Skip to main content
Bibliothek » Bhagavad-gītā wie sie ist » ACHTZEHNTES KAPITEL

TEXT 36

VERZ 36

Text

Besedilo

sukhaṁ tv idānīṁ tri-vidhaṁ
śṛṇu me bharatarṣabha
abhyāsād ramate yatra
duḥkhāntaṁ ca nigacchati
sukhaṁ tv idānīṁ tri-vidhaṁ
śṛṇu me bharatarṣabha
abhyāsād ramate yatra
duḥkhāntaṁ ca nigacchati

Synonyms

Synonyms

sukham — Glück; tu — aber; idānīm — nun; tri-vidham — von dreierlei Art; śṛṇu — höre; me — von Mir; bharata-ṛṣabha — o bester unter den Bhāratas; abhyāsāt — durch Übung; ramate — man genießt; yatra — wo; duḥkha — des Leides; antam — das Ende; ca — auch; nigacchati — gewinnt.

sukham – srečo; tu – toda; idānīm – zdaj; tri-vidham – treh vrst; śṛṇu – poslušaj; me – od Mene; bharata-ṛṣabha – o največji med Bhāratami; abhyāsāt – z gojenjem; ramate – človek uživa; yatra – kjer; duḥkha – nesreče; antam – konec; ca – tudi; nigacchati – doseže.

Translation

Translation

O bester der Bhāratas, höre nun bitte von Mir über die drei Arten des Glücks, die die bedingte Seele genießt und durch die sie manchmal an das Ende allen Leides gelangt.

O največji med Bhāratami, poslušaj zdaj o treh vrstah sreče, ki jih uživa pogojena duša in ki včasih končajo vso njeno nesrečo.

Purport

Purport

ERLÄUTERUNG: Eine bedingte Seele versucht immer wieder, materielles Glück zu genießen. Auf diese Weise kaut sie fortwährend das bereits Gekaute. Doch während die bedingte Seele auf diese Weise genießt, wird sie manchmal dank der Gemeinschaft mit einer großen Seele aus der materiellen Verstrickung befreit. Mit anderen Worten, eine bedingte Seele ist ständig mit irgendeiner Art von Sinnenbefriedigung beschäftigt, doch wenn sie dank guter Gemeinschaft verstehen lernt, daß dieser Genuß immer nur die Wiederholung der gleichen Sache ist, und wenn sie zu ihrem wahren Kṛṣṇa-Bewußtsein erweckt wird, kann sie von diesem sich immer wiederholenden sogenannten Glück befreit werden.

Pogojena duša si nenehno prizadeva za materialno srečo ter tako znova in znova žveči že prežvečeno. Včasih pa živo bitje, ki bi rado uživalo, sreča veliko dušo in se tako reši materialnih spon. Pogojena duša se torej nenehno predaja zadovoljevanju čutov, ko pa v družbi velikih duš doume, da gre ves čas le za ponavljanje enega in istega, ter se prebudi njena prava zavest, zavest Kṛṣṇe, se lahko osvobodi te ponavljajoče se navidezne sreče.