Karma-yoga

Śrī Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, je v prejšnjem poglavju zelo podrobno opisal naravo duše, da bi Svojega zaupnega prijatelja Arjuno rešil iz oceana materialne žalosti. Priporočil mu je pot samospoznavanja – buddhi-yogo ali zavest Kṛṣṇe. Včasih ljudje zmotno mislijo, da je zavest Kṛṣṇe nedejavnost, in se umaknejo v samoto, da bi tam s petjem svetega imena Gospoda Kṛṣṇe postali popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Toda tistim, ki ne poznajo filozofije zavesti Kṛṣṇe, ni priporočeno, da pojejo Kṛṣṇovo sveto ime na samotnem mestu, kjer bodo deležni le cenenega občudovanja preprostih ljudi. Tudi Arjuna si je zavest Kṛṣṇe ali buddhi-yogo, uporabo inteligence za napredovanje v duhovnem znanju, predstavljal kot umik iz dejavnega življenja in asketsko življenje v samoti. Z drugimi besedami, spretno se je želel izogniti bojevanju, opravičujoč svoje dejanje z zavestjo Kṛṣṇe. Kot iskren učenec pa je to povedal svojemu učitelju Kṛṣṇi in Ga vprašal, kakšno delovanje je zanj najboljše. Gospod Kṛṣṇa mu je v odgovor natančno pojasnil karma-yogo ali delovanje z zavestjo Kṛṣṇe, kateremu je posvečeno tretje poglavje Bhagavad-gīte.

V prejšnjem poglavju so bile kot uvod v Bhagavad-gīto opisane različne poti samospoznavanja, kot so sāṅkhya-yoga, buddhi-yoga, obvladovanje čutov z inteligenco in delovanje brez želje po čutnem uživanju, ter položaj začetnika, vendar pa teme niso bile sistematično predstavljene. Da bi to znanje lahko razumeli in delovali v skladu z njim, mora biti predstavljeno na bolj urejen način. Arjuna je želel pojasnilo za te navidez nasprotujoče si metode, tako da bi jih lahko vsak navaden človek pravilno razumel. Čeprav Kṛṣṇa ni nameraval zmesti Arjune z besednimi igrami, se ta niti z nedelovanjem niti z aktivnim služenjem ni znal posvetiti metodi zavesti Kṛṣṇe. Arjuna poskuša s svojimi vprašanji narediti metodo zavesti Kṛṣṇe razumljivo za vse, ki resno želijo spoznati skrivnost Bhagavad-gīte.

V devetintridesetem verzu drugega poglavja je Gospod omenil dve metodi: sāṅkhya-yogo in karma-yogo ali buddhi-yogo. V tem verzu jasneje govori o njiju. Sāṅkhya-yoga ali analitično proučevanje narave duha in materije je primerno za ljudi, ki so nagnjeni k razmišljanju in bi stvari radi razumeli s pomočjo eksperimentalnega znanja in filozofije. Druga vrsta ljudi deluje z zavestjo Kṛṣṇe, o čemer govori enainšestdeseti verz drugega poglavja. Gospod je v devetintridesetem verzu pojasnil tudi, da se z delovanjem po načelih buddhi-yoge ali zavesti Kṛṣṇe lahko osvobodimo posledic delovanja, v naslednjem verzu pa je dejal še, da ta metoda nima pomanjkljivosti. To je jasneje razloženo v enainšestdesetem verzu, ki pravi, da buddhi-yoga pomeni popolno odvisnost od Vsevišnjega, Kṛṣṇe, in da z njo zlahka obvladamo čute. Ti dve vrsti yoge sta medsebojno odvisni kot religija in filozofija. Religija brez filozofije je sentimentalnost, včasih tudi fanatizem, filozofija brez religije pa je abstraktno umovanje. Končni cilj vseh je Kṛṣṇa, saj tudi filozofi, ki iskreno iščejo Absolutno Resnico, nazadnje postanejo zavestni Kṛṣṇe. Tudi to je rečeno v Bhagavad-gīti. Smisel samospoznavanja je razumeti pravi položaj duše v odnosu z Naddušo. Posredna metoda je filozofsko razglabljanje, s pomočjo katerega lahko človek postopoma postane zavesten Kṛṣṇe, pri drugi metodi pa neposredno delujemo po načelih zavesti Kṛṣṇe. Boljša je pot zavesti Kṛṣṇe, saj si nam zanjo ni treba očistiti čutov z metodo filozofskega razglabljanja. Metoda zavesti Kṛṣṇe že sama očiščuje in je zaradi neposrednega vdanega služenja Gospodu hkrati preprosta in vzvišena.

Človek lahko stopi v red odpovedi, ko se očisti z opravljanjem predpisanih dolžnosti, katerih edini namen je očistiti srca materialističnih ljudi. Kdor prekmalu stopi v četrti duhovni red (sannyāso), ne bo dosegel popolnosti, če se ni prej očistil. Empirični filozofi menijo, da postane človek zgolj s tem, da stopi v red sannyāse oziroma preneha delovati iz želje po čutnem uživanju, takoj enak Nārāyaṇi. Gospod Kṛṣṇa se s tem ne strinja. Kdor stopi v red sannyāse, ne da bi prej očistil svoje srce, predstavlja samo vznemirjenje za družbo. Če pa se človek posveti transcendentalnemu služenju Gospodu (buddhi-yogi), Gospod upošteva ves njegov napredek, tudi če ne izpolnjuje predpisanih dolžnosti. Sv-alpam apy asya dharmasya trāyate mahato bhayāt. Kdor naredi vsaj korak na poti vdanega služenja, bo sposoben premagati velike težave.

Nenehno delovanje ni značilnost materialnega telesa, temveč narava same duše. Materialno telo se ne more premikati, če v njem ni duše. Telo je samo mrtvo vozilo, ki ga upravlja duša. Ta je ves čas dejavna in ne more prenehati delovati niti za trenutek. Zato se mora posvetiti primernim dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, sicer bo delovala po zapovedih slepilne energije. Duša pride v stiku z materialno energijo pod vpliv guṇ materialne narave. Da bi se znebili njihovega vpliva, moramo opravljati v śāstrah predpisane dolžnosti. Če pa duša opravlja svoje naravno opravilo oziroma deluje z zavestjo Kṛṣṇe, je vse, kar stori, avtomatično dobro zanjo. To je potrjeno v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.5.17):

„Kdor se posveti razvijanju zavesti Kṛṣṇe, nič ne izgubi in ne trpi nikakršne škode, tudi če ne opravlja v śāstrah predpisanih dolžnosti, če pri vdanem služenju dela napake in celo, če pade s svojega položaja. Kakšno korist pa bo imel od upoštevanja navodil, ki jih za očiščenje predpisujejo śāstre, če ni zavesten Kṛṣṇe?“ Da bi razvili zavest Kṛṣṇe, se moramo očistiti. Življenje v redu sannyāse in tudi drugi načini očiščenja so torej namenjeni temu, da nam pomagajo doseči končni cilj, zavest Kṛṣṇe, brez katere je naše življenje v vseh pogledih nepopolno.

Obstaja veliko dvoličnežev, ki nočejo delati za Kṛṣṇo, temveč se pretvarjajo, da meditirajo, v resnici pa razmišljajo o čutnem uživanju. Da bi preslepili svoje intelektualne privržence, včasih govorijo o suhoparni filozofiji in so po besedah tega verza največji prevaranti. Za človeka, ki si želi čutnega uživanja, je bolje, da deluje v skladu s svojim družbenim položajem. Dokler se drži pravil svojega družbenega stanu, se lahko kljub vsemu postopoma očisti. Kdor se izdaja za yogīja, v resnici pa ga zanimajo predmeti za zadovoljevanje čutov, je vsekakor največji slepar, čeprav včasih govori o filozofiji. Njegovo znanje nima vrednosti, saj sadove znanja takega grešnega človeka pobere Gospodova slepilna energija. Um takega prevaranta je zmeraj nečist, zato nima njegova predstava jogijske meditacije nobene vrednosti.

Veliko bolje je opravljati svojo dolžnost in doseči cilj življenja (osvoboditi se ujetosti v materijo in oditi v Gospodovo kraljestvo), kakor pa postati lažni transcendentalist in živeti razvratno življenje čutnega uživanja. Svārtha-gati ali pravi interes živega bitja je doseči Viṣṇuja. Sistem varṇ in āśram je oblikovan tako, da človeku pomaga doseči cilj življenja. Tudi družinski človek se lahko vrne k Bogu, če z zavestjo Kṛṣṇe po pravilih služi Gospodu. Da bi dosegli samospoznanje, moramo živeti obvladano, kakor narekujejo śāstre, in opravljati svoje delo brez navezanosti. Tako bomo napredovali na poti samospoznavanja. Iskren človek, ki se drži te metode, je veliko boljši od dvoličneža, ki z lažnim spiritualizmom vara preproste ljudi. Iskren cestni pometač je veliko boljši od sleparja, ki meditira samo zato, da bi zaslužil za preživetje.

Obstaja mnogo tako imenovanih meditantov, ki se izdajajo za ljudi visokega porekla, in uspešnih materialistov, ki se pretvarjajo, da so za napredek v duhovnem življenju žrtvovali vse. Gospod Kṛṣṇa ni hotel, da postane Arjuna takšen prevarant, temveč je želel, da opravlja dolžnosti, predpisane za kṣatriye. Arjuna je bil družinski človek in vojaški poveljnik, zato je bilo zanj bolje, da ostane na tem položaju in opravlja religiozne dolžnosti, predpisane za poročene kṣatriye. S takim delovanjem posveten človek postopoma očisti svoje srce in se reši materialnih nečistoč. Niti Gospod niti sveti spisi nikakor ne odobravajo lažnega odpovedovanja, s katerim poskuša človek zaslužiti za preživetje. Da bi lahko živeli, navsezadnje moramo nekaj delati. Dokler se ne osvobodimo materialističnih nagnjenj, dela ne bi smeli svojevoljno opustiti. V materialnem svetu ima vsakdo nečiste težnje po gospodovanju nad materialno naravo ali, z drugimi besedami, po zadovoljevanju čutov. Takih teženj se moramo znebiti. Kdor ne opravlja predpisanih dolžnosti in tega ne doseže, nikakor ne bi smel postati lažni transcendentalist, ki pusti delo in živi na račun drugih.

Ker mora vsakdo delati že zato, da bi lahko vzdrževal telo, so dolžnosti, ki jih imajo ljudje glede na svoj družbeni položaj in lastnosti, predpisane tako, da jim to tudi omogočajo. Beseda yajña se lahko nanaša na Gospoda Viṣṇuja ali pa na žrtvovanje. Namen vseh žrtvovanj je zadovoljiti Gospoda Viṣṇuja. V Vedah je rečeno: yajño vai viṣṇuḥ. To pomeni, da je namen predpisanih yajñij in neposrednega služenja Gospodu Viṣṇuju isti. Delovanje po načelih zavesti Kṛṣṇe je torej opravljanje yajñe, kakršno predpisuje ta verz. Tudi namen varṇāśrame je zadovoljiti Gospoda Viṣṇuja. Varṇāśramācāravatā puruṣeṇa paraḥ pumān / viṣṇur ārādhyate. (Viṣṇu Purāṇa 3.8.8)

Delovati moramo v zadovoljstvo Viṣṇuja. Vse drugo, kar storimo, nas veže v materialni svet, saj imajo tako dobra kakor slaba dejanja posledice, ki vežejo njihovega vršilca. Zato moramo delovati po načelih zavesti Kṛṣṇe in zadovoljiti Kṛṣṇo (Viṣṇuja); kadar delujemo na ta način, smo osvobojeni. Ker pa je tako delovanje velika umetnost, potrebujemo na začetku strokovno vodstvo. Biti moramo zelo prizadevni in delovati po navodilih bhakte Gospoda Kṛṣṇe ali pa po navodilih Gospoda Kṛṣṇe samega (pod vodstvom katerega je deloval Arjuna). Nikoli ne bi smeli delovati za lastno čutno uživanje, temveč vselej le v Kṛṣṇovo zadovoljstvo. Tako se ne bomo le obvarovali posledic delovanja, temveč se bomo tudi postopoma dvignili na raven ljubečega transcendentalnega služenja Gospodu, ki nas edino lahko pripelje v Božje kraljestvo.

Gospodar vseh živih bitij (Viṣṇu) je ustvaril materialni svet zato, da bi dal pogojenim dušam možnost za vrnitev domov, k Bogu. Vsa živa bitja v materialnem stvarstvu so pozabila na svoj odnos z Viṣṇujem ali Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, zato so pod vplivom materialne narave. Namen vedskih navodil je, da nam pomagajo razumeti ta večni odnos. To je rečeno v Bhagavad-gīti: vedaiś ca sarvair aham eva vedyaḥ. Gospod pravi, da je namen Ved omogočiti ljudem, da spoznajo Njega. V vedskih himnah je rečeno: patiṁ viśvasyātmeśvaram. Beseda prajā-patiḥ (gospodar živih bitij) se v tem verzu torej nanaša na Vsevišnjo Božansko Osebnost, Viṣṇuja. V Śrīmad-Bhāgavatamu (2.4.20) tudi Śrīla Śukadeva Gosvāmī na mnoge načine opisuje Gospoda kot patija:

Gospod Viṣṇu je prajā-pati in je gospodar vseh živih bitij, vseh svetov in lepote ter zaščitnik vsakogar. Gospod je ustvaril materialni svet, da bi se pogojene duše lahko naučile opravljati yajñe (žrtvovanja) v zadovoljstvo Viṣṇuja in tako brezskrbno in udobno živele, na koncu življenja pa odšle v Božje kraljestvo. Tako bi morale živeti vse pogojene duše. S takim opravljanjem yajñij lahko postopoma postanejo zavestne Kṛṣṇe in v vseh pogledih božanske. Vedski spisi priporočajo za dobo kali saṅkīrtana-yajño (petje Božjih imen). To transcendentalno petje je začel širiti Gospod Caitanya, da bi odrešil vse ljudi te dobe. Saṅkīrtana-yajña in zavest Kṛṣṇe se dobro ujemata. Gospod Kṛṣṇa se je pojavil kot bhakta (Gospod Caitanya) in v tej podobi je v zvezi s saṅkīrtana-yajño omenjen v Śrīmad-Bhāgavatamu (11.5.32):

„V dobi kali bodo inteligentni ljudje častili Gospoda, ki Ga spremljajo Njegovi družabniki, s saṅkīrtana-yajño.“ Drugih yajñij, ki jih predpisujejo Vede, v dobi kali ni lahko opravljati, saṅkīrtana-yajña pa je preprosta in v vsakem pogledu vzvišena, kar je rečeno tudi v Bhagavad-gīti (9.14).

Polbogovi so pooblaščeni upravitelji materialnega sveta. So nešteti pomočniki Vsevišnjega Gospoda, prebivajoči v različnih delih Gospodovega kozmičnega telesa, in živa bitja oskrbujejo s svetlobo, zrakom, vodo in vsem drugim, kar je potrebno za življenje. Ali so zadovoljni ali ne, je odvisno od tega, ali ljudje opravljajo yajñe. Namen nekaterih yajñij je zadovoljiti določene polbogove, v vseh yajñah pa je kot vrhovni uživalec čaščen Gospod Viṣṇu. Tudi Bhagavad-gītā pravi, da je Kṛṣṇa uživalec vseh vrst yajñij: bhoktāraṁ yajña-tapasām. Zato je njihov glavni namen zadovoljiti yajña-patija. Če so yajñe dovršeno opravljene, so polbogovi, zadolženi za oskrbo z različnimi stvarmi, samodejno zadovoljeni in v svetu vlada obilje.

Opravljanje yajñij prinaša tudi veliko drugih koristi in človeka nazadnje osvobodi ujetosti v materijo. Očisti vsa dejanja, kar je potrjeno v Vedah: āhāra-śuddhau sattva-śuddhiḥ sattva-śuddhau dhruvā-smṛtiḥ smṛti-lambhe sarva-granthīnāṁ vipramokṣaḥ. Z opravljanjem yajñe posvetimo hrano, z uživanjem posvečene hrane pa očistimo svoje bivanje. Tako postanejo posvečena fina možganska tkiva v centru za spomin, s posvečenim spominom pa lahko mislimo na pot osvoboditve. Vse to nas pripelje do zavesti Kṛṣṇe, ki je današnji družbi zelo primanjkuje.

Polbogovi so pooblaščeni predstavniki Vsevišnje Božanske Osebnosti, Viṣṇuja, zadolženi za oskrbo živih bitij z vsem, kar je potrebno za življenje. Ljudje jih morajo zadovoljiti s prirejanjem predpisanih yajñij. V Vedah so za razne polbogove predpisane razne vrste yajñij, ki pa so nazadnje vse namenjene Vsevišnji Božanski Osebnosti. Žrtvovanja polbogovom so priporočena tistim, ki ne morejo razumeti Božanske Osebnosti. Ljudem z različnimi materialnimi lastnostmi so v Vedah priporočene različne vrste yajñij. Glede na njihove različne lastnosti jim je priporočeno tudi čaščenje različnih polbogov. Tistim, ki na primer jedo meso, je priporočeno, da častijo boginjo Kālī, grozljivo podobo materialne narave, in ji žrtvujejo živali. Ljudem pod vplivom guṇe vrline se priporoča transcendentalno čaščenje Viṣṇuja. Namen vseh yajñij pa je, da človeka postopoma dvignejo na transcendentalno raven. Navadni ljudje morajo opravljati vsaj pet yajñij, znanih kot pañca-mahā-yajña.

Vedeti moramo, da človeško družbo z vsem za življenje potrebnim oskrbujejo Gospodovi predstavniki, polbogovi. Nihče ne more ničesar proizvesti sam. Vzemimo za primer človekovo hrano. Za ljudi pod vplivom guṇe vrline so to žito, sadje, zelenjava, mleko, sladkor itd., za nevegetarijance pa meso. Ljudje ne morejo proizvesti nobenega od teh živil. Drug primer so toplota, svetloba, voda, zrak itd., ki so prav tako potrebni za življenje. Tudi teh človeška družba ne more proizvesti. Če ne bi bilo Vsevišnjega Gospoda, bi ne imeli obilice sončne svetlobe, mesečine, dežja in vetra, brez katerih ne more nihče živeti. Očitno je, da je naše življenje odvisno od Gospoda, ki nas oskrbuje z vsem potrebnim. Tudi s surovinami, ki jih uporabljamo v tovarnah – z žveplom, živim srebrom, manganom, mnogimi drugimi kovinami in podobnim – nas oskrbujejo Gospodovi predstavniki. Vse to bi morali pravilno izkoristiti za to, da ostanemo zdravi in sposobni za samospoznavanje, ki nas bo pripeljalo do končnega cilja življenja, osvobojenosti od boja za obstanek v materialnem svetu. Ta cilj je mogoče doseči s prirejanjem yajñij. Kdor pozabi na smisel življenja in vse, kar nam dajejo Gospodovi predstavniki, uporabi le za zadovoljevanje čutov, se vse bolj zapleta v materialno življenje, kar pa ni namen stvarstva. Tak človek je vsekakor tat, zato je kaznovan po zakonih materialne narave. Družba tatov ne more biti srečna, saj taki ljudje nimajo cilja življenja. Okoreli materialistični tatovi nimajo končnega življenjskega cilja. Zanima jih samo čutno uživanje. Tudi yajñij ne znajo opravljati. Gospod Caitanya pa je vpeljal najlažjo yajño, saṅkīrtana yajño, pri kateri lahko sodeluje vsakdo, kdor sprejme načela zavesti Kṛṣṇe.

Gospodovi bhakte ali tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe, se imenujejo sante in so zmeraj polni ljubezni do Gospoda, kar je opisano v Brahma-saṁhiti (5.38): premāñjana-cchurita-bhakti-vilocanena santaḥ sadaiva hṛdayeṣu vilokayanti. Sante so zmeraj prežeti z ljubeznijo do Vsevišnjega Gospoda, ki je znan tudi kot Govinda (vir vsega zadovoljstva), Mukunda (tisti, ki podari osvoboditev) in Kṛṣṇa (vseprivlačna oseba), zato ne vzamejo zase ničesar, česar niso najprej darovali Vrhovni Osebi. Taki bhakte neprestano opravljajo yajñe z različnimi oblikami vdanega služenja – śravaṇam, kīrtanam, smaraṇam, arcanam itd. – zato so zaščiteni pred vsemi nečistočami, ki so posledica grešnega delovanja v materialnem svetu. Tisti, ki pripravljajo hrano zase oziroma za čutno zadovoljstvo, pa so tatovi in jedo vse mogoče grehe. Kako je lahko človek, ki krade in greši, srečen? To ni mogoče. Da bi bili ljudje v vsakem pogledu srečni, se morajo naučiti s popolno zavestjo Kṛṣṇe opravljati preprosto saṅkīrtana-yajño, sicer na svetu ne bo ne miru ne sreče.

Śrīla Baladeva Vidyābhūṣaṇa, veliki komentator Bhagavad-gīte, piše: ye indrādy-aṅgatayāvasthitaṁ yajñaṁ sarveśvaraṁ viṣṇum abhyarcya tac-cheṣam aśnanti tena tad deha-yātrāṁ sampādayanti\, te santaḥ sarveśvarasya yajña-puruṣasya bhaktāḥ sarva-kilbiṣair anādi-kāla-vivṛddhair ātmānubhava-pratibandhakair nikhilaiḥ pāpair vimucyante. Vsevišnji Gospod, ki je znan kot yajña-puruṣa ali uživalec vseh žrtvovanj, je gospodar vseh polbogov. Ti Mu služijo, kakor telesni udi služijo telesu kot celoti. Indra, Candra, Varuṇa in drugi polbogovi so Gospodovi uslužbenci, zadolženi za upravljanje materialnega sveta. Da bi nam preskrbeli dovolj zraka, svetlobe in vode za rast žita, jih je treba zadovoljiti z žrtvovanji, predpisanimi v Vedah. Kadar častimo Gospoda Kṛṣṇo, hkrati častimo tudi polbogove, Gospodove ude, ki jih torej ni treba častiti ločeno. Zato bhakte Gospoda Kṛṣṇe hrano najprej darujejo Kṛṣṇi, potem pa jo pojedo in tako duhovno nahranijo telo. S tem odpravijo posledice preteklih grešnih dejanj, svoja telesa pa zaščitijo pred nečistim vplivom materialne narave. Kakor nas cepivo zaščiti pred nalezljivo boleznijo, nas hrana, ki jo pred jedjo darujemo Gospodu Viṣṇuju, zaščiti pred vplivi materialne narave. Kdor hrano pred jedjo redno daruje Gospodu Viṣṇuju, je Gospodov bhakta. Vsakdo, kdor je zavesten Kṛṣṇe in jé samo hrano, darovano Kṛṣṇi, lahko izniči posledice vseh svojih preteklih materialnih dejanj, ki ga ovirajo pri napredovanju v samospoznavanju. Kdor tega ne dela, pa samo kopiči grešna dejanja in si tako pripravlja novo telo, telo svinje ali psa, v katerem bo moral trpeti posledice vseh svojih grehov. Materialni svet ima zelo nečist vpliv. Kdor uživa Gospodov prasādam (hrano, darovano Viṣṇuju), je zaščiten pred njim, drugi, ki tega ne počno, pa so mu podložni.

Hrana, primerna za ljudi, sta žito in zelenjava. Človek se hrani z žitom, zelenjavo, sadjem itd., živali pa jedo ostanke žita in zelenjave, travo, rastlinje itd. Ljudje, ki jedo živali, so posredno torej prav tako odvisni od pridelka rastlin. Navsezadnje smo torej odvisni od poljskih pridelkov, ne pa od izdelkov velikih tovarn. Pridelek poljščin je odvisen od količine dežja, ta pa je pod upravo Gospodovih služabnikov, kot so polbog Indra, polbogova Sonca in Meseca ter drugi. Gospoda moramo zadovoljiti z žrtvovanji. Kdor jih ne opravlja, živi v pomanjkanju – tak je zakon narave. Da bi se obvarovali vsaj pred lakoto, moramo torej opravljati yajño, predvsem saṅkīrtana-yajño, ki je predpisana za današnjo dobo.

Ta verz jasneje govori o yajñārtha-karmi ali delovanju, namenjenemu samo Kṛṣṇovemu zadovoljstvu. Da bi lahko delovali v zadovoljstvo yajña-puruṣe, Viṣṇuja, moramo navodila za delovanje poiskati v Brahmanu ali transcendentalnih Vedah. Vede so torej navodila za delovanje. Vse, kar naredimo brez upoštevanja vedskih predpisov, se imenuje vikarma, nedovoljeno ali grešno delovanje. Da bi se izognili posledicam delovanja, se moramo torej zmeraj ravnati po navodilih iz Ved. Kakor moramo v vsakdanjem življenju upoštevati predpise države, moramo pri svojem delovanju upoštevati tudi Gospodova vrhovna navodila. Ta navodila, Vede, se pojavijo neposredno z dihanjem Vsevišnje Božanske Osebnosti. V svetih spisih je rečeno: asya mahato bhūtasya niśvasitam etad yad ṛg-vedo yajur-vedaḥ sāma-vedo 'tharvāṅgirasaḥ. „Štiri Vede – Ṛg Veda, Yajur Veda, Sāma Veda in Atharva Veda – so nastale z dihanjem vsemogočne Božanske Osebnosti.“ (Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣada 4.5.11) Gospod je vsemogočen, zato lahko govori z dihanjem. V Brahma-saṁhiti je rečeno, da lahko zaradi Svoje vsemogočnosti vsak čut uporablja namesto katerega koli drugega čuta. To pomeni, da lahko govori z dihanjem in oplodi z očmi. Rečeno je, da je Gospod le s pogledom preletel materialno naravo in s tem spočel vsa živa bitja. Ko jih je tako ustvaril oziroma položil pogojene duše v maternico materialne narave, jim je dal navodila v obliki vedske modrosti, da bi se lahko vrnila domov, k Bogu. Ker so vse pogojene duše v materialnem svetu željne materialnega uživanja, so vedska navodila taka, da jim omogočajo, da zadovoljijo svoje popačene želje in se zatem vrnejo k Bogu. Pogojene duše imajo torej priložnost za osvoboditev, zato morajo opravljati yajñe in tako razviti zavest Kṛṣṇe. Celo tisti, ki se niso držali vedskih navodil, lahko začnejo živeti po načelih zavesti Kṛṣṇe ter s tem nadomestijo opravljanje vedskih yajñij oziroma predpisanih dolžnosti.

Gospod tu obsoja mamonizem, katerega načelo je „trdo delaj in uživaj v zadovoljevanju čutov“. Tisti, ki želijo uživati materialni svet, morajo nujno opravljati omenjeni cikel yajñij. Kdor ne upošteva teh predpisov, živi zelo tvegano in vse bolj obsodbe vredno življenje. Človeško življenje je po zakonu narave posebej namenjeno dosegi samospoznanja, do katerega vodijo tri poti: pot karma-yoge, pot jñāna-yoge in pot bhakti-yoge. Transcendentalist, ki gre po eni od teh poti, je nad pregreho in krepostjo, zato mu ni treba strogo opravljati predpisanih yajñij. Tisti, ki se vdajajo čutnim užitkom, pa se morajo očistiti z opravljanjem omenjenega cikla yajñij. Poznamo različne vrste delovanja. Kdor ni zavesten Kṛṣṇe, je gotovo na ravni čutne zavesti, zato mora delovati pobožno. Sistem yajñij je oblikovan tako, da lahko ljudje, ki bi radi zadovoljili svoje čute, storijo to, ne da bi morali trpeti posledice svojih dejanj. Blaginja sveta ni odvisna od naših prizadevanj, temveč od Gospodovega načrta, ki ga neposredno uresničujejo polbogovi. Yajñe so zato neposredno namenjene posameznim polbogovom, omenjenim v Vedah, posredno pa je opravljanje yajñij razvijanje zavesti Kṛṣṇe, kajti kdor se jih nauči opravljati, gotovo postane zavesten Kṛṣṇe. Če se to ne zgodi, je opravljanje yajñij le upoštevanje moralnih pravil. Svojega napredovanja ne smemo omejiti samo na upoštevanje moralnih pravil, temveč moramo ta preseči, da bi lahko tako razvili zavest Kṛṣṇe.

Človek, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe in mu delovanje s tako zavestjo daje popolno zadovoljstvo, nima več nobene dolžnosti. Ker je zavesten Kṛṣṇe, se takoj povsem reši brezbožnosti, za kar je sicer potrebno opraviti več tisoč yajñij. Ko se njegova zavest tako očisti, spozna svoj večni položaj v odnosu z Vsevišnjim. Po Gospodovi milosti razume, kaj je njegova dolžnost, zato ni več dolžan upoštevati pravil iz Ved. Tak Kṛṣṇe zavesten človek se ne zanima več za materialno delovanje in ne najde več zadovoljstva v materialnih stvareh, kot so vino, ženske in podobna slepila.

Človek, ki je dosegel samospoznanje, nima več nobene dolžnosti; njegova edina dolžnost je, da deluje po načelih zavesti Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe ni nedejavnost, o čemer govorijo naslednji verzi. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne išče zaščite pri nikomer, niti pri človeku niti pri polbogu. S tem, kar naredi za Kṛṣṇo, izpolni vse svoje obveznosti.

Absolut je za bhakte Božanska Osebnost, za impersonaliste pa osvoboditev. Kdor pod pravilnim vodstvom deluje z zavestjo Kṛṣṇe oziroma za Kṛṣṇo in ni navezan na sadove svojega dela, vsekakor napreduje proti najvišjemu cilju življenja. Kṛṣṇa je Arjuni svetoval, naj se v bitki na Kurukṣetri bojuje zaradi Njega, saj je bila taka Njegova želja. Želja, da bi bili dobri in nenasilni, je oblika navezanosti, delovati za Vsevišnjega pa pomeni delovati brez navezanosti na rezultat. To je najpopolnejša oblika delovanja in jo priporoča sam Śrī Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost.

Žrtvovanja in drugi obredi, predpisani v Vedah, so namenjeni temu, da nas očistijo posledic brezbožnih del, ki smo jih zagrešili v želji po zadovoljitvi čutov. Če je človek zavesten Kṛṣṇe, pa njegovo delovanje nima posledic, kakršne imajo dobra in slaba dela. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ni navezan na sadove svojega dela, temveč deluje samo za Kṛṣṇo. Počne najrazličnejše stvari, vendar je pri tem povsem nenavezan.

Kralji, kakršen je bil Janaka, so bili samospoznane duše, zato jim ni bilo treba opravljati v Vedah predpisanih dolžnosti. Da pa bi dali zgled navadnim ljudem, so kljub temu opravljali vse predpisane dejavnosti. Janaka je bil Sītin oče in tast Gospoda Śrī Rāme. Bil je na transcendentalni ravni, saj je bil velik Gospodov bhakta, ker pa je bil kralj Mithile (dela pokrajine Bihar v Indiji), je moral podrejene poučiti, kako naj opravljajo predpisane dolžnosti. Gospodu Kṛṣṇi in Njegovemu večnemu prijatelju Arjuni se ne bi bilo treba bojevati v bitki na Kurukṣetri, kljub temu pa sta to storila in tako navadnim ljudem pokazala, da je v primeru, ko pametne besede ne zaležejo, nasilje potrebno. Pred bitko na Kurukṣetri si je Arjunova stran na vse načine prizadevala, da bi se bitki izognili – za to si je prizadeval celo Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost – toda nasprotna stran je bila trdno odločena, da se bojuje. Kadar je razlog pravi, se je torej treba bojevati. Čeprav se človek, ki je zavesten Kṛṣṇe, prav nič ne zanima za svet, je kljub temu dejaven, da bi ljudi poučil, kako naj živijo in delujejo. Kdor je izkušen v zavesti Kṛṣṇe, zna delovati tako, da ostali posnemajo njegov zgled. O tem govori naslednji verz.

Ljudje zmeraj potrebujejo voditelja, ki jih uči s svojim vedenjem. Kdor kadi, ne more učiti ljudi, naj nehajo kaditi. Gospod Caitanya je dejal, da mora učitelj sam pravilno delovati, preden lahko začne poučevati druge. Takemu učitelju pravimo ācārya ali popoln učitelj. Kdor uči navadne ljudi, se mora držati načel śāster (svetih spisov). Ne sme si izmišljevati pravil, ki nasprotujejo načelom razodetih spisov. Manu-saṁhitā in drugi podobni spisi so splošno priznane knjige, po katerih naj bi se ravnala človeška družba. Voditelji bi morali torej poučevati na podlagi načel teh śāster. Kdor se želi izpopolniti, mora upoštevati splošno veljavna pravila, po katerih se ravnajo tudi veliki učitelji. Tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da moramo slediti zgledu velikih bhakt, če hočemo napredovati na poti duhovnega spoznavanja. Kralj oziroma državni voditelj, oče in učitelj v šoli veljajo za naravne vodje nedolžnih ljudi in so odgovorni za svoje podrejene. Zato morajo poznati splošno priznane knjige moralnih in duhovnih pravil.

Vsevišnji Gospod je v Vedah opisan takole:

„Vsevišnji Gospod je upravitelj vseh upraviteljev in največji med vladarji planetov. Vsa živa bitja so pod Njegovim nadzorom in vsa dobivajo moč od Vsevišnjega Gospoda; sama niso vrhovni nadzorniki. Gospod je upravitelj vseh upraviteljev in častijo Ga vsi polbogovi. Zato je nad vsemi voditelji in nadzorniki materialnega sveta in zasluži, da Ga vsakdo časti. Nihče ni večji od Njega, ki je vrhovni vzrok vseh vzrokov.

Gospodovo telo ni kakor telo navadnega živega bitja. Med Njegovim telesom in Njegovo dušo ni razlike. Gospod je absoluten. Vsi Njegovi čuti so transcendentalni in vsak od njih lahko opravlja nalogo katerega koli drugega čuta. Nihče ni večji od Njega ali Njemu enak. Gospod ima mnogovrstne moči, zato se Njegova dejanja odvijajo sama od sebe, kot naravni tok dogodkov.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.7–8)

Ker ima Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, v popolnosti vse vrste moči in odlik, ki so absolutna stvarnost, nima nobene dolžnosti. Kdor je odvisen od sadov svojega dela, mora opravljati predpisane dolžnosti, tisti, ki je lastnik vsega v vseh treh planetnih sistemih, pa nima nobene dolžnosti. Kljub temu je Gospod Kṛṣṇa prisoten na bojišču na Kurukṣetri kot vodja kṣatrij, saj so ti dolžni zaščititi ljudi v stiski. Čeprav Mu ni treba delovati po pravilih razodetih spisov, ne stori ničesar, kar bi bilo v nasprotju z njimi.

Da bi se ohranil družbeni mir, ki je potreben za napredovanje v duhovnem življenju, je treba spoštovati razne družinske tradicije, namenjene vsem civiliziranim ljudem. Čeprav so ta pravila namenjena pogojenim dušam, ne pa Gospodu Kṛṣṇi, se je Gospod kljub temu ravnal po njih, saj je sestopil zato, da bi uveljavil religiozna načela. Navadni ljudje bi Ga sicer posnemali, saj je najvišja avtoriteta. Iz Śrīmad-Bhāgavatama izvemo, da je Gospod Kṛṣṇa tako doma kakor tudi povsod drugod izpolnjeval vse religiozne dolžnosti, ki jih imajo družinski ljudje.

Varṇa-saṅkara je nezaželeno prebivalstvo, ki kali družbeni mir. Da bi se izognili družbenim vznemirjenjem, obstajajo pravila, ki ljudem omogočajo mirno življenje in takšno organiziranost, da lahko duhovno napredujejo. Kadar Gospod Kṛṣṇa sestopi, upošteva ta pravila, da bi ohranil njihovo veljavnost in pokazal, da so nujno potrebna. Gospod je oče vseh živih bitij, in če so ta zavedena, je za to posredno odgovoren. Kadar pride do splošnega neupoštevanja regulativnih načel, Gospod osebno sestopi in vrne družbo na pravo pot. Čeprav se moramo ravnati po Gospodovem zgledu, pa si moramo dobro zapomniti, da Gospoda ne smemo posnemati. Imeti Ga za zgled ni isto kot posnemati Ga. Ne moremo Ga posnemati in dvigniti hriba Govardhane, ki ga je Gospod dvignil kot otrok. Tega ne zmore nobeno človeško bitje. Držati se moramo Gospodovih navodil, nikoli pa ne smemo posnemati Gospoda. V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.33.30–31) je rečeno:

„Treba se je preprosto držati navodil, ki so nam jih dali Gospod in Njegovi pooblaščeni služabniki. Vsa njihova navodila so koristna za nas, zato se po njih ravna vsak inteligenten človek. Paziti pa moramo, da Gospoda in Njegovih pooblaščenih predstavnikov ne posnemamo v njihovih dejanjih. Ne bi smeli posnemati Śive in poskušati popiti ocean strupa.“

Zmeraj se moramo zavedati, da imajo īśvare ali tisti, ki lahko nadzorujejo gibanje sonca in meseca, nadrejen položaj. Če nimamo takih moči, ne moremo posnemati izjemno močnih īśvar. Śiva je popil ocean strupa, navaden človek, ki bi popil samo kapljico takega strupa, pa bi takoj umrl. Mnogi dozdevni častilci Śive radi kadijo gañjo (marihuano) in uživajo podobna mamila, pozabljajo pa, da s posnemanjem Śive kličejo smrt. Obstajajo pa tudi lažni bhakte Gospoda Kṛṣṇe, ki radi posnemajo Gospoda v Njegovi rāsa-līli ali ljubezenskem plesu, vendar pozabljajo, da ne morejo dvigniti hriba Govardhane. Najbolje je, da močnih osebnosti ne posnemamo in ne poskušamo brez potrebnih sposobnosti zasesti njihovih položajev, temveč da se preprosto držimo njihovih navodil. Dandanes obstaja cela množica „inkarnacij“ Boga, toda nobena od njih nima moči Vrhovnega Boga.

Človek, ki je zavesten Kṛṣṇe, in tisti, ki ni, se razlikujeta po svojih željah. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne naredi ničesar, kar ni ugodno za razvijanje zavesti Kṛṣṇe. Deluje lahko celo natanko tako kakor nevednež, preveč navezan na materialno delovanje, vendar slednji deluje z željo po zadovoljitvi svojih čutov, kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa želi s svojim delovanjem zadovoljiti Kṛṣṇo. Človek, zavesten Kṛṣṇe, mora ljudem pokazati, kako naj delujejo in kako naj sadove dela uporabijo v zavesti Kṛṣṇe.

Vedaiś ca sarvair aham eva vedyaḥ. To je končni cilj vseh vedskih obredov. Namen vseh obredov, žrtvovanj in vsega, kar najdemo v Vedah, vključno z navodili za materialne dejavnosti, je razumeti Kṛṣṇo, ki je končni cilj življenja. Pogojene duše ne poznajo ničesar višjega od zadovoljevanja čutov, zato je to tudi cilj njihovega proučevanja Ved. Ker pa z uživanju namenjenim delovanjem in zadovoljevanjem čutov, ki sta v skladu s predpisi Ved, postopoma napredujejo proti zavesti Kṛṣṇe, jih samospoznana duša, zavestna Kṛṣṇe, ne sme vznemirjati pri njihovem delovanju in dojemanju, temveč jim mora s svojim zgledom pokazati, kako lahko sadove dela posvetijo služenju Kṛṣṇi. Učen človek, zavesten Kṛṣṇe, deluje tako, da se nevednež, ki dela za zadovoljstvo čutov, nauči pravilno delovati in se vesti. Nevednih ljudi ne bi smeli vznemirjati pri njihovem delovanju, kdor pa je vsaj malo zavesten Kṛṣṇe, lahko neposredno služi Gospodu, ne da bi se najprej ravnal po drugih vedskih obrazcih. Takemu srečnežu ni treba opravljati obredov, ki jih predpisujejo Vede, saj mu lahko neposredno delovanje z zavestjo Kṛṣṇe prinese vse, kar bi sicer dobil z izpolnjevanjem predpisanih dolžnosti.

Kṛṣṇe zavesten človek in človek z materialno zavestjo lahko opravljata isto delo in navidez delujeta na isti ravni, vendar pa je med njima ogromna razlika. Človek z materialno zavestjo je pod vplivom lažnega ega prepričan, da je on tisti, ki opravlja delo. Ne ve, da je telo mehanizem, ki ga je ustvarila materialna narava, katera deluje pod upravo Vsevišnjega Gospoda. Materialist ne ve, da je pod Kṛṣṇovim nadzorom. Kdor je pod vplivom lažnega ega, misli, da deluje neodvisno, in iz nevednosti vse zasluge pripisuje sebi. Ne ve, da je tako telo iz grobe kot tudi telo iz subtilne materije po navodilu Vsevišnje Božanske Osebnosti ustvarila materialna narava in da bi moral zato s telesom in umom služiti Kṛṣṇi ter ju tako uporabiti pri razvijanju zavesti Kṛṣṇe. Neveden človek se ne zaveda, da je Vsevišnja Božanska Osebnost Hṛṣīkeśa ali gospodar čutov materialnega telesa. Ker čute že dolgo zlorablja za čutno uživanje, ga je zmedel lažni ego, zato je pozabil na svoj večni odnos s Kṛṣṇo.

Poznavalec Absolutne Resnice dobro ve, da je v materialnem svetu v nevarnem položaju. Pozna svojo pravo identiteto – ve, da je sestavni delec Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, ki je večno blažen in poln vednosti – ter ve, da ne spada v materialni svet. Zaveda se, da je ujetnik materialnega pojmovanja življenja. V stanju čiste zavesti bi moralo biti njegovo delovanje vdano služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi. Zato se posveti delovanju po načelih zavesti Kṛṣṇe in tako spontano razvije nenavezanost na dejavnosti materialnih čutov, ki so nepomembne in začasne. Ve, da je njegovo življenje v materialnem svetu pod Gospodovim vrhovnim nadzorom, zato ga najrazličnejše posledice njegovih materialnih dejanj ne vznemirjajo, temveč jih ima za Gospodovo milost. Po Śrīmad-Bhāgavatamu se tisti, ki pozna Absolutno Resnico v treh različnih aspektih – kot Brahman, Paramātmo in Vsevišnjo Božansko Osebnost – imenuje tattva-vit, saj pozna tudi svoj pravi položaj v odnosu do Vsevišnjega.

Nevedni ljudje se zmotno enačijo z grobo materialno zavestjo in mnogimi poimenovanji, ki se nanašajo na materialno telo. Telo je dar materialne narave. Tisti, katerega zavest je osredotočena predvsem na telo, se imenuje manda ali len človek, ki ne ve za obstoj duše. Nevedni ljudje se enačijo s telesom. Tiste, s katerimi imajo telesne vezi, imajo za svoje sorodnike, dežela, v kateri so dobili telo, je predmet njihovega oboževanja, o formalnih verskih obredih pa mislijo, da so sami sebi namen. Ti ljudje, ki se enačijo s poimenovanji materialnega telesa, se posvetijo delovanju za dobro družbe, svojega naroda in celega človeštva. Pod vplivom takih poimenovanj se nenehno ukvarjajo z materialnimi dejavnostmi. Duhovno spoznanje se jim zdi mit, zato jih ne zanima. Tisti, ki imajo duhovno znanje, ne bi smeli vznemirjati takih materialističnih ljudi. Bolje je, da tiho naprej opravljajo svoje duhovne dejavnosti, zmedene ljudi pa lahko poučijo o nenasilju in drugih osnovnih moralnih načelih ter jih zaposlijo z materialnim dobrodelnim delovanjem.

Nevedni ljudje ne znajo ceniti dejavnosti zavesti Kṛṣṇe, zato Gospod Kṛṣṇa svetuje, naj jih ne vznemirjamo, saj s tem samo zapravljamo dragoceni čas. Gospodovi bhakte pa so ljubeznivejši od samega Gospoda. Ker poznajo Gospodovo željo, tvegajo vse in poskušajo celo nevedneže zaposliti z dejavnostmi zavesti Kṛṣṇe, ki so za človeka nujno potrebne.

Iz tega verza je jasno razviden namen Bhagavad-gīte. Gospod nas uči, da moramo postati popolnoma zavestni Kṛṣṇe in opravljati svoje dolžnosti z vojaško disciplino. To navodilo lahko stvari nekoliko oteži, vendar dolžnosti moramo izpolnjevati in se pri tem prepustiti Kṛṣṇi, saj je tak naš naravni položaj. Živo bitje ne more biti srečno, če ne sodeluje z Vsevišnjim Gospodom, saj je po svoji večni naravi podrejeno Gospodovim željam. Gospod Śrī Kṛṣṇa je zato Arjuni kakor vojaški poveljnik ukazal, naj se bojuje. Človek bi moral žrtvovati vse, da se izpolni Gospodova volja, hkrati pa mora opravljati svoje dolžnosti, ne da bi si kar koli lastil. Arjuni ni bilo treba razmišljati o Gospodovem ukazu; moral ga je samo izpolniti. Vsevišnji Gospod je duša vseh duš. Kdor se prepusti samo Vrhovni Duši in nima osebnih interesov, kar pomeni, da je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, se imenuje adhyātma-cetas. Nirāśīḥ pomeni, da moramo delovati po gospodarjevem ukazu, ne smemo pa pričakovati sadov svojega dela. Blagajnik, ki za svojega delodajalca prešteje na milijone dolarjev, si ne lasti niti centa. Razumeti moramo, da nobena stvar ni naša, temveč da vse pripada Vsevišnjemu Gospodu. To je pravi pomen besede mayi, „Meni“. Kdor deluje s tako zavestjo Kṛṣṇe, si gotovo ničesar ne lasti. Ta zavest se imenuje nirmama, kar pomeni „nič ne pripada meni“. Premagati moramo sleherni odpor do izpolnjevanja takega strogega ukaza, ki se ne ozira na tako imenovane telesne sorodnike. Tako lahko postanemo vigata-jvara, rešeni letargije. Vsakdo mora glede na svoj položaj in sposobnosti opravljati določeno delo. Kot že rečeno, je vse te dolžnosti mogoče izpolniti z delovanjem z zavestjo Kṛṣṇe. Tako stopimo na pot, ki vodi do osvoboditve.

Navodila Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, so bistvo vse vedske modrosti, zato so brez izjeme večno resnična. Kakor so večne Vede, je večna tudi resnica o zavesti Kṛṣṇe. Tem navodilom moramo zaupati z neomajno vero in ne da bi zavidali Gospodu. Mnogi filozofi komentirajo Bhagavad-gīto, nimajo pa vere v Kṛṣṇo. Tako se ne bodo nikoli rešili posledic uživanju namenjenega delovanja. Navaden človek z neomajnim zaupanjem v Gospodova večna navodila pa se osvobodi spon zakona karme, tudi če se teh napotkov ne more držati. Ko začne razvijati zavest Kṛṣṇe, morda ne deluje natanko po Gospodovih navodilih, toda ker jim ne nasprotuje in iskreno dela, tudi če doživi poraz ali pa se ga loti brezup, bo gotovo napredoval in razvil čisto zavest Kṛṣṇe.

Tu so jasno opisane pomanjkljivosti tistih, ki niso zavestni Kṛṣṇe. Kakor smo kaznovani, če ne izpolnimo ukaza vrhovnega izvršnega organa v državi, smo kaznovani tudi, če ne izpolnimo ukaza Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kdor ni pokoren Gospodu, je lahko še tako velika osebnost, vendar ne pozna ne svojega jaza, ne Vrhovnega Brahmana, Paramātme in Božanske Osebnosti, saj je njegovo srce prazno. Zato zanj ni upanja, da bi dosegel popolnost življenja.

V sedmem poglavju (7.14) Gospod pravi, da se tisti, ki ni na transcendentalni ravni zavesti Kṛṣṇe, ne more osvoboditi vpliva guṇ materialne narave. Zato se niti človek z najvišjo posvetno izobrazbo ne more izviti iz objema māye samo s teoretičnim znanjem o razliki med dušo in telesom. Mnogi lažni spiritualisti se izdajajo za zelo učene, v resnici pa so povsem pod vplivom guṇ materialne narave in jih ne morejo premagati. Človek ima lahko visoko akademsko izobrazbo, ker pa je že dolgo v stiku z materialno naravo, je suženj le-te. Zavest Kṛṣṇe nam pomaga, da se rešimo ujetosti v materialni svet, tudi če opravljamo svoje materialne dolžnosti. Če nismo popolnoma zavestni Kṛṣṇe, torej ne smemo opustiti svojih dolžnosti. Nikoli ne bi smeli nepremišljeno zanemariti predpisanih dolžnosti in se izdajati za yogīje ali transcendentaliste. Bolje je, da ostanemo na svojem položaju in pod vodstvom avtoritet poskušamo razviti zavest Kṛṣṇe. Tako se lahko osvobodimo okov Kṛṣṇove energije māye.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, naravno čuti odpor do materialnega zadovoljevanja čutov, drugi pa se morajo glede tega držati pravil razodetih spisov. Zaradi neomejenega čutnega uživanja je živo bitje ujeto v materijo, kdor pa se drži pravil razodetih spisov, ne postane žrtev predmetov čutne zaznave. Spolnost je na primer potreba pogojene duše in je dovoljena v okviru zakonske zveze. Sveti spisi moškemu prepovedujejo, da ima spolne odnose s katero koli žensko, razen s svojo ženo. Na vsako drugo žensko mora gledati kot na svojo mater. Kljub tem prepovedim pa imajo moški pogosto spolna razmerja z drugimi ženskami. Človek mora taka nagnjenja brzdati, sicer ga bodo ovirala na poti samospoznavanja. Dokler imamo materialno telo, lahko zadovoljujemo njegove potrebe skladno s pravili iz svetih spisov, ne smemo pa pričakovati, da bomo z upoštevanjem teh dovoljenj omenjena nagnjenja res obvladali. Na pravila se ne smemo preveč zanašati, saj nas lahko tudi zadovoljevanje čutov, pri katerem ta pravila upoštevamo, spelje na napačno pot, kakor se lahko nesreča zmeraj zgodi tudi na kraljevski cesti. Tudi če so take najvarnejše ceste skrbno vzdrževane, nam nihče ne more zagotoviti, da na njih ne bo nevarnosti. Zaradi stika z materijo je v nas že zelo zelo dolgo želja po čutnemu uživanju. Možnost padca obstaja tudi, če čutno uživanje omejimo, zato se niti na omejeno čutno uživanje nikakor ne smemo navezati. Če smo privrženi dejavnostim zavesti Kṛṣṇe oziroma neprestano z ljubeznijo služimo Kṛṣṇi, se osvobodimo navezanosti na vse vrste čutnih dejavnosti. Zato ne bi smeli v nobenem življenjskem obdobju opustiti metode zavesti Kṛṣṇe. Odpovedovanje vsakršni čutni navezanosti je namenjeno temu, da se nazadnje ustalimo v zavesti Kṛṣṇe.

Namesto da opravljamo dolžnosti, predpisane drugim, bi morali popolnoma zavestni Kṛṣṇe opravljati lastne dolžnosti. Materialne dolžnosti so predpisane glede na človekovo psihofizično stanje, ki je posledica vpliva guṇ materialne narave. Duhovne dolžnosti nam določi duhovni učitelj in nas tako zaposli s transcendentalnim služenjem Kṛṣṇi. Svoje dolžnosti moramo ne glede na to, ali so materialne ali pa duhovne, opravljati do smrti in ne smemo posnemati drugih pri opravljanju njihovih dolžnosti. Naše duhovne dolžnosti se lahko razlikujejo od materialnih, toda če jih opravljamo po navodilih avtoritet, bomo imeli od tega zmeraj korist. Kdor je pod vplivom guṇ materialne narave, mora upoštevati pravila, ki so določena zanj glede na njegov položaj, in ne sme posnemati drugih. Brāhmaṇa, ki je pod vplivom guṇe vrline, je na primer nenasilen, kṣatriyi, ki je pod vplivom guṇe strasti, pa je dovoljeno uporabiti nasilje. Za kṣatriyo je zato bolje, da je nasilen in pri tem umre, kakor pa da posnema brāhmaṇo, ki se drži načela nenasilja. Vsakdo mora očistiti svoje srce, kar pa je treba storiti postopoma, in ne v hipu. Kdor se dvigne nad guṇe materialne narave in postane popolnoma zavesten Kṛṣṇe, lahko pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja opravlja kakršno koli delo. Popolnoma Kṛṣṇe zavesten kṣatriya lahko deluje kot brāhmaṇa, brāhmaṇa pa kot kṣatriya. Na transcendentalni ravni ni razlik, ki obstajajo v materialnem svetu. Viśvāmitra, na primer, je bil sprva kṣatriya, pozneje pa je deloval kot brāhmaṇa, Paraśurāma pa je bil brāhmaṇa in je kasneje deloval kot kṣatriya. To sta lahko storila, ker sta bila na transcendentalni ravni. Kdor je na materialni ravni, mora opravljati dolžnosti, ki jih je dobil glede na guṇe materialne narave, hkrati pa mora jasno razumeti metodo zavesti Kṛṣṇe.

Živo bitje je kot sestavni delec Vsevišnjega izvorno duhovno, čisto in neomadeževano z materijo. Po naravi torej nima želje po grešnem delovanju v materialnem svetu. Kadar je v stiku z materialno naravo, pa brez obotavljanja in včasih celo proti svoji volji deluje grešno. Vprašanje o sprevrženi naravi živih bitij, ki ga je Arjuna postavil Kṛṣṇi, je zelo pomembno. Čeprav živo bitje včasih noče grešiti, je k temu prisiljeno. H grešnemu delovanju nas ne spodbuja Nadduša, pač pa nekaj drugega, o čemer Gospod govori v naslednjem verzu.

Ko živo bitje pade v materialni svet, se njegova večna ljubezen do Kṛṣṇe v stiku z guṇo strasti preobrazi v poželenje. Ljubezen do Boga se spremeni v poželenje, kakor se mleko v stiku s kislo tamarindo spremeni v jogurt. Nepotešeno poželenje se spremeni v jezo, jeza v iluzijo, zaradi iluzije pa moramo ostati v materialnem svetu. Poželenje je zato največji sovražnik živega bitja in le zaradi njega ostane čisto živo bitje ujeto v materialni svet. Jeza je izraz guṇe nevednosti; vpliv teh dveh guṇ (strasti in nevednosti) se kaže kot jeza in njene posledice. Če se iz guṇe strasti ne spustimo do guṇe nevednosti, temveč se s predpisanim načinom življenja in delovanja dvignemo do guṇe vrline, se lahko z duhovno navezanostjo izognemo padcu, ki je posledica jeze.

Vsevišnji Gospod se je razširil v mnoštvo, da bi užival Svojo večno naraščajočo duhovno blaženost. Živa bitja so sestavni delci te duhovne blaženosti. Imajo tudi delno neodvisnost, toda če jo zlorabijo in se njihov duh služenja spremeni v željo po čutnemu uživanju, jih premaga poželenje. Gospod je ustvaril materialni svet, da bi pogojene duše v njem lahko potešile svoje poželenje. Ko jih dolgotrajno delovanje, h kateremu jih prisili poželenje, povsem izčrpa, pa začnejo poizvedovati o svojem pravem položaju.

K temu poizvedovanju nas na samem začetku spodbujajo Vedānta-sūtre z besedami athāto brahma-jijñāsā: poizvedovati moramo o Vsevišnjem. Vsevišnji je v Śrīmad-Bhāgavatamu opisan z besedami janmādy asya yato 'nvayād itarataś ca: „Vrhovni Brahman je izvor vsega.“ Vsevišnji je torej tudi izvor poželenja. Če poželenje spremenimo v ljubezen do Vsevišnjega ali v zavest Kṛṣṇe – če vse želje usmerimo h Kṛṣṇi – lahko poželenje in jezo poduhovimo. Hanumān, veliki služabnik Gospoda Rāme, je izrazil svojo jezo tako, da je zažgal Rāvaṇovo zlato mesto, s čimer pa je postal največji Gospodov bhakta. Tudi v Bhagavad-gīti Gospod spodbuja Arjuno, naj v Njegovo zadovoljstvo uporabi jezo proti svojim sovražnikom. Če poželenje in jezo uporabimo za Kṛṣṇo, nista več naša sovražnika, temveč prijatelja.

Ločimo tri stopnje prekritosti živega bitja. Prekrivalo poželenja, ki pomrači čisto zavest živega bitja, lahko primerjamo z dimom nad ognjem, prahom na ogledalu ali maternico, v kateri je zarodek. Kadar poželenje primerjamo z dimom, to pomeni, da je ogenj žive iskre malce opazen. Z drugimi besedami, kadar je pri živem bitju vsaj malo opazna zavest Kṛṣṇe, ga lahko primerjamo z ognjem, ki ga prekriva dim. Čeprav je tam, kjer je dim, gotovo tudi ogenj, pa ognja najprej ne opazimo. To stanje lahko primerjamo z začetkom razvijanja zavesti Kṛṣṇe. Ogledalo, prekrito s prahom, se nanaša na ogledalo uma, ki ga lahko očistimo s številnimi duhovnimi metodami. Najboljša med njimi je petje Gospodovih svetih imen. Zarodek v maternici ponazarja nebogljen položaj živega bitja, kajti otrok v maternici je povsem nemočen in se ne more niti premakniti. Tak življenjski položaj lahko primerjamo z življenjem dreves. Tudi drevesa so živa bitja, ki pa so zaradi velikega poželenja dobila življenjsko obliko, v kateri skoraj nimajo zavesti. Ptice in štirinožne živali lahko primerjamo s prašnim ogledalom, človeka pa z ognjem, ki ga prekriva dim. Če živo bitje v človeškem telesu vsaj malo oživi svojo zavest Kṛṣṇe in jo potem še naprej razvija, lahko prižge ogenj duhovnega življenja. Če z ognjem, ki ga prekriva dim, pazljivo ravnamo, ga lahko razplamtimo. Človeško telo torej daje živemu bitju priložnost, da se osvobodi ujetosti v materialni svet. V človeškem telesu lahko pod primernim vodstvom negujemo zavest Kṛṣṇe in tako premagamo svojega sovražnika, poželenje.

Manu-smṛti pravi, da poželenja ne moremo potešiti s čutnim uživanjem, kakor ognja ne moremo pogasiti, če mu neprestano dodajamo gorivo. Središče vseh dejavnosti v materialnem svetu je spolnost, zato se materialni svet imenuje maithunya-āgāra ali okovi spolnega življenja. V navadnem zaporu so zločinci za zapahi, prestopniki, ki se ne pokoravajo Gospodovim zakonom, pa so v okovih spolnosti. Napredek materialistične družbe, ki ga spodbuja želja po čutnem uživanju, podaljšuje bivanje živega bitja v materialnem svetu. Poželenje je zato simbol nevednosti, ki živo bitje zadržuje v materialnem svetu. Kdor se predaja čutnim užitkom, morda občuti nekaj sreče, toda ta dozdevna sreča je največji sovražnik čutnega uživalca.

Sovražnik pogojene duše je zasedel različne strateške položaje v njenem telesu. Kṛṣṇa tukaj omenja ta mesta, da bodo tisti, ki želijo sovražnika premagati, vedeli, kje ga lahko najdejo. Um je središče vsega delovanja čutov, in kadar poslušamo o predmetih čutne zaznave, ponavadi postane zbiralnik idej o zadovoljevanju čutov. Um in čuti postanejo zato skladišča poželenja, inteligenca pa njegov glavni sedež. Inteligenca je najbližji sosed duše. Poželjiva inteligenca napelje dušo k temu, da sprejme lažni ego in se začne enačiti z materijo ter tako z umom in čuti. Duhovna duša postane zasvojena z materialnim čutnim uživanjem in zmotno misli, da je to prava sreča. O ljudeh, ki zmotno enačijo dušo s telesom, govori Śrīmad-Bhāgavatam (10.84.13):

„Človek, ki se enači s telesom, sestavljenim iz treh elementov, ki ima stranske produkte telesa za svoje sorodnike, ki misli, da je njegova domovina vredna oboževanja, in ki obiskuje romarska mesta samo zato, da bi se tam okopal, ne pa, da bi srečal ljudi s transcendentalnim znanjem, ni boljši od osla ali krave.“

Gospod je Arjuni svetoval, naj od samega začetka obvladuje čute, da bo lahko premagal največjega grešnega sovražnika, poželenje, ki uničuje željo po samospoznavanju in znanje o duši. Jñāna se nanaša na znanje o jazu kot različnem od nejaza ali, z drugimi besedami, na znanje o tem, da se duša razlikuje od telesa. Vijñāna je znanje o naravnem položaju duše in o njenem odnosu z Vrhovno Dušo. V Śrīmad-Bhāgavatamu (2.9.31) je to pojasnjeno takole:

„Znanje o duši in Vrhovni Duši je zelo zaupno in skrivnostno, vendar pa ga lahko razumemo in uporabimo, če ga skupaj z njegovimi različnimi aspekti razloži sam Gospod.“ Bhagavad-gītā nam daje splošno in posebno znanje o duši. Živa bitja so Gospodovi sestavni delci in so ustvarjena samo zato, da bi služila Gospodu. Taka zavest se imenuje zavest Kṛṣṇe. O zavesti Kṛṣṇe se moramo učiti od samega začetka življenja, saj lahko tako postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe in temu primerno tudi delujemo.

Poželenje je samo popačen odsev ljubezni do Boga, ki jo ima po naravi vsako živo bitje. Če je človek od začetka življenja vzgajan po načelih zavesti Kṛṣṇe, se njegova naravna ljubezen do Boga ne more sprevreči v poželenje. Kadar se to zgodi, se je zelo težko vrniti v normalno stanje. Metoda zavesti Kṛṣṇe pa je tako močna, da lahko z njo razvijemo ljubezen do Boga celo, če se ji posvetimo šele v poznejših letih. Potrebno je le, da se držimo regulativnih načel vdanega služenja. V katerem koli obdobju življenja oziroma od trenutka, ko spoznamo, da je to nujno potrebno, lahko začnemo nadzorovati čute po načelih zavesti Kṛṣṇe, vdanega služenja Gospodu, in tako poželenje preobrazimo v ljubezen do Boga, kar je najvišja popolnost človeškega življenja.

Čuti so posredniki, preko katerih deluje poželenje. Poželenje prebiva v telesu, pot ven pa mu je odprta preko čutov. Čuti so zato nad telesom kot celoto, vendar pa ob prisotnosti višje zavesti ali zavesti Kṛṣṇe ne delujejo kot posredniki poželenja. Duša, ki postane zavestna Kṛṣṇe, vzpostavi neposreden stik z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, zato se tukaj opisana hierarhija telesnih funkcij končuje z Vrhovno Dušo. Delovanje telesa je delovanje čutov; če čuti prenehajo delovati, je ustavljeno celotno delovanje telesa. Ker pa um ostane aktiven, deluje tudi, če je telo mirno in počiva, kar se dogaja, kadar sanjamo. Nad umom je odločanje inteligence, nad inteligenco pa je sama duša. Če duša služi Vsevišnjemu, Mu obenem služijo tudi inteligenca, um in čuti, ki so nižji od duše. V Kaṭha Upaniṣadi je podoben odlomek, ki pravi, da so nad čuti predmeti za zadovoljevanje čutov, nad njimi pa je um. Če z umom ves čas neposredno služimo Gospodu, ni možnosti, da bi bili čuti zaposleni s čim drugim. O tem smo že govorili. Paraṁ dṛṣṭvā nivartate. Če um zaposlimo s transcendentalnim služenjem Gospodu, se ne more prepustiti nižjim nagnjenjem. V Kaṭha Upaniṣadi je duša opisana kot mahān, velika. Duša je nad vsem – nad predmeti čutne zaznave, nad čuti, umom in inteligenco. Zato je z neposrednim razumevanjem naravnega položaja duše mogoče rešiti vse probleme.

Z inteligenco moramo spoznati naravni položaj duše, potem pa moramo um zaposliti z dejavnostmi zavesti Kṛṣṇe. Tako rešimo vse probleme. Začetniku v duhovnem življenju se ponavadi svetuje, naj se izogiba predmetom čutne zaznave, vendar pa mora poleg tega tudi okrepiti um s pomočjo inteligence. Um postane močnejši, če ga z inteligenco vključimo v razvijanje zavesti Kṛṣṇe, tako da se popolnoma predamo Vsevišnji Božanski Osebnosti. Čuti, ki so sicer nevarni kakor strupene kače, takrat niso nevarnejši od kač s polomljenimi strupniki. Kljub temu, da je duša gospodar inteligence, uma in čutov, obstaja velika možnost, da zaradi vznemirjenega uma pade s svojega vzvišenega položaja, če ji ne da moči druženje s Kṛṣṇo v zavesti Kṛṣṇe.

To poglavje Bhagavad-gīte nas jasno usmerja k zavesti Kṛṣṇe, katero lahko razvije tisti, ki ve, da je večni služabnik Vsevišnje Božanske Osebnosti in zavrača brezosebno praznino kot svoj končni cilj. V materialnem življenju je živo bitje pod vplivom poželenja in želje po gospodarjenju materialni naravi. Želja po vladanju in zadovoljevanju čutov je največji sovražnik pogojene duše, toda z močjo zavesti Kṛṣṇe je materialne čute, um in inteligenco mogoče obvladati. Svojega dela in predpisanih dolžnosti nam ni treba opustiti naenkrat. Transcendentalni položaj, na katerem ne bomo več pod vplivom materialnih čutov in uma, lahko dosežemo s postopnim razvijanjem zavesti Kṛṣṇe s stanovitno inteligenco, usmerjeno k svojemu čistemu jazu. To je bistvo tega poglavja. Človeku, ki ni dosegel duhovne zrelosti, spekulativno filozofiranje in umetni poskusi obvladovanja čutov s tako imenovano vadbo jogijskih položajev nikakor ne pomagajo stopiti na pot duhovnega življenja. Da bi lahko duhovno napredoval, mora s pomočjo višje inteligence razviti zavest Kṛṣṇe.