Tri guṇe materialne narave

Gospod Śrī Kṛṣṇa je od sedmega do dvanajstega poglavja podrobno opisoval Absolutno Resnico, Vsevišnjo Božansko Osebnost. Zdaj bo razodel Arjuni še več. Kdor si pridobi filozofsko razumevanje štirinajstega poglavja, razume, kaj je vdano služenje Gospodu. V trinajstem poglavju je Kṛṣṇa pojasnil, da se je s ponižnim pridobivanjem znanja mogoče osvoboditi iz materialnega sveta. Razložil je tudi, da je živo bitje ujeto v materialni svet, ker je v stiku z guṇami materialne narave. V tem poglavju pa Vsevišnji Gospod pojasnjuje, kaj guṇe so, kako delujejo, kako zasužnjijo živo bitje in kako mu pomagajo do osvoboditve. Gospod pravi, da je znanje iz tega poglavja višje od tistega, ki ga je razodel v prejšnjih poglavjih. To znanje je mnogim modrecem omogočilo, da dosežejo popolnost in odidejo v duhovni svet. Gospod bo v tem poglavju torej na še boljši način predstavil znanje, ki ga je podal že prej. To znanje daleč presega vse druge, pred tem predstavljene sisteme znanja. Mnogi so ga doumeli in tako dosegli popolnost, zato je pričakovati, da bo vsakdo, ki razume štirinajsto poglavje, postal popoln.

Kdor si pridobi popolno transcendentalno znanje, postane kvalitativno enak Vsevišnji Božanski Osebnosti in se reši iz kroga rojevanja in umiranja. Kljub temu pa ostane individualna duša. Vedski spisi pravijo, da so osvobojene duše, ki so dosegle transcendentalne planete duhovnega neba, zmeraj osredotočene na lotosova stopala Vsevišnjega Gospoda, saj s transcendentalno ljubeznijo nenehno služijo Gospodu. Bhakte torej niti po osvoboditvi ne izgubijo individualnosti.

V materialnem svetu znanje praviloma nikoli ni čisto, saj ga prevevajo tri guṇe materialne narave. Znanju, ki je brez primesi treh guṇ, pravimo transcendentalno znanje. Kdor si pridobi tako znanje, doseže raven Vrhovne Osebe. Ljudje brez znanja o duhovnem nebu mislijo, da duhovno živo bitje potem, ko preneha z materialnim delovanjem, povezanim z materialnim telesom, postane brezoblično in da njegovo bivanje izgubi vso raznolikost. Toda kakor v materialnem svetu obstaja materialna raznolikost, je raznolikost prisotna tudi v duhovnem svetu. Kdor tega ne ve, meni, da je duhovno bivanje nasprotje materialnega bivanja in da v njem ni raznolikosti. Ampak v duhovnem nebu dobi živo bitje duhovno telo in opravlja duhovna dejanja. Temu pravimo življenje vdanosti. V duhovnem nebu ni vpliva treh guṇ in tam je vsakdo kvalitativno enak Vsevišnjemu Gospodu. Da bi si pridobili znanje o tem, moramo razviti vse duhovne odlike. Na tistega, ki jih razvije, stvarjenje in uničenje materialnega sveta nimata vpliva.

To je razlaga sveta – vse, kar se dogaja v njem, je posledica združitve kṣetre in kṣetra-jñe, telesa in duše. Zedinjenje materialne narave in živega bitja omogoči sam Vsevišnji Gospod. Mahat-tattva je celostni vzrok vesolja; ta celostni materialni vzrok ali materialna substanca obsega tri guṇe materialne narave in ji pravimo tudi Brahman. Ko jo Vsevišnji Gospod oplodi, omogoči nastanek neštetih univerzumov. Ta celotna materialna substanca, mahat-tattva, je v Vedah (Muṇḍaka Upaniṣada 1.1.9) imenovana Brahman: tasmād etad brahma nāma rūpam annaṁ ca jāyate. Vrhovna Oseba oplodi Brahman z živimi bitji v obliki semen. Štiriindvajset elementov materialne energije (zemlja, voda, ogenj, zrak, eter itn.) sestavlja mahad brahmo, veliki Brahman ali materialno naravo. Kot je opisano v sedmem poglavju, pa je nad materialno naravo še ena, višja narava – živo bitje. Po volji Vsevišnje Božanske Osebnosti se višja narava združi z materialno naravo in zatem se iz materialne narave rodijo vsa živa bitja.

Škorpijonka odlaga jajčeca v kupe riža, zato nekateri pravijo, da se škorpijoni izvalijo iz riža. Toda riž ni vzrok škorpijonov, kajti jajčeca je izlegla mati. Podobno materialna narava ni vzrok rojstva živih bitij. Seme življenja daje Vsevišnja Božanska Osebnost in le videti je, da so živa bitja proizvod materialne narave. Vsako živo bitje ima glede na svoje preteklo delovanje drugačno telo. Ustvari mu ga materialna narava, ki živemu bitju tako omogoči, da uživa ali pa trpi, kakor si je zaslužilo s svojimi preteklimi dejanji. Vzrok rojstva živih bitij v materialnem svetu pa je Vsevišnji Gospod.

V tem verzu je jasno rečeno, da je Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, izvorni oče vseh živih bitij. Živa bitja so spoj materialne in duhovne narave. Ne bivajo le na tem planetu, temveč na vseh planetih vesolja, celo na najvišjem, kjer prebiva Brahmā. Živa bitja so vsepovsod, tudi v zemlji, vodi in celo v ognju. Njihova mati je materialna narava, oče, ki da seme, pa je Kṛṣṇa. Gospod torej oplodi materialni svet z živimi bitji, ki se glede na svoja pretekla dejanja ob stvarjenju pojavijo v telesih različnih življenjskih vrst.

Živo bitje je transcendentalno in nima zato nič skupnega z materialno naravo. Ker pa je pod vplivom materialnega sveta, deluje po nareku treh materialnih guṇ. Živa bitja imajo zaradi podložnosti različnim guṇam različna telesa in so primorana delovati skladno z njihovo naravo. To je vzrok za raznolikost njihove sreče in nesreče.

Živa bitja, ki so pod vplivom materialne narave, lahko razdelimo na več skupin. Nekatera so srečna, nekatera zelo dejavna, nekatera pa nemočna. Zaradi teh duševnih stanj so podložna materialni naravi. V tem delu Bhagavad-gīte so opisane različne oblike pogojenosti. Kṛṣṇa najprej govori o guṇi vrline. Kdor pride pod prevladujoč vpliv te guṇe, postane pametnejši od tistih, ki so pogojeni kako drugače. Tisti, ki je pod vplivom guṇe vrline, ne izkuša velikega materialnega trpljenja in ve, da v materialnem znanju prekaša druge. Značilen primer človeka v guṇi vrline je brāhmaṇa. Sreča takega človeka je sad spoznanja, da je pod vplivom guṇe vrline bolj ali manj osvobojen posledic grešnih dejanj. V vedskih spisih je rečeno, da imajo ljudje v vrlini več znanja in da so srečnejši od drugih.

Problem živega bitja pod vplivom guṇe vrline pa je, da se ima za zelo učeno in boljše od drugih. Zato postane pogojeno. Najboljši primer so znanstveniki in filozofi. Oboji so zelo ponosni na svoje znanje, in ker ponavadi živijo v boljših razmerah kot ostali, čutijo neko vrsto materialne sreče. Zaradi občutka višje sreče v materialnem življenju so ujeti v spone guṇe vrline. Privlači jih delovanje v guṇi vrline in vse dokler imajo željo po takem delovanju, so primorani menjavati telesa pod vplivom guṇ materialne narave. Ni verjetnosti, da bi dosegli osvoboditev ali pa odšli v duhovni svet. Človek se lahko znova in znova rodi kot filozof, znanstvenik ali pesnik, vendar pa bo vsakič podložen trpljenju, ki ga prinašata rojstvo in smrt. Ampak ker je zaslepljen od materialne energije, misli, da je kljub vsemu srečen.

Za vpliv guṇe strasti je značilna privlačnost med moškim in žensko. Žensko privlači moški, moškega pa ženska. To je vpliv guṇe strasti. Kadar se le-ta poveča, začne človek koprneti po materialnem uživanju. Želi si čutnih užitkov. Kdor je pod vplivom guṇe strasti, bi zato rad imel družbeni ugled ter srečno družinsko življenje s pridnimi otroki, lepo ženo in urejenim domom. Vse to je rezultat guṇe strasti. Človek s takšnimi željami mora zelo trdo delati. Iz tega verza je jasno, da se naveže na sadove svojega dela in da ga zato tako delo zasužnji. Da bi ustregel ženi, otrokom in družbi ter obdržal ugled, mora delati. Ves materialni svet je torej bolj ali manj pod vplivom guṇe strasti. Napredek sodobne civilizacije je napredek v guṇi strasti. Nekdaj pa je za napredno veljala civilizacija v guṇi vrline. Če osvoboditve ne dosežejo niti ljudje v vrlini, kaj potem reči o tistih, ki so pod vplivom guṇe strasti?

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda tu, iz katere je razvidno, da guṇa nevednosti daje živemu bitju zelo svojevrsten pečat. Guṇa nevednosti je nasprotje guṇi vrline. Kdor je pod vplivom vrline, lahko s pridobivanjem znanja doume pravo naravo vsega, nevednost pa ima ravno nasproten vpliv. Pod vplivom nevednosti postane vsakdo nor, nor človek pa ne more ničesar pravilno razumeti. Namesto da bi napredoval, tone vedno niže. Guṇa nevednosti je v Vedah opisana takole: vastu-yāthātmya-jñānāvarakaṁ viparyaya-jñāna-janakaṁ tamaḥ. Človek pod vplivom nevednosti ne more ničesar pravilno razumeti. Vsakdo lahko na primer vidi, da so njegovi predniki umrli in da zato tudi njega čaka smrt; človek je smrten. Umrli bodo tudi otroci, ki jih je spočel. Smrti ne uide nihče. Pa vendar ljudje dan in noč trdo delajo ter brezumno kopičijo denar, ne da bi kdaj koli pomislili na večno dušo. To je norost. Ker so nori, nimajo želje po duhovnem znanju. Taki ljudje so zelo leni. Če jih povabimo v družbo tistih, ki jim lahko dajo duhovno znanje, ne pokažejo zanimanja. Za razliko od ljudi pod vplivom guṇe strasti niso niti dejavni. Ena od značilnosti ljudi v guṇi nevednosti je torej prekomerno spanje. Človeku zadostuje šest ur spanja dnevno, kdor pa je pod vplivom guṇe nevednosti, spi vsaj deset ali dvanajst ur na dan. Nenehno je potrt, zasvojen je z opojnimi sredstvi in bi rad ves čas spal. To so značilnosti človeka v guṇi nevednosti.

Človek pod vplivom guṇe vrline je zadovoljen s svojim delom oziroma intelektualnim udejstvovanjem, kakor so na primer filozof, znanstvenik in pedagog lahko zadovoljni z delom na svojem področju. Kdor je pod vplivom guṇe strasti, deluje z željo po uživanju. Denarja ima na pretek in ga porablja v dobrodelne namene: odpira bolnišnice, daje prispevke dobrodelnim ustanovam ipd. To so značilnosti človeka v guṇi strasti. Guṇa nevednosti pa prekrije znanje živega bitja. Kdor deluje pod njenim vplivom, z nobenim svojim dejanjem ne koristi niti sebi niti drugim.

Guṇa strasti ob svojem razmahu nadvlada vrlino in nevednost. Ob premoči guṇe vrline se zmanjšata vpliva nevednosti in strasti, ko prevlada guṇa nevednosti, pa oslabita strast in vrlina. Boj za prevlado med guṇami poteka neprenehoma. Kdor je dejansko odločen, da postane zavesten Kṛṣṇe, se mora zato dvigniti nadnje. Kadar v človeku prevlada določena guṇa materialne narave, se to odraža v njegovem vedenju, prehranjevanju itd. To bo pojasnjeno v naslednjih poglavjih. Kdor želi, pa lahko z načrtnim prizadevanjem pride pod prevladujoč vpliv guṇe vrline ter tako premaga nevednost in strast. Podobno lahko pride pod prevladujoč vpliv guṇe strasti, s čimer premaga vrlino in nevednost, ali pa pod prevladujoč vpliv guṇe nevednosti, s čimer premaga vrlino in strast. Odločen človek lahko kljub temu, da ga obdajajo tri guṇe materialne narave, pride pod vpliv guṇe vrline, ko preseže še to, pa se ustali v čisti vrlini, imenovani raven vasudeva. Na tej stopnji lahko razume znanost o Bogu. O tem, pod vplivom katere guṇe je živo bitje, lahko sodimo po njegovih dejanjih.

Telo ima devet odprtin: po dvoje oči, ušes in nosnic ter usta, spolovilo in anus. Kadar so vse razsvetljene z značilnostmi vrline, je človek vsekakor v guṇi vrline. Zaradi vpliva vrline lahko stvari vidi, sliši in okusi na pravi način. Znotraj in zunaj postane čist. Na vseh vhodih v njegovo telo se pojavijo znamenja sreče, kar je za vrlino tudi značilno.

Kdor je pod vplivom guṇe strasti, ni nikoli zadovoljen z doseženim položajem, temveč si močno želi, da bi ga lahko izboljšal. Če gradi hišo, si na vso moč prizadeva, da bi bila čim razkošnejša, kakor da bo lahko večno živel v njej. V njem se razvije velika želja po čutnem uživanju, ki ji ni ne konca ne kraja. Za vedno bi rad ostal v svojem domu in užival v krogu družine. Njegova želja po tem je brezmejna. Vse to so značilnosti človeka pod vplivom guṇe strasti.

Kjer ni svetlobe, ni znanja. Kdor je pod vplivom guṇe nevednosti, ne upošteva pravil svetih spisov, temveč deluje samovoljno in brezciljno. Čeprav je sposoben delati, se ne loti nobenega dela. Temu pravimo iluzija. Kljub temu, da je zavesten, je nedejaven. To so značilnosti človeka pod vplivom guṇe nevednosti.

Človek v vrlini odide po smrti na višje planete, kot sta na primer Brahmaloka in Janoloka, ter tam uživa rajsko srečo. V tem verzu je pomembna beseda amalān, ki pomeni „onstran vpliva guṇ strasti in nevednosti“. Materialni svet je poln nečistega; najčistejša oblika bivanja v njem je življenje v vrlini. Obstajajo različni planeti, ki jih naseljujejo različna živa bitja. Kdor umre v vrlini, se dvigne na planete, na katerih živijo veliki modreci in veliki bhakte.

Nekateri ljudje mislijo, da se duša potem, ko dobi človeško telo, nikoli več ne rodi v nižjih življenjskih vrstah, kar pa ni res. Kot je rečeno v tem verzu, se človek, ki umre v guṇi nevednosti, rodi v živalskem telesu. Da bi se znova rodil kot človek, se mora povzpeti po stopnicah procesa evolucije. Kdor bi zares rad izkoristil priložnost, ki jo daje človeška življenjska oblika, se mora zato dvigniti na raven guṇe vrline ter se zatem v družbi svetih ljudi dvigniti nad vse guṇe materialne narave in razviti zavest Kṛṣṇe. To je cilj človeškega življenja. Kdor ga ne doseže, po smrti ne bo nujno dobil človeškega telesa.

Rezultat pobožnega delovanja v guṇi vrline je čist. Modreci, osvobojeni iluzije, so zato zmeraj srečni. Delovanje v guṇi strasti pa prinese človeku nesrečo. Vsako dejanje, s katerim poskušamo doseči materialno srečo, je obsojeno na neuspeh. Če bi kdo rad na primer zgradil nebotičnik, bo morala množica ljudi trpeti, preden bo cilj dosežen. Poslovnež, ki prispeva denar za izgradnjo, se bo moral na vso moč truditi, da nakopiči potrebna sredstva, delavce pa pri gradnji čaka težko fizično delo. Vsi bodo torej trpeli. Bhagavad-gītā pravi, da vsako dejanje pod vplivom guṇe strasti nedvomno prinese veliko trpljenje. Človek lahko izkusi nekaj sreče ob misli „Ta hiša je moja, ta denar je moj“, ampak to ni prava sreča.

Kdor deluje pod vplivom guṇe nevednosti, je oropan znanja, zato mu vsa njegova dejanja v tem življenju prinesejo nesrečo, v naslednjem pa živalsko telo. Žival zmeraj trpi, čeprav se pod vplivom slepilne energije, māye, tega ne zaveda. Tisti, ki koljejo uboge živali, so prav tako pod vplivom guṇe nevednosti. Taki ljudje ne vedo, da bodo njihove žrtve v prihodnosti dobile telesa, v katerih bodo lahko ubile njih. To je zakon narave. V človeški družbi čaka morilca smrtna kazen. Tako narekuje državni zakon. Zaradi nevednosti ljudje ne vidijo, da je ves svet velika država, ki jo upravlja Vsevišnji Gospod. Vsa živa bitja so Gospodovi sinovi, zato Gospod ne trpi niti tega, da kdo ubije mravljo. Kdor to stori, mora plačati za svoje dejanje. Ubijanje živali za zadovoljstvo jezika je torej znak najgloblje nevednosti. Ljudem ni treba ubijati živali, saj nam je Bog priskrbel celo vrsto dobrot. Kdor kljub temu uživa meso, deluje v nevednosti in si ustvarja zelo mračno prihodnost. Najbolj grešna oblika ubijanja živali je klanje krav, kajti krave nam dajejo mleko, iz katerega je mogoče pripraviti množico izvrstnih jedi. Človek, ki kolje krave, je pod vplivom najgloblje nevednosti. Vede (Ṛg Veda 9.4.64) pravijo: gobhiḥ prīṇita-matsaram. Kdor uživa v kravjem mleku, kljub temu pa ubija krave, je v najgloblji nevednosti. V vedskih spisih najdemo tole molitev:

„O Gospod, Ti si dobrotnik krav in brāhmaṇ ter dobrotnik celotne družbe in vsega sveta.“ (Viṣṇu Purāṇa 1.19.65) Ta molitev posebej omenja zaščito krav in brāhmaṇ. Brāhmaṇe so simbol duhovnega znanja, krave pa nam dajejo najpomembnejše živilo, zato je treba oboje zaščititi. To je znak resničnega napredka civilizacije. Sodobna družba zanemarja duhovno znanje in spodbuja ubijanje krav. To je dokaz, da napreduje v napačno smer in gre lastnemu propadu naproti. Civilizacija, ki usmerja ljudi tako, da postanejo v naslednjem življenju živali, nikakor ni človeška. Zaradi vpliva guṇ strasti in nevednosti je človeštvo danes povsem zavedeno. Ker je današnja doba polna nevarnosti, bi morali vsi narodi sveta sprejeti najpreprostejšo metodo duhovnega spoznavanja, metodo zavesti Kṛṣṇe, in tako obvarovati človeštvo pred največjo nevarnostjo.

Ker sodobna civilizacija ne skrbi za blagor živih bitij, sveti spisi ljudem priporočajo metodo zavesti Kṛṣṇe, ki jim bo omogočila doseči raven guṇe vrline. Kdor se dvigne do te ravni, vidi stvari v pravi luči. Dokler so ljudje pod vplivom guṇe nevednosti, so kakor živali, zato ne morejo ničesar pravilno razumeti. Ko na primer ubijejo žival, se ne zavedajo, da lahko v naslednjem življenju ista žival ubije njih. Ker nimajo pravega znanja, postanejo neodgovorni. To neodgovornost je mogoče odpraviti tako, da jih poučimo o tem, kako lahko dosežejo raven guṇe vrline. Takšno znanje jih bo spametovalo in jim omogočilo, da uvidijo pravo naravo vsega. Potem bodo srečni in uspešni. In tudi če večina ljudi ni srečna in uspešna, pač pa le določen delež prebivalstva postane zavesten Kṛṣṇe in se dvigne na raven guṇe vrline, lahko v svetu zavladata mir in blaginja. Dokler je svet v objemu guṇ strasti in nevednosti, pa ne bo ne miru ne blaginje. Pod vplivom strasti postanejo ljudje pohlepni in njihove želje po čutnih užitkih nimajo meja. Celo tisti, ki imajo denarja in možnosti za čutno uživanje na pretek, ne najdejo niti sreče niti miru. To se jim ne posreči, ker so pod vplivom guṇe strasti. Denar človeka ne more osrečiti. Srečen lahko postane samo tisti, ki se z metodo zavesti Kṛṣṇe dvigne na raven guṇe vrline. Kdor deluje v strasti, ne trpi samo zaradi problemov, ki mu jih povzroča um, temveč se tudi pri opravljanju svojega poklica srečuje z velikimi težavami. Nenehno mora premišljevati o tem, kako naj zasluži dovolj denarja, da bi lahko ostal na položaju, ki si ga je pridobil. Zaradi vsega tega trpi. Ljudje pod vplivom guṇe nevednosti ponorijo. Nesrečni zaradi okoliščin, v katerih živijo, se zatečejo k opojnim sredstvom in se tako potopijo še globlje v nevednost. Prihodnost takih ljudi je zelo temačna.

V tem verzu so natančneje opisane posledice delovanja pod vplivom vsake od treh guṇ materialne narave. Višji planetni sistem, ki ga sestavljajo rajski planeti, naseljujejo zelo vzvišena bitja. Glede na to, kolikšen vpliv ima guṇa vrline na živo bitje, lahko le-to doseže različne planete tega sistema. Najvišji med njimi je Satyaloka ali Brahmaloka, kjer prebiva Brahmā, prvo ustvarjeno živo bitje v univerzumu. Kot že rečeno, si osupljivih življenjskih razmer na Brahmaloki skorajda ne moremo predstavljati, pa vendar nas lahko najvišja stopnja materialnega bivanja, življenje v guṇi vrline, privede na ta planet.

Guṇa strasti je v sredini, med guṇo vrline in guṇo nevednosti. Človek je redko pod vplivom ene same guṇe, toda tudi če bi bil samo v strasti, bi preprosto ostal na Zemlji kot kralj ali bogataš. Ker pa se vplivi guṇ mešajo, se lahko tudi spusti navzdol. Prebivalci Zemlje, ki so pod vplivom strasti ali nevednosti, ne morejo doseči višjih planetov na umeten način, s pomočjo mehanskih sredstev. Človeku pod vplivom guṇe strasti se lahko zgodi tudi, da se v naslednjem življenju rodi blazen.

Zadnja guṇa, guṇa nevednosti, je v tem verzu opisana kot najnižja. Kdor pride pod vpliv te guṇe, se izpostavlja zelo veliki nevarnosti. Nevednost je najnižja od guṇ materialne narave. Obstaja osem milijonov življenjskih vrst, nižjih od človeka (ptice, zveri, plazilci, drevesa itd.), in ljudje se glede na to, kolikšen vpliv ima nanje guṇa nevednosti, spustijo v eno od teh nižjih življenjskih oblik. Tu je posebej pomembna beseda tāmasāḥ. Tako se imenujejo tisti, ki so neprenehoma v nevednosti in se nikoli ne dvignejo do višjih guṇ. Prihodnost takih ljudi je zelo mračna.

Ljudje pod vplivom guṇ nevednosti in strasti se lahko z metodo zavesti Kṛṣṇe dvignejo do guṇe vrline. Kdor te priložnosti ne izkoristi, zagotovo ostane pod vplivom nižjih guṇ.

Vpliva guṇ materialne narave se lahko rešimo tako, da si od čistih duš pridobimo znanje o njih. Kṛṣṇa, ki je izvorni duhovni učitelj, razkriva to duhovno znanje Arjuni. Mi pa si moramo znanje o delovanju guṇ materialne narave pridobiti od tistih, ki so popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Če tega ne storimo, bo naše življenje usmerjeno k napačnemu cilju. Živo bitje, ki se drži navodil verodostojnega duhovnega učitelja, si lahko pridobi znanje o svoji duhovni naravi, materialnem telesu in čutih ter spozna, kako je ujeto in očarano od guṇ materialne narave. Ker je v oblasti guṇ, je nemočno, ko pa se zave svoje prave narave, se lahko dvigne na transcendentalno raven, in takrat se začne njegovo duhovno življenje. Živo bitje v resnici ni vršilec dejanj. K delovanju je primorano, ker je ujeto v materialno telo, ki ga upravljajo določene guṇe materialne narave. Brez pomoči duhovnega učitelja ne more razumeti svoje prave narave. Če se obrne na verodostojnega duhovnega učitelja, pa lahko spozna svoj resnični položaj, kar mu omogoči, da se ustali v čisti zavesti Kṛṣṇe. Kṛṣṇe zavesten človek ni pod vplivom materialnih guṇ. Kdor se preda Kṛṣṇi, ne deluje več po nareku materialne narave, kar je bilo rečeno že v sedmem poglavju. Človek, ki vidi pravo naravo vsega, se postopoma znebi vpliva materialne energije.

V tem verzu je pojasnjeno, kako lahko živo bitje že v zdajšnjem telesu razvije zavest Kṛṣṇe in se dvigne na transcendentalno raven. Sanskrtska beseda dehī pomeni „utelešen“. Kdor si pridobi duhovno znanje, lahko preseže vpliv guṇ, čeprav je v materialnem telesu. Že v tem telesu lahko uživa srečo duhovnega življenja in zagotovo ve, da bo potem, ko zapusti telo, odšel v duhovni svet. Duhovno srečo lahko uživa že v materialnem telesu. Vdano služenje Kṛṣṇi je torej znak osvobojenosti od spon materialne narave, kar bo pojasnjeno v osemnajstem poglavju. Ko se živo bitje reši vpliva guṇ materialne narave, začne vdano služiti Gospodu.

V tem verzu postavlja Arjuna zelo pomembna vprašanja. Zanima ga, katere so značilnosti človeka, ki se je dvignil nad guṇe materialne narave. Najprej sprašuje, po čem prepoznamo takega transcendentalista. Kako vemo, da ni več podložen vplivom materialnih guṇ? Zatem bi rad izvedel, kako tak človek živi in kako deluje. Ali se ravna po kakšnih pravilih ali ne? Nazadnje Arjuno zanima, kako si je mogoče pridobiti transcendentalno naravo. To je zelo pomembno vedeti. Kdor ne pozna neposredne metode, ki človeku omogoča, da je zmeraj na transcendentalni ravni, si ne more pridobiti lastnosti transcendentalne osebnosti. Vsa Arjunova vprašanja so zelo pomembna in Gospod odgovarja nanje v naslednjih verzih.

Arjuna je postavil Gospodu Kṛṣṇi tri vprašanja in Gospod po vrsti odgovarja nanje. V teh verzih najprej pove, da človek na transcendentalni ravni ničesar ne sovraži in po ničemer ne hrepeni. Utelešeno živo bitje je v materialnem svetu zmeraj pod nadzorom ene od treh guṇ materialne narave. Ko se reši materialnega telesa, pa se znebi njihovega vpliva. Dokler je v telesu, mora biti nevznemirjeno. Vdano mora služiti Gospodu in tako se bo samodejno prenehalo enačiti z materialnim telesom. Tisti, čigar zavest je osredotočena na materialno telo, deluje samo za zadovoljstvo čutov, kdor pa zavest preusmeri na Kṛṣṇo, preneha zadovoljevati čute, ne da bi si za to posebej prizadeval. Materialnega telesa pravzaprav ne potrebujemo in ni nam treba streči njegovim zahtevam. Guṇe materialne narave imajo vpliv na telo, živo bitje, duša, pa ni pod njihovim vplivom. In kako doseže to stanje? Tako, da se osvobodi želje po uživanju materialnega telesa in po tem, da bi se znebilo telesa. Ko se bhakta dvigne na to transcendentalno raven, s tem doseže osvoboditev. Ni si mu treba posebej prizadevati za to, da bi se rešil vpliva guṇ materialne narave.

Naslednje Arjunovo vprašanje se nanaša na vedenje človeka, ki je na transcendentalni ravni. Na človeka z materialno zavestjo vplivata čast in sramota, ki se nanašata na njegovo materialno telo, kdor je na transcendentalni ravni, pa je ravnodušen do iluzorne časti in sramote. Opravlja dolžnosti, ki jih ima do Kṛṣṇe, in mu ni mar, ali ga spoštujejo ali sramotijo. Sprejme vse, kar mu pomaga pri izvrševanju njegovih dolžnosti, sicer pa ne potrebuje ničesar materialnega, najsibo kamen ali pa zlato. V vsakem človeku vidi dobrega prijatelja, ki mu pomaga služiti Kṛṣṇi, in ne sovraži svojih tako imenovanih sovražnikov. Vsem je enako naklonjen in vidi vse stvari kot enakovredne, saj dobro ve, da nima nič skupnega z materialnim svetom. Družbeni in politični dogodki ga ne zanimajo, kajti zaveda se, da so to zgolj začasni prevrati in nemiri. Nikoli ne deluje iz koristoljubja. Za Kṛṣṇo je pripravljen storiti vse, za lastno korist pa si nikoli ne prizadeva. Kdor deluje na ta način, nedvomno doseže transcendentalno raven.

V tem verzu Kṛṣṇa odgovarja na Arjunovo tretje vprašanje: Kako je mogoče doseči transcendentalno raven? Kot je bilo že razloženo, materialni svet deluje pod vplivom guṇ materialne narave. Delovanje guṇ nas ne bi smelo vznemirjati; namesto da posvečamo pozornost vplivom guṇ, bi morali svojo zavest osredotočiti na delovanje za Kṛṣṇo. Če je človek zavesten Kṛṣṇe, se njegovo delovanje imenuje bhakti-yoga ali neprestano delovanje za Kṛṣṇo. Pri tem ne mislimo zgolj na Kṛṣṇo, temveč tudi na Rāmo, Nārāyaṇo in druge Kṛṣṇove popolne emanacije. Kṛṣṇovih emanacij je nešteto. Kdor služi kateri koli Gospodovi inkarnaciji ali popolni emanaciji, je na transcendentalni ravni. Vedeti moramo, da so vse Kṛṣṇove inkarnacije povsem transcendentalne, večne ter polne blaženosti in vednosti. Vse te Božanske Osebnosti so vsemogočne in vsevedne ter imajo vse transcendentalne odlike. Kdor z neomajno odločnostjo služi Kṛṣṇi ali kateri od Njegovih popolnih emanacij, zato zlahka premaga guṇe materialne narave, čeprav je to sicer zelo težko. O tem smo govorili že v sedmem poglavju. Ko se predamo Kṛṣṇi, se takoj rešimo vpliva guṇ. Biti zavesten Kṛṣṇe ali vdano služiti Kṛṣṇi pomeni postati enak kot Kṛṣṇa. Gospod pravi, da je po naravi večen ter poln blaženosti in vednosti. Živa bitja so sestavni delci Vsevišnjega, kakor so zrnca zlata delci rudnika zlata. Ko živo bitje doseže svoj duhovni položaj, je torej prav kakor zlato – ima enake lastnosti kot Kṛṣṇa. Seveda pa ohrani individualnost, saj sicer ne bi mogli govoriti o bhakti-yogi. Pri bhakti-yogi obstajajo Gospod, bhakta in izmenjava ljubezni med njima. Vsevišnja Božanska Osebnost in živo bitje sta torej dve različni osebi, sicer bhakti-yoga ne bi imela smisla. Kdor ni na isti transcendentalni ravni kot Vsevišnji Gospod, ne more služiti Gospodu. Da bi človek lahko postal osebni služabnik kralja, mora izpolnjevati določene pogoje. Da bi lahko postal služabnik Vsevišnjega Gospoda, pa mora postati Brahman, kar pomeni, da se mora očistiti vseh vplivov materialne narave. V Vedah je rečeno: brahmaiva san brahmāpy eti. Da bi živo bitje lahko doseglo Vrhovni Brahman, mora sámo postati Brahman. To pomeni, da si mora pridobiti enake lastnosti, kot jih ima Brahman. Ko doseže Brahman, še naprej ostaja individualna duša, kar je njegova večna identiteta, ki jo ima kot Brahman.

Brahman je po naravi nesmrten, neuničljiv, večen in izpolnjen s srečo. Spoznanje Brahmana je prva stopnja transcendentalnega spoznanja. Druga stopnja je spoznanje Paramātme ali Nadduše, najvišja stopnja razumevanja Absolutne Resnice pa je spoznanje Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kdor spozna Vrhovno Osebo, torej hkrati spozna tudi Paramātmo in brezosebni Brahman. V sedmem poglavju je razloženo, da je materialna narava pojavna oblika nižje energije Vsevišnjega Gospoda. Gospod oplodi nižjo, materialno naravo z delci višje energije in tako pride duh v stik z materijo. Ko si začne živo bitje, ki je pod vplivom materialne narave, pridobivati duhovno znanje, se z ravni materialnega bivanja postopoma dvigne na raven spoznanja Absoluta kot brezosebnega Brahmana. To je prva stopnja samospoznanja. Človek, ki je dosegel spoznanje brezosebnega Brahmana, preseže raven materialnega bivanja, vendar pa njegovo spoznanje Brahmana še ni popolno. Če želi, lahko ostane na ravni brezosebnega Brahmana ter zatem postopoma napreduje do spoznanja Paramātme in nazadnje do spoznanja Vsevišnje Božanske Osebnosti. V vedskih spisih najdemo veliko takih primerov. Štiri Kumāre so najprej spoznali brezosebni Brahman, kasneje pa so se postopoma dvignili na raven vdanega služenja. Tistemu, ki se ne more dvigniti nad razumevanje brezosebnega Brahmana, se lahko zgodi, da pade z doseženega položaja. V Śrīmad-Bhāgavatamu je razloženo, da človek, ki doseže spoznanje brezosebnega Brahmana, vendar ne napreduje dalje in si ne pridobi znanja o Vrhovni Osebi, nima povsem čiste inteligence. Čeprav je dosegel raven Brahmana, lahko pade z dosežene ravni, če se ne posveti vdanemu služenju Gospodu. Vede pravijo: raso vai saḥ\, rasaṁ hy evāyaṁ labdhvānandī bhavati – „Kdor spozna Božansko Osebnost, vir zadovoljstva, Kṛṣṇo, postane izpolnjen s transcendentalno blaženostjo.“ (Taittirīya Upaniṣada 2.7.1) Vsevišnji Gospod ima v celoti vseh šest vseprivlačnih lastnosti, in ko bhakta doseže Gospoda, te lastnosti v določeni meri preidejo tudi nanj. Kraljev služabnik uživa skoraj tako kot kralj. Podobno vdano služenje Gospodu spremljata večna in neuničljiva sreča ter večno življenje. Vdano služenje torej vključuje spoznanje Brahmana oziroma večnosti ali neuničljivosti. Kdor vdano služi Gospodu, je že dosegel to stopnjo.

Čeprav je živo bitje po naravi Brahman, želi gospodovati materialnemu svetu in zato pade s svojega naravnega položaja. Izvorno je nad tremi guṇami – vrlino, strastjo in nevednostjo – ko pride v stik z materialno naravo, pa postane podložno njihovim vplivom. Zaradi vpliva guṇ se njegova želja po gospodovanju materialnemu svetu poveča. Če človek s popolno zavestjo Kṛṣṇe vdano služi Gospodu, pa se takoj dvigne na transcendentalno raven in njegova nedopustna želja po gospodovanju materialni naravi se razblini. Zato se je treba vdanemu služenju, ki se začne s poslušanjem o Gospodu, slavljenjem Gospoda in spominjanjem Nanj ter obsega devet predpisanih dejavnosti, posvetiti v družbi bhakt. V taki družbi se človek s pomočjo duhovnega učitelja postopoma osvobodi materialne želje po gospodovanju in postane neomajen v transcendentalnem ljubečem služenju Gospodu. To je opisano od 22. do 27. verza tega poglavja. Vdano služenje Gospodu je zelo lahko: zmeraj moramo služiti Gospodu, jesti ostanke Božanstvu darovane hrane, vonjati cvetje, darovano Gospodovim lotosovim stopalom, obiskovati kraje Njegovih transcendentalnih zabav, brati pripovedi o Njegovih dejanjih ter o izmenjavi ljubezni med Njim in bhaktami, stalno peti transcendentalno mantro Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare ter se postiti na dneve, ko so se Gospod in Njegovi bhakte pojavili v tem svetu ali odšli z njega. Človek, ki se drži te metode, se povsem osvobodi navezanosti na vsakršna materialna dejanja. Kdor tako doseže brahmajyoti ali pa spoznanje kakega od drugih aspektov Brahmana, je kvalitativno enak Vsevišnji Božanski Osebnosti.