so se pojavili štirje veliki modreci – Sanaka, Sananda, Sanātana in Sanat-kumāra – zatem pa še Manuji in sedem drugih velikih modrecev. Tem petindvajsetim velikim modrecem pravimo praočetje vseh živih bitij v univerzumu. Obstaja nešteto univerzumov in v vsakem od njih je nešteto planetov, ki jih naseljujejo različna živa bitja. Vsa so potomci teh petindvajsetih praočetov. Brahmā se je za tisoč let po štetju polbogov posvetil askezi in šele potem je po Kṛṣṇovi milosti doumel, kako naj ustvari univerzum. Iz Brahme so potem prišli na svet Sanaka, Sananda, Sanātana in Sanat-kumāra, zatem Rudra, za njim sedem modrecev, nato brāhmaṇe in kṣatriye itd. Vsa živa bitja v univerzumu so torej rojena iz energije Vsevišnje Božanske Osebnosti. Brahmā je znan kot Pitāmaha, ded, Kṛṣṇa pa kot Prapitāmaha, praded. To je rečeno v enajstem poglavju Bhagavad-gīte (11.39).

Doseči najvišjo duhovno popolnost pomeni spoznati Vsevišnjo Božansko Osebnost. Da bi lahko vdano služili Gospodu, moramo imeti resnično znanje o posebnih močeh Vsevišnjega Gospoda. Ljudje večinoma vedo, da je Bog velik, ne vedo pa, kaj to pomeni. V tem poglavju je to podrobno opisano. Kdor resnično pozna veličino Vsevišnjega, samodejno postane Bogu predana duša in Mu začne vdano služiti. Takemu človeku ne preostane nič drugega, kot da se preda Gospodu. Znanje o Gospodovi veličini si lahko pridobimo iz Śrīmad-Bhāgavatama, Bhagavad-gīte in podobnih spisov.

Univerzum upravljajo številni polbogovi, ki prebivajo na različnih planetih. Glavni med njimi so Brahmā, Śiva, štirje veliki Kumāre in drugi praočetje. Prebivalstvo univerzuma ima mnogo praočetov, ki so vsi rojeni iz Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, je izvorni praoče vseh praočetov.

To je nekaj posebnih značilnosti Vsevišnjega Gospoda. Kdor jih dejansko spozna, razvije veliko vero v Kṛṣṇo in Mu začne vdano služiti, ne da bi kdaj koli dvomil o Njem. Vse to znanje potrebujemo, da bi dobili večjo željo po ljubečemu vdanem služenju Gospodu. Kṛṣṇovo veličino moramo spoznati v celoti, kajti to znanje nam bo omogočilo, da začnemo iskreno služiti Gospodu in da nikoli ne zaidemo s te poti.

Učen človek, ki je dovršeno proučil Vede, si pridobil znanje od avtoritativnega učitelja, kakršen je Gospod Caitanya, ter deluje skladno s tem znanjem, razume, da je Kṛṣṇa izvor vsega v materialnih in v duhovnih svetovih. Ker se popolnoma zaveda tega, postane neomajen v vdanem služenju Vsevišnjemu Gospodu. Niti številni nesmiselni komentarji niti neumni ljudje ga nikakor ne morejo odvrniti od poti vdanega služenja. Vsi vedski spisi soglašajo, da je Kṛṣṇa izvor Brahme, Śive in vseh drugih polbogov. V Atharva Vedi (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 1.24) je rečeno: yo brahmāṇaṁ vidadhāti pūrvaṁ yo vai vedāṁś ca gāpayati sma kṛṣṇaḥ – „Kṛṣṇa je tisti, ki je na začetku stvarjenja razodel vedsko znanje Brahmi, in On je v preteklosti to znanje razširil tudi med druge.“ Nārāyaṇa Upaniṣada (1) pa pravi: atha puruṣo ha vai nārāyaṇo 'kāmayata prajāḥ sṛjeyeti – „Potem si je Nārāyaṇa, Vrhovna Osebnost, zaželel ustvariti živa bitja.“ Upaniṣada nadaljuje: nārāyaṇād brahmā jāyate\, nārāyaṇād prajāpatiḥ prajāyate\, nārāyaṇād indro jāyate\, nārāyaṇād aṣṭau vasavo jāyante\, nārāyaṇād ekādaśa rudrā jāyante\, nārāyaṇād dvādaśādityāḥ – „Iz Nārāyaṇe so prišli na svet Brahmā in praočetje. Iz Nārāyaṇe se je rodil Indra, iz Nārāyaṇe se je pojavilo osem Vasujev, enajst Ruder in dvanajst Āditij.“ Ta Nārāyaṇa je emanacija Kṛṣṇe.

Isti vedski spis pravi: brahmaṇyo devakī-putraḥ – „Devakījin sin Kṛṣṇa je Vrhovna Osebnost.“ (Nārāyaṇa Upaniṣada 4) Rečeno je tudi: eko vai nārāyaṇa āsīn na brahmā na īśāno nāpo nāgni-samau neme dyāv-āpṛthivī na nakṣatrāṇi na sūryaḥ – „Ob začetku stvarjenja je obstajal samo Nārāyaṇa, Vrhovna Osebnost. Bilo ni ne Brahme, ne Śive, ne ognja, ne meseca, ne zvezd na nebu, ne sonca.“ (Mahā Upaniṣada 1) Iz Mahā Upaniṣade izvemo tudi, da se je Śiva pojavil iz čela Vsevišnjega Gospoda. Vede torej pravijo, da bi morali častiti Vsevišnjega Gospoda, stvarnika Brahme in Śive.

V Mokṣa-dharmi Kṛṣṇa pravi:

„Praočete, Śivo in druge sem ustvaril Jaz, toda oni tega ne vedo, saj jih je zavedla Moja slepilna energija.“ V Varāha Purāṇi pa je rečeno:

„Nārāyaṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost; iz Njega se je pojavil Brahmā, iz Brahme pa Śiva.“

Gospod Kṛṣṇa je izvor vsega ustvarjenega in je znan kot najvišji delujoči vzrok vsega, kar je. „Ker vse prihaja iz Mene,“ pravi Kṛṣṇa, „sem praizvor vsega. Vse je podrejeno Meni. Nikogar ni, ki bi bil večji od Mene.“ Vrhovni upravitelj je en sam, in to je Kṛṣṇa. Kdor si s pomočjo verodostojnega duhovnega učitelja in s proučevanjem vedske književnosti pridobi to znanje o Kṛṣṇi, uporabi vso svojo energijo za Kṛṣṇo in postane resnično učen. Vsi drugi, ki ne poznajo Kṛṣṇe, so v primerjavi z njim zgolj neumneži. Samo neumnež ima Kṛṣṇo za navadnega človeka. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne bi smel pustiti, da ga neumni zmedejo. Izogibati se mora vsem neverodostojnim komentarjem in razlagam Bhagavad-gīte ter odločno in stanovitno napredovati v zavesti Kṛṣṇe.

Čisti bhakte, o katerih govori ta verz, so povsem predani transcendentalnemu ljubečemu služenju Gospodu. Njihovih misli ni mogoče odvrniti od Kṛṣṇovih lotosovih stopal in pogovarjajo se samo o transcendentalnih temah. Značilnosti čistih bhakt so opisane v tem verzu. Taki bhakte štiriindvajset ur na dan slavijo odlike in zabave Vsevišnjega Gospoda. Njihova srca in duše so zmeraj prežeti s Kṛṣṇo, in ko se z drugimi bhaktami pogovarjajo o Njem, jih prevzema veliko zadovoljstvo.

Na začetni stopnji jim transcendentalno zadovoljstvo daje sámo služenje Gospodu, na zreli stopnji pa bhakte dejansko ljubijo Boga. Ko se dvignejo na to transcendentalno raven, dosežejo najvišjo popolnost in uživajo v blaženosti, v kakršni uživa Gospod v Svojem prebivališču. Gospod Caitanya primerja transcendentalno vdano služenje s semenom, posejanim v srce živega bitja. V univerzumu je nešteto živih bitij, ki se selijo s planeta na planet, le nekaj izmed njih pa ima to srečo, da srečajo čistega bhakto, ki jih pouči o vdanem služenju. Vdano služenje je podobno semenu, posejanemu v srce živega bitja. Če živo bitje posluša in poje mantro Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, seme vdanega služenja vzklije, kakor ob rednem zalivanju vzklije seme drevesa. Duhovna rastlina vdanega služenja raste vse više in više ter predre prekrivalo materialnega univerzuma in vstopi v bleščeči brahmajyoti v duhovnem nebu. Tam še naprej raste in doseže najvišji planet, Goloko Vṛndāvano, Kṛṣṇovo najvišje prebivališče. Na tem planetu poišče zavetje Kṛṣṇovih lotosovih stopal in ostane v njem. Kakor druge rastline tudi rastlina vdanega služenja po določenem času vzcveti in obrodi sadove, bhakta pa jo takrat s petjem in poslušanjem o Gospodu še naprej zaliva. Popoln opis rastline vdanega služenja najdemo v Caitanya-caritāmṛti (Madhya-līlā, 19. poglavje). Tam je rečeno, da bhakto potem, ko je cela rastlina v zavetju lotosovih stopal Vsevišnjega Gospoda, popolnoma preplavi ljubezen do Boga. Takrat se ne more niti za trenutek ločiti od Vsevišnjega Gospoda, kakor riba ne more živeti brez vode. Tako povezan z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo razvije transcendentalne odlike.

V Śrīmad-Bhāgavatamu najdemo veliko pripovedi o odnosih med Vsevišnjim Gospodom in Njegovimi bhaktami, zato je ta knjiga bhaktam zelo pri srcu. To je rečeno v samem Śrīmad-Bhāgavatamu (12.13.18). Śrīmad-bhāgavataṁ purāṇam amalaṁ yad vaiṣṇavānāṁ priyam. V tej Purāṇi ne najdemo ničesar o tem, kako opravljati posvetne dejavnosti, kako materialno napredovati, zadovoljevati čute ali doseči osvoboditev. Śrīmad-Bhāgavatam je edino delo, v katerem je v celoti opisana transcendentalna narava Vsevišnjega Gospoda in Njegovih bhakt. Zato tisti, ki so dosegli samospoznanje in razvili zavest Kṛṣṇe, nenehno uživajo ob poslušanju takih transcendentalnih zgodb, kakor mlad fant in dekle uživata v družbi drug drugega.

V tem verzu je posebej pomembna beseda buddhi-yogam. Gospod je v drugem poglavju Bhagavad-gīte poučeval Arjuno in mu dejal, da mu je razkril že veliko stvari, da pa ga bo poučil še o buddhi-yogi. V tem verzu opisuje to metodo. Sama buddhi-yoga je delovanje z zavestjo Kṛṣṇe; to je delovanje z najvišjo inteligenco. Buddhi je inteligenca, yoga pa je misticizem oziroma napredovanje v misticizmu. Delovanje tistega, ki bi se rad vrnil domov, k Bogu, in začne vdano služiti Gospodu, da bi tako postal popolnoma zavesten Kṛṣṇe, se imenuje buddhi-yoga. Buddhi-yoga je torej metoda, s katero se rešimo ujetosti v materialni svet. Končni cilj duhovnega napredovanja je Kṛṣṇa. Ker ljudje tega ne vedo, je nujno, da pridejo v stik z bhaktami in verodostojnim duhovnim učiteljem. Vedeti moramo, da je končni cilj življenja Kṛṣṇa. Ko imamo cilj pred očmi, počasi, vendar zanesljivo napredujemo po poti do njega in ga nazadnje dosežemo.

Delovanje človeka, ki pozna cilj življenja, vendar je navezan na sadove svojega dela, se imenuje karma-yoga. Kdor ve, da je cilj Kṛṣṇa, doseči pa ga poskuša s spekulativnim filozofiranjem, se ukvarja z jñāna-yogo. Kdor pozna cilj življenja in poskuša doseči Kṛṣṇo samo z razvijanjem zavesti Kṛṣṇe in z vdanim služenjem, pa gre po poti bhakti-yoge ali buddhi-yoge. Ta popolna oblika yoge je najvišja popolnost človeškega življenja.

Če ima človek verodostojnega duhovnega učitelja in je član duhovne organizacije, ni pa dovolj inteligenten, da bi lahko napredoval, ga Kṛṣṇa poučuje od znotraj ter mu tako pomaga, da nazadnje brez težav pride k Njemu. Potrebno je le, da se povsem posveti metodi zavesti Kṛṣṇe ter z ljubeznijo in vdanostjo služi Gospodu na najrazličnejše načine. Zmeraj bi moral z ljubeznijo opravljati neko delo za Kṛṣṇo. Če bhakta ni dovolj inteligenten, da bi lahko napredoval na poti samospoznavanja, vendar je iskren in predan dejavnostim vdanega služenja, mu Gospod omogoči, da napreduje in nazadnje pride k Njemu.

Ko je Gospod Caitanya v Benaresu širil petje mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, Mu je sledilo na tisoče ljudi. Prakāśānanda Sarasvatī, velik in ugleden učenjak, ki je v tistem času živel v Benaresu, pa se je Gospodu Caitanyi posmehoval, češ da je sentimentalist. filozofi včasih kritizirajo bhakte, ker mislijo, da so ti večinoma v temi nevednosti in da so, kar se filozofije tiče, naivni sentimentalisti. Toda to ni res. filozofijo vdanega služenja so uveljavili zelo veliki učenjaki. Ampak tudi če bhakta ne prouči njihovih knjig in ne more izkoristiti pomoči svojega duhovnega učitelja, vendar pa iskreno služi Kṛṣṇi, mu Kṛṣṇa v srcu sam pomaga. Iskren Kṛṣṇov bhakta ni torej nikoli brez znanja. Potrebno je le, da vdano služi s popolno zavestjo Kṛṣṇe.

Sodobni filozofi menijo, da si brez poglobljenega razmišljanja ni mogoče pridobiti čistega znanja. Vsevišnji Gospod jim odgovarja takole: bhakta, ki služi Gospodu s čisto vdanostjo, bo deležen Gospodove pomoči, tudi če nima zadostne izobrazbe ali pa ne pozna vseh vedskih pravil. Tako pravi ta verz.

Gospod pravi Arjuni, da Vrhovne Absolutne Resnice, Vsevišnje Božanske Osebnosti, ni mogoče spoznati s teoretičnim razglabljanjem, kajti Absolut je tako velik, da Ga ni mogoče doumeti ali doseči s pomočjo lastnega uma. Človek lahko filozofira na milijone let, toda če v njem ni vdanosti, če nima ljubezni do Kṛṣṇe, Vrhovne Resnice, Ga ne bo nikoli spoznal. Kṛṣṇa, Vrhovna Resnica, je zadovoljen samo s tistim, ki Mu vdano služi, in po Svoji nedoumljivi energiji se Gospod čistemu bhakti razodene v njegovem srcu. Čisti bhakta zmeraj nosi Kṛṣṇo v srcu, in ker je Kṛṣṇa kakor sonce, v Njegovi prisotnosti tema nevednosti v trenutku izgine iz srca bhakte. To je posebna milost, ki jo Kṛṣṇa izkaže čistemu bhakti.

Ker smo že na milijone življenj v materialnem svetu, je naše srce umazano in prekrito s prahom materializma, če pa začnemo vdano služiti Gospodu in neprestano pojemo mantro Hare Kṛṣṇa, bodo nečistoče kmalu izginile iz srca in pridobili si bomo čisto znanje. Najvišji cilj, Viṣṇuja, lahko dosežemo samo s petjem svetega imena in z vdanim služenjem, z razglabljanjem in razpravljanjem pa ne. Čistemu bhakti ni treba skrbeti, kako bo zadovoljil svoje materialne potrebe. Ni se mu treba vznemirjati, kajti ko je tema v njegovem srcu razpršena, mu Vsevišnji Gospod, zadovoljen z njegovim ljubečim vdanim služenjem, priskrbi vse potrebno. To je bistvo nauka Bhagavad-gīte. Kdor prouči Bhagavad-gīto, lahko postane popolnoma predan Vsevišnjemu Gospodu in Mu služi s čisto vdanostjo. Ko Gospod prevzame skrb za takega bhakto, ta opusti vsa materialistična prizadevanja.

V teh dveh verzih daje Vsevišnji Gospod sodobnim filozofom priložnost razumeti, da se Absolut razlikuje od individualne duše. Ko je Arjuna slišal štiri najpomembnejše verze Bhagavad-gīte, se je osvobodil vseh dvomov in priznal Kṛṣṇo za Vsevišnjo Božansko Osebnost. Brez obotavljanja je smelo dejal: „Ti si paraṁ brahma, Vsevišnja Božanska Osebnost.“ Kṛṣṇa je že pred tem dejal, da je On izvor vsega. Vsi polbogovi in vsi ljudje so odvisni od Njega. Ker pa jih prekriva nevednost, mislijo, da so absolutni in neodvisni od Vsevišnje Božanske Osebnosti. Tako nevednost je mogoče popolnoma razpršiti z vdanim služenjem. Gospod je že govoril o tem v prejšnjem verzu. Arjuna Ga zdaj po Njegovi milosti priznava za Vrhovno Resnico, kar je v popolnem soglasju z izjavami Ved. Ne bi smeli misliti, da želi Arjuna laskati svojemu zaupnemu prijatelju in da Mu zato pravi Vsevišnja Božanska Osebnost in Absolutna Resnica. Vse, o čemer Arjuna govori v teh dveh verzih, je potrjeno v Vedah. Vedski spisi pravijo, da je Vsevišnjega Gospoda mogoče spoznati samo z vdanim služenjem in nikakor drugače. Sleherna beseda teh dveh verzov, ki ju je izgovoril Arjuna, je potrjena v Vedah.

Iz Kena Upaniṣade izvemo, da je Vrhovni Brahman počivališče vsega. Kṛṣṇa je tudi sam že povedal, da vse počiva v Njem. To je potrjeno v Muṇḍaka Upaniṣadi, kjer je rečeno, da lahko Vsevišnjega Gospoda, počivališče vsega, spoznajo samo tisti, ki ves čas mislijo Nanj. Nenehno razmišljanje o Kṛṣṇi se imenuje smaraṇam in je ena od oblik vdanega služenja. Vdano služenje Kṛṣṇi je edina metoda, ki človeku omogoča, da spozna svoj naravni položaj in se osvobodi materialnega telesa.

Vede pravijo, da je Vsevišnji Gospod najčistejši med čistimi. Kdor to razume, se lahko očisti posledic vseh svojih grehov. To je mogoče doseči samo, če se predamo Vsevišnjemu Gospodu. Arjunova trditev, da je Kṛṣṇa najčistejši, se ujema z izjavami Ved, potrjujejo pa jo tudi velike osebnosti z Nārado na čelu.

Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost, zato bi morali zmeraj misliti Nanj in uživati v transcendentalnem odnosu z Njim. Kṛṣṇa je vrhovno živo bitje. Nima telesnih potreb in ni podložen rojstvu in smrti. Tako ne pravi samo Arjuna, temveč tudi vse Vede, Purāṇe in zgodovinske pripovedi. Vsi vedski spisi opisujejo Kṛṣṇo kot takega, v četrtem poglavju pa Vsevišnji Gospod tudi sam pravi: „Čeprav sem nerojen, se pojavim na Zemlji, da bi vzpostavil religiozna načela.“ Gospod je praizvor vsega. Nima vzroka, kajti On sam je vzrok vseh vzrokov in iz Njega izvira vse. To popolno znanje si lahko pridobimo po milosti Vsevišnjega Gospoda.

Arjuna je izgovoril ta dva verza po Kṛṣṇovi milosti. Če hočemo razumeti Bhagavad-gīto, moramo sprejeti njegove besede. To pomeni sprejeti paramparā, nasledstvo duhovnih učiteljev. Kdor znanja ne dobi od nasledstva duhovnih učiteljev, ne more razumeti Bhagavad-gīte. S posvetno učenostjo je ni mogoče razumeti. Tisti, ki so ponosni na svojo akademsko izobrazbo, pa žal trmasto vztrajajo pri prepričanju, da je Kṛṣṇa navaden človek, čeprav vedski spisi na mnogih mestih dokazujejo nasprotno.

Arjuna v tem verzu potrjuje, da brezbožneži in demoni ne morejo spoznati Kṛṣṇe. Ne poznajo Ga niti polbogovi, kaj šele dozdevni učenjaki današnjega časa. Arjuna pa je po milosti Vsevišnjega Gospoda doumel, da je Vrhovna Resnica Kṛṣṇa in da je Kṛṣṇa popoln. Vsakdo bi moral zato iti po njegovih stopinjah, kajti Arjuna je bil izbran za avtoriteto v znanju iz Bhagavad-gīte. Kot je opisano v četrtem poglavju, je bilo nasledstvo duhovnih učiteljev (paramparā), po katerem se je prenašalo znanje iz Bhagavad-gīte, prekinjeno, zato ga je Kṛṣṇa znova vzpostavil, tako da je povedal Bhagavad-gīto Arjuni, saj je bil ta Njegov zaupen prijatelj in velik bhakta. Kot smo zapisali v uvodu Gītopaniṣade, si moramo znanje iz Bhagavad-gīte pridobiti od nasledstva duhovnih učiteljev. Ko je bilo to prekinjeno, je bil Arjuna izbran, da ga nadaljuje. Zgledujoč se po Arjuni, bi morali vse Kṛṣṇove besede sprejeti kot resnične. Le tedaj bomo lahko razumeli bistvo Bhagavad-gīte in doumeli, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost.

Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇo, lahko spoznajo tisti, ki kakor Arjuna in vsi, ki gredo po njegovih stopinjah, služijo Gospodu in so zato povezani z Njim. Demoni in ateisti ne morejo spoznati Kṛṣṇe. Postavljanje teorij, ki zavedejo človeka proč od Vsevišnjega Gospoda, je zelo grešno, zato tisti, ki ne pozna Kṛṣṇe, ne bi smel pisati komentarjev k Bhagavad-gīti. Bhagavad-gīto je izgovoril sam Kṛṣṇa, in ker je to znanost o Kṛṣṇi, si moramo znanje iz nje pridobiti od Kṛṣṇe, kakor je to storil Arjuna. Ne bi smeli poslušati, kako Bhagavad-gīto razlagajo ateisti.

Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.11) pravi:

Vrhovno Resnico spoznamo v treh aspektih: kot brezosebni Brahman, kot lokalizirano Paramātmo, nazadnje pa kot Vsevišnjo Božansko Osebnost. Spoznanje Vsevišnje Božanske Osebnosti je torej zadnja stopnja razumevanja Absolutne Resnice. Navadni ljudje in celo tisti, ki so dosegli osvoboditev in spoznali brezosebni Brahman ali lokalizirano Paramātmo, ne bodo nujno razumeli, da je Bog oseba. Taki ljudje si lahko pridobijo znanje o Vrhovni Osebi iz verzov Bhagavad-gīte, ki jih je izgovorila ta oseba, Kṛṣṇa. Nekateri impersonalisti priznavajo Kṛṣṇo za Bhagavāna ali pa Ga sprejemajo kot avtoriteto, mnogi od tistih, ki so dosegli osvoboditev, pa ne razumejo, da je Kṛṣṇa Puruṣottama, Vrhovna Oseba. Zato Ga Arjuna v tem verzu ogovarja s Puruṣottama. Nekateri ljudje pa ne vedo, da je Kṛṣṇa oče vseh živih bitij. Arjuna Ga zato ogovarja z Bhūta-bhāvana. In tudi če človek ve, da je Kṛṣṇa oče vseh živih bitij, morda ne ve, da je tudi njihov vrhovni upravitelj, zato Mu Arjuna v tem verzu pravi Bhūteśa, vrhovni upravitelj vseh živih bitij. Kdor pa pozna Kṛṣṇo kot vrhovnega upravitelja vseh živih bitij, morda kljub temu ne ve, da je Gospod izvor vseh polbogov, zato Mu Arjuna tukaj pravi Devadeva, Bog, katerega častijo vsi polbogovi. In četudi človek ve, da je Kṛṣṇa čaščeni Bog vseh polbogov, morda ne ve, da je Gospod vrhovni lastnik vsega, zato Ga Arjuna ogovarja z Jagatpati. Ta verz razkriva resnico o Kṛṣṇi, kot se je razodela Arjuni, in da bi spoznali Kṛṣṇo takega, kakršen je, moramo iti po Arjunovih stopinjah.

Iz tega verza je razvidno, da je Arjuna že zadovoljen s svojim poznavanjem Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe. Po Kṛṣṇovi milosti ima Arjuna osebno izkušnjo, inteligenco, znanje ter vse, kar si je mogoče pridobiti s pomočjo le-teh, in ve, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Sam nima več nobenega dvoma, kljub temu pa Kṛṣṇo prosi, naj mu opiše Svojo vseprežemajočo naravo. Vseprežemajoča narava Absoluta zanima predvsem navadne ljudi in impersonaliste. Arjuna zato sprašuje Kṛṣṇo o Njegovih raznolikih energijah, po katerih je Kṛṣṇa vseprisoten. Vedeti moramo, da Arjuna postavlja to vprašanje zaradi navadnih ljudi.

Kot je rečeno v enem od prejšnjih poglavij, Vsevišnjega Gospoda prekriva Njegova energija yoga-māyā. Vidijo Ga lahko le bhakte, duše, predane Njemu. Arjuna je zdaj prepričan, da je njegov prijatelj Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, rad pa bi vedel, kako lahko vseprežemajočega Gospoda spoznajo navadni ljudje. Navadni ljudje, vključno z demoni in ateisti, ne morejo spoznati Kṛṣṇe, ker Ga ščiti Njegova energija yoga-māyā. Arjuna tudi ta vprašanja postavlja za njihovo dobro. Vzvišenemu bhakti ni samo do tega, da bi sam spoznal Kṛṣṇo, temveč bi rad, da bi Ga poznali vsi ljudje. Arjuna je kot vaiṣṇava oziroma bhakta milosten človek, zato daje navadnim ljudem možnost, da spoznajo vseprežemajočo naravo Vsevišnjega Gospoda. Kṛṣṇo je namenoma ogovoril z yogin, kajti Śrī Kṛṣṇa je upravitelj yoga-māye, energije, ki Ga pred navadnim človekom skrije ali pa mu Ga razkrije. Navaden človek, ki nima ljubezni do Kṛṣṇe, ne more neprestano misliti Nanj, zato je prisiljen razmišljati o materialnih stvareh. Arjuna upošteva način razmišljanja materialističnih ljudi tega sveta. Besede keṣu keṣu ca bhāveṣu se nanašajo na materialno naravo (beseda bhāva pomeni „materialne stvari“). Ker materialisti ne morejo doumeti Kṛṣṇove duhovne narave, se jim svetuje, da meditirajo o materialnih stvareh in poskušajo videti, kako je Kṛṣṇa navzoč v njih.

Ṛṣiji iz Naimiṣāraṇye s Śaunako na čelu so se obrnili na Sūto Gosvāmīja s podobnimi besedami:

„Kdor posluša pripovedi o transcendentalnih zabavah Kṛṣṇe, katerega slavijo čudovite molitve, se nikdar ne zasiti, četudi posluša neprestano. Tisti, ki so vzpostavili transcendentalen odnos s Kṛṣṇo, na vsakem koraku uživajo v opisih Gospodovih zabav.“ (Śrīmad-Bhāgavatam 1.1.19) Arjuna bi torej rad poslušal o Kṛṣṇi in predvsem o tem, kako je Kṛṣṇa vseprežemajoči Vsevišnji Gospod.

Vsaka pripoved ali izjava o Kṛṣṇi je kakor amṛtam, nektar. Ta nektar lahko okusi vsakdo. Posvetnih zgodb, romanov in pripovedi se naveličamo, pripovedi o transcendentalnih zabavah Gospoda Kṛṣṇe pa so drugačne, saj jih lahko poslušamo neprenehoma. Zato so spisi, ki opisujejo zgodovino univerzuma, polni zgodb o zabavah Gospodovih inkarnacij. Purāṇe, zgodovinske pripovedi o preteklih dobah, govorijo o zabavah raznih Gospodovih inkarnacij, zato so zmeraj sveže, tudi če jih beremo znova in znova.

Kṛṣṇove veličine in Njegovih pojavnih oblik ni mogoče doumeti. Individualna duša ima omejene čute, zaradi česar ne more v celoti razumeti Kṛṣṇe. Bhakte kljub temu poskušajo spoznati Kṛṣṇo, vendar ne mislijo, da Ga bodo lahko spoznali popolnoma in Ga razumeli v vsakem trenutku in v vseh okoliščinah. Spoznati Ga poskušajo zato, ker so same pripovedi o Kṛṣṇi vir tolikšnega zadovoljstva, da so za bhakte kakor nektar. Zato uživajo, ko jih poslušajo. Ko se čisti bhakte pogovarjajo o Kṛṣṇovem veličastju in Njegovih raznolikih energijah, uživajo transcendentalno zadovoljstvo. Zato si želijo poslušati in se pogovarjati o njih. Kṛṣṇa ve, da živa bitja ne morejo doumeti vseh Njegovih pojavnih oblik, zato je pripravljen opisati samo glavne od njih. Zelo pomembna je beseda prādhānyataḥ (glavne). Ker se Vsevišnji Gospod pojavlja v neštetih podobah, lahko človek spozna le glavne med njimi. Vseh ni mogoče spoznati. Beseda vibhūti, uporabljena v tem verzu, se nanaša na pojavne oblike, s katerimi Gospod upravlja celotno stvarstvo. Po slovarju Amara-kośa pomeni vibhūti izjemne moči.

Impersonalisti in panteisti nikoli ne doumejo veličastja Vsevišnjega Gospoda niti pojavnih oblik Njegovih božanskih energij. Te energije prežemajo vse, kar obstaja v materialnem in v duhovnem svetu. Kṛṣṇa bo zdaj govoril o tem, kar lahko navaden človek neposredno zazna, in tako opisal del Svojih raznolikih energij.

Kṛṣṇa je v tem verzu ogovoril Arjuno z Guḍākeśa, kar pomeni „tisti, ki je premagal temo spanja“. Kdor spi v temi nevednosti, ne more razumeti, kako se Vsevišnja Božanska Osebnost v materialnih in duhovnih svetovih pojavlja v raznolikih podobah. Ime, s katerim je Kṛṣṇa ogovoril Arjuno, ima torej poseben pomen. Ker je Arjuna nad temo nevednosti, je Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, pristal na to, da mu opiše Svoje raznolike pojavne oblike.

Kṛṣṇa najprej pravi Arjuni, da je v obliki Svoje prve emanacije duša vsega vesolja. Pred stvarjenjem materialnega sveta se iz popolne emanacije Vsevišnjega Gospoda pojavijo inkarnacije, imenovane puruṣe. Gospod je tako začetek vsega, zato je ātmā, duša mahat-tattve ali celote elementov, ki sestavljajo vesolje. Celota materialnih elementov, mahat-tattva, ni vzrok stvarjenja. Vanjo vstopi Mahā-Viṣṇu in On je duša materialnega vesolja. Ko vstopi v univerzume materialnega sveta, se pojavi tudi kot Nadduša v srcu vsakega živega bitja. Iz izkušenj vemo, da individualno telo živi, ker je v njem prisotna duhovna iskra. Brez nje se telo ne more razvijati. Materialno stvarstvo pa se ne more razvijati, če vanj ne vstopi Vrhovna Duša, Kṛṣṇa. V Subala Upaniṣadi je rečeno: prakṛty-ādi-sarva-bhūtāntar-yāmī sarva-śeṣī ca nārāyaṇaḥ – „Vsevišnja Božanska Osebnost kot Nadduša prebiva v vseh univerzumih pojavnega sveta.“

Opis treh puruṣa-avatār najdemo v Śrīmad-Bhāgavatamu in v Sātvata-tantri. Viṣṇos tu trīṇi rūpāṇi puruṣākhyāny atho viduḥ: Vsevišnja Božanska Osebnost se v materialnem svetu pojavi v treh oblikah: kot Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu, Garbhodakaśāyī Viṣṇu in Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu. Mahā-Viṣṇu ali Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu je opisan v Brahma-saṁhiti (5.47). Yaḥ kāraṇārṇava-jale bhajati sma yoga-nidrām: Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa, vzrok vseh vzrokov, leže v vesoljni ocean kot Mahā-Viṣṇu. Vsevišnja Božanska Osebnost je torej začetek univerzuma, vzdrževalec vsega v njem in tisti, ki uniči vse pojavne oblike energije.

Obstaja dvanajst Āditij, med katerimi je glavni Kṛṣṇa. Med svetlečimi nebesnimi telesi je najpomembnejše sonce, ki je v Brahma-saṁhiti opisano kot sijoče oko Vsevišnjega Gospoda. Na nebu piha petdeset različnih vetrov. Marīci, božanstvo, ki jih upravlja, predstavlja Kṛṣṇo.

Med zvezdami na nočnem nebu je najbolj opazen mesec, ki zato predstavlja Kṛṣṇo. Iz tega verza je razvidno, da je mesec ena od zvezd. Zvezde, ki migetajo na nebu, torej prav tako odbijajo sončevo svetlobo. Teorija, po kateri je v univerzumu več sonc, je v Vedah ovržena. Sonce je eno, in kakor mesec tudi zvezde svetijo zato, ker odbijajo sončevo svetlobo. Ker je iz tega verza Bhagavad-gīte razvidno, da je mesec ena od zvezd, migetajoče zvezde torej niso sonca, temveč so podobne mesecu.

Materija se razlikuje od duha po tem, da nima zavesti kakor živo bitje. Zavest je transcendentalna in večna. Ni je mogoče proizvesti s spajanjem materialnih elementov.

Obstaja enajst Ruder, med katerimi je glavni Śaṅkara, Śiva. Śiva je inkarnacija Vsevišnjega Gospoda in upravlja guṇo nevednosti v univerzumu. Kuvera, vodja yakṣ in rākṣas, je zakladnik polbogov in predstavlja Vsevišnjega Gospoda. Meru je gora, znana po veliki količini naravnih bogastev.

Indra je glavni od polbogov na rajskih planetih in je znan kot kralj raja. Planet, na katerem vlada, se imenuje Indraloka. Bṛhaspati je Indrov svečenik; ker je Indra glavni kralj, je Bṛhaspati glavni svečenik. In kakor je Indra glavni kralj, je Skanda ali Kārtikeya, sin Pārvatī in Śive, največji vojaški poveljnik. Med vodami je največji ocean. Vse te pojavne oblike Kṛṣṇe razkrivajo le drobec Njegove veličine.

Brahmā, prvo živo bitje v univerzumu, je ustvaril več sinov, da bi ti ustvarili različne življenjske vrste. Eden od teh sinov je Bhṛgu, ki je največji modrec. Med transcendentalnimi zvoki predstavlja Kṛṣṇo oṁ (oṁkāra), med žrtvovanji pa recitiranje mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, ki je najčistejše od vseh žrtvovanj. V Vedah je na nekaj mestih priporočeno žrtvovanje živali, pri žrtvovanju v obliki petja mantre Hare Kṛṣṇa pa je vsakršno nasilje izključeno. To žrtvovanje je najpreprostejše in najčistejše. Vse veličastno na svetu predstavlja Kṛṣṇo. Himalaja, najvišje gorovje sveta, zato prav tako predstavlja Njega. V enem od predhodnih verzov je bila omenjena gora Meru. Ta se včasih premika, Himalaja pa je zmeraj na enem mestu, zato presega Meru.

Banjanovec (aśvattha) je eno največjih in najlepših dreves. V Indiji ga mnogi ljudje častijo v enem od svojih vsakodnevnih jutranjih obredov. Od polbogov častijo Nārado, ki slovi kot največji bhakta v univerzumu in zato med bhaktami predstavlja Kṛṣṇo. Na planetu Gandharvi prebivajo številna bitja, ki čudovito pojejo. Najboljši med njimi je Citraratha. Med popolnimi živimi bitji predstavlja Kṛṣṇo Kapila, sin Devahūti. Kapila je inkarnacija Kṛṣṇe, Njegova filozofija pa je predstavljena v Śrīmad-Bhāgavatamu. Kasneje je zaslovel drug Kapila, čigar filozofija pa je ateistična. Med njima je torej velika razlika.

Polbogovi, ki so Gospodovi bhakte, in demoni (asure) so nekoč skupaj pinjili ocean. Pri tem sta nastala nektar in strup. Strup je popil Śiva, iz nektarja pa so bila ustvarjena številna bitja, med katerimi je bil tudi konj po imenu Uccaiḥśravā. Druga žival, ustvarjena iz nektarja, je bil slon Airāvata. Ker sta obe živali nastali iz nektarja, imata poseben pomen in predstavljata Kṛṣṇo.

Med ljudmi je predstavnik Kṛṣṇe kralj, kajti Kṛṣṇa vzdržuje univerzum, kralji z božanskimi lastnostmi pa vzdržujejo svoja kraljestva. Kralji, kot so Mahārāja Yudhiṣṭhira, Mahārāja Parīkṣit in Gospod Rāma, so bili zelo pobožni in so zmeraj skrbeli za blaginjo državljanov. V Vedah je kralj opisan kot predstavnik Boga. V današnji dobi je monarhija zaradi neupoštevanja religioznih načel razpadla in je zdaj dokončno odpravljena. Toda vedeti moramo, da so bili ljudje v preteklosti, ko so jim vladali pobožni kralji, veliko srečnejši.

Strela, ki je zares mogočno orožje, predstavlja Kṛṣṇovo moč. Na Kṛṣṇaloki v duhovnem nebu živijo krave, ki jih je mogoče pomolsti kadar koli in ki dajo poljubno količino mleka. V materialnem svetu takih krav seveda ni, opisano pa je, da krave surabhi živijo na Kṛṣṇaloki in da jih Gospod pase v velikem številu. Kandarpa je spolnost z željo po spočetju dobrih sinov, zato predstavlja Kṛṣṇo. Spolni odnosi, ki jih imajo ljudje samo zato, da bi čutno uživali, ne predstavljajo Kṛṣṇe. Kṛṣṇo predstavlja spolnost, namenjena spočetju dobrih otrok. Taka spolnost se imenuje kandarpa.

Med večglavimi kačami nāgami je največja Ananta, med vodnimi bitji pa je največji polbog Varuṇa. Oba predstavljata Kṛṣṇo. Aryamā, ki vlada planetu pit ali prednikov, prav tako predstavlja Kṛṣṇo. Med mnogimi živimi bitji, ki kaznujejo brezbožneže, je glavni Yama. Yama prebiva na planetu v bližini Zemlje. Tja po smrti odvedejo zelo grešna živa bitja in Yama jim dodeli različne kazni.

Diti in Aditi sta sestri. Aditijini sinovi se imenujejo Āditye, Ditijini pa Daitye. Vsi Āditye so Gospodovi bhakte, Daitye pa so ateisti. Čeprav se je Prahlāda rodil v družini Daitij, je bil že od otroštva velik bhakta. Ker je vdano služil Gospodu in imel božanske lastnosti, predstavlja Kṛṣṇo.

Obstaja mnogo uničujočih sil. Tista med njimi, ki uniči vse v materialnem univerzumu, je čas, zato čas predstavlja Kṛṣṇo. Med zvermi je najmočnejši in najstrašnejši lev, največja od milijona različnih vrst ptic pa je Garuḍa, jezdna ptica Gospoda Viṣṇuja.

Morski pes je ena največjih in človeku vsekakor najnevarnejših morskih živali, zato predstavlja Kṛṣṇo.

Prva od vsega ustvarjenega je bila celota materialnih elementov. Kot je bilo že opisano, vesolje ustvarijo in upravljajo Mahā-Viṣṇu, Garbhodakaśāyī Viṣṇu in Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu, Śiva pa ga zatem uniči. Brahmā je drugotni stvarnik. Vsa ta živa bitja, ki jih Gospod pooblasti, da ustvarijo, vzdržujejo in uničijo vesolje, so inkarnacije materialnih guṇ, izvirajočih iz Vsevišnjega Gospoda. Gospod je torej začetek, sredina in konec vseh stvarjenj.

Tistim, ki bi si radi pridobili znanje, so na voljo različne knjige: štiri Vede, njihovih šest dopolnil, Vedānta-sūtra, knjige o logiki in o religiji ter Purāṇe. Skupaj obstaja torej štirinajst vrst knjig znanja. Tista med njimi, ki vsebuje adhyātma-vidyo, duhovno znanje – natančneje, Vedānta-sūtra – predstavlja Kṛṣṇo.

V logiki poznamo razne vrste dokazov. Podpiranje trditve z dokazom, ki podpira tudi nasprotno trditev, se imenuje jalpa. Če človek poskuša zgolj premagati nasprotnika, se njegov dokaz imenuje vitaṇḍā. Končni sklep pa je vāda. Ta zaključna resnica predstavlja Kṛṣṇo.

A-kāra, prva črka sanskrtske abecede, je začetek vedske književnosti. Brez a-kāre ni mogoče izgovoriti ničesar, zato pravimo, da je a-kāra začetek zvoka. V sanskrtu je veliko sklopov, med katerimi se dvojni sklopi, kakršen je rāma-kṛṣṇa, imenujejo dvandva. V tem sklopu imata besedi rāma in kṛṣṇa isto slovnično obliko, zato se sklop imenuje dvojen.

Največji med uničevalci je čas, ki uniči vse. Čas predstavlja Kṛṣṇo, kajti po določenem času bo izbruhnil velik požar, v katerem bo vse uničeno.

Med živimi bitji, katera ustvarjajo, je glavni štiriglavi Brahmā, ki zato predstavlja Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇo.

Že od samega rojstva dalje človek z vsakim trenutkom umira. Sleherno živo bitje se tako nenehno približuje smrti, zadnji udarec pa je sama smrt. Ta smrt je Kṛṣṇa. Razvoj živega bitja ima šest glavnih stopenj: živo bitje se rodi, raste, nekaj časa ostaja, se razmnožuje, ostari in nazadnje umre. Prva od teh stopenj, rojstvo, je Kṛṣṇa. Rojstvo je začetek vseh kasnejših dejavnosti živega bitja.

Za sedem tukaj naštetih odlik – slavo, srečo, izbran govor, spomin, inteligenco, stanovitnost in potrpežljivost – je rečeno, da jih pooseblja sedem polboginj. Kdor ima vse ali pa nekatere od teh lastnosti, postane znana osebnost. Človek lahko zaslovi, če postane kreposten. Sanskrt je popoln jezik, zato je zelo znan. Kdor se po študiju spominja obravnavane snovi, je obdarjen z dobrim spominom ali smṛtijem. Odlika človeka, ki prebere veliko različnih knjig in le-te tudi razume ter je sposoben znanje iz njih v praksi uporabiti, kadar je to potrebno, se imenuje inteligenca (medhā). Sposobnosti premagovanja nestanovitnosti pravimo neomajnost ali stanovitnost (dhṛti). Kdor ima mnoge odlike, kljub temu pa je ponižen in ljubezniv ter ostane uravnovešen tako v žalosti kakor v sreči, pa ima lastnost, ki ji pravimo potrpežljivost (kṣamā).

Gospod je že dejal, da Ga med Vedami predstavlja Sāma Veda. V njej so številne čudovite pesmi, ki jih pojejo razni polbogovi. Ena od njih je Bṛhat-sāma, ki ima prelepo melodijo in se poje opolnoči.

Sanskrt ima za pisanje poezije stroga pravila. Rima in metrum nista svobodna kakor v mnogih delih sodobnega pesništva. Med pesmimi, napisanimi po teh pravilih, je najpomembnejša mantra Gāyatrī, ki jo recitirajo brāhmaṇe. Gāyatrī je omenjena v Śrīmad-Bhāgavatamu. Ker je posebej namenjena spoznanju Boga, predstavlja Vsevišnjega Gospoda. Namenjena je tistim, ki so duhovno zelo napredovali. Kdor doseže uspeh pri recitiranju te mantre, se lahko dvigne na transcendentalno raven, na kateri je Gospod. Da bi lahko recitirali Gāyatrī, si moramo najprej pridobiti odlike brāhmaṇe, odlike, ki so po zakonih materialne narave značilne za guṇo vrline. V vedski kulturi ima mantra Gāyatrī velik pomen in velja za zvočno inkarnacijo Brahmana. Prvi jo je recitiral Brahmā, od njega pa se je prenašala po nasledstvu duhovnih učiteljev.

Mesec november-december velja za najboljšega med meseci, kajti v tem času ljudje v Indiji pospravljajo žito s polj in so zato zelo srečni. Pomlad je letni čas, ki ga ima vsakdo rad, kajti takrat ni ne prevroče ne prehladno, rože in drevje pa bujno cvetijo. Pomlad je tudi čas mnogih praznikov, posvečenih Kṛṣṇovim zabavam, zato je to letni čas največje radosti in predstavlja Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇo.

Povsod po univerzumu je mogoče najti veliko goljufov. Najučinkovitejši način goljufanja je kockanje, ki zato predstavlja Kṛṣṇo. Kṛṣṇa je kot Vsevišnji najboljši prevarant. Kadar se odloči, da bo koga prevaral, ne more tega nihče storiti bolje od Njega. Njegova veličina ni zgolj enostranska, temveč je vsestranska.

Kṛṣṇa je zmaga zmagovalcev in sijaj vsega sijajnega. Med smelimi in neutrudljivimi je najsmelejši in najneutrudljivejši. Največji med pustolovci je in najmočnejši med močnimi. Ko je bil na Zemlji, Mu po moči ni bilo enakega. Že kot otrok je dvignil hrib Govardhano. Kṛṣṇa je neprekosljiv prevarant, nihče ne more zasenčiti Njegovega sijaja, nihče Ga ne more premagati in nihče ni smelejši ali močnejši od Njega.

Kṛṣṇa je izvorna Vsevišnja Božanska Osebnost, Baladeva pa je Njegova neposredna emanacija. Oba, Gospod Kṛṣṇa in Baladeva, sta se pojavila kot sinova Vasudeve, zato lahko tako enemu kot drugemu rečemo Vāsudeva. Ker pa Kṛṣṇa nikoli ne zapusti Vṛndāvane, so vse podobe, v katerih se pojavi zunaj Vṛndāvane, pravzaprav Njegove emanacije. Vāsudeva je Kṛṣṇova neposredna emanacija, zato se ne razlikuje od Kṛṣṇe. Vāsudeva, o katerem govori ta verz Bhagavad-gīte, je torej Baladeva ali Balarāma, kajti On je prvobitni vir vseh inkarnacij in tako sam izvor Vāsudeve. Gospodove neposredne emanacije se imenujejo svāṁśa (osebne emanacije), obstajajo pa tudi emanacije, imenovane vibhinnāṁśa (ločene emanacije).

Arjuna, eden od Pāṇḍujevih sinov, je znan kot Dhanañjaya. Ker je najbolj vzvišen med ljudmi, predstavlja Kṛṣṇo. Med muniji ali učenimi poznavalci Ved je največji Vyāsa, ki je vedsko znanje predstavil na več načinov, razumljivih navadnim ljudem dobe kali. Vyāsa je tudi inkarnacija Kṛṣṇe, zato prav tako predstavlja Kṛṣṇo. Kaviji so misleci, ki lahko proniknejo v bistvo vsake stvari. Kavi Uśanā ali Śukrācārya je bil duhovni učitelj demonov. Bil je izjemno inteligenten in daljnoviden politik, zato je še en predstavnik Kṛṣṇove veličine.

Najpomembnejša med mnogimi sredstvi za pokoravanje so tista, ki onemogočijo prestopništvo. Kazen, ki doleti prestopnike, predstavlja Kṛṣṇo. Glavna lastnost, potrebna za zmago na katerem koli področju, je moralnost. Pri zaupnih dejavnostih, kot so poslušanje, razmišljanje in meditiranje, pa je najpomembnejši molk, saj omogoča zelo hitro duhovno napredovanje. Moder je, kdor pozna razliko med materijo in duhom, med višjo in nižjo naravo Boga. Takšno znanje je sam Kṛṣṇa.

Vsaka stvar ima vzrok, in ta vzrok oziroma seme stvarstva je Kṛṣṇa. Vse, kar obstaja, počiva v Kṛṣṇovi energiji, zato pravimo, da je Kṛṣṇa vsemogočen. Brez Njegove energije ne morejo živeti niti premična niti nepremična bitja. Vse, česar osnova ni Kṛṣṇova energija, se imenuje māyā, „to, kar dejansko ne obstaja“.

Vede pravijo, da je pojavne oblike in energije Vsevišnjega sicer mogoče predstaviti na različne načine, da pa dejansko nimajo meja. Vseh Gospodovih pojavnih oblik in energij zato ni mogoče opisati. Kṛṣṇa je navedel Arjuni le nekaj primerov, da bi potešil njegovo radovednost.

Vse, kar je čudežno in lepo, pa naj bo v duhovnem ali v materialnem svetu, je le neznaten del Kṛṣṇovega veličastja. Vedeti moramo, da je vse, kar je izjemno veličastno, pojavna oblika Kṛṣṇovega veličastja.

Vsevišnji Gospod kot Nadduša vstopi v vsako stvar in je tako prisoten povsod v materialnih univerzumih. Gospod tukaj pravi Arjuni, da nima smisla govoriti o veličini in sijaju vsake posamezne stvari. Vedeti mora, da vse obstajajo zato, ker je v njih v obliki Nadduše prisoten Kṛṣṇa. Vsa živa bitja – od Brahme, največjega bitja, pa do najmanjše mravlje – obstajajo zato, ker jih vzdržuje Gospod, ki prebiva v njih.

Predstavniki religiozne organizacije Misija širijo idejo, da je mogoče s čaščenjem katerega koli polboga doseči Vsevišnjo Božansko Osebnost oziroma najvišji cilj. Toda Kṛṣṇa tukaj nikakor ne odobrava čaščenja polbogov, kajti celo največji med njimi, kot sta Brahmā in Śiva, so zgolj del energije Vsevišnjega Gospoda. Gospod je izvor vseh rojenih bitij in je večji od vseh njih. Gospod je asamaurdhva, kar pomeni, da ni nikogar, ki bi Mu bil nadrejen ali pa enak. V Padma Purāṇi je rečeno, da je človek, ki ima Vsevišnjega Gospoda za enakovrednega polbogovom, nedvomno ateist, tudi če Ga enači s samim Brahmo ali Śivo. Kdor temeljito prouči opise pojavnih oblik in emanacij Kṛṣṇove energije, pa nedvomno lahko razume položaj Gospoda Śrī Kṛṣṇe in se popolnoma osredotoči na čaščenje Kṛṣṇe. Gospod je prisoten vsepovsod, saj se kot Nadduša, ki je Njegova delna emanacija, pomnoži in vstopi v vse, kar obstaja. Čisti bhakte zato osredotočijo um na Kṛṣṇo ter Mu služijo s čisto ljubeznijo in vdanostjo. Zato so zmeraj na transcendentalni ravni. Vdano služenje in čaščenje Kṛṣṇe sta zelo jasno opisana od osmega do enajstega verza tega poglavja. To je pot čistega vdanega služenja. V tem poglavju je bilo natančno razloženo, kako lahko dosežemo najvišjo popolnost vdanega služenja in tako postanemo družabniki Vsevišnje Božanske Osebnosti. Śrīla Baladeva Vidyābhūṣaṇa, veliki ācārya iz nasledstva duhovnih učiteljev, ki se začenja s Kṛṣṇo, končuje svoj komentar k temu poglavju Bhagavad-gīte z besedami:

Iz neizčrpne energije Gospoda Kṛṣṇe črpa moč celo mogočno sonce, Kṛṣṇova delna emanacija pa vzdržuje ves svet. Gospoda Śrī Kṛṣṇo bi zato morali častiti.