Kako doseči Vsevišnjega

V tem poglavju Gospod Kṛṣṇa odgovarja na vprašanja, ki Mu jih je postavil Arjuna. Najprej pojasnjuje, kaj je Brahman, zatem pa govori še o karmi (delovanju za čutno uživanje), vdanem služenju, načelih yoge in čistem vdanem služenju. V Śrīmad-Bhāgavatamu je rečeno, da je Vrhovno Absolutno Resnico mogoče spoznati v treh aspektih: kot Brahman, Paramātmo in Bhagavāna. Živo bitje, individualna duša, se prav tako imenuje Brahman. Arjuna sprašuje Kṛṣṇo tudi o ātmi, ki lahko pomeni telo, dušo in um. Po vedskem slovarju se ātmā nanaša na um, dušo, telo in tudi na čute.

Arjuna je Vsevišnjega Gospoda nagovoril s Puruṣottama, Vrhovna Oseba, kar pomeni, da teh vprašanj ni postavil le prijatelju, temveč Vrhovni Osebi, vedoč, da je najvišja avtoriteta, ki lahko dokončno odgovori nanje.

Izraz „gospodar žrtvovanj“ se lahko nanaša na Indro ali pa na Viṣṇuja. Viṣṇu je upravitelj glavnih polbogov, kot sta Brahmā in Śiva, Indra pa je glavni med upravnimi polbogovi. Tako Indra kot Viṣṇu sta čaščena s prirejanjem yajñij. Arjuno zdaj zanima, kdo je dejansko gospodar yajñij (žrtvovanj) in kako Gospod prebiva v telesu živega bitja.

Arjuna nagovarja Gospoda z Madhusūdana, kajti Kṛṣṇa je nekoč ubil demona z imenom Madhu. Ta vprašanja, ki so jih porajali dvomi, se pravzaprav ne bi smela pojaviti v umu Arjune, ki je Kṛṣṇe zavesten bhakta. Ti dvomi so kakor demoni. Ker je Kṛṣṇa zelo spreten ubijalec demonov, Ga je Arjuna tukaj nagovoril z Madhusūdana v upanju, da bo Kṛṣṇa ubil demonske dvome, ki so vzniknili v njem.

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda prayāṇa-kāle; vse, kar počnemo v življenju, bo namreč pretehtano v trenutku smrti. Arjuno zanima, kaj se zgodi s tistimi, ki nenehno služijo Kṛṣṇi. V kakšnem stanju morajo biti v tem odločilnem trenutku? Ko nastopi smrt, so vse telesne funkcije motene in tudi um ni v normalnem stanju. Takrat se človeku lahko zgodi, da se vznemirjen zaradi svojega telesnega stanja ne more spomniti Vsevišnjega Gospoda. Veliki bhakta Mahārāja Kulaśekhara moli: „Dragi moj Gospod, rad bi umrl zdaj, ko sem zdrav, tako da se bo lahko labod mojega uma potopil med stebla lotosov Tvojih stopal.“ Ta prispodoba je uporabljena zato, ker se labod kot vodna ptica zabava tako, da se zapleta v lotose; v igri se potaplja mednje. Mahārāja Kulaśekhara pravi Gospodu: „Zdaj je moj um miren in povsem zdrav sem. Če umrem takoj, misleč na Tvoja lotosova stopala, bom zagotovo dosegel popolnost vdanega služenja Tebi. Če pa počakam na naravno smrt, ne vem, kaj se bo zgodilo, kajti takrat moje telo ne bo delovalo, kot bi moralo, v grlu me bo dušilo in morda ne bom mogel izgovoriti Tvojega imena. Zato bi bilo bolje, da umrem takoj.“ Arjuna sprašuje, kako se lahko človek v takem trenutku osredotoči na Kṛṣṇova lotosova stopala.

Brahman je neuničljiv in večno obstoječ ter ima večno nespremenljivo naravo. Višji od Brahmana je Parabrahman. Beseda Brahman označuje živo bitje, Parabrahman pa Vsevišnjo Božansko Osebnost. Naravni položaj živega bitja se razlikuje od položaja, ki ga ima živo bitje v materialnem svetu. Kadar ima živo bitje materialno zavest, poskuša gospodovati materiji, z duhovno zavestjo ali zavestjo Kṛṣṇe pa služi Vsevišnjemu. Če je njegova zavest materialna, mora prebivati v materialnem svetu, kjer nenehno menjava telesa. Temu pravimo karma ali ustvarjanje raznolikih materialnih teles zaradi materialne zavesti.

Vede imenujejo živo bitje jivātmā in Brahman, nikoli pa Parabrahman. Živo bitje (jivātmā) zavzema različne položaje: včasih potone v temo materialne energije in se enači z materijo, včasih pa se enači z višjo, duhovno energijo. Zato se imenuje mejna energija Vsevišnjega Gospoda. Glede na to, ali se enači z materialno ali z duhovno naravo, dobi materialno ali pa duhovno telo. V materialnem svetu lahko dobi telo, ki pripada kateri koli izmed 8 400 000 življenjskih vrst, v duhovnem svetu pa ima eno samo telo. V materialnem svetu se živo bitje skladno s svojo karmo rodi včasih kot človek, včasih kot polbog, včasih kot zver, ptica itd. Da bi se dvignilo na rajske planete v materialnem svetu in uživalo rajska zadovoljstva, včasih opravlja žrtvovanja (yajñe), ko njihove rezultate izčrpa, pa se kot človek vrne na Zemljo. Takemu delovanju pravimo karma.

Vedsko žrtvovanje je opisano v Chāndogya Upaniṣadi. Na žrtvenem oltarju je darovanih pet različnih žrtvenih darov v pet ognjev. Pet ognjev predstavlja rajske planete, oblake, zemljo, moškega in žensko, pet žrtvenih darov pa vero, živo bitje, ki uživa na mesecu, dež, žito in seme.

Da bi živo bitje doseglo določene rajske planete, opravi ustrezna žrtvovanja in tako željene planete tudi doseže. Ko so sadovi njegovih žrtvovanj izčrpani, z dežjem pade na Zemljo, zatem pa privzame obliko žita. Žito poje moški in v njem se preobrazi v seme. Ko seme oplodi žensko, živo bitje znova dobi človeško telo, v katerem opravlja žrtvovanja, in se zavrti v istem krogu. Tako se neprestano rojeva in umira v materialnem svetu. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, takih žrtvovanj ne opravlja. Raje poskuša razviti zavest Kṛṣṇe in se tako pripravlja za vrnitev k Bogu.

Impersonalisti v svojih komentarjih k Bhagavad-gīti nespametno trdijo, da Brahman v materialnem svetu privzame obliko jīve. To izjavo poskušajo utemeljiti s sedmim verzom petnajstega poglavja Gīte. Ampak Gospod tudi tam pravi, da je živo bitje „Moj večni sestavni delec“. Delec Boga, živo bitje, lahko pade v materialni svet, Vsevišnji Gospod (Acyuta) pa nikoli ne pade. Trditev, da Vrhovni Brahman privzame obliko jīve, je torej nesprejemljiva. Vedeti moramo, da Vede razlikujejo Brahman (živo bitje) od Parabrahmana (Vsevišnjega Gospoda).

Materialna narava se nenehno spreminja. Razvoj materialnega telesa ima šest stopenj: telo se rodi, raste, nekaj časa obstaja, proizvede nekaj stranskih produktov, ostari in umre. Materialna narava se imenuje adhibhūta. V določenem trenutku je bila ustvarjena in v določenem trenutku bo tudi uničena. Kozmično telo Vsevišnjega Gospoda, ki vključuje vse polbogove in njihove planete, se imenuje adhidaivata. V vsakem telesu ob individualni duši prebiva Nadduša, popolna emanacija Gospoda Kṛṣṇe. Nadduša se imenuje Paramātmā ali adhiyajña in prebiva v srcu živega bitja. V zvezi s tem je v tem verzu posebej pomembna beseda eva, s katero Gospod poudarja, da se Paramātmā ne razlikuje od Njega. Nadduša, Vsevišnja Božanska Osebnost, ki prebiva poleg individualne duše, je priča dejanj le-te in je vir različnih stanj njene zavesti. Nadduša daje individualni duši svobodo delovanja in je priča njenih dejanj. Funkcije teh različnih emanacij Vsevišnjega Gospoda se same od sebe razodenejo čistemu Kṛṣṇovemu bhakti, ki s transcendentalno ljubeznijo služi Gospodu. Gospodovo gigantsko kozmično telo ali adhidaivata je predmet meditacije začetnikov, ki ne morejo razumeti Gospoda kot Nadduše. Začetniku se svetuje, da meditira o Gospodovem kozmičnem telesu ali virāṭ-puruṣi, čigar noge so nižji planeti, čigar očesi sta sonce in mesec in čigar glava je višji planetni sistem.

Iz tega verza je razvidno, kako pomembno je, da smo zavestni Kṛṣṇe. Kdor zapusti telo zavesten Kṛṣṇe, si takoj pridobi transcendentalne lastnosti Vsevišnjega Gospoda. Vsevišnji Gospod je najčistejši med čistimi in tak je tudi tisti, ki je zmeraj zavesten Kṛṣṇe. V zvezi s tem je pomembna beseda smaran (spominjati se). Nečista duša, ki ne služi Kṛṣṇi z ljubeznijo in vdanostjo, se ne more spominjati Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe moramo zato razvijati že od samega začetka življenja. Če bi radi dosegli cilj življenja, je bistveno, da se spominjamo Kṛṣṇe. Zato bi morali nenehno, brez prestanka peti mahā-mantro: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Gospod Caitanya je dejal, da bi morali biti potrpežljivi kakor drevo (taror iva sahiṣṇunā). Kdor poje mantro Hare Kṛṣṇa, se bo morda srečal s številnimi težavami, ki pa jih mora mirno prenašati in še naprej peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Tako bo imel ob koncu življenja vso korist od metode zavesti Kṛṣṇe.

Tu je pojasnjeno, kako človek v odločilnem trenutku, trenutku smrti, zamenja stanje bivanja. Kdor na koncu življenja, ko zapusti telo, misli na Kṛṣṇo, si pridobi transcendentalne lastnosti Vsevišnjega Gospoda. Kdor ne misli na Kṛṣṇo, temveč na kaj drugega, pa ne doseže tega transcendentalnega stanja. Tega se moramo dobro zavedati. In kako lahko umremo v pravem stanju uma? Mahārāja Bharata je bil velika osebnost, ker pa je na koncu življenja mislil na jelena, se je naslednjič rodil kot jelen. Takrat se je sicer spominjal svojih preteklih dejanj, kljub temu pa je moral živeti v živalskem telesu. Misli, ki vznikajo v našem umu skozi vse življenje, odločajo o tem, na kaj bomo mislili v trenutku smrti. S tem življenjem si torej oblikujemo naslednje življenje. Kdor živi v guṇi vrline in vselej misli na Kṛṣṇo, se bo na koncu življenja lahko spomnil Kṛṣṇe. To mu bo omogočilo, da si pridobi transcendentalno naravo, kakršna je Kṛṣṇova. Če se človek povsem posveti transcendentalnemu služenju Kṛṣṇi, bo njegovo naslednje telo transcendentalno (duhovno), in ne materialno. Da bi ob koncu življenja uspešno zamenjali stanje bivanja, je najbolje, da pojemo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.

To Kṛṣṇovo navodilo Arjuni je zelo pomembno za vse, ki se ukvarjajo z materialnimi dejavnostmi. Gospod ne pravi, da bi morali opustiti svoje dolžnosti in opravila. Še naprej jih lahko opravljamo, hkrati pa mislimo na Kṛṣṇo in pojemo Hare Kṛṣṇa. Tako se bomo znebili materialnih nečistoč ter bomo inteligenco in um lahko usmerili na Kṛṣṇo. Kdor poje Kṛṣṇova imena, nedvomno doseže najvišji planet, Kṛṣṇaloko.

Iz tega verza je razvidno, kako pomembno je, da se spominjamo Gospoda Kṛṣṇe. Da bi se lahko spominjali Kṛṣṇe, moramo peti mahā-mantro Hare Kṛṣṇa. Ko pojemo in poslušamo imena Vsevišnjega Gospoda, zaposlimo ušesa, jezik in um. Ta mistična meditacija je zelo lahka in nam omogoča doseči Vsevišnjega Gospoda. Puruṣam pomeni uživalec. Živo bitje je mejna energija Vsevišnjega Gospoda, ker pa je pod vplivom materije, si domišlja, da je uživalec. Ne zaveda se, da je vrhovni uživalec v resnici Vsevišnja Božanska Osebnost v Svojih raznolikih inkarnacijah in popolnih emanacijah, kakršni sta na primer Nārāyaṇa in Vāsudeva, kar je jasno razvidno iz tega verza.

Ker bhakta poje Hare Kṛṣṇa, lahko nenehno misli na predmet svojega čaščenja, Vsevišnjega Gospoda, v eni od Njegovih podob, kot so Nārāyaṇa, Kṛṣṇa, Rāma itd. Tako se očisti, in ker nenehno poje Hare Kṛṣṇa, na koncu življenja odide v Božje kraljestvo. Yogī meditira o Nadduši v srcu, um tistega, ki poje Hare Kṛṣṇa, pa je vselej osredotočen na Vsevišnjega Gospoda. Um je nestanoviten, zato ga moramo prisiliti k razmišljanju o Kṛṣṇi. V zvezi s tem se pogosto navaja primer gosenice, ki razmišlja o tem, kako bi postala metulj, in se tako še v istem življenju preobrazi v metulja. Če nenehno mislimo na Kṛṣṇo, bomo na koncu življenja zagotovo dobili telo, ki bo iste narave kot Kṛṣṇovo.

V tem verzu je opisano, kako bi morali meditirati o Vsevišnjem. Najpomembnejša je izjava, da Gospod ni nekaj brezosebnega oziroma da ni praznina. O praznini ali čem brezosebnem ne moremo meditirati. To je zelo težko. Misliti na Kṛṣṇo pa je zelo lahko in o taki meditaciji govori ta verz. Najprej moramo razumeti, da je Gospod puruṣa, oseba. Misliti moramo na osebo – na Rāmo, na Kṛṣṇo. Opis Gospoda v tem verzu Bhagavad-gīte se lahko nanaša tako na Rāmo kot na Kṛṣṇo. Gospod je kavi, kar pomeni, da pozna preteklost, sedanjost in prihodnost in torej ve vse. Najstarejša osebnost je, saj je izvor vsega; vse prihaja iz Njega. Gospod je tudi vrhovni upravitelj univerzuma ter vzdrževalec in učitelj človeštva. Manjši od najmanjšega je. Živo bitje je po velikosti enako desettisočinki konice lasu, Gospod pa je tako nedoumljivo majhen, da lahko vstopi v srce takega duhovnega delca. Zato pravimo, da je manjši od najmanjšega. Ker je Vsevišnji, lahko vstopi v atom in v srce najmanjšega bitja ter ga kot Nadduša usmerja pri delovanju. Čeprav je tako majhen, je vseprisoten in vzdržuje vse. Gospod je vzdrževalec vseh planetnih sistemov. Ljudje se pogosto čudijo, kako lahko ogromni planeti lebdijo v zraku. Iz tega verza je razvidno, da planete in galaksije drži v zraku Vsevišnji Gospod s Svojo nedoumljivo energijo. V zvezi s tem je zelo pomembna beseda acintya (nedoumljiv). Energije Boga ne moremo razumeti, saj presega okvire našega mišljenja, zato pravimo, da je nedoumljiva (acintya). Kdo se ne bo strinjal s tem? Gospod prežema materialni svet, kljub temu pa je onstran njega. Človek ne more razumeti niti materialnega sveta, ki je v primerjavi z duhovnim svetom neznatno majhen. Kako naj potem razume to, kar je onstran njega? Acintya je tisto, kar je nad materialnim svetom, tisto, čemur se z razpravami, logiko in filozofskim razglabljanjem ne moremo približati in je torej nedoumljivo. Inteligentni ljudje zato ne zapravljajo časa z brezplodnimi razpravami in razglabljanjem, temveč verjamejo svetim spisom, kakršni so Vede, Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam, ter se držijo v njih zapisanih načel. Tako si pridobijo pravo znanje.

Ta verz jasno pravi, da mora človek v trenutku smrti osredotočiti um na Vsevišnjega Gospoda in misliti Nanj z ljubeznijo in vdanostjo. Tistim, ki vadijo yogo, je priporočeno, da dvignejo življenjski zrak med obrvi (do ājñā-cakre). V tem verzu Gospod govori o ṣaṭ-cakra-yogi, ki vključuje meditacijo o šestih cakrah. Čistega bhakte ta vrsta yoge ne zanima, kljub temu pa se ob smrti po Gospodovi milosti lahko spomni Vsevišnje Božanske Osebnosti, saj nenehno služi Kṛṣṇi. O tem govori štirinajsti verz tega poglavja.

V tem verzu zasluži posebno pozornost beseda yoga-balena. Kdor se ne ukvarja z yogo (pa naj bo to ṣaṭ-cakra-yoga ali pa bhakti-yoga), se v trenutku smrti ne more dvigniti na transcendentalno raven. Ob smrti se ne bomo kar na lepem spomnili Vsevišnjega Gospoda. Potrebno je, da se pred tem ukvarjamo z neko vrsto yoge; še najbolje je, če je to bhakti-yoga. Ker je um v trenutku smrti zelo vznemirjen, se moramo za časa življenja posvetiti yogi, da bi tako dosegli transcendentalno raven.

Gospod Śrī Kṛṣṇa je Arjuni priporočil ṣaṭ-cakra-yogo, z vadbo katere yogī dvigne življenjski zrak med obrvi. Ker Gospod predpostavlja, da Arjuna ne pozna ṣaṭ-cakra-yoge, mu jo opisuje v naslednjih verzih. Gospod pravi, da je Brahman sicer en sam, da pa ima raznolike pojavne oblike in aspekte. Nekateri, predvsem impersonalisti, enačijo Brahman z zlogom oṁ (akṣaro ali oṁkāro). V tem verzu Kṛṣṇa govori o brezosebnem Brahmanu, katerega dosežejo modreci v redu odpovedi.

V vedskem sistemu izobraževanja se učenci povsem vzdržujejo spolnosti. Živijo pri duhovnem učitelju, ki jih od samega začetka uči izgovarjati zlog oṁ in jih poučuje o brezosebnem Brahmanu. Tako spoznajo dva aspekta Brahmana. Tak način življenja je bistven za učenčev duhovni napredek, toda dandanes je povsem nemogoče živeti kot brahmacārī (neporočen človek, ki se drži zaobljube celibata). Družbena struktura sveta se je tako spremenila, da učenec ne more od začetka živeti v celibatu. Na svetu je veliko izobraževalnih ustanov, kjer poučujejo različne vede, ni pa ustanove, kjer bi poučevali o načelih brahmacārye. Kdor ne živi v celibatu, bo zelo težko napredoval v duhovnem življenju. Gospod Caitanya je zato dejal, da je v dobi kali edina pot do spoznanja Vsevišnjega petje svetih imen Gospoda Kṛṣṇe: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. To potrjujejo tudi sveti spisi.

Kdor hoče vaditi v tem verzu opisano yogo, mora najprej zapreti vrata čutov in se odpovedati vsem čutnim užitkom. Ta metoda se imenuje pratyāhāra ali odtegnitev čutov od predmetov čutne zaznave. Yogī mora povsem obvladati čute za pridobivanje znanja – oči, ušesa, nos, jezik in čutilo tipa – in jim ne sme dovoliti, da se prepuščajo uživanju. Tako osredotoči um na Naddušo v srcu, življenjski zrak pa dvigne do vrha glave. Ta metoda je podrobno opisana v šestem poglavju, vendar pa, kot že rečeno, ni primerna za današnjo dobo. Najboljša metoda samospoznavanja je metoda zavesti Kṛṣṇe. Kdor vdano služi Kṛṣṇi in čigar um je osredotočen na Kṛṣṇo, brez težav ostane v nemotenem transcendentalnem transu ali samādhiju.

Iz tega verza je razvidno, da se oṁ, Brahman in Gospod Kṛṣṇa ne razlikujejo. Brezosebni zvočni simbol Kṛṣṇe je oṁ, zvok Hare Kṛṣṇa pa vsebuje oṁ. V svetih spisih je jasno rečeno, da je v tej dobi mogoče doseči samospoznanje s petjem mantre Hare Kṛṣṇa. Kdor na koncu življenja, ko zapušča telo, poje Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, zagotovo odide na enega od duhovnih planetov; na katerega, je odvisno od metode samospoznavanja, ki jo je izbral. Kṛṣṇovi bhakte odidejo na Kṛṣṇov planet, Goloko Vṛndāvano. Personalistom so namenjeni še nešteti drugi planeti duhovnega neba, imenovani Vaikuṇṭhe, impersonalisti pa ostanejo v brahmajyotiju.

Ta verz govori o končnem cilju čistih bhakti-yogījev, ki služijo Vsevišnji Božanski Osebnosti. V predhodnih verzih so bile omenjene štiri vrste bhakt: nesrečni, vedoželjni, tisti, ki bi radi materialno udobje, in spekulativni filozofi. Opisane so bile tudi različne metode za dosego osvoboditve: karma-yoga, jñāna-yoga in haṭha-yoga. Te vrste yoge vsebujejo nekaj elementov bhakti, ta verz pa govori o čisti bhakti-yogi, ki je brez primesi jñāne, karme in haṭhe. Iz besede ananya-cetāḥ je razvidno, da si čisti bhakti-yogī ne želi ničesar razen Kṛṣṇe. Čisti bhakta si ne želi oditi na rajske planete in ne poskuša postati eno z brahmajyotijem ali pa se osvoboditi iz materialnega sveta. Ničesar si ne želi. V Caitanya-caritāmṛti je tak bhakta opisan z besedo niṣkāma, kar pomeni, da nima sebičnih želja. Samo on je popolnoma miren, tisti, ki stremijo za lastno koristjo, pa nikoli ne najdejo miru. Medtem ko imajo jñāna-yogī, karma-yogī in haṭha-yogī sebične interese, si čisti bhakta želi samo zadovoljiti Vsevišnjo Božansko Osebnost. Gospod zato pravi, da Ga vsakdo, kdor Mu je neomajno vdan, zlahka doseže.

Čisti bhakta zmeraj vdano služi Kṛṣṇi v eni od Njegovih osebnih podob. Obstaja več popolnih emanacij in inkarnacij Kṛṣṇe, kakršni sta na primer Rāma in Nṛsiṁha. Bhakta se lahko osredotoči na katero koli izmed teh transcendentalnih podob Vsevišnjega Gospoda ter služi Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo. Tak bhakta se ne srečuje s problemi, na kakršne naletijo tisti, ki se ukvarjajo z drugimi vrstami yoge. Bhakti-yoga je zelo preprosta, čista in lahka metoda samospoznavanja. Začnemo lahko preprosto s petjem mantre Hare Kṛṣṇa. Gospod je milosten do vsakogar, kot že rečeno, pa je posebej naklonjen tistim, ki se povsem posvetijo služenju Njemu. Takim bhaktam Gospod pomaga na različne načine. V Vedah (Kaṭha Upaniṣada 1.2.23) je rečeno: yam evaiṣa vṛṇute tena labhyas / tasyaiṣa ātmā vivṛṇute tanuṁ svām – kdor je popolnoma predan Vsevišnjemu Gospodu in Mu vdano služi, lahko spozna Gospoda takega, kakršen je. Bhagavad-gītā (10.10) pa pravi: dadāmi buddhi-yogaṁ tam – takemu bhakti da Gospod inteligenco, ki mu omogoči, da nazadnje odide k Njemu, v duhovno kraljestvo.

Posebna odlika čistega bhakte je, da zmeraj misli samo na Kṛṣṇo in Ga v nobenih okoliščinah ne pozabi. Zmeraj in povsod služi Gospodu in ga pri tem nič ne ovira. Nekateri pravijo, da bi moral bhakta prebivati na svetih mestih, kot so Vṛndāvana in drugi sveti kraji, kjer je živel Gospod, toda čisti bhakta lahko živi kjer koli in tam z vdanim služenjem ustvari vzdušje Vṛndāvane. Śrī Advaita je dejal Gospodu Caitanyi: „Kjer si Ti, o Gospod, tam je Vṛndāvana.“

Kot je razvidno iz besed satatam in nityaśaḥ, ki pomenita „zmeraj“, „redno“ oziroma „vsak dan“, se čisti bhakta nenehno spominja Kṛṣṇe in ves čas misli Nanj. To so odlike čistega bhakte, kateremu je Gospod najlaže dosegljiv. Bhakti-yoga je sistem yoge, ki mu daje Gītā prednost pred vsemi drugimi oblikami yoge. Bhakti-yogīji služijo Gospodu na pet načinov: (1) śānta-bhakte Mu služijo v nevtralnem položaju, (2) dāsya-bhakte Mu služijo kot služabniki gospodarju, (3) sākhya-bhakte Mu služijo kot prijatelji, (4) vātsalya-bhakte Mu služijo v vlogi očeta ali matere, (5) mādhurya-bhakte pa služijo Vsevišnjemu Gospodu v ljubezenskem odnosu. Čisti bhakta brez prestanka s transcendentalno ljubeznijo služi Vsevišnjemu Gospodu na enega od teh načinov in nikoli ne pozabi Gospoda, zato Ga zlahka doseže. Kakor on niti za trenutek ne pozabi Vsevišnjega Gospoda, tako tudi Vsevišnji Gospod niti za trenutek ne pozabi Svojega čistega bhakte. To je velik blagoslov, ki ga dobi, kdor se posveti metodi zavesti Kṛṣṇe, petju mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare.

Ker je minljiv materialni svet poln trpljenja, ki ga prinašajo rojstvo, starost, bolezen in smrt, je povsem naravno, da se tisti, ki doseže najvišjo popolnost in odide na najvišji planet, Kṛṣṇaloko ali Goloko Vṛndāvano, ne želi vrniti vanj. Planet Vsevišnjega je v vedski književnosti opisan kot avyakta, akṣara in paramā gati, kar pomeni, da ga z materialnimi očmi ni mogoče videti, da je nerazložljiv in da je najvišji cilj, kamor nazadnje odidejo mahātme (velike duše). Mahātme dobijo transcendentalno znanje od bhakt, ki so dosegli samospoznanje, in se tako postopoma dvignejo na raven vdanega služenja Kṛṣṇi. Transcendentalno služenje Gospodu jih tako prevzame, da se ne želijo več dvigniti na noben materialni planet, pa tudi na nobenega od duhovnih planetov si ne želijo oditi. Vse, kar si želijo, je Kṛṣṇa in druženje z Njim. To je najvišja popolnost. Ta verz govori o personalistih, bhaktah Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Ti Kṛṣṇovi bhakte dosežejo najvišjo popolnost življenja in so torej najbolj vzvišene duše.

Vse vrste yogījev – karma-yogīji, jñāna-yogīji, haṭha-yogīji itd. – se morajo najprej dvigniti do ravni bhakti-yoge ali zavesti Kṛṣṇe ter doseči popolnost vdanega služenja in šele potem lahko odidejo v Kṛṣṇovo transcendentalno prebivališče, od koder se nikoli več ne vrnejo v materialni svet. Tisti, ki dosežejo najvišje planete materialnega sveta, planete polbogov, so še zmeraj podložni ponavljajočemu se rojevanju in umiranju. Kakor se ljudje z Zemlje dvignejo na višje planete, ljudje z višjih planetov, kot so Brahmaloka, Candraloka in Indraloka, padejo na Zemljo. Kdor opravlja žrtvovanje pañcāgni-vidyo, ki ga priporoča Chāndogya Upaniṣada, doseže Brahmaloko, toda če na Brahmaloki ne neguje zavesti Kṛṣṇe, se mora vrniti na Zemljo. Prebivalci višjih planetov, ki negujejo zavest Kṛṣṇe, se postopoma dvigajo više in više ter ob uničenju vesolja dosežejo večno duhovno kraljestvo. Śrīdhara Svāmī v svojem komentarju k Bhagavad-gīti navaja tale verz:

„Brahmā in njegovi častilci, ki vselej služijo Kṛṣṇi, ob uničenju materialnega univerzuma odidejo v duhovni svet in dosežejo željene duhovne planete.“

Trajanje materialnega univerzuma je omejeno in je določeno s številom kalp. Kalpa je Brahmov dan in jo sestavlja tisoč ciklov štirih yug ali dob; to so satya, tretā, dvāpara in kali. Za satya-yugo so značilne krepost, modrost in religioznost, nevednosti in nemoralnosti pa skoraj ni. Ta yuga traja 1 728 000 let. V tretā-yugi, ki traja 1 296 000 let, se pojavi nemoralnost. V dvāpara-yugi se krepost in religioznost še dodatno zmanjšata, nemoralnost pa se poveča. Ta yuga traja 864 000 let. Kali-yuga (doba, v kateri živimo zadnjih 5 000 let) traja 432 000 let in je doba prepirov, nevednosti, nereligije in nemoralnosti, prave kreposti pa v njej skorajda ni mogoče najti. V kali-yugi se nemoralnost tako poveča, da se ob koncu yuge sam Gospod inkarnira kot Kalki ter ubije demone, reši Svoje bhakte in začne novo satya-yugo. Cikel se potem ponovi. Ko se te štiri yuge tisočkrat zvrstijo, mine en Brahmov dan, isto število yug pa sestavlja tudi Brahmovo noč. Brahmā živi sto svojih let, kar pomeni, da njegovo življenje traja 311 bilijonov 40 milijard zemeljskih let. Brahmovo življenje se tako zdi fantastično in neskončno, z vidika večnosti pa je kratko kot blisk. V Vzročnem oceanu se kakor mehurčki v Atlantiku pojavljajo in izginjajo nešteti Brahme. Brahmā in njegovo stvarstvo sta del materialnega sveta, zato se nenehno spreminjata.

V materialnem univerzumu ni z rojstvom, starostjo, boleznijo in smrtjo prizanešeno niti Brahmi. Ker pa Brahmā upravlja univerzum in s tem neposredno služi Vsevišnjemu Gospodu, takoj po smrti doseže osvoboditev. Vzvišeni sannyāsīji se dvignejo na Brahmov planet, Brahmaloko, ki je najvišji planet v materialnem univerzumu in obstaja še po uničenju vseh rajskih planetov višjega planetnega sistema. Toda po zakonu materialne narave morajo po določenem času tudi Brahmā in vsi drugi prebivalci Brahmaloke umreti.

Manj inteligentna živa bitja, ki bi rada ostala v materialnem svetu, se lahko dvignejo na višje planete, potem pa se morajo znova vrniti na Zemljo. V času Brahmovega dne lahko delujejo na višjih in nižjih planetih materialnega sveta, s prihodom Brahmove noči pa so vsa uničena. Podnevi dobivajo različna telesa za materialno delovanje, ponoči pa nimajo več teles, temveč vstopijo v telo Viṣṇuja. Ko nastopi Brahmov dan, se znova pojavijo iz Viṣṇujevega telesa. Bhūtvā bhūtvā pralīyate: živa bitja so podnevi manifestirana, s prihodom noči pa uničena. Ko se Brahmovo življenje nazadnje izteče, so vsa uničena in ostanejo v nemanifestiranem stanju na milijone let. Ko se Brahma ob naslednjem stvarjenju znova rodi, se spet pojavijo. Na ta način so jetniki iluzije materialnega sveta. Inteligentni ljudje, ki se posvetijo metodi zavesti Kṛṣṇe, pa pojejo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare in svoje življenje v celoti posvetijo vdanemu služenju Gospodu. Tako lahko že v tem življenju dosežejo Kṛṣṇov duhovni planet, kjer so večno blaženi in se jim nikoli več ni treba roditi v materialnem svetu.

Kṛṣṇova višja, duhovna energija je transcendentalna in večna. Ne spreminja se kakor materialna narava, ki v času Brahmovega dne obstaja v zaznavni obliki, v Brahmovi noči pa je uničena. Kṛṣṇova višja energija se kvalitativno povsem razlikuje od materialne narave. Višja in nižja narava sta opisani v sedmem poglavju Bhagavad-gīte.

Najvišje prebivališče Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe, je v Brahma-saṁhiti opisano kot cintāmaṇi-dhāma, mesto, kjer se izpolnjujejo vse želje. V tem prebivališču Gospoda Kṛṣṇe, Goloki Vṛndāvani, je polno palač iz kamna modrijanov. Tam rastejo drevesa želja, s katerih je mogoče dobiti kakršno koli hrano, naokoli pa se pasejo krave surabhi, ki dajejo neomejeno količino mleka. V tem prebivališču živi na tisoče boginj sreče po imenu Lakṣmī, ki služijo Gospodu. Gospod se imenuje Govinda in je prvobitni Gospod ter vzrok vseh vzrokov. Igra na flavto (veṇuṁ kvaṇantam), Njegovo transcendentalno telo pa je najprivlačnejše v vseh svetovih: Njegove oči spominjajo na cvetne liste lotosa, Njegova polt pa na barvo oblakov. Gospod je tako privlačen, da s Svojo lepoto prekaša tisoče Kupidov. Oblečen je v žafranasto oblačilo, ovenčan je s cvetjem, v laseh pa ima pavje pero. V Bhagavad-gīti Gospod Kṛṣṇa ne govori veliko o Svojem osebnem prebivališču, Goloki Vṛndāvani, ki je glavni planet duhovnega kraljestva. Podroben opis tega planeta najdemo v Brahma-saṁhiti. Vedska književnost (Kaṭha Upaniṣada 1.3.11) pravi, da ni nič višjega od prebivališča Vsevišnjega Gospoda in da je to prebivališče najvišji cilj (puruṣān na paraṁ kiñcit sā kāṣṭhā paramā gatiḥ). Kdor ga doseže, se nikoli ne vrne v materialni svet. Kṛṣṇovo najvišje prebivališče in sam Kṛṣṇa se ne razlikujeta, saj imata isto naravo. Vṛndāvana, ki leži sto štirideset kilometrov jugovzhodno od Delhija (Indija) in obsega približno dvesto osemnajst kvadratnih kilometrov okrožja Mathure, je posnetek Goloke Vṛndāvane v duhovnem nebu. Ko je Kṛṣṇa sestopil na Zemljo, se je zabaval v tej Vṛndāvani.

Tu je jasno rečeno, da je najvišji cilj, od koder se živo bitje nikoli ne vrne, prebivališče Kṛṣṇe, Vrhovne Osebe. Brahma-saṁhitā imenuje to najvišje prebivališče ānanda-cinmaya-rasa, mesto, ki ga preveva duhovna blaženost. Duhovna blaženost je značilna za vso tamkajšnjo raznolikost – tam ni nič materialno. Ta raznolikost je duhovna emanacija samega Vrhovnega Boga, kajti v Gospodovem prebivališču je vse iz duhovne energije. O tem govori sedmo poglavje. Čeprav je Gospod zmeraj v Svojem najvišjem prebivališču, pa s Svojo materialno energijo prežema ves materialni svet. Gospod je po Svoji duhovni in materialni energiji prisoten vsepovsod, tako v duhovnih kakor v materialnih univerzumih. Yasyāntaḥ-sthāni pomeni, da vse počiva v Njem, v Njegovi duhovni ali pa materialni energiji. S tema dvema energijama Gospod prežema vse.

Kṛṣṇovo najvišje prebivališče ali enega od neštetih planetov Vaikuṇṭhe lahko dosežemo samo z bhakti, vdanim služenjem Gospodu, kar jasno izraža beseda bhaktyā. Nobena druga metoda nam ne bo pomagala doseči tega najvišjega prebivališča. Najvišje prebivališče in Vsevišnjo Božansko Osebnost opisujejo tudi Vede (Gopāla-tāpanī Upaniṣada 3.2). Eko vaśī sarva-gaḥ kṛṣṇaḥ. V tem prebivališču je ena sama Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, ki je najbolj milostno Božanstvo. Čeprav je en sam, se je pomnožil v milijone in milijone popolnih emanacij. Vede primerjajo Gospoda z drevesom, ki mirno stoji, kljub temu pa obrodi obilo sadov ter bujno cveti in menja listje. Gospodove popolne emanacije, ki vladajo planetom Vaikuṇṭhe, imajo štiri roke in različna imena: Puruṣottama, Trivikrama, Keśava, Mādhava, Aniruddha, Hṛṣīkeśa, Saṅkarṣaṇa, Pradyumna, Śrīdhara, Vāsudeva, Dāmodara, Janārdana, Nārāyaṇa, Vāmana, Padmanābha itd.

Tudi v Brahma-saṁhiti (5.37) je rečeno, da je Gospod zmeraj v Svojem najvišjem prebivališču, Goloki Vṛndāvani, da pa kljub temu prežema vse, tako da se vse odvija po določenem redu (goloka eva nivasaty akhilātma-bhūtaḥ). Vede (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.8) pravijo: parāsya śaktir vividhaiva śrūyate / svābhāvikī jñāna-bala-kriyā ca – energije Vsevišnjega Gospoda se širijo povsod ter tako sistematično in brezhibno upravljajo celo vesolje, čeprav je sam Gospod daleč daleč stran.

Čistim bhaktam Vsevišnjega Gospoda, ki so duše, popolnoma predane Gospodu, ni mar, kdaj in kako bodo zapustili telo. Vse prepuščajo Kṛṣṇi ter se tako srečni zlahka vrnejo k Bogu. Kdor ni čisti bhakta, temveč poskuša doseči samospoznanje z metodami, kot so karma-yoga, jñāna-yoga in haṭha-yoga, mora zapustiti telo ob točno določenem času, kajti od tega, kdaj ga zapusti, je odvisno, ali se bo vrnil v svet rojstva in smrti ali ne.

Popoln yogī lahko izbere čas in okoliščine, v katerih bo zapustil materialni svet. Yogī, ki ni dosegel popolnosti, pa lahko odide s tega sveta le, če po naključju zapusti telo ob pravem času. O tem, kdaj ga mora zapustiti, da se mu ne bo več treba vrniti, govori Gospod v naslednjem verzu. Po mnenju Ācārye Baladeve Vidyābhūṣaṇe se tu uporabljena beseda kāla nanaša na božanstvo, ki upravlja čas.

Ko govorimo o ognju, svetlobi, dnevu in dvotedenskem obdobju rastočega meseca, moramo vedeti, da jih upravljajo razna božanstva, ki urejajo vse potrebno za odhod duše iz telesa. V trenutku smrti nas um ponese na pot k novemu življenju. Kdor po naključju ali pa namenoma zapusti telo v enem od naštetih obdobij, lahko doseže brezosebni brahmajyoti. Mistični yogīji, ki so dosegli popolnost, si lahko izberejo čas in kraj odhoda iz telesa. Drugi tega ne morejo; če po naključju zapustijo svet v ugodnem trenutku, se rešijo iz kroga rojstva in smrti, sicer pa se bodo najverjetneje vrnili. Čisti Kṛṣṇov bhakta pa se ne vrne v materialni svet, ne glede na to, ali zapusti telo v ugodnem ali v neugodnem trenutku, po naključju ali pa namenoma.

V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama Kapila Muni pravi, da ljudje, ki na zemlji uspešno opravljajo obrede in žrtvovanja, predpisana v Vedah, po smrti odidejo na mesec. Te vzvišene duše živijo tam približno 10 000 let (po človeškem štetju) ter uživajo v pitju soma-rase, zatem pa se vrnejo na Zemljo. To pomeni, da so na Mesecu višje razvita živa bitja, ki pa jih s čuti iz grobe materije ne moremo opaziti.

Ācārya Baladeva Vidyābhūṣaṇa navaja iz Chāndogya Upaniṣade (5.10.3–5) enak opis odhoda živega bitja iz materialnega sveta in njegove vrnitve vanj. Tisti, ki že od nekdaj delujejo iz želje po čutnem uživanju ali pa se ukvarjajo s filozofsko spekulacijo, nenehno zapuščajo ta svet in se vračajo vanj. Ker se ne predajo Kṛṣṇi, ne dosežejo dokončne odrešitve.

Kṛṣṇa svetuje Arjuni, naj ga dejstvo, da lahko duša zapusti materialni svet po različnih poteh, ne vznemirja. Bhakti Vsevišnjega Gospoda ni treba skrbeti, ali bo zapustil svet namenoma ali po naključju. Bhakta mora biti neomajno zavesten Kṛṣṇe in mora peti mantro Hare Kṛṣṇa, vedoč, da človeka na obeh poteh čaka množica težav. Da bi se lahko popolnoma osredotočili na Kṛṣṇo, je najbolje, da Mu nenehno služimo. To je varna, gotova in neposredna pot v duhovno kraljestvo. V tem verzu je posebej pomembna beseda yoga-yukta. Neomajen yogī je pri vseh dejanjih zavesten Kṛṣṇe. Śrī Rūpa Gosvāmī svetuje: anāsaktasya viṣayān yathārham upayuñjataḥ. Ne bi smeli biti navezani na materialno, temveč bi morali zmeraj delovati z zavestjo Kṛṣṇe. S takim delovanjem, ki se imenuje yukta-vairāgya, bomo dosegli popolnost. Bhakta zato ni zbegan, ko sliši, na kakšne načine lahko živo bitje zapusti svet, saj ve, da mu vdano služenje zagotavlja vrnitev v najvišje prebivališče.

Ta verz je sklepna misel sedmega in osmega poglavja, ki obravnavata zavest Kṛṣṇe in vdano služenje. Človek mora proučevati Vede pod vodstvom duhovnega učitelja, in dokler je pod njegovim skrbništvom, mora živeti asketsko. Brahmacārī mora kot služabnik živeti v domu duhovnega učitelja ter od vrat do vrat prositi miloščino in jo prinašati učitelju. Jé lahko samo takrat, kadar mu to dovoli učitelj. Če ga ta kdaj ne pokliče k jedi, se učenec posti. To so nekatera od vedskih načel brahmacarye.

Ko učenec od pet do dvajset let pod učiteljevim vodstvom proučuje Vede, si izoblikuje popoln značaj. Proučevanje Ved ni namenjeno razvedrilu laičnih filozofov, temveč oblikovanju značaja. Po takem šolanju se brahmacārī lahko poroči in živi z družino. Da bi kot družinski človek dalje napredoval na poti samospoznavanja, mora opravljati številna žrtvovanja. Dajati mora tudi miloščino ter se pri tem ozirati na kraj, čas in osebo, kateri jo daje, razlikujoč med miloščino v vrlini, miloščino v strasti in miloščino v nevednosti, ki so opisane v Bhagavad-gīti. Ko zapusti dom in stopi v red vānaprasthe, se mora podvreči strogi askezi: živeti mora v gozdu, se oblačiti v drevesno lubje, ne sme se briti itd. Tisti, ki živijo po pravilih brahmacarye, družinskega življenja, vānaprasthe in nazadnje sannyāse, dosežejo popolnost. Nekateri od njih se potem dvignejo na rajske planete, ko pa še dalje napredujejo, dosežejo osvoboditev in odidejo v duhovno nebo, bodisi v brezosebni brahmajyoti ali pa na planete Vaikuṇṭhe oziroma na Kṛṣṇaloko. To je pot, začrtana v Vedah.

Posebna značilnost metode zavesti Kṛṣṇe ali vdanega služenja je, da človeka naenkrat povzdigne nad vse duhovne redove in zanje predpisane obrede.

Besedi idaṁ viditvā nakazujeta, da moramo poznati navodila, ki jih je dal Śrī Kṛṣṇa v tem in v sedmem poglavju Bhagavad-gīte. Teh poglavij ne moremo razumeti s pomočjo posvetne učenosti ali z naprezanjem uma. Da bi jih razumeli, moramo poslušati bhakte in se družiti z njimi. Srednjih šest poglavij (od sedmega do dvanajstega) predstavlja srž Bhagavad-gīte. Ostala poglavja (prvih šest in zadnjih šest) so kakor ovoj srednjih šestih, ki jih Gospod posebej ščiti. Človek, ki se mu posreči doumeti Bhagavad-gīto – predvsem srednjih šest poglavij – v družbi bhakt, preseže vse, ki živijo asketsko, opravljajo žrtvovanja, dajejo miloščino, se ukvarjajo s filozofskim iskanjem itd., saj lahko rezultate vseh teh dejavnosti doseže preprosto z metodo zavesti Kṛṣṇe.

Kdor ima vsaj malo vere v besede Bhagavad-gīte, mora proučevati Gīto pod vodstvom bhakte, kajti na začetku četrtega poglavja je jasno rečeno, da lahko Gīto razumejo samo bhakte; nihče drug ne more zares doumeti njenega smisla. Znanje iz Bhagavad-gīte si moramo zato pridobiti s pomočjo Kṛṣṇovega bhakte, ne pa s pomočjo spekulativnega filozofa. To je znak vere. Kdor išče bhakto in nazadnje dobi priložnost za druženje z njim, dejansko začne proučevati in razumevati Bhagavad-gīto. Ko v družbi bhakte napreduje, začne vdano služiti Gospodu in tako se razpršijo vsi njegovi dvomi o Kṛṣṇi oziroma Bogu, Njegovih dejavnostih, podobi, zabavah, imenu in drugem. Ko se povsem osvobodi dvomov, z neomajno odločnostjo proučuje Bhagavad-gīto. V tem najde veliko zadovoljstvo in doseže stanje nenehne zavesti Kṛṣṇe. Ko dovolj napreduje, ga povsem preplavi ljubezen do Kṛṣṇe. Ker doseže najvišjo popolnost, odide v Kṛṣṇovo prebivališče v duhovnem nebu, na Goloko Vṛndāvano, kjer ga čaka večna sreča.