Karma-yoga – delovanje za Kṛṣṇo

V tem poglavju Bhagavad-gīte Gospod pravi, da je vdano služenje boljše od suhoparnega filozofskega razglabljanja. Vdano služenje je lažje, saj zaradi svoje transcendentalne narave človeka osvobodi posledic delovanja. Drugo poglavje vsebuje uvodno znanje o duši in njeni ujetosti v materialno telo. Pojasnjuje tudi, kako se lahko z buddhi-yogo ali vdanim služenjem te ujetosti rešimo. V tretjem poglavju je Gospod dejal, da človek, ki ima znanje, nima več nobene dolžnosti, v četrtem poglavju pa je Arjuni pojasnil, da je cilj vseh žrtvovanj pridobiti si znanje. Na koncu četrtega poglavja mu je svetoval, naj se prebudi in se oborožen s popolnim znanjem bojuje. Ker je Kṛṣṇa hkrati poudarjal pomembnost delovanja z vdanostjo in pomembnost nedelovanja s popolnim znanjem, je zmedel Arjuno in omajal njegovo odločnost. Arjuna razume, da odpovedovanje z znanjem vključuje prenehanje čutnega delovanja. Toda če človek vdano služi Gospodu, kako lahko potem preneha delovati? Arjuna torej misli, da sannyāsa ali odpovedovanje z znanjem zahteva popolno odsotnost delovanja, saj se mu zdita delovanje in odpovedovanje nezdružljiva. Videti je, da ni razumel, da delovanje s popolnim znanjem nima posledic in da je zato enako nedelovanju. Zato sprašuje, ali naj povsem preneha delovati ali naj deluje s popolnim znanjem.

Ker živo bitje deluje iz želje po čutnem uživanju, je ujeto v materialni svet. Dokler si želi povečati telesno udobje, se mora preseljevati iz telesa v telo in tako ostaja večni jetnik materije. O tem govori tudi Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.4–6):

„Ljudje si močno želijo čutnih užitkov in ne vedo, da je zdajšnje telo, ki je izvor množice nadlog, rezultat njihovega preteklega delovanja z željo po čutnem uživanju. Čeprav je telo minljivo, živemu bitju neprestano povzroča najrazličnejše težave. Od delovanja za čutno uživanje ni torej nobene koristi. Dokler se človek ne začne spraševati o svoji pravi identiteti, samo zapravlja čas. Dokler ne pozna svoje prave identitete, deluje zato, da bi s sadovi dela zadovoljil svoje čute, in dokler je njegova zavest prežeta z željo po zadovoljevanju čutov, se mora seliti iz telesa v telo. Četudi je njegov um povsem zatopljen v delovanje za čutno uživanje in je pod vplivom nevednosti, mora razviti privrženost vdanemu služenju Vāsudevi. Le tako se lahko reši suženjstva materiji.“

Samo z jñāno (znanjem o tem, da živo bitje ni materialno telo, temveč duša) ni mogoče doseči osvoboditve. Da bi se rešili suženjstva materiji, moramo delovati kakor duše. Toda delovanje z zavestjo Kṛṣṇe se razlikuje od delovanja za čutno uživanje. Dejavnosti, opravljene s popolnim znanjem, utrdijo človekovo resnično znanje. Če pogojena duša samo opusti delovanje za čutno uživanje, ne postane pa zavestna Kṛṣṇe, ne more očistiti svojega srca. Dokler njeno srce ni čisto, je prisiljena delovati za čutno uživanje. Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe, pa se samodejno reši posledic uživanju namenjenega delovanja, zato se mu ni treba spustiti na materialno raven. Delovanje z zavestjo Kṛṣṇe je torej boljše od odpovedovanja, pri katerem zmeraj obstaja nevarnost padca. Odpovedovanje, pri katerem človek ni zavesten Kṛṣṇe, je nepopolno, kar potrjuje Śrīla Rūpa Gosvāmī v svojem Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.258):

„Če se človek, ki bi rad dosegel osvoboditev, odpoveduje stvarem, povezanim z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo, misleč, da so materialne, je njegovo odpovedovanje nepopolno.“ Popolno je odpovedovanje tistega, ki ve, da vse, kar obstaja, pripada Gospodu in da si nihče ne bi smel ničesar lastiti. Vedeti moramo, da pravzaprav nič v tem svetu ni naše. Kako lahko potem govorimo o odpovedovanju? Kdor ve, da je vse Kṛṣṇova last, zmeraj živi v odpovedi. Ker vse pripada Kṛṣṇi, moramo vse uporabiti v Njegovi službi. Ta popolna oblika delovanja z zavestjo Kṛṣṇe je neprimerno boljša od nenaravnega odpovedovanja sannyāsījev iz šole māyāvāde.

Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, zmeraj živi v odpovedi, saj ne zavrača niti si ne želi sadov svojega delovanja. Ker živi v odpovedi in se je povsem posvetil transcendentalnemu ljubečemu služenju Gospodu, ima popolno znanje, saj pozna svoj naravni položaj v odnosu do Kṛṣṇe. Dobro ve, da je Kṛṣṇa celota, on sam pa Njegov sestavni delec. Takšno znanje je popolno, saj pravilno opisuje odnos med živim bitjem in Vsevišnjim s kvalitativnega in kvantitativnega vidika. Prepričanje, da so živa bitja in Kṛṣṇa eno, je napačno, saj delec ne more biti enak celoti. Kdor ve, da so živa bitja enaka Vsevišnjemu po kvaliteti, da pa se kvantitativno razlikujejo od Njega, ima pravo transcendentalno znanje, zaradi katerega postane popolnoma zadovoljen v sebi ter zato po ničemer ne hrepeni in za ničemer ne žaluje. Tak človek ne pozna nasprotij, kajti vse, kar dela, dela za Kṛṣṇo. Ker se je dvignil nad nasprotja, je osvobojen, čeprav je še v materialnem svetu.

Namen analitičnega proučevanja materialnega sveta je poiskati dušo vsega obstoječega. Duša materialnega sveta je Viṣṇu ali Nadduša. Kdor vdano služi Gospodu, služi tudi Nadduši. Cilj prve od omenjenih metod je poiskati drevesno korenino, kdor se drži druge metode, pa korenino zaliva. Pravi proučevalec filozofije sāṅkhye najde izvor materialnega sveta, Viṣṇuja, in ko si tako pridobi popolno znanje, začne služiti Gospodu. Ker je cilj obeh metod Viṣṇu, med njima dejansko ni razlike. Tisti, ki ne poznajo končnega cilja sāṅkhye in karma-yoge, pravijo, da se njuna cilja razlikujeta, kdor je učen, pa ve, da ti dve različni metodi vodita k istemu cilju.

Pravi namen filozofskega iskanja je spoznati, kaj je končni cilj življenja. Ker je ta cilj samospoznanje, med zaključkoma, do katerih pridemo z omenjenima metodama, ni razlike. S proučevanjem filozofije sāṅkhye pridemo do zaključka, da živo bitje ne pripada materialnemu svetu, temveč da je sestavni delec vrhovne duhovne celote. Duša nima torej nič opraviti z materialnim svetom; njeno delovanje mora biti na neki način povezano z Vsevišnjim. Kadar je zavestna Kṛṣṇe, deluje skladno s svojo pravo naravo. Pri prvi metodi, sāṅkhyi, je potrebno razviti nenavezanost na materijo, pri yogi vdanega služenja pa je treba postati privržen dejavnostim zavesti Kṛṣṇe. Metodi se dejansko ne razlikujeta, čeprav gre pri prvi navidez za razvijanje nenavezanosti, pri drugi pa za razvijanje navezanosti. Med nenavezanostjo na materijo in navezanostjo na Kṛṣṇo ni razlike. Kdor to vidi, vidi pravo naravo vsega.

Poznamo dve vrsti sannyāsījev ali ljudi v redu odpovedi. Sannyāsīji māyāvādīji proučujejo filozofijo sāṅkhye, vajšnavski sannyāsīji pa filozofijo Bhāgavatama, avtoritativnega komentarja k Vedānta-sūtram. Sannyāsīji māyāvādīji prav tako proučujejo Vedānta-sūtre, vendar se pri tem opirajo na lasten komentar, imenovan Śārīraka-bhāṣya, ki je delo Śaṅkarācārye. Študenti šole Bhāgavate vdano služijo Gospodu po pravilih pāñcarātrike in v transcendentalni službi Gospodu delujejo na najrazličnejše načine. Čeprav nimajo nič opraviti z materialnim delovanjem, so pri vdanem služenju Gospodu dejavni na različne načine. Sannyāsīji māyāvādīji, ki proučujejo filozofijo sāṅkhye in Vedānte, ne morejo uživati v transcendentalnem služenju Gospodu. Ker postane njihov študij zelo dolgočasen, se včasih naveličajo razglabljanja o Brahmanu in se zatečejo k Bhāgavatamu, ne da bi to knjigo pravilno razumeli. Zato se pri proučevanju Śrīmad-Bhāgavatama srečajo s številnimi težavami. Suhoparno filozofiranje in izmišljeni impersonalistični koncepti jim ne prinesejo nobene koristi. Vajšnavski sannyāsīji pa vdano služijo Gospodu in srečni opravljajo svoje transcendentalne dolžnosti. Ob koncu življenja jim je zagotovljena vrnitev v Božje kraljestvo. Sannyāsīji māyāvādīji včasih padejo s poti samospoznavanja in postanejo filantropi in altruisti, kar pomeni, da se znova posvetijo materialnim dejavnostim. Zaključimo lahko torej, da je položaj tistih, ki delujejo z zavestjo Kṛṣṇe, boljši od položaja sannyāsījev, ki samo razglabljajo o tem, kaj je Brahman in kaj ne, čeprav po mnogih življenjih tudi oni razvijejo zavest Kṛṣṇe.

Kdor razvija zavest Kṛṣṇe in tako stopa po poti osvoboditve, je zelo pri srcu vsakemu živemu bitju in vsakdo je pri srcu njemu. To je rezultat njegove zavesti Kṛṣṇe. Tak človek ve, da nobeno živo bitje ni ločeno od Kṛṣṇe, kakor listi in veje niso ločeni od drevesa. Dobro ve, da bodo listi in veje dobili vodo, če zalije drevesno korenino, in da bo celo telo dobilo energijo, če nahrani želodec. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, služi vsem živim bitjem, zato je vsakomur zelo pri srcu. Ker so vsi zadovoljni z njegovim delovanjem, je njegova zavest čista. Čista zavest mu omogoča, da povsem obvlada um, zaradi obvladanega uma pa so obvladani tudi njegovi čuti. Tak človek je zmeraj osredotočen na Kṛṣṇo, zato ne razmišlja o ničemer razen o Kṛṣṇi in tudi čutov nikoli ne zaposli z ničemer razen s služenjem Gospodu. Poslušati ne želi o ničemer, kar ni povezano s Kṛṣṇo, jesti noče ničesar, kar ni darovano Kṛṣṇi, in nikamor ne želi oditi, če to ni povezano s Kṛṣṇo. Njegovi čuti so zato obvladani. Kdor obvlada čute, ni do nikogar nasilen. Včasih kdo vpraša: „Zakaj je bil potem Arjuna nasilen (v bitki)? Ali ni bil zavesten Kṛṣṇe?“ Arjuna je bil samo navidez nasilen, kajti vsi, ki so bili zbrani na bojišču, so še naprej obstajali kot individualne osebe (kar je bilo pojasnjeno že v drugem poglavju), saj duše ni mogoče ubiti. Z duhovnega vidika ni bil na Kurukṣetri ubit nihče. Po volji osebno navzočega Kṛṣṇe so vsi samo zamenjali oblačila. Arjuna se v bitki na Kurukṣetri dejansko sploh ni bojeval, temveč je s popolno zavestjo Kṛṣṇe le izpolnjeval Kṛṣṇove ukaze. Kdor deluje na ta način, nikoli ne trpi posledic svojih dejanj.

Ker Kṛṣṇe zavesten človek s transcendentalno ljubeznijo služi Kṛṣṇi, je zmeraj čist, zato nima nič opraviti z delovanjem, odvisnim od petih neposrednih in posrednih vzrokov: vršilca, dela, okoliščin, vloženega truda in usode. Čeprav navidez deluje s telesom in čuti, se zmeraj zaveda svojega pravega položaja, v katerem je njegovo delovanje duhovno. Človek z materialno zavestjo zaposli čute s čutnim uživanjem, kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa jih uporabi za zadovoljevanje Kṛṣṇovih čutov. Zato je zmeraj svoboden, čeprav so njegova dejanja navidez čutna. Gledanje, poslušanje in podobno so dejavnosti čutov za pridobivanje znanja, premikanje, govorjenje, izločanje itd. pa so dejavnosti čutov za delovanje. Na človeka, zavestnega Kṛṣṇe, dejavnosti čutov nimajo vpliva. Vsa njegova dejanja so namenjena služenju Gospodu, saj ve, da je Gospodov večni služabnik.

Beseda brahmaṇi pomeni „z zavestjo Kṛṣṇe“. Materialni svet je pojavna oblika celote treh guṇ materialne narave. Tej celoti strokovno pravimo pradhāna. Kot je rečeno v vedskih himnah – sarvaṁ hy etad brahma (Māṇḍūkya Upaniṣada 2), tasmād etad brahma nāma rūpam annaṁ ca jāyate (Muṇḍaka Upaniṣada 1.2.10) in mama yonir mahad brahma (Bhagavad-gītā 14.3) – je vse v materialnem svetu pojavna oblika Brahmana. Čeprav se posledice pojavljajo v različnih oblikah, se ne razlikujejo od vzroka. V Īśopaniṣadu je rečeno, da je vse povezano z Vrhovnim Brahmanom, Kṛṣṇo, in da zato vse pripada Njemu. Če človek ve, da vse pripada Kṛṣṇi, da je Kṛṣṇa lastnik vsega in da je treba zato vse uporabiti za služenje Gospodu, so vsa njegova dejanja, pa naj bodo krepostna ali grešna, brez posledic. Celo materialno telo, ki nam ga je podaril Gospod, da bi z njim delovali na določen način, lahko uporabimo za Kṛṣṇo. V tem primeru ga posledice grešnega delovanja ne morejo onečistiti, kakor voda ne more zmočiti lotosovega lista, čeprav je ta v vodi. V Gīti (3.30) Gospod pravi tudi: mayi sarvāṇi karmāṇi sannyasya – „Vsa svoja dejanja posveti Meni [Kṛṣṇi].“ Zaključimo lahko torej, da tisti, ki ni zavesten Kṛṣṇe, deluje na ravni materialnega telesa in čutov, kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa se pri svojih dejanjih zaveda, da je telo Kṛṣṇova last in da ga je treba zato uporabiti v Njegovi službi.

Če je človek zavesten Kṛṣṇe in deluje za zadovoljstvo Kṛṣṇovih čutov, nobeno njegovo dejanje, bodisi dejanje telesa, uma, inteligence ali pa celo čutov, ni materialno omadeževano. Dejanja Kṛṣṇe zavestnega človeka nimajo materialnih posledic. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, zato zlahka doseže raven čistega delovanja, ki se imenuje sad-ācāra. Śrīla Rūpa Gosvāmī opisuje to v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.187):

„Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe oziroma služi Kṛṣṇi s telesom, umom, inteligenco in besedami, je osvobojen že v materialnem svetu, četudi opravlja mnoga navidez materialna dejanja.“ Tak človek nima lažnega ega, saj ve, da se razlikuje od materialnega telesa in da ni njegov lastnik. Tako telo kot tudi on sam pripadata Kṛṣṇi. Ko vse, kar ustvari s telesom, umom, inteligenco, besedami, življenjem, bogastvom itd. – vse, kar ima – uporabi za služenje Kṛṣṇi, se takoj poveže z Njim. Tak človek je eno s Kṛṣṇo in je brez lažnega ega, zaradi katerega se živo bitje enači s telesom. To je popolna zavest Kṛṣṇe.

Razlika med človekom, zavestnim Kṛṣṇe, in tistim s telesno zavestjo je, da je prvi navezan na Kṛṣṇo, drugi pa na sadove svojega delovanja. Kdor je navezan na Kṛṣṇo in dela samo Zanj, je nedvomno osvobojen in nima želje po sadovih svojega dela. Bhāgavatam pojasnjuje, da po sadovih svojega delovanja hrepeni, kdor deluje v okviru dvojnosti, kar pomeni brez znanja o Absolutni Resnici. Kṛṣṇa je Vrhovna Absolutna Resnica, Božanska Osebnost. Za človeka, ki je zavesten Kṛṣṇe, dvojnosti ne obstajajo. Vse, kar obstaja, je proizvod Kṛṣṇove energije, Kṛṣṇa pa je vsedober. Zato je delovanje z zavestjo Kṛṣṇe absolutno; transcendentalno je in nima materialnih posledic. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, je zato popolnoma miren. Kdor pa nenehno deluje za lastno korist, za lastno čutno uživanje, nikoli ne najde miru. To je skrivnost zavesti Kṛṣṇe: kdor spozna, da ni ničesar, kar bi bilo ločeno od Kṛṣṇe, doseže mir in se osvobodi strahu.

Utelešena duša živi v mestu z devetimi vrati. Delovanje telesa, ki ga tu simbolizira mesto, samodejno poteka pod nadzorom guṇ materialne narave, ki vplivajo nanj. Čeprav se duša podreja telesnim stanjem, se lahko, če tako želi, dvigne nadnje. Ker je pozabila na svojo višjo naravo, se enači z materialnim telesom in zato trpi. Če razvije zavest Kṛṣṇe, pa lahko znova doseže svoj pravi položaj in se reši telesa. Kdor se posveti metodi zavesti Kṛṣṇe, se takoj povsem odmakne od delovanja materialnega telesa. Tako obvladan spremeni svoje namere in srečno prebiva v mestu z devetimi vrati, katera omenja naslednji verz:

„Vsevišnja Božanska Osebnost, ki živi v telesu živega bitja, nadzira vsa živa bitja v univerzumu. Telo ima devet vrat [dve očesi, dve nosnici, dve ušesi, usta, zadnjik in spolne organe]. Živo bitje se v pogojenem stanju enači s telesom, ko pa se poistoveti z Gospodom v sebi, postane svobodno kakor Gospod, četudi je v telesu.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.18)

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ni odvisen od zunanjega in notranjega delovanja materialnega telesa.

Kot bo pojasnjeno v sedmem poglavju, je živo bitje ena izmed energij Vsevišnjega Gospoda. Ta energija ali narava se razlikuje od materije, ki je Gospodova druga, nižja narava. Višja narava, živo bitje, je na neki način že od vekomaj v stiku z materialno naravo. Začasno telo ali materialno bivališče, ki ga dobi, je vzrok njegovih raznovrstnih dejanj in njihovih posledic. Kdor živi v takem pogojenem okolju in se iz nevednosti enači s telesom, trpi posledice dejanj telesa. Vzrok telesnega trpljenja in nesreče je nevednost, ki prekriva živo bitje že od vekomaj. Takoj, ko se živo bitje odmakne od dejanj telesa, se reši tudi njihovih posledic. Dokler biva v mestu svojega telesa, je navidez njegov gospodar, v resnici pa ni niti njegov lastnik niti upravitelj njegovih dejanj in njihovih posledic, temveč se sredi oceana materialnega življenja bojuje za obstanek. Valovi oceana ga premetavajo in živo bitje jih nikakor ne more obvladati. Najbolje zanj je, da se s pomočjo transcendentalne metode zavesti Kṛṣṇe reši iz vode. Samo tako se lahko znebi vsega nemira.

Sanskrtska beseda vibhu označuje Vsevišnjega Gospoda, ki ima brezmejno znanje, neskončno bogastvo, neizmerno moč, slavo in lepoto ter je popolnoma nenavezan. Zmeraj je zadovoljen v Sebi; grešna in pobožna dejanja živih bitij Ga ne vznemirjajo. Živo bitje se v določenih okoliščinah ne znajde po Gospodovi volji, temveč zato, ker si zmedeno zaradi nevednosti samo želi določen položaj. S tem se začne veriga njegovih dejanj in njihovih posledic. Živo bitje je kot Gospodova višja energija polno znanja, ker pa je njegova moč omejena, se mu lahko zgodi, da ga prekrije nevednost. Gospod je vsemogočen, živo bitje pa ne. Gospod je vibhu ali vseveden, živo bitje pa je aṇu, neskončno majhno. Ker je duhovna iskra, ima glede svojih želja svobodno voljo. Želje mu lahko izpolni samo vsemogočni Gospod. Kadar se živo bitje znajde v labirintu materialnih želja, mu Gospod dovoli, da jim ugodi, nikakor pa ni odgovoren za dejanja in njihove posledice, do katerih pride v okoliščinah, ki si jih je živo bitje želelo. Ker je utelešena duša v iluziji, se enači z minljivim materialnim telesom ter doživlja srečo in nesrečo, ki sta prav tako začasni. Gospod kot Paramātmā ali Nadduša stalno spremlja individualno dušo, zato pozna njene želje, kakor je mogoče zaznati vonj rože, kadar smo v njeni bližini. Želje so subtilna oblika pogojenosti živega bitja. Gospod izpolnjuje njegove želje, kakor si živo bitje zasluži: človek obrača, Bog obrne. Individualno živo bitje torej ne more sámo ugoditi svojim željam. Izpolni mu jih lahko le Gospod. Ker ni Gospod do nikogar pristranski, se ne vmešava v želje živih bitij, katera imajo neznatno neodvisnost. Za tistega, ki si želi Kṛṣṇo, pa Gospod posebej skrbi in mu pomaga, da postanejo njegove želje take, da Ga bo lahko dosegel in bo večno srečen. V vedskih himnah je rečeno: eṣa u hy eva sādhu karma kārayati taṁ yam ebhyo lokebhya unninīṣate. eṣa u evāsādhu karma kārayati yam adho ninīṣate – „Gospod da živemu bitju možnost, da deluje pobožno in tako doseže višji življenjski položaj. In Gospod mu da možnost, da deluje grešno ter tako odide v pekel.“ (Kauṣītakī Upaniṣada 3.8)

„Živo bitje je glede sreče in nesreče popolnoma odvisno od Vsevišnjega Gospoda. Kakor oblak, ki ga žene veter, lahko po volji Vsevišnjega odide v nebesa ali pa v pekel.“

Ker se utelešena duša že od nekdaj želi izogniti zavesti Kṛṣṇe, je v iluziji. Po naravi je večna, blažena in polna vednosti, vendar zaradi svoje majhnosti pozabi, da je njeno naravno opravilo služenje Gospodu, zato jo omreži nevednost. Prekrita z nevednostjo za svoje pogojeno življenje krivi Gospoda. V Vedānta-sūtrah (2.1.34) je rečeno: vaiṣamya-nairghṛṇye na sāpekṣatvāt tathā hi darśayati – „Čeprav se tako zdi, Gospod nikogar ne sovraži in nikomur ni posebej naklonjen.“

Živa bitja, ki so pozabila na Kṛṣṇo, so nedvomno v iluziji, tista, ki so zavestna Kṛṣṇe, pa ne. V Bhagavad-gīti je rečeno: sarvaṁ jñāna-plavena\, jñānāgniḥ sarva-karmāṇi in na hi jñānena sadṛśam. Znanje ima neprecenljivo vrednost. In kaj je znanje? Popolno znanje ima, kdor se preda Kṛṣṇi, kar je rečeno v devetnajstem verzu sedmega poglavja: bahūnāṁ janmanām ante jñānavān māṁ prapadyate. Po mnogih mnogih življenjih se človek, ki ima popolno znanje, preda Kṛṣṇi. Tistemu, ki postane zavesten Kṛṣṇe, se torej razodene vse, kakor se podnevi vse razodene v soncu. Živo bitje je v mnogih pogledih v iluziji. Ko si v svoji nespameti na primer domišlja, da je Bog, se ujame v zadnjo past nevednosti. Če je živo bitje Bog, kako je lahko potem prekrito z nevednostjo? Ali lahko nevednost prekrije Boga? Če je tako, potem sta nevednost oziroma Satan večja od Boga. Pravo znanje nam lahko da, kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe. Zato moramo poiskati verodostojnega duhovnega učitelja in se pod njegovim vodstvom poučiti o zavesti Kṛṣṇe, saj bo zavest Kṛṣṇe nedvomno pregnala vso našo nevednost, kakor sonce prežene temo. Če je človek spoznal, da se razlikuje od telesa in da je nad njim, to še ne pomeni, da zna razlikovati med dušo in Naddušo. Ko sprejme popolnega, verodostojnega, Kṛṣṇe zavestnega duhovnega učitelja, pa se mu bo razodelo tudi to znanje. Boga in svoj odnos z Njim lahko spoznamo šele, ko srečamo Božjega predstavnika. Ta nikoli ne trdi, da je Bog, čeprav mu zato, ker ima znanje o Bogu, izkazujemo enako spoštovanje, kot ga praviloma izkazujemo Bogu. Naučiti se moramo razlikovati med Bogom in živim bitjem. Gospod Kṛṣṇa je v drugem poglavju (2.12) dejal, da je vsako živo bitje individualna oseba in da je tudi Bog individuum. Vsakdo je bil, je in bo tudi ostal individualna oseba, celo po osvoboditvi. V temi se nam zdi, da je vse eno, podnevi, ko je na nebu sonce, pa vidimo stvari take, kakršne so. Kdor je spoznal, da živo bitje v duhovnem svetu ohrani individualnost, ima pravo znanje.

Vrhovna Transcendentalna Resnica je Gospod Kṛṣṇa. Osrednja poanta Bhagavad-gīte je, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Glede tega soglašajo vsi vedski spisi. Para-tattva je Vrhovna Stvarnost, ki jo poznavalci Absolutne Resnice poznajo kot Brahman, Paramātmo in Bhagavāna. Bhagavān ali Vsevišnja Božanska Osebnost je najvišji aspekt Absolutne Resnice. Ničesar višjega ni. Gospod pravi: mattaḥ parataraṁ nānyat kiñcid asti dhanañjaya. Tudi brezosebni Brahman počiva na Kṛṣṇi: brahmaṇo hi pratiṣṭhāham. Kṛṣṇa je torej v vseh pogledih Vrhovna Stvarnost. Tisti, čigar um, inteligenca, vera in zavetje so zmeraj v Kṛṣṇi in ki je torej popolnoma zavesten Kṛṣṇe, je vsekakor očiščen vseh dvomov in ima popolno znanje o vsem, kar se tiče transcendence. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, popolnoma razume, da obstaja v Kṛṣṇi dvojnost (hkratna enost in različnost), in oborožen s takim transcendentalnim znanjem stanovitno napreduje na poti osvoboditve.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, ne dela razlike med živimi bitji v različnih življenjskih vrstah oziroma ljudmi iz različnih kast. Brāhmaṇa in človek, ki ne pripada nobeni kasti, imata različna družbena položaja, pes, krava in slon pa pripadajo različnim življenjskim vrstam. Toda zaradi njihovega odnosa z Vsevišnjim so te razlike za učenega transcendentalista nepomembne, kajti Vsevišnji Gospod je v obliki Svoje popolne emanacije, Paramātme, prisoten v srcu vsakega živega bitja. Kdor razume Vsevišnjega na ta način, ima pravo znanje. Gospod ima vsakogar za Svojega prijatelja, zato je enako ljubezniv do vsakega živega bitja, ne glede na to, kateri kasti oziroma življenjski vrsti pripada njegovo telo. Kot Paramātmā vselej, v vseh okoliščinah spremlja živo bitje. Paramātmā je prisotna tako v človeku, ki ne pripada nobeni kasti, kakor v brāhmaṇi, čeprav se njuni telesi razlikujeta. Telesa so materialni proizvodi različnih guṇ materialne narave, duša in Nadduša v telesu pa sta iste duhovne narave. Duša in Nadduša sta si kvalitativno sicer podobni, kvantitativno pa ne, kajti individualna duša je prisotna samo v enem telesu, Paramātmā pa v vseh. Kṛṣṇe zavesten človek to dobro ve, zato ima resnično znanje in na vse gleda z enakimi očmi. Duša in Nadduša sta si podobni: obe sta zavestni, večni in blaženi. Razlikujeta pa se po tem, da je zavest individualne duše omejena na eno telo, Nadduša pa se zaveda vseh teles. Nadduša prebiva v telesih vseh živih bitij, ne glede na to, kateri življenjski vrsti pripadajo.

Kot že rečeno, je nevznemirjenost uma odlika človeka, ki je dosegel samospoznanje. Tisti, ki so resnično dosegli to stopnjo, so se že osvobodili materialne pogojenosti in so se torej dvignili nad rojstvo in smrt. Dokler se živo bitje enači s telesom, je pogojeno, kakor hitro doseže samospoznanje in s tem stanje nevznemirjenosti, pa se osvobodi pogojenega življenja. To pomeni, da se mu ni treba več roditi v materialnem svetu, temveč lahko po smrti vstopi v duhovno nebo. Gospod je popoln, saj nikogar ne sovraži in Ga nihče ne privlači. Ko živo bitje do nikogar ne čuti sovraštva in ga nihče ne privlači, prav tako postane popolno in primerno za vstop v duhovno nebo. Take osebe so že osvobojene, njihove značilnosti pa so opisane v naslednjih verzih.

Ta verz opisuje značilnosti človeka, ki je dosegel samospoznanje. Glavna med njimi je, da tak človek ni pod vplivom iluzije, ki je posledica zmotnega enačenja telesa s pravim jazom. Dobro ve, da se razlikuje od telesa in da je sestavni delec Vsevišnje Božanske Osebnosti. Zato se ne radosti, kadar kaj dobi, in ne obžaluje, kadar izgubi kar koli, kar je povezano s telesom. Ta stanovitnost se imenuje sthira-buddhi ali neomajna inteligenca. Tak človek ni nikoli zmeden, saj materialnega telesa ne zamenjuje za dušo; ve, da telo ni večno, in ne zanika obstoja duše. To znanje mu omogoča razumeti celotno znanost o Absolutni Resnici: Brahman, Paramātmo in Bhagavāna. Dobro pozna svoj naravni položaj in ne poskuša postati v vseh pogledih eno z Vsevišnjim, saj to ni mogoče. To je spoznanje Brahmana ali samospoznanje. Taka stanovitna zavest se imenuje zavest Kṛṣṇe.

Śrī Yāmunācārya, veliki Kṛṣṇov bhakta, je dejal:

„Odkar s transcendentalno ljubeznijo služim Kṛṣṇi in sem spoznal, da je Kṛṣṇa neizčrpen vir zadovoljstva, ob sami misli na spolno uživanje pljunem, ustnice pa se mi izkrivijo od studa.“ Tistega, ki se posveti brahma-yogi ali razvijanju zavesti Kṛṣṇe, ljubeče služenje Gospodu tako prevzame, da povsem izgubi željo po materialnem čutnem uživanju. Največji materialni užitek je spolnost. Okrog nje se vrti ves svet in materialist sploh ne more delati, če ni motiviran z željo po spolnosti. Kdor je zavesten Kṛṣṇe, pa se ne predaja spolnim užitkom, temveč se jim izogiba, kljub temu pa dela z večjim zagonom kot materialist. Ta značilnost priča o njegovem duhovnem napredku. Duhovno spoznavanje in spolno uživanje sta nezdružljiva. Kṛṣṇe zavestnega človeka ne privlačijo nikakršni čutni užitki, saj je že dosegel osvoboditev.

Materialni čutni užitki so rezultat stika materialnih čutov s predmeti čutne zaznave; ker je sámo telo minljivo, so minljivi tudi materialni čuti. Osvobojene duše ne zanima nič začasnega. Kako naj si želi iluzornih užitkov, ko pa dobro pozna transcendentalno zadovoljstvo? V Padma Purāṇi je rečeno:

„Mistiki najdejo v Absolutni Resnici brezmejno transcendentalno zadovoljstvo, zato je Gospod, Vrhovna Absolutna Resnica in Božanska Osebnost, znan tudi kot Rāma.“

Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.1) pa pravi:

„Dragi moji sinovi, ni razloga, da bi zdaj, ko imate človeško telo, trdo delali za čutno uživanje, saj je to dostopno tudi tistim, ki jedo iztrebke [svinjam]. Raje se posvetite askezi, saj se boste s tem znebili materialnih nečistoč in boste lahko uživali brezmejno transcendentalno blaženost.“

Resničnih yogījev in učenih transcendentalistov torej ne privlačijo čutni užitki, zaradi katerih je živo bitje primorano večno ostati v materialnem svetu. Bolj ko se človek vdaja materialnim užitkom, večje je njegovo materialno trpljenje.

Kdor želi stanovitno napredovati na poti samospoznavanja, mora obvladati zahteve materialnih čutov. Poznamo silo govora, jeze, uma, želodca, spolnih organov in jezika. Kdor obvlada čute in um, se imenuje gosvāmī ali svāmī. Gosvāmīji živijo po strogih pravilih in se odpovedujejo vsemu čutnemu uživanju. Nezadovoljene materialne želje so vzrok jeze, zaradi katere se pojavi nemir v umu, očeh in prsih. Preden zapustimo materialno telo, se moramo zato naučiti, kako take želje obvladati. Kdor to zmore, je že dosegel samospoznanje in s tem transcendentalno srečo. Dolžnost transcendentalista je, da si vztrajno prizadeva obvladati želje in jezo.

Dokler človek ne uživa sreče v sebi, se ne more odreči zunanjemu delovanju, ki prinaša le površinsko srečo. Kdor je dosegel osvoboditev, doživlja resnično srečo, zato lahko mirno sedi in uživa v dejavnostih notranjega življenja. Ne želi si več zunanje, materialne sreče. Ta raven se imenuje brahma-bhūta, in kdor jo doseže, se zagotovo vrne domov, k Bogu.

Za blagor vseh živih bitij deluje samo človek, ki je popolnoma zavesten Kṛṣṇe. Kdor resnično ve, da je Kṛṣṇa izvor vsega, in deluje skladno s tem spoznanjem, deluje za dobro vsakogar. Ljudje trpijo, ker so pozabili, da je Kṛṣṇa vrhovni uživalec, vrhovni lastnik in največji prijatelj vsakogar. Kdor poskuša med vsemi ljudmi obuditi zavest o tem, opravlja torej najvišjo dobrodelno dejavnost. Takemu delovanju se lahko posveti samo, kdor je osvobojen v Vsevišnjem. Človek, ki je zavesten Kṛṣṇe, ne dvomi o Kṛṣṇovem vrhovnem položaju, saj se je očistil vseh grehov. To je stanje božanske ljubezni.

Kdor deluje samo za materialno blaginjo družbe, ne more nikomur zares pomagati. Začasna pomoč materialnemu telesu in umu človeku ne zadostuje. Pravi vzrok težav, s katerimi se srečuje v težkem boju za življenje, je pozaba odnosa, ki ga ima z Vsevišnjim Gospodom. Kdor je popolnoma spoznal svoj odnos s Kṛṣṇo, je resnično osvobojena duša, četudi je v materialnem telesu.

Med svetimi ljudmi, ki si vztrajno prizadevajo doseči osvoboditev, je najboljši tisti, ki je zavesten Kṛṣṇe. To je rečeno v Bhāgavatamu (4.22.39):

„Posvetiti bi se morali vdanemu služenju in častiti Vāsudevo, Vsevišnjo Božansko Osebnost. Niti veliki modreci ne morejo tako uspešno obvladati pobud svojih čutov kakor tisti, ki so transcendentalno blaženi, ker služijo Gospodovim lotosovim stopalom in tako izrujejo iz srca globoko ukoreninjeno željo po čutnem uživanju.“

Želja po uživanju sadov dela je v pogojeni duši tako globoko zakoreninjena, da jo celo veliki modreci kljub velikim prizadevanjem zelo težko obvladajo. Gospodov bhakta, ki je ves čas zavesten Kṛṣṇe in Mu vdano služi ter je dosegel popolnost samospoznanja, zelo hitro doseže osvoboditev v Vsevišnjem. Ker dovršeno pozna nauk o samospoznavanju, je zmeraj v transu. Sveti spisi navajajo v zvezi s tem tale primer:

„Ribe, želve in ptice skrbijo za svoje mladiče preprosto s pogledom, mislimi oziroma dotikom. Podobno delujem tudi Jaz, o Padmaja!“

Riba vzredi mladiče preprosto tako, da jih gleda, želva pa tako, da misli nanje. Jajca izleže na kopnem, potem pa v vodi misli nanje. Kṛṣṇov bhakta pa se lahko dvigne v Gospodovo prebivališče, čeprav je daleč od njega, če je le zavesten Kṛṣṇe in tako neprestano misli na Gospoda. Za bhakto materialno trpljenje ne obstaja. To življenjsko stanje se imenuje brahma-nirvāṇa, stanje, v katerem človek ne izkuša materialnih nadlog, saj nenehno prebiva v Vsevišnjem.

Kdor je zavesten Kṛṣṇe, takoj spozna svojo duhovno naravo, s pomočjo vdanega služenja pa lahko potem razume tudi Vsevišnjega Gospoda. Kdor služi Gospodu z neomajno ljubeznijo in vdanostjo, postane transcendentalen in lahko občuti Gospodovo navzočnost v svojih dejanjih. Tako stanje se imenuje osvoboditev v Vsevišnjem.

Gospod je Arjuni najprej pojasnil značilnosti osvoboditve v Vsevišnjem, zdaj pa ga poučuje, kako je mogoče doseči tako stanje z vadbo mistične yoge, ki je znana kot aṣṭāṅga-yoga in ima osem stopenj. To so yama, niyama, āsana, prāṇāyāma, pratyāhāra, dhāraṇā, dhyāna in samādhi. O tej yogi podrobno govori šesto poglavje, tu, na koncu petega poglavja, pa najdemo samo uvodna pojasnila. Na stopnji pratyāhāre mora yogī odtegniti čute od predmetov čutne zaznave, kot so zvok, tip, oblika, okus in vonj, potem pa mora s polzaprtimi očmi usmeriti pogled med obrvi ali pa v vrh nosu. Oči ne sme popolnoma zapreti, sicer bo najverjetneje zaspal. Prav tako ni dobro, da jih povsem odpre, kajti tako tvega, da ga bodo pritegnili predmeti čutne zaznave. Dih zadrži v nosnicah, tako da zaustavi tok zraka v telesu, ki se giblje navzgor, in tok zraka, ki se giblje navzdol. Z vadbo te yoge si pridobi oblast nad čuti, prekine stik z zunanjimi predmeti čutne zaznave in se tako pripravi za osvoboditev v Vsevišnjem.

Ta metoda yoge človeku pomaga, da se reši vsega strahu in jeze ter na tej transcendentalni ravni začuti prisotnost Nadduše. Metoda zavesti Kṛṣṇe je torej najlažja vrsta yoge. To bo natančno razloženo v naslednjem poglavju. Kdor je zavesten Kṛṣṇe in vselej služi Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo, ne tvega, da ga bodo čuti odvlekli drugam. Tak način obvladovanja čutov je boljši od aṣṭāṅga-yoge.

Pogojene duše v oblasti slepilne energije bi rade dosegle mir v materialnem svetu, ne poznajo pa poti do miru, ki je opisana v tem verzu Bhagavad-gīte. Doseči pravi mir je zelo preprosto: vedeti moramo le, da je uživalec sadov vsega človekovega delovanja Gospod Kṛṣṇa. Ljudje bi morali vse nameniti za transcendentalno služenje Gospodu, kajti Gospod je lastnik vseh planetov in polbogov, ki prebivajo na njih. Nihče ni večji od Njega. Gospod je večji od največjih polbogov, Śive in Brahme. V Vedah (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.7) je Gospod opisan z besedami tam īśvarāṇāṁ paramaṁ maheśvaram. Pod vplivom iluzije poskušajo živa bitja zagospodariti vsemu, kar jih obdaja, v resnici pa so v oblasti Gospodove materialne energije. Gospod je gospodar materialne narave, pogojene duše pa so podložne njenim strogim zakonom. Dokler ljudje ne razumejo teh preprostih dejstev, ne morejo doseči miru niti kot posamezniki niti kot skupnost. Bistvena ideja zavesti Kṛṣṇe je, da je Gospod Kṛṣṇa vrhovni upravitelj, vsa živa bitja, vključno z velikimi polbogovi, pa so Mu podrejena. Popoln mir lahko doseže le, kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe.

To poglavje govori o delovanju z zavestjo Kṛṣṇe, splošno znanem kot karma-yoga. Tu najdemo odgovor na vprašanje spekulativnih mislecev, ki jih zanima, kako je mogoče s karma-yogo doseči osvoboditev. Delovati z zavestjo Kṛṣṇe pomeni delovati s popolnim znanjem o Gospodu kot vrhovnem upravitelju. Tako delovanje je enako transcendentalnemu znanju. Bhakti-yoga je neposredno delovanje z zavestjo Kṛṣṇe, jñāna-yoga pa je pot, ki vodi do bhakti-yoge. Biti zavesten Kṛṣṇe pomeni delovati s popolnim znanjem o svojem odnosu z Vrhovnim Absolutom, najvišja stopnja zavesti Kṛṣṇe pa je popolno znanje o Kṛṣṇi, Vsevišnji Božanski Osebnosti. Čista duša je sestavni delec Gospoda in Gospodov večni služabnik. Ker pa želi gospodariti māyi (iluziji), pride v njeno kraljestvo, zato mora trpeti. Dokler je v materialnem svetu, mora delati, da bi zadovoljila materialne potrebe. Metoda zavesti Kṛṣṇe pa privede na pot duhovnega življenja celo človeka, ki je v oblasti materialne energije, kajti to je proces, s katerim lahko v materialnem svetu obudimo svojo duhovno zavest. Bolj ko človek duhovno napreduje, manj je odvisen od materialne narave. Gospod ni do nikogar pristranski. Vse je odvisno od tega, kako opravljamo svoje dolžnosti do Kṛṣṇe, ki nam pomagajo obvladovati čute in premagovati želje in jezo. Kdor je neomajno zavesten Kṛṣṇe in obvladuje omenjene strasti, je dejansko na transcendentalni ravni ali ravni brahma-nirvāṇe. Kdor deluje z zavestjo Kṛṣṇe, s tem vadi tudi osemstopenjsko mistično yogo, saj doseže njen končni cilj. Z vadbo yame, niyame, āsane, prāṇāyāme, pratyāhāre, dhāraṇe, dhyāne in samādhija yogī postopoma napreduje v duhovnem življenju. Toda to so le nižje stopnje na poti duhovnega napredka, kajti popolnost lahko doseže šele z vdanim služenjem, ki človeku edino prinese mir ter je najvišja stopnja popolnosti.