Opis vojska na Kurukṣetri

Bhagavad-gītā je splošno brana knjiga teistične znanosti, ki jo povzema Gītā-māhātmya (Slavospev Gīti). Tam je rečeno, da moramo Bhagavad-gīto brati zelo pazljivo, ob pomoči Śrī Kṛṣṇovega bhakte, in da se pri razumevanju Gīte ne smemo opirati na razlage, ki izvirajo iz osebnih nagibov. Kako lahko Bhagavad-gīto jasno razumemo, odkrijemo v Gīti sami – tako, kot je njen nauk razumel Arjuna, ki je slišal Gīto od samega Gospoda. Kdor ima srečo, da doume Bhagavad-gīto tako, kot jo razlagajo duhovni učitelji iz paramparā, in se izogne osebno motiviranim razlagam, preseže tiste, ki so proučili vso vedsko modrost in vse svete spise sveta. V Bhagavad-gīti lahko bralec najde vse, kar vsebujejo drugi sveti spisi, pa tudi tisto, česar ni mogoče najti nikjer drugje. To je posebna vrednost Gīte. Gītā je popolna teistična znanost, saj jo je izgovoril sam Gospod Śrī Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost.

Teme, o katerih sta razpravljala Dhṛtarāṣṭra in Sañjaya in so opisane v Mahābhārati, so izhodišče te velike filozofije, ki je bila razodeta na bojišču na Kurukṣetri, svetem romarskem mestu iz davnih vedskih časov. Gospod jo je izgovoril v pouk človeštvu, ko je bil osebno prisoten na našem planetu.

Poseben pomen ima beseda dharma-kṣetra (mesto, na katerem se opravljajo religiozni obredi), kajti na bojišču na Kurukṣetri je bil Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, na strani Arjune. Dhṛtarāṣṭra, oče Kurujev, je zelo dvomil o možnosti končne zmage svojih sinov, zato je dvomeče vprašal svojega svétnika Sañjayo: „Kaj so storili?“ Prepričan je bil, da so prišli njegovi sinovi in sinovi njegovega mlajšega brata Pāṇḍuja na bojišče odločeni, da se bojujejo. Njegovo vpraševanje je kljub temu pomenljivo. Ni želel, da se bratranci in bratje poravnajo, hotel se je le prepričati, kakšna bo usoda njegovih sinov na bojišču. Ker je bilo dogovorjeno, da se bodo bojevali na Kurukṣetri, ki je drugje v Vedah omenjena kot mesto, kjer prirejajo obrede čaščenja celo prebivalci raja, se je Dhṛtarāṣṭra zelo zbal vpliva svetega mesta na izid bitke. Dobro je vedel, da bo sveto mesto na Arjuno in Pāṇḍujeve sinove ugodno vplivalo, saj so bili vsi krepostne narave. Sañjaya je bil Vyāsov učenec in je lahko po milosti Vyāse videl bojišče na Kurukṣetri kar iz Dhṛtarāṣṭrove sobe. Zato ga je slednji vprašal, kakšen je položaj na bojišču.

Pāṇḍave in Dhṛtarāṣṭrovi sinovi so bili sicer člani iste družine, toda tukaj se razkriva mnenje Dhṛtarāṣṭre, ki je imel samo svoje sinove za Kuruje, Pāṇḍujevim sinovom pa je odrekel družinsko dediščino. To pojasnjuje svojstven položaj Dhṛtarāṣṭre v odnosu do nečakov, Pāṇḍujevih sinov. Že od samega začetka pripovedi lahko pričakujemo, da bodo z religioznega polja Kurukṣetre v navzočnosti očeta religije, Śrī Kṛṣṇe, kakor odvečne sadike, ki jih populimo z riževega polja, odstranjene nezaželene osebe – Dhṛtarāṣṭrov sin Duryodhana in drugi – in da bo Gospod postavil na oblast resnično religiozne osebe z Yudhiṣṭhiro na čelu. Tak je pomen besed dharma-kṣetre in kuru-kṣetre poleg njihove pomembnosti s stališča zgodovine in Ved.

Dhṛtarāṣṭra je bil od rojstva slep, žal pa je bil tudi brez duhovne vizije. Dobro je vedel, da so njegovi sinovi prav tako slepi za religijo, in prepričan je bil, da se nikoli ne bodo mogli sporazumeti s Pāṇḍavami, ki so bili že od rojstva pobožni. Kljub temu ni zagotovo vedel, kakšen vpliv bo imelo romarsko mesto na njegove sinove, in Sañjaya je razumel, iz kakšnega nagiba je spraševal po stanju na bojišču. Zato je želel potrtega kralja opogumiti in mu je zagotovil, da njegovi sinovi ne bodo privolili v noben sporazum zaradi vpliva svetega mesta. Povedal mu je, da je njegov sin Duryodhana, potem ko je videl vojaško moč Pāṇḍav, takoj odšel k vrhovnemu poveljniku Droṇācāryi in ga obvestil o dejanskem stanju. Duryodhana je tukaj omenjen kot kralj, vendar je moral zaradi resnosti položaja kljub temu oditi k poveljniku. Bil je sicer pravi politik, vendar za svojo diplomatsko zunanjostjo ni mogel skriti strahu, ki ga je občutil ob pogledu na vojaško razporeditev Pāṇḍav.

Duryodhana je kot velik diplomat želel opozoriti na pomanjkljivosti Droṇācārye, velikega brāhmaṇe in vrhovnega poveljnika. Droṇācārya je bil v političnem sporu s kraljem Drupado, očetom Arjunove žene Draupadī. Zaradi tega spora je Drupada priredil veliko žrtvovanje, na katerem je dobil blagoslov, da bo imel sina, ki bo sposoben ubiti Droṇācāryo. Droṇācārya je to dobro vedel, toda ko so mu zaupali Drupadovega sina Dhṛṣṭadyumno, da bi ga izšolal v vojaških veščinah, se kot velikodušni brāhmaṇa ni obotavljal in mu je razkril vse vojaške skrivnosti, ki jih je poznal. Na bojišču na Kurukṣetri je Dhṛṣṭadyumna stopil na stran Pāṇḍav in prav on je razporedil njihove bojne vrste, potem ko se je te umetnosti naučil od Droṇācārye. Duryodhana je opozoril Droṇācāryo na to njegovo napako, da bi se Droṇācārya bojeval oprezno in brezkompromisno. S tem ga je želel tudi opozoriti, da mora biti v boju proti Pāṇḍavam, ki so bili prav tako njegovi vdani učenci, neprizanesljiv. Arjuna je bil njegov najboljši učenec in mu je bil najbolj vdan. Duryodhana je Droṇācāryo opozoril tudi, da se lahko bitka zaradi take prizanesljivosti zanje konča s porazom.

Čeprav Dhṛṣṭadyumna ni bil velika ovira vpričo Droṇācārye, ki je bil izjemno izveden v umetnosti vojskovanja, pa je bilo navzočih veliko drugih, ki so vzbujali strah. Duryodhana jih omenja kot velike ovire na poti do zmage, saj je bil vsak od njih enako zastrašujoč kakor Bhīma in Arjuna. Ker je poznal Bhīmovo in Arjunovo moč, je druge primerjal z njima.

Duryodhana našteva izjemne junake, ki so vselej zmagoviti v boju. Vikarṇa je Duryodhanov brat, Aśvatthāmā je Droṇācāryev sin, Saumadatti ali Bhūriśravā pa je sin kralja Bāhlīk. Karṇa je Arjunov polbrat, ki ga je Kuntī rodila pred poroko s kraljem Pāṇḍujem. Kṛpācāryeva sestra dvojčica se je poročila z Droṇācāryo.

Jayadratha, Kṛtavarmā, Śalya in drugi so bili odločeni žrtvovati življenja za Duryodhano. Ker so stopili na stran grešnega Duryodhane, je bilo že gotovo, da bodo vsi umrli v bitki na Kurukṣetri. Duryodhana pa je bil zaradi že omenjene združene moči svojih prijateljev seveda prepričan o svoji zmagi.

Duryodhana tukaj primerja moči dveh vojska. Meni, da je moč njegovih oboroženih sil neizmerna, saj jih posebej ščiti najbolj izkušen general, ded Bhīṣma. Sile Pāṇḍav pa so po njegovem omejene, saj jih ščiti manj izkušen general Bhīma, ki je v prisotnosti Bhīṣme povsem nepomemben. Duryodhana je bil zmeraj sovražen do Bhīme, saj je zelo dobro vedel, da bo umrl le, če ga ubije Bhīma. Zaradi prisotnosti veliko sposobnejšega generala Bhīṣme pa je bil obenem prepričan o svoji zmagi. Njegovo prepričanje, da bo zmagovalec bitke, je bilo dobro utemeljeno.

Duryodhana je poveličeval Bhīṣmovo junaštvo, potem pa se mu je zazdelo, da bi ostali utegnili misliti, da jih ima za manj pomembne, zato je na svoj običajen diplomatski način s temi besedami poskušal izgladiti položaj. Poudaril je, da je Bhīṣmadeva nedvomno največji junak, ker pa je star, morajo vsi posebej razmišljati o tem, kako naj ga z vseh strani zaščitijo. Lahko se zgodi, da se bo moral popolnoma posvetiti boju na eni strani, sovražnik pa bo to izkoristil. Zato je bilo pomembno, da ostali junaki ne zapustijo svojih strateških položajev in sovražniku ne dovolijo, da razbije bojne vrste. Duryodhani je bilo jasno, da je zmaga Kurujev odvisna od Bhīṣmadevove navzočnosti. Prepričan je bil, da ga bosta Bhīṣmadeva in Droṇācārya v bitki v celoti podprla, saj je vedel, da nista rekla niti besede, ko ju je Arjunova žena Draupadī nemočna prosila za pravico, ko so jo na zborovanju pred vsemi velikimi generali poskušali na silo sleči. Čeprav je vedel, da ta dva generala gojita nekakšno simpatijo do Pāṇḍav, je upal, da bosta zdaj popolnoma pozabila nanjo, kar sta storila tudi med kockanjem.

Očak dinastije Kurujev je vedel, kaj se dogaja v srcu njegovega vnuka Duryodhane. Iz prirojenega usmiljenja ga je poskušal razveseliti, zato je zelo glasno zatrobil v školjko in s tem pokazal, da se lahko primerja z levom. Posredno pa je s simboliko školjke svojemu potrtemu vnuku Duryodhani naznanil, da v bitki nima nobene možnosti za zmago, saj je bil na nasprotni strani Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa. Kljub temu je bila njegova dolžnost, da se bojuje, ne da bi pri tem varčeval z močjo.

Za razliko od školjke, v katero je zatrobil Bhīṣmadeva, sta bili školjki v rokah Kṛṣṇe in Arjune transcendentalni. Donenje transcendentalnih školjk je oznanjalo, da za nasprotno stran ni upanja na zmago, saj je bil Kṛṣṇa na strani Pāṇḍav. Jayas tu pāṇḍu-putrāṇāṁ yeṣāṁ pakṣe janārdanaḥ. Zmaga je vselej na strani takih ljudi, kot so Pāṇḍujevi sinovi, saj je z njimi Gospod Kṛṣṇa. Povsod, kjer je Gospod, pa je zmeraj tudi boginja sreče, ki nikoli ne zapusti svojega moža. Zmaga in sreča sta torej čakali Arjuno, kar je oznanil transcendentalen zvok školjke Viṣṇuja ali Gospoda Kṛṣṇe. Bojni voz, na katerem sta bila prijatelja, je Arjuni podaril Agni (bog ognja), kar je pomenilo, da lahko osvoji vse strani, kjer koli v treh svetovih se pojavi.

Gospod Kṛṣṇa je v tem verzu imenovan Hṛṣīkeśa, ker je lastnik vseh čutov. Živa bitja so Njegovi sestavni delci, zato so tudi čuti živih bitij sestavni deli Njegovih čutov. Impersonalisti ne znajo pojasniti izvora in narave čutov živih bitij, zato živa bitja radi opisujejo kot brezčutna ali brezosebna. Gospod je v srcu vseh bitij in upravlja njihove čute. Pri tem se ozira na to, koliko Mu je živo bitje predano; čute čistega bhakte upravlja neposredno. Tu, na bojišču, Gospod osebno upravlja Arjunove transcendentalne čute, zato je imenovan Hṛṣīkeśa. Gospod ima različna imena, ki se nanašajo na Njegova različna dejanja. Ker je ubil demona Madhuja, se imenuje Madhusūdana, ker daje zadovoljstvo kravam in čutom, se imenuje Govinda, ker se je pojavil kot Vasudevov sin, se imenuje Vāsudeva, ker je sprejel Devakī za Svojo mater, se imenuje Devakī-nandana, ker je v Vṛndāvani razveseljeval Yaśodo s Svojimi otroškimi zabavami, se imenuje Yaśodā-nandana, in ker je vozil bojni voz Svojega prijatelja Arjune, se imenuje Pārtha-sārathi. Ker je na bojišču na Kurukṣetri vodil prijatelja Arjuno, je Njegovo ime tudi Hṛṣīkeśa.

Arjuna je v tem verzu imenovan Dhanañjaya, ker je svojemu starejšemu bratu pomagal zbrati bogastvo, ko je kralj potreboval sredstva za razna žrtvovanja. Bhīma je znan kot Vṛkodara, saj se ni proslavil samo s herkulskimi dejanji, kakršno je bilo na primer usmrtitev demona Hiḍimbe, temveč tudi s svojim velikim tekom. Zvok školjk, v katere so zatrobili najprej Gospod, potem pa še druge osebnosti na strani Pāṇḍav, je zelo opogumil bojevnike. Na nasprotni strani pa ni bilo ničesar, kar bi vlivalo tako zaupanje; bilo ni niti vrhovnega upravitelja, Gospoda Kṛṣṇe, niti boginje sreče. Zato je bilo nasprotnikom usojeno, da bodo bitko izgubili, in to je bilo sporočilo, ki ga je oznanil zvok školjk.

Sañjaya je kralja Dhṛtarāṣṭro zelo taktno opomnil, da njegova nespametna politika varanja Pāṇḍujevih sinov in prizadevanje za ustoličenje lastnih sinov na kraljevski prestol nista bila ravno občudovanja vredna. Znamenja so že jasno napovedala, da bodo v veliki bitki ubiti vsi člani dinastije Kurujev. Tam so bili vsi – očak Bhīṣma, Abhimanyu in drugi vnuki ter kralji mnogih držav sveta – in vsi so bili zapisani smrti. Za vso nesrečo je bil kriv kralj Dhṛtarāṣṭra, saj je podpiral politiko svojih sinov.

Nikjer ni omenjeno, da bi se srca Pāṇḍav vznemirila, ko so Bhīṣma in drugi na Duryodhanovi strani zatrobili v školjke. Zvoki školjk, ki so zadonele na strani Pāṇḍav, pa so, kot pravi ta verz, pretresli srca Dhṛtarāṣṭrovih sinov. Vzrok za to so bili Pāṇḍave in njihovo zaupanje v Gospoda Kṛṣṇo. Tistemu, ki se zateče k Vsevišnjemu Gospodu, se ni treba niti sredi največje nesreče ničesar bati.

Bilo je tik pred začetkom bitke. Kot smo izvedeli iz prejšnjega verza, je Dhṛtarāṣṭrovim sinovom zaradi nepričakovanega razporeda vojaških sil Pāṇḍav, ki jih je na bojišču vodil sam Gospod Kṛṣṇa, nekoliko upadel pogum. Podoba Hanumāna na Arjunovi zastavi je še eno znamenje zmage, kajti Hanumān je pomagal Gospodu Rāmi v bitki z Rāvaṇo, v kateri je zmagal Gospod Rāma. Zdaj sta bila na Arjunovem bojnem vozu Rāma in Hanumān, pripravljena, da mu pomagata. Gospod Kṛṣṇa je sam Rāma, kjer koli je Gospod Rāma, pa sta tudi Njegov večni služabnik Hanumān in Njegova večna soproga, boginja sreče Sītā. Arjuni se torej ni bilo treba bati nobenega sovražnika. Poleg tega je bil ob njem osebno prisoten gospodar čutov, Gospod Kṛṣṇa, da bi ga vodil. Arjuna je tako lahko dobil najboljše nasvete glede bojevanja. Te ugodne okoliščine, ki jih je Gospod uredil za Svojega večnega bhakto, so znamenja gotove zmage.

Čeprav je Gospod Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost, je iz Svoje brezvzročne milosti služil prijatelju. Kṛṣṇa je vselej naklonjen Svojim bhaktam, zato Mu Arjuna tukaj pravi „zanesljivi“. Kot voznik bojnega voza je moral izvršiti Arjunove ukaze, in ker se pri tem ni obotavljal, Ga je Arjuna imenoval „zanesljivi“. Čeprav je Gospod sprejel položaj voznika bojnega voza Svojega bhakte, ostaja Njegov vrhovni položaj nesporen. Gospod je v vseh okoliščinah Vsevišnja Božanska Osebnost, Hṛṣīkeśa, gospodar vseh čutov. Odnos med Gospodom in Njegovim služabnikom je transcendentalen in zelo mil. Služabnik je zmeraj pripravljen služiti Gospodu, Gospod pa prav tako zmeraj išče priložnost, da bi naredil uslugo bhakti. V večje zadovoljstvo Mu je, če Njegov čisti bhakta zavzame nadrejen položaj in Mu zapoveduje, kakor pa če je On tisti, ki zapoveduje. Ker je gospodar, ukazuje vsakomur, Njemu pa ne ukazuje nihče, saj nad Njim ni nikogar. Ko vidi, da Mu ukazuje čisti bhakta, pa občuti transcendentalno zadovoljstvo, čeprav je nezmotljivi gospodar vseh okoliščin.

Kot Gospodov čisti bhakta se Arjuna ni želel bojevati s svojimi bratranci in brati, vendar je bil zaradi trdovratnega Duryodhane, ki nikakor ni pristal na mirovna pogajanja, prisiljen priti na bojišče. Zato si je zelo želel vedeti, kdo so vodilni možje na bojišču. Čeprav si je bilo tam nesmiselno prizadevati za mir, jih je želel še enkrat videti in ugotoviti, kako trdno so odločeni zahtevati nepotrebno vojno.

Javna skrivnost je bila, da sta se Duryodhana in njegov oče Dhṛtarāṣṭra z nemoralnimi načrti želela polastiti kraljestva Pāṇḍav. Vsi, ki so se pridružili Duryodhanovi strani, so bili torej ptice iste jate. Arjuna jih je želel pred bitko videti na bojišču, da bi ugotovil, kdo so, ni pa jim nameraval predlagati mirovnih pogajanj. Videti jih je želel tudi zato, da bi ocenil moč, s katero se bo moral spopasti, čeprav je bil popolnoma prepričan o zmagi, saj je poleg njega sedel Kṛṣṇa.

Arjuna je v tem verzu imenovan Guḍākeśa. Guḍākā pomeni spanje, kdor premaga spanec, pa se imenuje guḍākeśa. Spanje pomeni tudi nevednost. Ker je bil Arjuna Kṛṣṇov prijatelj, je premagal tako spanec kakor nevednost. Kot Kṛṣṇov veliki bhakta ni mogel pozabiti Kṛṣṇe niti za trenutek. Taka je narava bhakte. Gospodov bhakta nikoli, niti v budnem stanju niti v spanju, ne preneha misliti na ime, podobo, odlike in zabave Gospoda Kṛṣṇe. Kṛṣṇov bhakta lahko spanec in nevednost premaga preprosto tako, da nenehno razmišlja o Kṛṣṇi. To je zavest Kṛṣṇe ali samādhi. Ker je Kṛṣṇa Hṛṣīkeśa ali gospodar čutov in uma vseh živih bitij, je vedel, zakaj Arjuna hoče, da odpelje bojni voz med obe vojski. Ko je ugodil njegovi prošnji, je spregovoril.

Gospod Kṛṣṇa je kot Nadduša vseh živih bitij vedel, o čem premišljuje Arjuna. Ime Hṛṣīkeśa nakazuje, da je vedel vse. Poseben pomen ima tudi beseda Pārtha (sin Kuntī ali Pṛthe), s katero je Kṛṣṇa nagovoril Arjuno. Kot prijatelj je želel Arjuni povedati, da je pristal na to, da postane voznik njegovega bojnega voza, ker je bil Arjuna sin Pṛthe, sestre Njegovega očeta Vasudeve. Kaj pa je imel Kṛṣṇa v mislih, ko je rekel Arjuni, naj si ogleda Kuruje? Mar se je hotel Arjuna tam ustaviti in se odpovedati bitki? Kṛṣṇa ni od sina Svoje tete Pṛthe nikakor pričakoval česa takega. Tako je Gospod v prijateljski šali napovedal stanje Arjunovega uma.

Arjuna je na bojišču videl razne sorodnike: Bhūriśravo in druge očetove vrstnike, deda Bhīṣmo in deda Somadatto, učitelja Droṇācāryo in Kṛpācāryo, strica Śalyo in Śakunija, brata Duryodhano, sina Lakṣmaṇo, prijatelja Aśvatthāmo, dobrotnika Kṛtavarmo in mnoge druge. V obeh vojskah je videl tudi veliko svojih prijateljev.

Kdor je resnično vdan Gospodu, ima vse dobre lastnosti pobožnih ljudi in polbogov, kdor ni bhakta, pa kljub materialni usposobljenosti, pridobljeni z izobrazbo in kulturo, nima božanskih odlik. Ko je Arjuna na bojišču videl prijatelje in sorodnike, odločene, da se spopadejo, ga je kot bhakto takoj obšlo usmiljenje do njih. S svojimi vojaki je sočustvoval že od začetka, zdaj pa je čutil usmiljenje celo do vojakov nasprotne strani, saj je slutil njihovo neizbežno smrt. Ob tem so mu udi začeli drhteti, usta pa so se mu osušila. Njihov borbeni duh ga je osupnil. Skoraj vsa skupnost – vsi Arjunovi krvni sorodniki – je prišla, da bi se bojevala z njim. To je pretreslo ljubeznivega bhakto, kakršen je bil Arjuna. Čeprav to tukaj ni omenjeno, si zlahka predstavljamo, da Arjuni niso le drhteli udi in se mu sušila usta, temveč da je iz usmiljenja tudi jokal. To niso znaki šibkega značaja, temveč mehkega srca, značilnega za Gospodove čiste bhakte. V Śrīmad-Bhāgavatamu (5.18.12) je rečeno:

„Kdor je neomajno vdan Božanski Osebnosti, ima vse odlike polbogov, kdor ni Gospodov bhakta, pa ima samo malo vredne materialne sposobnosti, saj ostaja na umski ravni in ga gotovo privlači blišč materialne energije.“

Obstajata dve vrsti drhtenja telesa in ježenja las. Do teh pojavov pride zaradi velike duhovne ekstaze ali pa zaradi velikega strahu, ki ga povzročijo materialne okoliščine. Kdor doseže transcendentalno spoznanje, ne pozna strahu. Simptomi, opazni pri Arjuni, so posledica materialnega strahu – strahu pred smrtjo. Na to kažejo tudi drugi znaki: Arjuna je postal tako nemiren, da mu je znameniti lok Gāṇḍīva drsel iz rok, in ker je srce v njem gorelo, je imel občutek, da mu gori koža. To je bila posledica materialnega pogleda na življenje.

Ker je bil Arjuna nemiren, ni mogel več stati na bojišču, in ker ni mogel več razumno misliti, je izgubljal oblast nad seboj. Taka zmedenost je posledica prevelike navezanosti na materialne stvari. Bhayaṁ dvitīyābhiniveśataḥ syāt (Bhāg. 11.2.37): strah in izguba umskega ravnotežja se pojavita pri ljudeh, na katere imajo materialne okoliščine prevelik vpliv. Arjuna je predvideval, da se bo bitka končala samo z bolečimi izgubami – tudi če bi premagal nasprotnika, ne bi bil srečen. Posebno pozornost zaslužita besedi nimittāni viparītāni. Kadar človek pričakuje samo razočaranje, se vpraša: „Zakaj sem sploh tukaj?“ Vsakdo se zanima zase in za lastni blagor, nikogar pa ne zanima Vrhovna Duša. Po Kṛṣṇovi volji Arjuna ne ve, kaj je v njegovem pravem interesu. V človekovem pravem interesu je, da spozna Viṣṇuja ali Kṛṣṇo. Ker pogojena duša to pozabi, trpi v materialnem svetu. Arjuna je menil, da bi mu zmaga v bitki prinesla samo žalost.

Ker pogojene duše ne vedo, da je v njihovem pravem interesu spoznati Viṣṇuja (ali Kṛṣṇo), jih privlačijo odnosi, osnovani na telesu, za katere upajo, da jim bodo prinesli srečo. Zaslepljeni od takega pojmovanja življenja pozabijo tudi, kaj prinaša materialno srečo. Videti je, da je Arjuna pozabil celo na moralna pravila, ki veljajo za kṣatriye. Rečeno je, da lahko na mogočen, slepeč sončev planet odideta dve vrsti ljudi: kṣatriye, ki se bojujejo na Kṛṣṇov ukaz in umrejo na bojišču, ter osebe v redu odpovedi, ki so se popolnoma posvetile duhovnosti. Arjuna noče ubiti niti svojih sovražnikov, kaj šele sorodnikov. Meni, da v njegovem življenju ne bo sreče, če ubije sorodnike, in se zato ni pripravljen bojevati, kakor sit človek nima volje do kuhanja. Zdaj se je iz obupa odločil, da bo odšel v gozd in tam živel kot samotar. Toda kot kṣatriya potrebuje za preživljanje kraljestvo, saj kṣatriye ne morejo opravljati nobenega drugega dela. Ampak Arjuna nima kraljestva. Dobi ga lahko samo tako, da se bojuje z bratranci in brati ter zahteva, da mu vrnejo kraljestvo, ki ga je podedoval po očetu, česar pa noče storiti. Meni, da bo zanj najbolje, da odide v gozd in tam živi kot samotar.

Arjuna je Gospoda Kṛṣṇo imenoval Govinda, ker Kṛṣṇa daje zadovoljstvo kravam in čutom. S to pomenljivo besedo Arjuna namiguje, da bi moral Kṛṣṇa vedeti, kaj bo zadovoljilo njegove čute. Toda naloga Govinde ni zadovoljevati naše čute. Ti bodo zadovoljeni, če mi poskusimo zadovoljiti Njegove čute. V materialnem svetu vsakdo želi zadovoljiti svoje čute in hoče, da mu Bog izpolni te želje po uživanju. Gospod bo ugodil čutom živih bitij, kolikor si ta zaslužijo, ne pa toliko, kolikor si v svojem pohlepu želijo. Tistemu, ki gre po drugi poti in brez želje po zadovoljevanju lastnih čutov poskuša zadovoljiti čute Govinde, pa se po Govindovi milosti izpolnijo vse želje. Arjunova velika čustvena privrženost skupnosti in družinskim članom se tukaj deloma kaže v njegovem spontanem usmiljenju do njih, zaradi katerega se ni pripravljen bojevati. Vsakdo želi svoje bogastvo pokazati prijateljem in sorodnikom, Arjuna pa se boji, da bodo vsi njegovi sorodniki in prijatelji ubiti na bojišču in da po zmagi bogastva ne bo mogel deliti z njimi. Taka preračunljivost je značilna za tiste, katerih življenje je materialno pogojeno. Transcendentalno življenje pa je drugačno. Ker želi bhakta ugoditi Gospodovim željam, lahko po Gospodovi volji sprejme kakršno koli bogastvo in ga uporabi v Njegovi službi, če pa Gospodova želja ni taka, ne vzame ničesar. Arjuna ni hotel ubiti sorodnikov. Želel je, da jih Kṛṣṇa sam ubije, če je to potrebno. Takrat ni vedel, da jih je Kṛṣṇa ubil, še preden so prišli na bojišče, in da mora on postati le orodje v Gospodovih rokah. To bodo razkrila naslednja poglavja. Ker je bil Arjuna po naravi Kṛṣṇov bhakta, se ni hotel maščevati nizkotnim bratrancem in bratom, toda po Gospodovem načrtu so bili vsi zapisani smrti. Gospodov bhakta nikoli ne kaznuje prestopnika, Gospod pa ne trpi tistih, ki škodujejo bhakti. Gospod odpušča, kadar gre Zanj, ne odpusti pa nikomur, ki stori kaj žalega Njegovim bhaktam. Zato je bil odločen, da bo nizkotneže ubil, čeprav jim je Arjuna hotel oprostiti.

Vede omenjajo šest vrst napadalcev. To so: (1) zastrupljevalec, (2) kdor podtakne ogenj v hiši, (3) kdor napade s smrtonosnim orožjem, (4) kdor oropa bogastvo, (5) kdor zasede tujo zemljo in (6) kdor ugrabi ženo. Take napadalce je treba pri priči ubiti in tako dejanje ni grešno. Ubije jih lahko vsak navaden človek, kar pa Arjuna ni bil. Bil je svetega značaja, zato je želel z napadalci temu primerno ravnati. Toda kṣatriyi tako svetništvo ne pristoji. Odgovoren človek v državni vladi vsekakor mora biti svet, ne sme pa biti strahopeten. Gospod Rāma je bil na primer tako svet, da si ljudje še danes želijo živeti v kraljestvu Gospoda Rāme (rāma-rājyi), nikakor pa ni bil strahopeten. Ko Ga je Rāvaṇa napadel in ugrabil Njegovo ženo Sīto, ga je Gospod Rāma pošteno kaznoval. Ta kazen je brez primere v svetovni zgodovini. Zavedati pa se moramo, da se je moral Arjuna spopasti z napadalci posebne vrste – to so bili namreč njegov ded, njegov učitelj, njegovi prijatelji, sinovi, vnuki itd. Arjuna je zato menil, da proti njim ne sme ukrepati tako ostro, kakor je potrebno proti navadnim napadalcem. Poleg tega naj bi sveti ljudje odpuščali. Pomembneje je, da izpolnjujejo te zapovedi, kot pa da se odzovejo politični nuji. Arjuna je menil, da bo bolje, če se vede svetniško in sorodnikom skladno z načeli religije prizanese, kakor pa da jih iz političnih razlogov ubije. Ni videl koristi v tem, da jih ubije samo zaradi minljive telesne sreče. Kraljestvo in užitki, ki jih le-to nudi, navsezadnje niso trajni. Čemu bi torej ubil lastne sorodnike in s tem tvegal življenje in možnost za večno odrešenje? Poseben pomen ima tudi beseda Mādhava, mož boginje sreče, s katero je Arjuna nagovoril Kṛṣṇo. Želel Mu je namigniti, naj ga kot mož boginje sreče ne napeljuje na dejanje, ki mu bo nazadnje prineslo nesrečo. Toda Kṛṣṇa nikoli ne prinese nesreče nikomur, še najmanj pa Svojim bhaktam.

Kṣatriya ne sme odkloniti boja ali kockanja, kadar ga k temu izzove nasprotnik. Zaradi te obveze Arjuna ni mogel odkloniti boja, saj ga je izzvala Duryodhanova stran. Menil je, da je nasprotna stran verjetno slepa za posledice takega izziva, sam pa je zle posledice lahko predvidel, zato izziva ni mogel sprejeti. Človek je obvezan samo, če so posledice izpolnitve obveze dobre, sicer pa ne. Ko je Arjuna razmislil o vseh razlogih za in proti, se je odločil, da se ne bo bojeval.

V družbeni ureditvi varṇāśrami je veliko religioznih načel in tradicij, ki družinskim članom pomagajo pravilno odrasti in si pridobiti duhovne vrednote. Za opravljanje očiščevalnih postopkov v družini, ki potekajo od rojstva do smrti, so odgovorni starejši družinski člani. Z njihovo smrtjo se lahko družinska tradicija očiščevalnih obredov prekine, preostali, mlajši družinski člani, pa lahko razvijejo brezbožne navade in tako zapravijo priložnost za duhovno odrešenje. Zato starejših družinskih članov nikakor ne bi smeli ubiti.

Dobro prebivalstvo zagotavlja mir, blaginjo in duhovni napredek družbe. Religiozna načela varṇāśrame so oblikovana tako, da omogočajo prevlado dobrega prebivalstva in s tem splošen duhovni napredek države in družbe. Ali bo prebivalstvo tako, je odvisno od kreposti in zvestobe žensk. Kakor otroke zlahka zavedemo, tako se ženske zlahka izpridijo. Tako otroci kakor ženske zato potrebujejo zaščito starejših družinskih članov. Če so ženske zaposlene z raznimi religioznimi opravili, ne bodo zavedene v zakonolom. Po Cāṇakyi Paṇḍiti ženske na splošno niso najbolj inteligentne in jim zato ni mogoče zaupati. Zmeraj bi se morale ukvarjati z raznimi religioznimi dejavnostmi v okviru družinske tradicije in tako bosta njihova krepost in vdanost rodili dobro prebivalstvo, ki se bo sposobno vključiti v sistem varṇāśramo. Če varṇāśrama-dharma propade, se ženske lahko neomejeno družijo z moškimi, kar privede do prešuštvovanja in s tem do tveganja, da se bo rodilo nezaželeno prebivalstvo. Neodgovorni moški so prav tako vzrok nečistovanja v družbi, zaradi katerega pride do poplave nezaželenih otrok in s tem do nevarnosti vojne in epidemij.

Po pravilih karma-kāṇḍe je treba družinskim prednikom občasno darovati hrano in vodo. Ta daritev je opravljena s čaščenjem Viṣṇuja, saj se človek, ki jé ostanke hrane, darovane Viṣṇuju, reši posledic vseh grešnih dejanj. Predniki včasih trpijo posledice raznih grehov in nekateri od njih sploh ne morejo dobiti telesa iz grobe materije, zato so kot duhovi prisiljeni ostati v subtilnih telesih. Ko jim potomci darujejo ostanke prasādama, pa so rešeni življenja v telesih duhov oziroma drugih telesih, polnih trpljenja. Taka pomoč prednikom je družinska tradicija, in kdor ne služi Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo, mora opravljati te obrede. Bhakti pa tega ni treba, saj lahko s samim vdanim služenjem na stotine in tisoče prednikov odreši vseh mogočih nadlog. V Bhāgavatamu (11.5.41) je rečeno:

„Kdor poišče zavetje lotosovih stopal Mukunde, darovalca osvoboditve, ter se odreče vsem obveznostim in se z vso resnostjo poda na pot vdanega služenja, nima dolžnosti in obvez do polbogov, modrecev, navadnih živih bitij, družinskih članov, človeštva in prednikov.“ Kdor vdano služi Vsevišnji Božanski Osebnosti, s tem samodejno izpolni vse svoje obveznosti.

Namen dejavnosti, ki jih opravljajo štirje stanovi človeške družbe, in dejavnosti za družinsko blaginjo, ki so predpisane s sanātana-dharmo ali varṇāśrama-dharmo, je omogočiti človeku, da doseže dokončno odrešenje. Kadar neodgovorni družbeni voditelji prekinejo tradicijo sanātana-dharme, povzročijo nered v družbi, zato ljudje pozabijo na cilj življenja – Viṣṇuja. Taki voditelji so slepi, ljudje, ki jim sledijo, pa zagotovo končajo v zmedi.

Arjuna ni govoril na podlagi osebne izkušnje, temveč na podlagi tega, kar je slišal od avtoritativnih učiteljev. Na ta način dobimo pravo znanje. Pravega znanja si ne moremo pridobiti brez pomoči nekoga, ki to znanje že obvlada. V varṇāśrami je tradicija, da se človek pred smrtjo spokori za svoja grešna dela. Kdor ves čas greši, se mora spokoriti s postopkom, imenovanim prāyaścitta. Če tega ne stori, zagotovo odide na peklenske planete, kjer mora trpeti zaradi svojih preteklih grešnih dejanj.

Človek, ki ga ženejo sebični motivi, lahko zagreši tako velike zločine, kot so umor lastnega brata, očeta ali matere. V zgodovini sveta je veliko takih primerov. Arjuna, ki je Gospodov čisti bhakta, pa se ves čas zaveda moralnih načel in se zato takim dejanjem previdno izogiba.

Po pravilih bojevanja kṣatriya ne sme napasti sovražnika, ki ni oborožen ali pa se ni pripravljen bojevati. Arjuna se je odločil, da se ne bo bojeval, tudi če ga sovražnik napade v tem mučnem položaju. Bilo mu je vseeno, kako trdno se je bila nasprotna stran odločena bojevati. Vse to so znamenja njegovega mehkega srca, kakršno je imel kot Gospodov veliki bhakta.

Ko je Arjuna na bojnem vozu opazoval sovražnika, je vstal, ker pa ga je prevzela žalost, je znova sedel ter odložil lok in puščice. Tak dober in ljubezniv človek, ki vdano služi Gospodu, je vreden znanja o duši.