Bhagavad-gītā, kakršna je 5.22
Devanagari
ये हि संस्पर्शजा भोगा दु:खयोनय एव ते ।
आद्यन्तवन्त: कौन्तेय न तेषु रमते बुध: ॥ २२ ॥
आद्यन्तवन्त: कौन्तेय न तेषु रमते बुध: ॥ २२ ॥
Verse text
ye hi saṁsparśa-jā bhogā
duḥkha-yonaya eva te
ādy-antavantaḥ kaunteya
na teṣu ramate budhaḥ
duḥkha-yonaya eva te
ādy-antavantaḥ kaunteya
na teṣu ramate budhaḥ
Synonyms
ye — tisti; hi — vsekakor; saṁsparśa-jāḥ — zaradi stika z materialnimi čuti; bhogāḥ — užitki; duḥkha — nesreče; yonayaḥ — izvori; eva — vsekakor; te — oni; ādi — začetku; anta — koncu; vantaḥ — podvrženi; kaunteya — o Kuntījin sin; na — nikoli; teṣu — v njih; ramate — najde zadovoljstvo; budhaḥ — inteligenten človek.
Translation
Užitki, ki se porajajo ob stiku materialnih čutov s predmeti čutne zaznave, so izvor nesreče. Taki užitki imajo začetek in konec, o Kuntījin sin, zato moder človek v njih ne najde zadovoljstva.
Purport
Materialni čutni užitki so rezultat stika materialnih čutov s predmeti čutne zaznave; ker je sámo telo minljivo, so minljivi tudi materialni čuti. Osvobojene duše ne zanima nič začasnega. Kako naj si želi iluzornih užitkov, ko pa dobro pozna transcendentalno zadovoljstvo? V Padma Purāṇi je rečeno:
ramante yogino ’nante
satyānande cid-ātmani
iti rāma-padenāsau
paraṁ brahmābhidhīyate
satyānande cid-ātmani
iti rāma-padenāsau
paraṁ brahmābhidhīyate
„Mistiki najdejo v Absolutni Resnici brezmejno transcendentalno zadovoljstvo, zato je Gospod, Vrhovna Absolutna Resnica in Božanska Osebnost, znan tudi kot Rāma.“
Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.1) pa pravi:
nāyaṁ deho deha-bhājāṁ nṛ-loke
kaṣṭān kāmān arhate viḍ-bhujāṁ ye
tapo divyaṁ putrakā yena sattvaṁ
śuddhyed yasmād brahma-saukhyaṁ tv anantam
kaṣṭān kāmān arhate viḍ-bhujāṁ ye
tapo divyaṁ putrakā yena sattvaṁ
śuddhyed yasmād brahma-saukhyaṁ tv anantam
„Dragi moji sinovi, ni razloga, da bi zdaj, ko imate človeško telo, trdo delali za čutno uživanje, saj je to dostopno tudi tistim, ki jedo iztrebke [svinjam]. Raje se posvetite askezi, saj se boste s tem znebili materialnih nečistoč in boste lahko uživali brezmejno transcendentalno blaženost.“
Resničnih yogījev in učenih transcendentalistov torej ne privlačijo čutni užitki, zaradi katerih je živo bitje primorano večno ostati v materialnem svetu. Bolj ko se človek vdaja materialnim užitkom, večje je njegovo materialno trpljenje.