Bhagavad-gītā, kakršna je 3.13

Gospodovi bhakte ali tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe, se imenujejo sante in so zmeraj polni ljubezni do Gospoda, kar je opisano v Brahma-saṁhiti (5.38): premāñjana-cchurita-bhakti-vilocanena santaḥ sadaiva hṛdayeṣu vilokayanti. Sante so zmeraj prežeti z ljubeznijo do Vsevišnjega Gospoda, ki je znan tudi kot Govinda (vir vsega zadovoljstva), Mukunda (tisti, ki podari osvoboditev) in Kṛṣṇa (vseprivlačna oseba), zato ne vzamejo zase ničesar, česar niso najprej darovali Vrhovni Osebi. Taki bhakte neprestano opravljajo yajñe z različnimi oblikami vdanega služenja – śravaṇam, kīrtanam, smaraṇam, arcanam itd. – zato so zaščiteni pred vsemi nečistočami, ki so posledica grešnega delovanja v materialnem svetu. Tisti, ki pripravljajo hrano zase oziroma za čutno zadovoljstvo, pa so tatovi in jedo vse mogoče grehe. Kako je lahko človek, ki krade in greši, srečen? To ni mogoče. Da bi bili ljudje v vsakem pogledu srečni, se morajo naučiti s popolno zavestjo Kṛṣṇe opravljati preprosto saṅkīrtana-yajño, sicer na svetu ne bo ne miru ne sreče.