Bhagavad-gītā, kakršna je 1.15

Gospod Kṛṣṇa je v tem verzu imenovan Hṛṣīkeśa, ker je lastnik vseh čutov. Živa bitja so Njegovi sestavni delci, zato so tudi čuti živih bitij sestavni deli Njegovih čutov. Impersonalisti ne znajo pojasniti izvora in narave čutov živih bitij, zato živa bitja radi opisujejo kot brezčutna ali brezosebna. Gospod je v srcu vseh bitij in upravlja njihove čute. Pri tem se ozira na to, koliko Mu je živo bitje predano; čute čistega bhakte upravlja neposredno. Tu, na bojišču, Gospod osebno upravlja Arjunove transcendentalne čute, zato je imenovan Hṛṣīkeśa. Gospod ima različna imena, ki se nanašajo na Njegova različna dejanja. Ker je ubil demona Madhuja, se imenuje Madhusūdana, ker daje zadovoljstvo kravam in čutom, se imenuje Govinda, ker se je pojavil kot Vasudevov sin, se imenuje Vāsudeva, ker je sprejel Devakī za Svojo mater, se imenuje Devakī-nandana, ker je v Vṛndāvani razveseljeval Yaśodo s Svojimi otroškimi zabavami, se imenuje Yaśodā-nandana, in ker je vozil bojni voz Svojega prijatelja Arjune, se imenuje Pārtha-sārathi. Ker je na bojišču na Kurukṣetri vodil prijatelja Arjuno, je Njegovo ime tudi Hṛṣīkeśa.

Arjuna je v tem verzu imenovan Dhanañjaya, ker je svojemu starejšemu bratu pomagal zbrati bogastvo, ko je kralj potreboval sredstva za razna žrtvovanja. Bhīma je znan kot Vṛkodara, saj se ni proslavil samo s herkulskimi dejanji, kakršno je bilo na primer usmrtitev demona Hiḍimbe, temveč tudi s svojim velikim tekom. Zvok školjk, v katere so zatrobili najprej Gospod, potem pa še druge osebnosti na strani Pāṇḍav, je zelo opogumil bojevnike. Na nasprotni strani pa ni bilo ničesar, kar bi vlivalo tako zaupanje; bilo ni niti vrhovnega upravitelja, Gospoda Kṛṣṇe, niti boginje sreče. Zato je bilo nasprotnikom usojeno, da bodo bitko izgubili, in to je bilo sporočilo, ki ga je oznanil zvok školjk.