Božanska in demonska narava

Na začetku petnajstega poglavja je Gospod govoril Arjuni o banjanovem drevesu materialnega sveta. Pojasnil je, da so nadomestne korenine tega drevesa pobožna in grešna dejanja živih bitij. V devetem poglavju je bil govor o devah ali pobožnih in asurah ali brezbožnih ljudeh (demonih). Vede pravijo, da delovanje v guṇi vrline človeku pomaga doseči osvoboditev in se imenuje daivī prakṛti, transcendentalno delovanje. Ljudje s transcendentalno naravo gredo po poti, ki vodi do osvoboditve. Tisti, ki delujejo pod vplivom guṇ strasti in nevednosti, pa nimajo možnosti, da bi se kdaj osvobodili. Ostanejo v materialnem svetu, kjer se bodisi znova rodijo kot ljudje ali pa se spustijo v živalske vrste, lahko pa še celo niže. V šestnajstem poglavju Gospod govori o transcendentalni in demonski naravi ter o zanju značilnih lastnostih. Opisuje tudi dobre in slabe strani teh lastnosti.

V tem verzu je posebej pomembna beseda abhijātasya, ki označuje človeka, rojenega s transcendentalnimi odlikami ali božansko naravo. Spočetje otroka v pobožnem duhu se v Vedah imenuje garbhādhāna-saṁskāra. Če starša želita otroka z božanskimi odlikami, morata upoštevati deset načel, ki usmerjajo človekovo družbeno življenje. V Bhagavad-gīti je bilo že opisano, da je spolni odnos, namenjen spočetju dobrega otroka, sam Kṛṣṇa. Spolnost ni grešna, če je v skladu z načeli zavesti Kṛṣṇe. Tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe, ne bi smeli spočenjati otrok kakor mačke in psi, temveč tako, da bodo otroci po rojstvu lahko postali zavestni Kṛṣṇe. To naj bi bila prednost otrok, katerih starši so se popolnoma posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe.

Varṇāśrama-dharma (sistem štirih družbenih stanov in štirih duhovnih redov) ljudi ne deli glede na njihov položaj ob rojstvu. Ta družbena razdelitev temelji na lastnostih in izobrazbi posameznikov, njen cilj pa je ohraniti družbeni mir in blaginjo. Tukaj naštete lastnosti so opisane kot transcendentalne in človeku omogočajo, da napreduje v duhovnem spoznavanju in se tako osvobodi iz materialnega sveta.

Sannyāsī (človek v redu odpovedi) je glava ali duhovni učitelj vseh drugih redov varṇāśrame. Brāhmaṇa je duhovni učitelj ostalih treh družbenih stanov (kṣatrij, vaiśij in śūder), sannyāsī, ki je na družbenem vrhu, pa je tudi duhovni učitelj brāhmaṇ. Prva značilnost sannyāsīja je neustrašenost. Ker sannyāsī živi sam, brez vsakršne podpore ali pomoči drugih, se mora zmeraj zanašati na milost Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kdor se sprašuje, kdo ga bo zaščitil, če pretrga stike z družino in družbo, ne bi smel stopiti v red odpovedi. Sannyāsī mora biti neomajno prepričan, da je Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, v Svojem lokaliziranem aspektu (kot Paramātmā) zmeraj v njegovem srcu, da vidi vse in pozna vse njegove namene. Imeti mora čvrsto vero, da bo Kṛṣṇa kot Paramātmā poskrbel za dušo, ki Mu je predana. „Nikoli ne bom sam,“ mora razmišljati. „Tudi v najtemnejšem gozdu bo z mano Kṛṣṇa, ki me bo zmeraj ščitil.“ Taki prepričanosti pravimo abhayam, neustrašenost, in je nujna za človeka v redu odpovedi.

Poleg tega mora sannyāsī tudi očistiti svojo bit. Človek v redu odpovedi se mora držati mnogih pravil. Najpomembnejše med njimi je stroga prepoved zaupnih odnosov z ženskami. Sannyāsī ne sme na samem niti govoriti z žensko. Gospod Caitanya je bil vzoren sannyāsī, in ko je živel v Purīju, se Mu ženske, ki so bile Njegovi bhakte, niso smele približati niti, da bi Mu izkazale spoštovanje. Priklanjale so se Mu lahko samo od daleč. To ni znak sovraštva do žensk, gre le za to, da so sannyāsījem tesni stiki z ženskami strogo prepovedani. Da bi človek očistil svojo bit, se mora držati pravil družbenega reda oziroma duhovnega stanu, kateremu pripada. Sannyāsīju je izrecno prepovedano, da se zaupno druži z ženskami in uporablja denar za zadovoljevanje čutov. Sam Gospod Caitanya je bil popoln sannyāsī in iz Njegovega življenjepisa izvemo, da je bil zelo strog, kar se žensk tiče. Čeprav je najvelikodušnejša inkarnacija Boga, ki daje milost najbolj padlim pogojenim dušam, se je glede druženja z ženskami strogo držal pravil reda sannyāse. Choṭa Haridāsa, eden od osebnih družabnikov Gospoda Caitanye in Njegovih zaupnih spremljevalcev, je nekoč poželjivo pogledal mlado žensko. Gospod Caitanya je bil tako strog, da ga je pri priči izključil iz kroga Svojih osebnih spremljevalcev. „Če se sannyāsī,“ je dejal Gospod Caitanya, „ali kdor koli, ki bi se rad iztrgal iz objema materialne narave, se dvignil na duhovno raven in se vrnil domov, k Bogu, ozira po materialnih stvareh in ženskah z željo po čutnem uživanju – tudi če jih ne uživa, temveč se zgolj ozira po njih s poželenjem – je to tako grešno, da bi bilo bolje, če bi tak človek naredil samomor, preden so v njem vzniknile takšne nedopustne želje.“ To so torej metode za očiščenje.

Naslednja od naštetih lastnosti je jñāna-yoga-vyavasthiti, negovanje znanja. Sannyāsī bi moral življenje posvetiti širjenju znanja med družinskimi ljudmi in drugimi, ki so pozabili, da je življenje namenjeno duhovnemu napredovanju. Sannyāsī se preživlja tako, da prosjači od vrat do vrat, kar pa ne pomeni, da je berač. Ponižnost je prav tako odlika človeka na transcendentalni ravni in sannyāsī gre iz same ponižnosti od hiše do hiše, ne ravno zato, da bi prosjačil, temveč zato, da bi obiskal družinske ljudi in v njih prebudil zavest Kṛṣṇe. To je dolžnost sannyāsīja. Če je dejansko vzvišena osebnost in če mu je tako zapovedal duhovni učitelj, mora pridigati zavest Kṛṣṇe na logičen in razumljiv način, če ni na tako visoki ravni, pa ne bi smel stopiti v red odpovedi. Če je kljub temu stopil v red odpovedi in nima zadostnega znanja, mora z vso pozornostjo poslušati verodostojnega duhovnega učitelja in si tako pridobiti znanje. Sannyāsī, človek v redu odpovedi, mora biti neustrašen, očiščen (sattva-saṁśuddhi) in zasidran v jñāna-yogi, znanju.

Sledi deljenje miloščine. Deljenje miloščine je predpisano za družinske ljudi. Ti bi se morali preživljati na pošten način in porabiti polovico svojega zaslužka za širjenje zavesti Kṛṣṇe. Prispevati bi morali organizacijam, ki se ukvarjajo s pridiganjem zavesti Kṛṣṇe. Miloščino bi morali dati primernim ljudem. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je miloščina treh vrst: v guṇah vrline, strasti in nevednosti. Sveti spisi priporočajo dajanje miloščine v guṇi vrline, odsvetujejo pa miloščino v guṇah strasti in nevednosti, saj je to zgolj potrata denarja. Denar in druga sredstva bi morali prispevati le za širjenje zavesti Kṛṣṇe širom sveta. To je miloščina v guṇi vrline.

Dama (samoobvladanost) je lastnost, ki se pričakuje predvsem od družinskih ljudi, in ne samo od predstavnikov drugih duhovnih redov. Četudi je človek poročen, mora obvladovati čute in ne sme imeti spolnih odnosov brez potrebe. Spolno življenje družinskih ljudi omejujejo pravila, po katerih je spolnost dovoljena samo za spočenjanje otrok. Kdor otrok ne želi, ne bi smel imeti spolnih odnosov s svojo ženo. V današnji družbi ljudje pri vdajanju spolnosti uporabljajo sredstva za preprečevanje nosečnosti ali pa se poskušajo odgovornosti, ki jo prinese rojstvo otroka, izogniti na še bolj gnusne načine. Tako ravnanje je demonsko, in ne transcendentalno. Vsakdo, kdor želi duhovno napredovati – četudi je družinski človek – mora omejiti svoje spolno življenje in lahko spočenja otroke le, da bi s tem služil Kṛṣṇi. Če je sposoben spočeti otroke, ki bodo zavestni Kṛṣṇe, jih ima lahko na stotine, samo za zadovoljstvo svojih čutov pa se ne bi smel vdajati spolnosti.

Naslednja dolžnost družinskega človeka je opravljanje žrtvovanj, kajti za žrtvovanja je potrebnega veliko denarja. Pripadniki drugih duhovnih redov (brahmacārīji, vānaprasthe in sannyāsīji) nimajo denarja. Preživljajo se s prosjačenjem, zato je prirejanje različnih žrtvovanj dolžnost družinskih ljudi. Kot je rečeno v Vedah, bi morali ti prirejati žrtvovanja, imenovana agni-hotra. Ker pa so zanje potrebna velika denarna sredstva, si jih danes noben družinski človek ne more privoščiti. Najboljše žrtvovanje za današnjo dobo je saṅkīrtana-yajña, petje mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. To je najboljše in najcenejše žrtvovanje. Vsakdo ga lahko opravlja in ima od tega korist. Dolžnosti družinskih ljudi so torej deljenje miloščine, obvladovanje čutov in opravljanje žrtvovanj.

Svādhyāya, proučevanje Ved, je dolžnost brahmacārījev, študentov. Brahmacārīji ne smejo imeti stikov z ženskami. Živeti morajo v celibatu, se osredotočiti na proučevanje Ved in si tako pridobiti duhovno znanje. Temu pravimo svādhyāya.

Tapas (askeza) je namenjena predvsem ljudem v redu odmaknjenosti. Človek ne bi smel celega življenja prebiti v družinskem krogu. Zmeraj mora pomniti, da obstajajo štirje duhovni redovi: brahmacarya, gṛhastha, vānaprastha in sannyāsa. Po obdobju družinskega življenja mora gṛhastha zapustiti družino. Če njegovo življenje traja sto let, bi moral prvih petindvajset let posvetiti proučevanju Ved, zatem bi moral petindvajset let živeti z ženo in otroki, naslednjih petindvajset let bi moral preživeti v odmaknjenosti, zadnja leta pa v odpovedi. To so pravila, ki uravnavajo religiozno življenje v vedski družbi. Človek, ki se umakne iz družinskega življenja, se mora posvetiti askezi telesa, uma in jezika. To je tapasya. Celotna varṇāśrama-dharma je namenjena tapasyi. Brez tapasye ali asketskega življenja ne more nihče doseči osvoboditve. Prepričanja, da askeza ni potrebna in da lahko samo poslušamo svoj um, pa bo vse lepo in prav, ne podpirajo niti Vede niti Bhagavad-gītā. Take teorije si izmišljajo lažispiritualisti, ki si želijo pridobiti čim več privržencev. Če bi postavljali omejitve in pravila, ne bi pritegnili nikogar. Zato tako imenovani religiozni vodje, ki bi se radi postavili z velikim številom privržencev, niti svojim učencem niti sebi ne postavljajo nikakršnih omejitev. Toda Vede takega početja ne odobravajo.

Preprostost je ena od odlik brāhmaṇe in se ne pričakuje samo od določenih ljudi, temveč od pripadnikov vseh āśram: brahmacārījev, gṛhasth, vānaprasth in sannyāsījev. Vsi bi morali biti preprosti in odkritosrčni.

Načela ahiṁse se drži, kdor ne ovira razvoja nobenega živega bitja. Duhovna iskra sicer nikoli ne umre, niti po smrti telesa ne, toda ne bi smeli misliti, da lahko zato ubijamo živali za zadovoljstvo svojih čutov. Danes ljudje jedo meso, čeprav jim je na voljo obilo žita, sadja in mleka. Ni jim treba ubijati živali. To velja za vsakogar. Žival je dovoljeno ubiti samo, kadar ni druge izbire, pa tudi takrat jo je treba darovati v žrtvovanju. Kadar je hrane dovolj, pa tisti, ki želijo napredovati v duhovnem spoznavanju, ne bi smeli biti okrutni do živali. Kdor se dejansko drži načela ahiṁse, ne zaustavlja evolucijskega razvoja nobenega živega bitja. Po evolucijski lestvici napredujejo tudi živali, in sicer tako, da se selijo iz ene življenjske oblike v drugo. Ko žival ubijemo, s tem oviramo njeno napredovanje. Če ji je bilo v nekem telesu odmerjeno določeno število dni ali let, mi pa jo predčasno ubijemo, se mora vrniti v telo iste življenjske vrste in preživeti v njem še preostali čas. Šele potem lahko napreduje do naslednje življenjske oblike. Človek ne bi smel ovirati evolucije živali samo zato, da bi ustregel svojemu jeziku. Temu načelu pravimo ahiṁsā.

Satyam je lastnost človeka, ki ne potvarja resnice, da bi se s tem okoristil. V Vedah je nekaj težko razumljivih odlomkov, o pomenu in smislu katerih bi nas moral poučiti verodostojni duhovni učitelj. To je način za pridobivanje vedskega znanja. Beseda śruti izraža, da moramo prisluhniti verodostojnim učiteljem. Vedskih spisov si ne bi smeli po svoje razlagati. Mnogi komentarji k Bhagavad-gīti izvorno besedilo napačno tolmačijo. Zmeraj je treba podati pravi pomen besed, o katerem se moramo poučiti od verodostojnega duhovnega učitelja.

Akrodha je sposobnost obvladovanja jeze. Človek bi moral ostati nevznemirjen, tudi če ga kdo izziva, kajti jeza neugodno vpliva na celo telo. Porajata jo guṇa strasti ter poželenje, in kdor je na transcendentalni ravni, bi jo zato moral biti sposoben obvladati. Apaiśunam je lastnost človeka, ki ne išče napak v drugih in ne graja ljudi po nepotrebnem. Če kdo kradljivcu reče, da je kradljivec, to seveda ni iskanje napak, če tako imenuje poštenega človeka, pa je žaljiv, in tako ravnanje je ovira pri duhovnem napredovanju. Hrī je lastnost človeka, ki je zadržan in ne počne obsodbe vrednih stvari. Acāpalam ali odločnost je lastnost tistega, ki se ne vznemirja in ni nikoli razočaran, če mu pri njegovih prizadevanjih spodleti. Če se nam kaj ponesreči, ne bi smeli obžalovati, temveč bi morali potrpežljivo in odločno napredovati po izbrani poti.

Beseda tejas, uporabljena v tem verzu, označuje lastnost kṣatrij. Kṣatriye morajo imeti veliko fizično moč, tako da lahko ščitijo šibke. Kadar je nasilje potrebno, ne bi smeli biti nenasilni. Kdor je sposoben poraziti sovražnika, pa mu lahko v določenih okoliščinah kljub vsemu prizanese. Odpusti mu lahko manjše prestopke.

Śaucam je čistost in se ne nanaša zgolj na um in telo, temveč tudi na človekovo ravnanje. Ta lastnost je pomembna predvsem za trgovce, saj le-ti ne bi smeli trgovati na črno. Nāti-mānitā je osvobojenost od častihlepnosti. To lastnost bi morali imeti śūdre, pripadniki delavskega razreda, ki je v Vedah opisan kot najnižji od štirih družbenih stanov. Śūdre bi morali ostati na svojem položaju in si ne bi smeli prizadevati za ugled in čast, saj jima nista potrebna. Njihova dolžnost je spoštovati višje stanove, in tako bo v družbi vladal red.

Vseh šestindvajset omenjenih odlik je transcendentalnih. Človek jih mora razvijati v skladu s položajem, ki ga ima v sistemu družbenih stanov in duhovnih redov. Vsakdo, kdor kljub težkim materialnim okoliščinam razvije te odlike, lahko postopoma doseže najvišjo stopnjo transcendentalnega spoznanja.

V tem verzu je opisana kraljevska pot v pekel. Demon se izdaja za religioznega in naprednega v duhovni znanosti, vendar pa se ne drži nobenega religioznega načela. Ošaben je ter se nenehno postavlja s svojo učenostjo ali bogastvom. Rad bi, da bi ga drugi častili, in zahteva spoštovanje, čeprav si ga ne zasluži. Ujezi se zaradi vsake malenkosti in njegove besede niso ljubeznive, temveč zelo osorne. Ne ve, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti. Zmeraj deluje svojevoljno in ne priznava nobene avtoritete. Demonske lastnosti ima že ob spočetju, ko je še v maternici. Ko odrašča, prihajajo te pogubne lastnosti vse bolj do izraza.

Gospod Kṛṣṇa je ohrabril Arjuno, rekoč mu, da se ni rodil z demonskimi lastnostmi. Arjunovo sodelovanje v bitki ni temeljilo na demonskih načelih, saj je razmišljal o razlogih za in proti. Pretehtaval je, ali je treba ugledne osebnosti, kot sta Bhīṣma in Droṇa, ubiti ali ne, in torej ni bil okruten ali pa pod vplivom jeze in lažnega ponosa. To pomeni, da ni imel lastnosti demonov. Če kṣatriya, vojak, proži puščice na sovražnika, deluje transcendentalno, če ne opravi svoje dolžnosti, pa je njegovo ravnanje demonsko. Arjuna zato ni imel razloga za zaskrbljenost. Vsakdo, kdor se drži pravil svojega stanu, je na transcendentalni ravni.

Gospod Kṛṣṇa je Arjuni najprej zagotovil, da se je rodil z božanskimi odlikami, zdaj pa mu bo opisal lastnosti demonov. Pogojena živa bitja v tem svetu lahko razdelimo na dve skupini. Tista, ki so rojena z božanskimi odlikami, živijo urejeno, kar pomeni, da se držijo navodil svetih spisov in duhovnega učitelja. Človek mora delovati, kakor narekujejo verodostojni sveti spisi. Takšno delovanje je božansko. Kdor se ne drži navodil svetih spisov, temveč deluje samovoljno, je demon ali asura. Da bi ugotovili, ali je človek demon ali ne, obstaja eno samo merilo: upoštevanje navodil svetih spisov. V vedskih spisih je rečeno, da so tako polbogovi kot demoni potomci Prajāpatija. Edina razlika med njimi je, da eni spoštujejo pravila iz Ved, drugi pa ne.

Vsaka civilizirana družba se že od nekdaj drži določenih religioznih pravil. Med arijci, pripadniki vedske civilizacije, ki so znani kot najbolj civilizirani ljudje, velja vsakdo, kdor se ne drži pravil svetih spisov, za demona. Kot pravi ta verz, demoni ne poznajo pravil, ki jih določajo sveti spisi, pa tudi sicer se jih ne bi držali. Večini so ta pravila neznana, tistim, ki jih poznajo, pa se ne zdi vredno, da bi jih upoštevali. Demoni nimajo vere in niso pripravljeni ravnati po predpisih Ved. Taki ljudje niso čisti ne zunaj ne znotraj. Človek mora poskrbeti, da je njegovo telo zmeraj čisto: redno se mora kopati in briti, si umivati zobe, se preoblačiti itd. Da bi bil čist tudi znotraj, pa se mora nenehno spominjati svetih imen Boga in peti: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Demonom ni mar za pravila o zunanji in notranji čistoči in jih tudi ne upoštevajo.

Obstajajo tudi mnoga pravila o vedenju, ki so zbrana v Manu-saṁhiti, zakoniku za človeško družbo, in podobnih knjigah. Hindujci se ravnajo po Manu-saṁhiti še danes. Na njej so osnovani zakon o dedovanju in nekateri drugi zakoni. Manu-saṁhitā jasno pravi, da ženskam ne bi smeli puščati svobode. To ne pomeni, da bi jih morali zasužnjiti. Ženske so kakor otroci. Otrokom ne dajemo svobode, kar pa ne pomeni, da z njimi ravnamo kakor s sužnji. V današnjem času se demoni ne zmenijo za to pravilo in menijo, da je treba dati ženskam enako svobodo kakor moškim. Toda s tem niso izboljšali družbenega stanja v svetu. Ženska bi morala biti zaščitena v vseh obdobjih življenja. V otroštvu bi jo moral ščititi oče, v mladosti mož, v starosti pa odrasli sinovi. To je po Manu-saṁhiti pravilno družbeno ravnanje. Toda sodobni izobraževalni sistem je na umeten način ustvaril lažno predstavo o vlogi ženske, zaradi katere je zakonska zveza v današnji družbi le še pojem. Tudi morala žensk ni na visoki ravni. Demonom torej ni mar za nikakršna navodila, ki lahko koristijo družbi. Ker ne upoštevajo nasvetov velikih modrecev in se ne držijo pravil, ki so jih postavili le-ti, je družba demonskih ljudi v obžalovanja vrednem stanju.

Po teoriji demonskih ljudi je svet namišljen. Nima vzroka in posledic, niti upravitelja, niti svojega namena. Vse v njem je neresnično. Demoni pravijo, da je vesolje rezultat naključnih reakcij med materialnimi elementi. Ne verjamejo, da je svet ustvaril Bog in da je to storil z določenim namenom. Imajo lastno teorijo, po kateri je svet nastal sam od sebe, in prepričanje, da za njim stoji Bog, se jim zdi neosnovano. Demoni ne razlikujejo med duhom in materijo ter zanikajo obstoj Vrhovnega Duha. Menijo, da ni ničesar razen materije in da je vesolje le gmota nevednosti. Trdijo, da je vse samo praznina in da so stvari, ki jih opažamo, zgolj plod našega zaznavanja v nevednosti. Prepričani so, da je vsa raznolikost pojavna oblika nevednosti, in jo primerjajo s podobami iz sanj, ki v resnici ne obstajajo. Ko se prebudimo, uvidimo, da smo samo sanjali. Čeprav demoni zatrjujejo, da je življenje zgolj sen, pa ga zelo vešče uživajo. Namesto da bi si poskušali pridobiti znanje, se bolj in bolj pogrezajo v svoj sanjski svet. Mislijo, da je otrok samo rezultat spolnega odnosa med moškim in žensko in da na podoben način tudi svet nastane brez prisotnosti duše. Prepričani so, da so živa bitja produkt spajanja materialnih elementov in da duša sploh ne obstaja. Kakor se številna živa bitja brez vzroka pojavijo iz kapelj znoja ali iz mrtvih teles, tako so vsi organizmi nastali s spajanjem materialnih elementov, ki sestavljajo vesolje. Edini vzrok vesolja je potemtakem materialna narava. Demoni ne verjamejo Kṛṣṇi, ki v Bhagavad-gīti pravi: mayādhyakṣeṇa prakṛtiḥ sūyate sa-carācaram – „Ves materialni svet deluje pod Mojim nadzorom.“ Njihovo znanje o stvarjenju sveta torej ni popolno. Vsak od njih ima svojo teorijo o njem. Menijo, da so vsa tolmačenja svetih spisov enako dobra, saj ne verjamejo v verodostojno razlago religioznih knjig.

Demoni bodo s svojim delovanjem povzročili uničenje sveta. Zato Gospod tu pravi, da so neinteligentni. Čeprav materialisti nimajo nobene predstave o Bogu, si domišljajo, da so na poti napredka, po besedah Bhagavad-gīte pa so povsem oropani inteligence in zdravega razuma. Do skrajnosti bi radi uživali materialni svet in si zato ves čas izmišljajo nove načine zadovoljevanja čutov. Svoje materialistične izume imajo za znak napredka človeške civilizacije, toda ljudje so zaradi njih bolj in bolj nasilni ter okrutni, tako do živali kot do soljudi. Ne vedo, kako naj se vedejo drug do drugega. Ubijanje živali je med demonskimi ljudmi zelo razširjeno. Demoni so sovražniki sveta, saj bodo nazadnje iznašli zlo, ki bo vzrok vsesplošnega uničenja. Ta verz posredno napoveduje iznajdbo atomskega orožja, na katero je današnji svet tako ponosen. Vsak trenutek pa lahko izbruhne atomska vojna in opustoši svet. Kot je rečeno v tem verzu, je edini namen takih iznajdb uničiti svet. Izum atomskega orožja je posledica človekove brezbožnosti. Takšno orožje svetu ne more prinesti niti miru niti blaginje.

Ta verz opisuje naravo demonov. Poželenje takih ljudi je nenasitno. Njihove nepotešljive želje po materialnem uživanju rastejo iz dneva v dan. Ker so navezani na minljivo, so zmeraj polni tesnobe, pa vendar se pod vplivom iluzije še naprej oklepajo istega delovanja. Ker nimajo znanja, ne uvidijo, da gredo v napačno smer. Ker verjamejo v minljive stvari, si ustvarijo lastnega boga in ga slavijo s himnami, ki so jih sami sestavili. Posledica tega je, da jih vse bolj mikata spolno uživanje in materialno bogastvo. V zvezi s tem je zelo pomembna beseda aśuci-vratāḥ, „nečiste zaobljube“. Demone zanimajo samo meso, vino, ženske in igre na srečo. To so njihove nečiste navade, aśuci. Gnani od ponosa in namišljenega ugleda si izmišljajo religiozna načela, ki niso v skladu s predpisi Ved. Taki demoni so najbolj zaničevanja vredni ljudje, pa vendar jim svet na umeten način ustvarja slavo. Čeprav drsijo proti peklu, so prepričani, da stopajo po poti napredka.

Demoni mislijo, da je čutno uživanje najvišji cilj življenja, in o tem so prepričani do same smrti. Ne verjamejo niti v posmrtno življenje niti v to, da živo bitje skladno s svojo karmo ali delovanjem v tem svetu dobiva različna telesa. Njihovim načrtom ni konca. Kujejo jih drugega za drugim, vendar nobenega od njih ne uresničijo. Nekoč smo srečali človeka s tako demonsko miselnostjo, ki je celo tik pred smrtjo prosil zdravnika, naj mu podaljša življenje za štiri leta, saj še ni uresničil vseh svojih načrtov. Taki neumneži ne vedo, da jim zdravniki ne morejo podaljšati življenja niti za trenutek. Smrt pride in se ne ozira na naše želje. Zakoni narave živemu bitju ne pustijo uživati niti sekundo dalj, kot mu je odmerjeno.

Demoni ne verjamejo ne v Boga ne v Naddušo v srcu, in samo da bi zadovoljili čute, delujejo na vse mogoče grešne načine. Ne vedo, da v njihovem srcu prebiva priča vseh njihovih dejanj. Nadduša opazuje delovanje individualne duše. Upaniṣade primerjajo ti dve duši z dvema pticama, ki sedita na istem drevesu. Ena je dejavna ter zoba sladke in grenke plodove drevesa, druga pa jo opazuje. Toda ker demoni ne poznajo Ved in nimajo vere, mislijo, da lahko počnejo vse, kar jim bo prineslo čutne užitke. Za posledice takega delovanja jim ni mar.

Demonovim željam po denarju ni konca. Brezmejne so. Demon razmišlja samo o tem, kolikšno je njegovo trenutno premoženje in kako bi ga lahko v prihodnosti še povečal. Da bi uresničil svoje načrte, se brez obotavljanja loti katere koli grešne dejavnosti, in da bi užival v prepovedanih stvareh, trguje na črni borzi. Ponaša se s svojo posestjo, družino, hišo, bančnim računom in vsem drugim imetjem ter nenehno razmišlja, kako bi lahko svoje premoženje še povečal. Zaverovan je v lastno moč in ne ve, da je vse njegovo bogastvo rezultat njegovih preteklih dobrih del. Dobil je priložnost, da si ga nakopiči, ne zaveda pa se, da so vzroki za to v njegovi preteklosti. Prepričan je, da si je bogastvo pridobil z lastnim trudom. Demon verjame v lastne sposobnosti, ne pa v zakon karme, po katerem se človek rodi v pomembni družini ter postane bogat ali učen ali zelo lep zaradi svojih dobrih del iz preteklosti. Demoni mislijo, da se vse to zgodi slučajno in da je odvisno od posameznikovih sposobnosti. Ne vedo, da so razlike v položaju, lepoti in izobrazbi ljudi posledica delovanja določenih zakonov. Vsakogar, ki postane njihov tekmec, imajo za sovražnika. Na svetu je mnogo demonov in vsi so sovražni drug drugemu. Sovraštvo sčasoma postaja globlje in globlje – začne se med posamezniki, potem pa zajame družine, skupnosti in cele narode. Zato po vsem svetu nenehno prihaja do sporov, vojn in sovražnosti.

Vsak demon misli, da lahko živi ne oziraje se na druge. Ponavadi se ima za Vrhovnega Boga in svojim privržencem pridiga: „Zakaj iščete Boga naokrog? Vi sami ste Bog! Delajte, kar vas je volja. Ne verjemite v Boga. Zavrzite Ga. Bog je mrtev.“ Tako pridigajo demoni.

Čeprav demon vidi, da so nekateri ljudje prav tako bogati in vplivni kakor on sam ali pa še celo bolj, je kljub vsemu prepričan, da ni na svetu nikogar, ki bi bil bogatejši ali vplivnejši od njega. Ne verjame, da lahko doseže višje planete samo z opravljanjem yajñe ali žrtvovanja. Poskuša si izmisliti lastno yajño in izumiti mehansko sredstvo, s katerim bi lahko dosegel vse višje planete. Najboljši primer takega demona je Rāvaṇa, ki je svojim podanikom razglasil, da bo zgradil stopnišče, po katerem bo lahko vsakdo prišel do rajskih planetov brez opravljanja v Vedah predpisanih žrtvovanj. V današnjem času poskušajo Rāvaṇi podobni demoni doseči višje planetne sisteme z mehanskimi sredstvi. To so primeri ljudi pod vplivom iluzije, zaradi katere drsijo proti peklu, ne da bi se tega sploh zavedali. V zvezi s tem je zelo pomembna sanskrtska beseda moha-jāla. Jāla pomeni „mreža“. Kakor za ribe, ujete v mrežo, tudi za demone ni poti na prostost.

Demoni – ljudje, ki mislijo, da so središče sveta, in zavračajo avtoriteto svetih spisov – včasih opravljajo tako imenovane religiozne obrede in žrtvovanja. Ker ne priznavajo nobene avtoritete, so zelo predrzni. To je posledica iluzije, ki jo porodita bogastvo in namišljen ugled. Taki demoni se včasih postavijo v vlogo pridigarjev, zavajajo ljudi in zaslovijo kot religiozni reformatorji ali inkarnacije Boga. Opravljajo tako imenovana žrtvovanja, obožujejo polbogove ali pa si izmislijo lastnega Boga. Navadni ljudje jih razglašajo za bogove in jih častijo, nespametni pa jih imajo za globoko religiozne in izvedene v duhovnem znanju. Demon si nadene oblačilo sannyāsīja in tako oblečen počne same neumnosti. Človek v redu odpovedi mora v resnici upoštevati številne omejitve. Toda demoni se zanje ne zmenijo. Mislijo, da si lahko vsakdo izmisli svojo pot in da ni predpisane poti do samospoznanja, katere bi se morali držati. V zvezi s tem je posebej pomembna beseda avidhi-pūrvakam, ki pomeni neupoštevanje pravil. Takšno ravnanje je posledica nevednosti in iluzije.

Demoni nenehno zavračajo vrhovno oblast Boga in ne verjamejo besedam svetih spisov. Imajo sovražen odnos do razodetih spisov in do samega dejstva, da Vsevišnja Božanska Osebnost obstaja. Vzrok za to so njihov namišljen ugled ter bogastvo in moč, ki so si ju pridobili. Demoni se ne zavedajo, da s sedanjim življenjem oblikujejo svoje naslednje življenje. Zato so sovražniki tako samih sebe kot tudi drugih živih bitij. Nasilni so do teles drugih in do lastnega telesa. Ker so oropani znanja, se nočejo pokoriti vrhovni oblasti Božanske Osebnosti. Sovražni do svetih spisov in Vsevišnje Božanske Osebnosti navajajo lažne argumente, s katerimi bi radi dokazali, da Bog ne obstaja, in zanikali avtoriteto svetih spisov. Domišljajo si, da so neodvisni in da lahko delajo, kar jih je volja. Prepričani so, da jim po moči, vplivu in bogastvu na svetu ni enakega ter da lahko zato počno, kar se jim zljubi, pa jim tega nihče ne more preprečiti. Če jim pride na pot sovražnik, ki bi jim lahko onemogočil čutno uživanje, ves čas razmišljajo o tem, kako naj ga z lastnimi močmi uničijo.

Iz tega verza je razvidno, da individualna duša dobi določeno materialno telo po volji Vsevišnjega. Demonu ni treba priznavati Gospodove vrhovne oblasti in ravna lahko povsem svojevoljno, toda o njegovem naslednjem življenju bo odločil Vsevišnji Gospod, in ne on sam. V tretjem spevu Śrīmad-Bhāgavatama je opisano, kako se individualna duša po smrti znova znajde v maternici, kjer dobi telo, kakršno ji dodelijo višje sile. Zato je materialni svet naseljen s tako raznolikimi življenjskimi vrstami – žuželkami, zvermi, ljudmi in tako dalje. Vsa ta raznolikost ni rezultat naključja, temveč stvaritev višje sile. Za demone je v tem verzu jasno rečeno, da se življenje za življenjem rojevajo v demonskih družinah in tako ostajajo zavistni in najnižji med ljudmi. Taki demonski ljudje so v oblasti poželenja ter so zmeraj nasilni, polni sovraštva in nečisti. Razna lovska plemena, ki živijo v džunglah, spadajo med demonske življenjske vrste.

Za Boga je rečeno, da je vsemilosten, ampak iz tega verza lahko vidimo, da demonom nikoli ne izkaže milosti. Ta verz jasno pravi, da so demoni življenje za življenjem prisiljeni vstopiti v maternice demonskih žensk, in ker ne dobijo milosti Vsevišnjega Gospoda, tonejo niže in niže ter se na koncu znajdejo v telesih mačk, psov in svinj. Tukaj je jasno rečeno, da ni skoraj nobene možnosti, da bi kdaj koli dobili Božjo milost. Tudi Vede pojasnjujejo, da demoni postopoma tonejo in se nazadnje rodijo v telesih psov in svinj. Zdaj bi lahko kdo porekel, da Boga ne bi smeli razglašati za vsemilostnega, če pa ni milosten do demonov. V odgovor na to lahko navedemo Vedānta-sūtro, ki pravi, da Vsevišnji Gospod ne sovraži nikogar. Ko asure (demone) pahne v najnižje življenjske oblike, je to prav tako Njegova milost. Včasih Vsevišnji Gospod asure ubije in tudi to je dobro zanje. V Vedah je namreč rečeno, da vsakdo, kogar ubije Vsevišnji Gospod, doseže osvoboditev. V zgodovini je bilo veliko takih asur (Rāvaṇa, Kaṁsa, Hiraṇyakaśipu), zaradi katerih se je Gospod pojavil v različnih inkarnacijah, samo da bi jih ubil. Asure lahko torej dobijo Božjo milost, če imajo to srečo, da jih Gospod osebno ubije.

Tu je opisan začetek demonskega življenja. Živo bitje poskuša potešiti svoje poželenje, ko pa se mu to ne posreči, v njem vstaneta jeza in pohlep. Razumen človek, ki ne želi zdrsniti v demonske življenjske vrste, bi se moral izogniti tem trem sovražnikom, saj lahko dušo tako zatrejo, da se nikoli več ne bo mogla rešiti iz materialnega sveta.

Človek se mora zelo paziti svojih treh sovražnikov: poželenja, jeze in pohlepa. Bolj ko jih prežene iz sebe, bolj čist postane. Potem se je sposoben držati pravil iz Ved. Z upoštevanjem načel, ki usmerjajo človekovo življenje, postopoma doseže duhovno spoznanje. Če se mu posreči, da s to metodo razvije zavest Kṛṣṇe, bo zagotovo dosegel cilj življenja. Vede predpisujejo, kako moramo delovati, da bi se očistili. Metoda temelji na odpravljanju poželenja, pohlepa in jeze. Z razvijanjem znanja o tej metodi lahko dosežemo najvišjo stopnjo samospoznanja. Popolnost samospoznanja je vdano služenje Gospodu. Pogojena duša, ki gre po poti vdanega služenja, nedvomno doseže osvoboditev. Vedska družba je zato razdeljena na štiri stanove (kaste) in štiri duhovne redove. Za vsako kasto in vsak duhovni red veljajo določena pravila, in kdor se jih drži, se samodejno dvigne do najvišje stopnje duhovnega spoznanja. Takrat lahko brez dvoma doseže osvoboditev.

Kot je bilo že opisano, življenje različnih družbenih razredov in duhovnih redov usmerjajo predpisi śāster (śāstra-vidhi). Teh predpisov bi se morali vsi držati. Kdor jih krši ter po nareku poželenja, pohlepa in želja deluje svojevoljno, nikoli ne doseže popolnosti. Z drugimi besedami, kdor ta pravila teoretično pozna, vendar jih pri svojem delovanju ne upošteva, velja za najnižjega med ljudmi. Ko živo bitje dobi človeško telo, mora biti razumno in upoštevati predpise svetih spisov, saj lahko tako doseže popolnost. Kdor se ne ravna po njih, se spusti v nižje življenjske oblike. Toda tudi če se človek drži vseh pravil in moralnih načel, vendar na koncu ne spozna Vsevišnjega Gospoda, je vse njegovo znanje ničvredno. In tudi če priznava obstoj Boga, noče pa Mu služiti, njegov trud ne obrodi sadu. Zato moramo postopoma razviti zavest Kṛṣṇe in se dvigniti na raven vdanega služenja. To je edina pot do najvišje popolnosti.

V tem verzu je zelo pomembna beseda kāma-kārataḥ. Človek, ki namerno krši pravila svetih spisov, deluje po nareku poželenja. Čeprav pozna vse prepovedi, se ne zmeni zanje. Temu pravimo svojevoljno delovanje. Ve, kako bi moral delovati, pa vendar deluje po svoje. Zato pravimo, da je svojevoljen. Tak človek ne uide kazni Vsevišnjega Gospoda in ne more doseči popolnosti, ki je cilj človeškega življenja. Človeško življenje je posebej namenjeno očiščenju. Kdor se ne drži pravil svetih spisov, se ne more niti očistiti niti doseči prave sreče.

Kot je bilo rečeno v petnajstem poglavju, so vsa pravila Ved namenjena temu, da človeku omogočijo spoznati Kṛṣṇo. Kdor si s proučevanjem Bhagavad-gīte pridobi znanje o Kṛṣṇi ter postane zavesten Kṛṣṇe in Mu začne vdano služiti, je dosegel popolnost v znanju iz vedske književnosti. Gospod Caitanya Mahāprabhu nam je dal zelo lahko metodo za dosego te popolnosti. Ljudem je naročil, naj samo pojejo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, služijo Gospodu ter uživajo ostanke Božanstvu darovane hrane. Kdor se neposredno posveti tem dejavnostim vdanega služenja, je zagotovo proučil že vse vedske spise in v popolnosti spoznal njihov smisel. Da bi navadni ljudje, ki niso zavestni Kṛṣṇe in Mu ne služijo, ravnali pravilno, pa morajo seveda upoštevati predpise Ved. Teh predpisov se morajo držati brez ugovarjanja. To pomeni upoštevati śāstre ali svete spise. Śāstre nimajo štirih pomanjkljivosti, ki jih najdemo v pogojeni duši. Ta ima nepopolne čute, rada vara, dela napake in je v oblasti iluzije. Zaradi teh štirih glavnih pomanjkljivosti ni pristojna za postavljanje pravil. Śāstre nimajo nobene od teh pomanjkljivosti, zato se svetniki, ācārye in velike duše dosledno držijo v njih zapisanih predpisov.

V Indiji je veliko šol duhovnega spoznavanja in razdelimo jih lahko na dve glavni skupini: impersonalistične in personalistične. Tako impersonalisti kot personalisti živijo po načelih Ved. Kdor se ne drži načel svetih spisov, ne more doseči popolnosti. Človek, ki dejansko pozna smisel śāster, velja zato za velikega srečneža.

Zavračanje načel, ki vodijo do spoznanja Vsevišnje Božanske Osebnosti, je vzrok vseh padcev v človeški družbi. To je največja napaka, ki jo lahko zagreši človek, in zaradi nje nam māyā, materialna energija Vsevišnje Božanske Osebnosti, stalno zadaja trpljenje treh vrst. Materialno energijo sestavljajo tri guṇe materialne narave. Da bi se nam odprla pot do razumevanja Vsevišnjega Gospoda, se moramo dvigniti vsaj do guṇe vrline. Kdor ne doseže guṇe vrline, ostane pod vplivom nevednosti in strasti, ki sta vzrok demonskega življenja. Ljudje v guṇah strasti in nevednosti se posmehujejo svetim spisom, svetim ljudem in pravilnemu razumevanju Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ne držijo se navodil duhovnega učitelja in se ne zmenijo za predpise svetih spisov. Tudi potem, ko slišijo o izjemnosti vdanega služenja, jih le-to ne zanima. Raje si izmišljajo lastne poti duhovnega napredka. To so nekatere od pomanjkljivosti človeške družbe, ki vodijo k demonskemu življenju. Kdor sprejme vodstvo pravega, verodostojnega duhovnega učitelja, ki zna človeka usmeriti na pot duhovnega napredka, pa doseže popolnost.