Narava, uživalec in zavest

Arjuna je prosil Kṛṣṇo, naj ga pouči o prakṛti (naravi), puruṣi (uživalcu), kṣetri (polju delovanja), kṣetra-jñi (njegovem poznavalcu) ter o znanju in predmetu spoznavanja. Kṛṣṇa mu je pojasnil, da materialnemu telesu pravimo polje delovanja, tistemu, ki telo pozna, pa poznavalec polja. Telo je polje delovanja pogojene duše, ki, ujeta v materialni svet, poskuša gospodovati materialni naravi. Glede na to, kako velika je njena sposobnost gospodovanja, dobi ustrezno polje delovanja. To polje je telo. In kaj je telo? Telo sestavljajo čutila. Pogojena duša si želi zadovoljevati čute in glede na svojo zmožnost čutnega uživanja dobi primerno telo ali polje delovanja. Telesu pravimo zato kṣetra ali polje delovanja pogojene duše. Živo bitje v telesu je kṣetra-jña, poznavalec polja, in se ne bi smelo enačiti s poljem. Razlike med poljem delovanja (telesom) in njegovim poznavalcem (poznavalcem telesa) ni težko razumeti. Vsak človek lahko vidi, da se je od otroštva do starosti njegovo telo zelo spremenilo, da pa sam kljub temu ostaja ista oseba. Poznavalec polja delovanja se torej razlikuje od samega polja. Pogojeno živo bitje lahko tako razume, da se razlikuje od telesa. Na začetku Bhagavad-gīte je rečeno, da je živo bitje ujeto v telo (dehino 'smin), in da se telo spreminja: iz telesa dojenčka postane telo dečka, zatem telo mladeniča in nazadnje telo starca, njegov lastnik pa se zaveda teh telesnih sprememb. Jasno je torej, da je lastnik telesa kṣetra-jña. Včasih si mislimo: „Jaz sem srečen“, „Jaz sem moški“, „Jaz sem ženska“, „Jaz sem pes“, „Jaz sem mačka“. To so poimenovanja poznavalčevega telesa, toda sam poznavalec se razlikuje od njega. V vsakodnevnem življenju uporabljamo mnoge stvari, kot so obleka ipd., pa vendar vemo, da se razlikujemo od njih. Če se malo zamislimo, lahko spoznamo, da se razlikujemo tudi od telesa. Jaz, vi in vsakdo, kdor je lastnik telesa, je kṣetra-jña ali poznavalec polja delovanja, telo pa je kṣetra, sámo polje delovanja.

Prvih šest poglavij Bhagavad-gīte govori o poznavalcu telesa (živem bitju) in o tem, kako lahko le-ta spozna Vsevišnjega Gospoda. Predmet srednjih šestih poglavij Bhagavad-gīte sta Vsevišnja Božanska Osebnost ter odnos med individualno dušo in Naddušo v vdanem služenju. V teh poglavjih sta jasno opredeljena nadrejen položaj Vsevišnje Božanske Osebnosti in podrejen položaj individualne duše. Živa bitja so v vseh okoliščinah podrejena Gospodu, in če na to pozabijo, trpijo. Tista od njih, ki postanejo zaradi svojih pobožnih del razsvetljena, se obrnejo na Vsevišnjega Gospoda iz različnih razlogov: ker so nesrečna, ker so v denarni stiski, iz radovednosti ali pa z željo po znanju. To je prav tako opisano v Bhagavad-gīti. V naslednjih poglavjih, od trinajstega naprej, pa bo pojasnjeno, kako pride živo bitje v stik z materialno naravo in kako mu da Vsevišnji Gospod možnost, da s pomočjo različnih metod, kot so delovanje brez želje po uživanju, pridobivanje znanja in vdano služenje, doseže osvoboditev. Čeprav se živo bitje povsem razlikuje od materialnega telesa, nekako postane povezano z njim, kar bo prav tako še razloženo.

Pri proučevanju telesa in poznavalca telesa ter duše in Nadduše se srečamo s tremi temami. To so Gospod, živo bitje in materija. V vsakem polju delovanja, v vsakem telesu, prebivata dve duši: individualna duša in Nadduša. Ker je Nadduša popolna emanacija Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇa pojasnjuje: „Jaz sem prav tako poznavalec, vendar ne le enega telesa, temveč vseh teles. V vsakem od njih prebivam kot Paramātmā ali Nadduša.“

Kdor natančno prouči polje delovanja in njegovega poznavalca, kot sta opisana v Bhagavad-gīti, si pridobi znanje.

Gospod pravi: „Jaz sem poznavalec polja delovanja v vsakem posameznem telesu.“ Posameznik lahko pozna lastno telo, znanja o drugih telesih pa nima. Vsevišnji Gospod, ki kot Nadduša prebiva v vseh telesih, pa ve vse o njih. Gospod pozna vsa telesa vseh raznolikih življenjskih vrst. Kraljev podanik lahko ve vse o svojem koščku zemlje, kralj pa ne pozna zgolj lastne palače, temveč vso posest vsakega od podanikov. Na podoben način je živo bitje lastnik enega samega telesa, Vsevišnji Gospod pa je lastnik vseh teles. Kakor je kralj glavni lastnik kraljestva, podanik pa njegov podrejeni lastnik, tako je Vsevišnji Gospod glavni lastnik vseh teles.

Telo sestavljajo čutila. Vsevišnji Gospod se imenuje Hṛṣīkeśa, kar pomeni „nadzornik čutov“. Gospod je glavni nadzornik čutov, kakor je kralj glavni nadzornik vsega dogajanja v državi, medtem ko so njegovi podaniki podrejeni nadzorniki. „Jaz sem prav tako poznavalec polja delovanja,“ pravi Gospod. To pomeni, da je Gospod vrhovni poznavalec. Individualna duša pozna samo lastno telo. V Vedah je rečeno:

Telesu pravimo kṣetra. V njem prebivata lastnik telesa ter Vsevišnji Gospod, ki pozna tako telo kakor tudi njegovega lastnika. Zato je rečeno, da je Gospod poznavalec vseh polj delovanja. Tako je opisana razlika med poljem delovanja, njegovim poznavalcem in poznavalcem vseh polj. Popolno znanje o naravi telesa, individualne duše in Nadduše se v Vedah imenuje jñāna. Tako pravi Gospod Kṛṣṇa. Kdor ve, da sta duša in Nadduša eno, pa vendar različni, ima popolno znanje. Znanje tistega, ki ne razume polja delovanja in njegovega poznavalca, pa je nepopolno. Živo bitje mora spoznati položaj prakṛti (narave), puruṣe (uživalca narave) in īśvare (poznavalca, ki vlada naravi ter individualni duši in ju nadzoruje). Njihove vloge moramo dobro razlikovati, kakor moramo razlikovati med slikarjem, sliko in slikarskim stojalom. Materialni svet, ki predstavlja polje delovanja, je narava, uživalec narave je živo bitje, nad njima pa je vrhovni upravitelj, Božanska Osebnost. Iz Ved (Śvetāśvatara Upaniṣada 1.12) izvemo: bhoktā bhogyaṁ preritāraṁ ca matvā / sarvaṁ proktaṁ tri-vidhaṁ brahmam etat. Obstaja troje pojmovanj Brahmana: prakṛti je Brahman kot polje delovanja, jīva (individualna duša) je prav tako Brahman in poskuša gospodovati materialni naravi, in tudi tisti, ki ju nadzoruje, je Brahman; slednji je dejansko gospodar.

V tem poglavju bo pojasnjeno tudi, da je eden od dveh poznavalcev polja delovanja zmotljiv, drugi pa ne. Eden je gospodar, drugi pa mu je podrejen. Kdor trdi, da sta ta dva poznavalca polja delovanja identična, nasprotuje Vsevišnji Božanski Osebnosti, ki v tem verzu zelo jasno pravi: „Jaz sem prav tako poznavalec polja delovanja.“ Kdor zamenja vrv za kačo, je v nevednosti. Telesa so različnih vrst in imajo različne lastnike. Ker ima vsaka duša individualno zmožnost gospodovanja materialni naravi, obstajajo različna telesa. V vsakem od njih pa prebiva tudi Vsevišnji Gospod, ki nadzoruje živo bitje. Pomenljiva je beseda ca, ki po mnenju Śrīla Baladeve Vidyābhūṣaṇe izraža celoto materialnih teles. Kṛṣṇa je Nadduša, ki skupaj z individualno dušo prebiva v vsakem telesu. Kṛṣṇa tu jasno pravi, da je Nadduša gospodar tako polja delovanja kakor tudi omejenega uživalca v njem.

Gospod bo Arjuni opisal naravo polja delovanja in njegovega poznavalca. Človek bi moral poznati ustroj materialnega telesa, vedeti, katere snovi ga sestavljajo, pa tudi pod čigavim nadzorom deluje, kako se spreminja, od kod prihajajo spremembe, kateri so vzroki zanje, kaj je končni cilj individualne duše in kakšna je njena prava narava. Poznati bi moral tudi razliko med individualno dušo in Naddušo, njune vplive na polje delovanja, njune zmožnosti itd. Vse to spoznamo, če razumemo Bhagavad-gīto, kot jo podaja Vsevišnja Božanska Osebnost. Paziti pa moramo, da Vsevišnjega Gospoda, ki prebiva v vsakem telesu, ne poistimo z individualno dušo, jīvo. To je, kakor bi enačili mogočnega in nemočnega.

Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, je največji poznavalec tega znanja. Kakor veliki učenjaki in priznani učitelji pa tudi On navaja velike osebnosti iz preteklosti. Kṛṣṇa razsvetljuje to izredno sporno vprašanje o dvojnosti in nedvojnosti duše in Nadduše s sklicevanjem na Vedānto, avtoritativni sveti spis. „Tako pravijo razni modreci,“ pojasnjuje na začetku. Poleg samega Gospoda je velik modrec tudi Vyāsadeva, avtor Vedānta-sūtre, v kateri je dvojnost duše in Nadduše dovršeno razložena. Vyāsadevov oče Parāśara, ki je prav tako velik modrec, v svoji religiozni razpravi piše: ahaṁ tvaṁ ca tathānye .... – „Vi, jaz in druga živa bitja smo vsi transcendentalni, čeprav bivamo v materialnih telesih. Zdaj smo skladno s svojo karmo prišli pod vpliv treh guṇ materialne narave, zato smo nekateri na višjih, nekateri pa na nižjih položajih. Vzrok za obstoj višjih in nižjih življenjskih oblik, ki jih opažamo kot nešteta živa bitja, je nevednost. Nadduša, ki nikoli ne pade s Svojega položaja, pa je transcendentalna in ni pod vplivom treh guṇ materialne narave.“ Izvorne Vede, predvsem Kaṭha Upaniṣada, prav tako ločujejo dušo, Naddušo in telo. To so pojasnili mnogi veliki modreci, med katerimi je glavni Parāśara.

Beseda chandobhiḥ se nanaša na vedske spise. Taittirīya Upaniṣada, na primer, ki je del Yajur Vede, opisuje materialno naravo, živo bitje in Vsevišnjo Božansko Osebnost.

Kṣetra je, kot že rečeno, polje delovanja, kṣetra-jña pa sta individualno živo bitje in vrhovno živo bitje. Taittirīya Upaniṣada (2.5) pravi: brahma pucchaṁ pratiṣṭhā. Ena od pojavnih oblik energije Vsevišnjega Gospoda je anna-maya, pod vplivom katere se živo bitje zave svoje odvisnosti od hrane. To je materialistično razumevanje Vsevišnjega. Zatem, ko živo bitje spozna Vrhovno Absolutno Resnico v hrani, lahko na naslednji stopnji, imenovani prāṇa-maya, zazna prisotnost te iste Absolutne Resnice v simptomih življenja in življenjskih oblikah. Na stopnji jñāna-maye njegovo spoznanje preseže razumevanje simptomov življenja in zajame razumevanje procesov mišljenja, čustvovanja in hotenja. Sledi stopnja spoznanja Brahmana, ki ji pravimo vijñāna-maya. Na tej stopnji živo bitje razlikuje med umom in simptomi življenja ter samim seboj. Naslednja, najvišja stopnja pa je ānanda-maya, na kateri živo bitje spozna, da je po naravi polno blaženosti. Spoznavanje Brahmana ima torej pet stopenj, ki se imenujejo brahma puccham. Prve tri, anna-maya, prāṇa-maya in jñāna-maya, so povezane s poljem delovanja živih bitij. Vsevišnji Gospod, ki Mu pravimo ānanda-maya, pa je nad vsemi polji delovanja. V Vedānta-sūtri je Vsevišnji opisan z besedami ānanda-mayo 'bhyāsāt: Vsevišnji Gospod je po naravi poln transcendentalne blaženosti. Da bi jo užil, manifestira Svojo energijo v obliki vijñāna-maye, prāṇa-maye, jñāna-maye in anna-maye. V polju delovanja velja za uživalca živo bitje, ānanda-maya pa se razlikuje od njega. Če se živo bitje odloči uživati tako, da se poveže z ānanda-mayo, doseže popolnost. To je pravilno razumevanje Vsevišnjega Gospoda kot vrhovnega poznavalca polja delovanja, živega bitja kot podrejenega poznavalca in narave polja delovanja. To znanje si je mogoče pridobiti s proučevanjem Vedānta-sūtre oziroma Brahma-sūtre.

Ta verz pravi, da so reki Brahma-sūtre zelo sistematično razvrščeni glede na vzrok in posledico. Nekatere od sūter ali rekov so: na viyad aśruteḥ (2.3.2), nātmā śruteḥ (2.3.18) in parāt tu tac-chruteḥ (2.3.40). Prvi rek omenja polje delovanja, drugi živo bitje, tretji pa Vsevišnjega Gospoda, summum bonum med vsemi raznolikimi vrstami živih bitij.

Vsi avtoritativni viri – veliki modreci, vedske himne in reki Vedānta-sūtre – soglašajo glede sestavnih elementov materialnega sveta. To so zemlja, voda, ogenj, zrak in eter ali pet elementov grobe materije (mahā-bhūta). Sledijo lažni ego, inteligenca in tri guṇe materialne narave v nepojavnem stanju. Potem je tu pet čutov za pridobivanje znanja: oči, ušesa, nos, jezik in koža, ter pet čutov za delovanje: glas, noge, roke, zadnjik in spolni organi. Nad čuti je um, ki je znotraj in mu lahko zato rečemo notranji čut. Skupaj z umom obstaja torej enajst čutov. Sledi pet predmetov čutne zaznave: vonj, okus, oblika, dotik in zvok. Celoti teh štiriindvajsetih elementov pravimo polje delovanja. Kdor jih temeljito prouči, bo zelo dobro razumel polje delovanja. Zatem so tu poželenje, sovraštvo, sreča in nesreča, ki so rezultat medsebojnih vplivov elementov polja delovanja ter odraz petih elementov grobe materije, iz katerih sestoji fizično telo. Simptomi življenja, katere opažamo kot zavest, in prepričanja so odraz subtilnega telesa (uma, ega in inteligence). Ti elementi subtilne materije so prav tako del polja delovanja.

Pet elementov grobe materije je grob odraz lažnega ega, le-ta pa predstavlja prvotni stadij lažnega ega, kateremu Vede pravijo materialistični nazor ali tāmasa-buddhi, inteligenca v guṇi nevednosti. Ta predstavlja tri guṇe materialne narave v njihovem nepojavnem stanju, v katerem se imenujejo pradhāna.

Kdor bi rad natančno poznal štiriindvajset elementov telesa in njihove medsebojne vplive, mora podrobneje proučiti to filozofijo. V Bhagavad-gīti so opisani le na kratko.

Telo je spoj vseh naštetih elementov in je podložno šestim spremembam: rodi se, raste, nekaj časa obstaja, proizvede stranske produkte, se postara in nazadnje umre. Polje delovanja je torej minljivo in materialno ter se razlikuje od kṣetra-jñe, poznavalca in lastnika polja delovanja.

Manj inteligentni ljudje včasih mislijo, da je pridobivanje tega znanja rezultat medsebojnih vplivov sestavin polja delovanja. V resnici pa je to pravi način pridobivanja znanja. Z negovanjem tega znanja je mogoče doseči Absolutno Resnico. Kot že rečeno, to znanje ni rezultat medsebojnih vplivov štiriindvajsetih materialnih elementov. Ravno narobe, živemu bitju omogoča, da se reši ujetosti v te elemente. Utelešena duša je ujeta v telo – kletko iz štiriindvajsetih elementov – pot do znanja, kot jo opisujejo ti verzi, pa ji odpira pot na prostost. Najpomembnejši element pri pridobivanju znanja je omenjen v prvi vrstici enajstega verza. Mayi cānanya-yogena bhaktir avyabhicāriṇī: končni rezultat znanja je čisto vdano služenje Gospodu. Če se človek ne posveti ali pa se ni sposoben posvetiti transcendentalnemu služenju Gospodu, ostalih devetnajst elementov znanja nima posebne vrednosti. Kdor se posveti vdanemu služenju, ki vodi do popolne zavesti Kṛṣṇe, pa si samodejno pridobi še ostale naštete lastnosti. V Śrīmad-Bhāgavatamu (5.18.12) je rečeno: yasyāsti bhaktir bhagavaty akiñcanā sarvair guṇais tatra samāsate surāḥ. V tistem, ki vdano služi Gospodu, se razvijejo vse dobre lastnosti, iz katerih sestoji znanje. Za vsakogar je izjemno pomembno, da sprejme duhovnega učitelja, kar je omenjeno v osmem verzu. Ta korak je bistven celo za tistega, ki je že na poti vdanega služenja. Transcendentalno življenje se začne, ko človek sprejme verodostojnega duhovnega učitelja. Vsevišnja Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa, tu jasno pravi, da je ta metoda resnična pot do znanja. Vse, kar je proizvod uma, pa je nesmisel.

Sestavni elementi znanja, našteti v teh verzih, so natančneje opisani v nadaljevanju. Ponižen je, kdor nima želje po slavi in časti. Zaradi materialističnega pojmovanja življenja so ljudje zelo željni časti, za tistega, ki ima popolno znanje in se zato zaveda, da se razlikuje od telesa, pa sta tako čast kakor sramota, povezani s telesom, nepomembni. Po tem materialnem slepilu ne bi smeli stremeti. Ljudje, ki bi radi zasloveli kot religiozni, se včasih brez razumevanja religioznih načel pridružijo kakšni skupini, katere člani se takih načel ne držijo, in se potem želijo uveljaviti kot religiozni vodje. Da bi ugotovili, koliko smo pravzaprav napredovali v poznavanju duhovne znanosti, se moramo preizkusiti. Za merilo napredka lahko vzamemo lastnosti iz teh verzov.

Za nenasilnega navadno velja, kdor ne ubija drugih in jim ne prizadeva telesnih poškodb, v resnici pa je nenasilen tisti, ki nikomur ne povzroča trpljenja. Večina ljudi je zaradi nevednosti ujeta v mrežo materializma, zato je neprenehoma podvržena materialnemu trpljenju. Če jim ne pomagamo razviti duhovnega znanja, smo torej nasilni. Storiti bi morali vse, kar je v naši moči, da ljudem damo pravo znanje in jih tako razsvetlimo ter jim omogočimo, da se rešijo spon materije. To je nenasilje.

Potrpljenje je sposobnost prenašati žalitve in sramotenje. Človeka, ki si poskuša pridobiti duhovno znanje, bodo pogosto žalili in sramotili, kajti taka je narava materialnega sveta. Celo Prahlāda, deček komaj petih let, ki je negoval duhovno znanje, se je znašel v veliki nevarnosti, ko je njegov oče začel nasprotovati njegovi vdanosti Gospodu. Na vse mogoče načine ga je poskušal ubiti, Prahlāda pa je očetovo jezo potrpežljivo prenašal. Na poti napredovanja v duhovnem znanju utegnemo naleteti na številne ovire, kljub temu pa moramo s potrpljenjem odločno nadaljevati.

Prostodušen je, kdor se ne vede diplomatsko in se niti sovražniku ne boji odkrito povedati resnice. Sprejeti verodostojnega duhovnega učitelja je neobhodno, kajti brez navodil duhovnega učitelja ni mogoče napredovati v razumevanju duhovne znanosti. Učenec se mora obrniti na duhovnega učitelja nadvse ponižno in mu služiti po najboljših močeh, tako da bo duhovni učitelj zadovoljen z njim in mu bo dal svoje blagoslove. Ker je verodostojen duhovni učitelj predstavnik Kṛṣṇe, lahko učenec z njegovimi blagoslovi zelo hitro napreduje, tudi če se ne drži vseh pravil, ali pa se mu bo, če je služil duhovnemu učitelju s popolno predanostjo, lažje držati pravil vdanega služenja.

Čistost je nujno potrebna za napredovanje v duhovnem življenju. Ločimo zunanjo in notranjo čistočo. Da bi ohranili zunanjo čistočo, se moramo redno umivati, da bi bili čisti znotraj, pa moramo nenehno misliti na Kṛṣṇo in peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Ta metoda očisti z uma prah karme, ki se je nabral na njem.

Stanoviten je, kdor je trdno odločen napredovati v duhovnem življenju. Brez take odločenosti ni mogoče vidno napredovati. Samoobvladanost pa je lastnost človeka, ki se ne odloči za nič, kar bi lahko zavrlo njegov duhovni razvoj. Tak način delovanja bi nam moral preiti v navado in zavrniti bi morali vse, kar je neugodno za duhovni napredek. To je pravo odpovedovanje. Čuti so tako nenasitni, da si zmeraj želijo uživanja. Če nam to, kar zahtevajo, ni nujno potrebno, jim ne bi smeli ustreči. Ugodimo jim lahko samo toliko, da ostanemo zdravi in lahko opravljamo svoje dolžnosti ter tako duhovno napredujemo. Najpomembnejši in najtežje obvladljiv čut je jezik. Kdor obvlada jezik, bo lahko obvladal tudi druge čute. Nalogi jezika sta uživanje hrane in oblikovanje glasov. Jezik moramo načrtno navaditi na to, da zmeraj uživa ostanke Kṛṣṇi darovane hrane in poje Hare Kṛṣṇa. Očem pa ne bi smeli dovoliti, da gledajo kar koli razen Kṛṣṇove prečudovite podobe. Tako jih bomo imeli pod nadzorom. Ušesa bi morali uporabljati samo za poslušanje o Kṛṣṇi, nos pa za vonjanje Kṛṣṇi darovanega cvetja. To je metoda vdanega služenja, in kot je razvidno iz teh verzov, je Bhagavad-gītā posvečena izključno znanosti o vdanem služenju. Vdano služenje je njen glavni in edini cilj. Nevedni komentatorji poskušajo odvrniti bralčev um k drugim temam, toda v Bhagavad-gīti ne bomo poleg vdanega služenja našli nobene druge teme.

Lažni ego nas napelje k temu, da se enačimo s telesom. Kdor spozna, da ni telo, temveč duša, ima znova svoj pravi ego. Ego zmeraj obstaja. Lažnega ega bi se morali znebiti, pravega pa ne. V vedskih spisih (Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣada 1.4.10) je rečeno: ahaṁ brahmāsmi – jaz sem Brahman, jaz sem duh. Ta „jaz sem“, zavedanje lastnega jaza, obstaja tudi na stopnji samospoznanja, ko živo bitje doseže osvoboditev. Zavedanju jaza pravimo ego. Kadar to zavedanje povezujemo z nestvarnim materialnim telesom, se imenuje lažni ego, kadar pa ga usmerimo na resničnost, se imenuje pravi ego. Nekateri filozofi pravijo, da bi se morali egu odreči, vendar to ni mogoče, kajti ego je znak naše individualnosti. Tisto, čemur se moramo odreči, je zmotno enačenje s telesom.

Vedeti bi morali tudi, da rojstvo, smrt, starost in bolezen prinašajo trpljenje. Opis rojstva najdemo v raznih vedskih spisih. Svet nerojenega otroka, njegovo bivanje v maternici, njegovo trpljenje itd. so zelo živo opisani v Śrīmad-Bhāgavatamu. Dobro bi se morali zavedati, da živo bitje ob rojstvu zelo trpi. Ker pozabimo, kako zelo smo trpeli v maternici, ne storimo ničesar, da bi se rešili iz kroga rojevanja in umiranja. Različne oblike trpljenja spremljajo tudi smrt in so prav tako opisane v verodostojnih svetih spisih. O teh temah bi morali govoriti. Bolezen in starost vsi izkusimo na lastni koži. Čeprav si ju nihče ne želi, se jima ni mogoče izogniti. Če nismo pesimistični glede življenja v materialnem svetu, zavedajoč se trpljenja, ki spremlja rojstvo, smrt, starost in bolezen, ne bomo imeli spodbude za duhovno napredovanje.

Nenavezanost na otroke, ženo in dom ne pomeni, da do njih ne bi smeli imeti nikakršnih čustev. Naravno je, da so žena in otroci predmet naše ljubezni. Toda če nas ovirajo pri duhovnem razvoju, ne bi smeli ostati navezani nanje. Da bi postal naš dom prijeten, je najbolje, da postanemo zavestni Kṛṣṇe. Če je človek popolnoma zavesten Kṛṣṇe, si lahko ustvari zelo srečno družinsko življenje, kajti metoda zavesti Kṛṣṇe je zares preprosta. Treba je le peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, uživati ostanke Kṛṣṇi darovane hrane, proučevati knjige, kakršni sta Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam, ter častiti Božanstvo. Te štiri dejavnosti nas bodo osrečile. K njim bi morali pritegniti tudi ostale družinske člane. Zjutraj in zvečer se lahko zberejo ter skupaj pojejo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Tistemu, ki bi rad postal zavesten Kṛṣṇe in si zato uredi družinsko življenje po teh načelih, ni treba zapustiti doma in stopiti v red odpovedi. Če pa nam družinsko življenje ne pomaga duhovno napredovati, bi se mu morali odpovedati. Da bi lahko spoznali Kṛṣṇo oziroma Mu služili, moramo žrtvovati vse, kakor je storil Arjuna. Arjuna ni hotel ubiti svojih družinskih članov, ko pa je uvidel, da ga le-ti ovirajo na poti do spoznanja Kṛṣṇe, je upošteval Gospodovo navodilo ter jih v bitki pobil. Nikoli se ne smemo preveč meniti za srečo in nesrečo družinskega življenja, kajti v tem svetu ne moremo biti niti popolnoma srečni niti popolnoma nesrečni.

Sreča in nesreča sta stalna spremljevalca materialnega življenja, in kot svetuje Bhagavad-gītā, bi ju morali prenašati brez vznemirjenja. Ker prihajata in odhajata, ne da bi mi lahko vplivali na to, jima ne bi smeli posvečati posebne pozornosti; v obeh primerih bi morali ohraniti ravnovesje. Ponavadi smo srečni, kadar doživimo kaj prijetnega, ob neprijetnih dogodkih pa smo nesrečni. Toda kdor je na duhovni ravni, je zmeraj miren. Da bi dosegli to raven, moramo z neomajno vdanostjo nepretrgoma služiti Kṛṣṇi. To pomeni, da se zaposlimo z devetimi oblikami vdanega služenja – opevamo Gospoda, poslušamo o Njem, Ga častimo, Mu izkazujemo spoštovanje itd. – o katerih govori zadnji verz devetega poglavja. To je metoda, ki bi se je morali držati.

Če človek živi po duhovnih načelih, samodejno izgubi željo po druženju z materialisti. Družba takih ljudi postane zanj nesprejemljiva. O svojem duhovnem napredku lahko sodimo po tem, kolikšna je naša želja po življenju na osamljenem mestu, kjer ni nekoristne družbe. Za bhakto je povsem naravno, da nima želje po zabavi, kinu in družabnih srečanjih, saj ve, da je vse to zgolj potrata časa. Obstaja veliko učenjakov in filozofov, ki proučujejo spolnost in razne druge stvari, toda po Bhagavad-gīti sta takšno raziskovalno delo in filozofsko razglabljanje brez vrednosti ter sta bolj ali manj nesmiselna. Bhagavad-gītā pravi, da bi morali z metodo filozofske analize proučevati naravo duše. Cilj našega raziskovanja bi moralo biti spoznanje samega sebe. To je nasvet, ki nam ga v teh verzih daje Kṛṣṇa.

Kot je tukaj jasno rečeno, je bhakti-yoga najbolj praktična metoda samospoznavanja. Ko govorimo o vdanem služenju, moramo razumeti odnos med Naddušo in individualno dušo. Individualna duša in Nadduša nista identični, vsaj ne s stališča filozofije bhakti, filozofije vdanega služenja. V Vedah je jasno rečeno, da individualna duša večno služi Vrhovni Duši. Bhakti ali vdano služenje je torej večno (nityam). O tem filozofskem zaključku bi morali biti trdno prepričani.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.11) je rečeno: vadanti tat tattva-vidas tattvaṁ yaj jñānam advayam – „Tisti, ki dejansko poznajo Absolutno Resnico, vedo, da ima spoznavanje Vrhovnega Jaza tri stopnje. To so: spoznanje Brahmana, Paramātme in Bhagavāna.“ Spoznanje Bhagavāna, Vsevišnje Božanske Osebnosti, je najvišja stopnja spoznanja Absolutne Resnice. Zato bi se morali dvigniti na to raven in tako vdano služiti Gospodu. To je popolnost znanja.

Ta metoda pridobivanja znanja je kakor stopnišče, ki vodi od pritličja, razvijanja ponižnosti, do najvišjega nadstropja, spoznanja Vrhovne Resnice, Absolutne Božanske Osebnosti. Na tem stopnišču je veliko ljudi; nekateri so prišli do prvega nadstropja, nekateri do drugega ali tretjega itd., toda vse dokler človek ne doseže najvišjega nadstropja, spoznanja Kṛṣṇe, je njegovo znanje nižje stopnje. Tistega, ki tekmuje z Bogom, obenem pa bi si rad pridobil duhovno znanje, čaka razočaranje. Iz teh verzov je razvidno, da si brez ponižnosti ni mogoče pridobiti resničnega znanja. Kdor se ima za Boga, je največji nadutež. Čeprav strogi zakoni materialne narave živemu bitju nenehno zadajajo udarce, si živo bitje zaradi nevednosti kljub temu domišlja, da je Bog. Začetna stopnja znanja je torej amānitva, ponižnost. Človek bi moral biti ponižen in bi se moral zavedati, da je podrejen Vsevišnjemu Gospodu. Kdor se upre Gospodu, postane suženj materialne narave. To dejstvo bi morali vsi dobro poznati in biti prepričani o njem.

Gospod je Arjuni pojasnil, kaj je polje delovanja in kdo je njegov poznavalec. Govoril je tudi o metodi, s katero si je mogoče pridobiti znanje o poznavalcu polja delovanja. Zdaj začenja opisovati predmet spoznavanja; najprej opiše dušo, potem pa še Naddušo. Kdor ima znanje o duši in Nadduši, dveh poznavalcih polja delovanja, lahko uživa nektar življenja. Kot je razloženo v drugem poglavju, je živo bitje večno. To potrjuje tudi ta verz. Ni mogoče določiti dneva, ko je jīva prišla na svet. Prav tako ni mogoče ugotoviti, kdaj je jīvātmā emanirala iz Vsevišnjega Gospoda. Duša torej nima začetka. To je potrjeno v vedski književnosti: na jāyate mriyate vā vipaścit (Kaṭha Upaniṣada 1.2.18). Poznavalec telesa je nerojen, nesmrten in poln znanja.

Vede (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.16) pravijo tudi, da je Vsevišnji Gospod kot Nadduša glavni poznavalec telesa in gospodar treh guṇ materialne narave (pradhāna-kṣetrajña-patir guṇeśaḥ). V smṛti pa je rečeno: dāsa-bhūto harer eva nānyasyaiva kadācana. Živa bitja so večni služabniki Vsevišnjega Gospoda. To v Svojem nauku potrjuje tudi Gospod Caitanya. Brahman, opisan v tem verzu, je torej individualna duša. Kadar beseda Brahman označuje živo bitje, moramo vedeti, da je le-to vijñāna-brahma, in ne ānanda-brahma. Ānanda-brahma je Vrhovni Brahman, Božanska Osebnost.

Vsevišnji Gospod, Nadduša, je podoben soncu, iz katerega se širi brezmejna svetloba. V Gospodovem vseprežemajočem aspektu so vsa individualna živa bitja, od prvega velikega učitelja, Brahme, pa do neznatnih mravelj. Obstaja nešteto glav, nog, rok in oči ter nešteto živih bitij. Vsa bivajo v Nadduši in počivajo na Njej. Nadduša je torej vsepričujoča. Individualna duša pa ne more trditi, da so njene roke, noge in oči vsepovsod. To ni mogoče. Razmišljanje tistega, ki meni, da se zaradi vpliva nevednosti ne zaveda, kako se njegove roke in noge razprostirajo vsepovsod, da pa se bo tega zavedel, ko si pridobi pravo znanje, je protislovno. Individualna duša torej ni vrhovno bitje, saj je pod vplivom materialne narave. Vsevišnji pa se razlikuje od individualne duše. Gospod lahko iztegne roko neskončno daleč, individualna duša pa tega ne more. „Če Mi kdo daruje cvet ali sadež ali malo vode,“ pravi Gospod v Bhagavad-gīti, „sprejmem njegov dar.“ Kako lahko Gospod, ki je tako daleč od nas, sprejema naše darove? Gospod je vsemogočen; čeprav je v Svojem prebivališču, daleč daleč stran od Zemlje, lahko iztegne roko in sprejme vsak naš dar. Taka je Njegova moč. Brahma-saṁhitā (5.37) pravi: goloka eva nivasaty akhilātma-bhūtaḥ – Gospod se nenehno zabava na Svojem transcendentalnem planetu, obenem pa je prisoten vsepovsod. Individualna duša ne more trditi, da je vsepričujoča. Ta verz torej govori o Vrhovni Duši, Božanski Osebnosti, ne pa o individualni duši.

Vsevišnji Gospod je izvor čutov vseh živih bitij, kljub temu pa sam nima materialnih čutov. Individualna duša ima izvorno duhovne čute, ker pa jo v pogojenem stanju prekrivajo materialni elementi, se njene čutne dejavnosti izražajo skozi materijo. Čutov Vsevišnjega Gospoda pa ne prekriva materija. Gospodovi čuti so transcendentalni, zato jim pravimo nirguṇa. Beseda guṇa označuje lastnosti materialne narave, toda Gospodovi čuti niso prekriti z materijo. Vedeti moramo, da se Njegovi čuti razlikujejo od naših. Čeprav je Gospod izvor vseh naših čutnih dejavnosti, ima sam transcendentalne čute, ki niso prekriti z materijo. To je zelo jasno rečeno v Śvetāśvatara Upaniṣadi (3.19): apāṇi-pādo javano grahītā. Vsevišnja Božanska Osebnost nima materialnih rok, pa vendar ima roke in z njimi sprejema naše žrtvene darove. V tem je razlika med pogojeno dušo in Naddušo. Gospod nima materialnih oči, pa vendar ima oči. Kako bi sicer gledal? Gospod vidi vse: preteklost, sedanjost in prihodnost. Prebiva v našem srcu in ve, kaj smo delali v preteklosti, kaj počnemo zdaj in kaj nas čaka v prihodnosti. To je potrjeno tudi v Bhagavad-gīti: Gospod ve vse, Njega pa ne pozna nihče. Rečeno je, da Vsevišnji Gospod nima nog, kakršne imamo mi, kljub temu pa lahko potuje naokrog, saj ima duhovne noge. Gospod torej ni brezoseben. Ima oči, roke, noge itd., in kot sestavni delci Vsevišnjega Gospoda imamo vse to tudi mi. Toda Gospodovih rok, nog, oči in drugih čutov ne prekriva materialna narava.

V Bhagavad-gīti je rečeno tudi, da Gospod sestopi v materialni svet tak, kakršen je, in da se pojavi po Svoji notranji energiji. Ni pod negativnim vplivom materialne energije, saj je njen gospodar. Vedski spisi pravijo, da je Njegovo celotno bitje duhovno. Gospod ima večno telo, imenovano sac-cid-ānanda-vigraha. Vse veličastno je v Njem. Je lastnik vsega bogastva in vse energije. Najinteligentnejši je in ima vse znanje. To so nekatere od značilnosti Vsevišnje Božanske Osebnosti. Gospod vzdržuje vsa živa bitja in je priča vseh njihovih dejanj. Kot nam razodevajo vedski spisi, je zmeraj transcendentalen. Čeprav Njegove glave, obraza, rok in nog zdaj ne vidimo, jih vendarle ima, in ko dosežemo transcendentalno raven, bomo uzrli Gospodovo podobo. Zdaj je ne moremo videti, ker so naši čuti prekriti z materijo. Ker so impersonalisti še zmeraj pod vplivom materialne energije, ne morejo razumeti Božanske Osebnosti.

Vedska književnost pravi, da Nārāyaṇa, Vrhovna Oseba, prebiva zunaj in znotraj vsakega živega bitja. Prisoten je tako v duhovnem kot v materialnem svetu. Čeprav je daleč daleč stran, nam je tudi blizu. Tako pravijo Vede. Āsīno dūraṁ vrajati śayāno yāti sarvataḥ. (Kaṭha Upaniṣada 1.2.21) Zmeraj je transcendentalno blažen in uživa vse Svoje veličastje, toda tega z materialnimi čuti ni mogoče zaznati ali dojeti. To je rečeno v Vedah. Tistemu, ki z vdanim služenjem Kṛṣṇi očisti svoje čute in um, pa je Gospod nenehno pred očmi. Brahma-saṁhitā potrjuje, da bhakta, ki je razvil ljubezen do Vsevišnjega Gospoda, vidi Gospoda neprenehoma, ves čas. V Bhagavad-gīti (11.54) je prav tako rečeno, da je Gospoda mogoče uzreti in razumeti samo z vdanim služenjem. Bhaktyā tv ananyayā śakyaḥ.

Gospod kot Nadduša prebiva v srcu vsakega živega bitja. Ali to pomeni, da se je razdelil na več delov? Ne. Gospod je en sam. Primerjamo Ga lahko s soncem: ko je sonce v zenitu, je na enem mestu. Toda če bi ljudi v krogu pet tisoč kilometrov vprašali, kje je sonce, bi vam vsak od njih odgovoril, da sije nad njegovo glavo. Vede navajajo ta primer, da bi lahko razumeli, kako je Gospod, ki je sicer en sam, navidez razdeljen na več delov. V Vedah je rečeno tudi, da je en Viṣṇu zaradi Svoje vsemogočnosti prisoten vsepovsod, prav kakor sonce, ki ga vsakdo vidi na drugem mestu. Vsevišnji Gospod vzdržuje vsa živa bitja, pa vendar jih ob uničenju univerzuma vsa pokonča. To je potrjeno v enajstem poglavju, kjer Gospod pravi, da je prišel pokončat vse vojake, zbrane na Kurukṣetri. Tam razlaga, da uničuje tudi kot čas. Gospod je tisti, ki uniči, pobije vsa bitja. Ob stvarjenju materialnega sveta jim omogoči, da se razvijejo iz izvornega stanja, ob njegovem uničenju pa jih pokonča. Vedske himne prav tako pravijo, da je Gospod izvor vseh živih bitij in počivališče vsega. Po stvarjenju vse obstaja v Njegovi vsemogočnosti, po uničenju pa se vse vrne Vanj in počiva v Njem. To je rečeno v vedskih himnah. Yato vā imāni bhūtāni jāyante yena jātāni jīvanti yat prayanty abhisaṁ-viśanti tad brahma tad vijijñāsasva. (Taittirīya Upaniṣada 3.1)

Nadduša, Vsevišnja Božanska Osebnost, je vir svetlobe vseh sijočih teles, kakršna so na primer sonce, mesec in zvezde. Vede pojasnjujejo, da v duhovnem svetu ni potrebe po soncu in mesecu, saj tam vse razsvetljuje sijaj Vsevišnjega Gospoda, brahmajyoti. Ta duhovni sijaj je v materialnem svetu prekrit z mahat-tattvo ali materialnimi elementi, zato tu potrebujemo druge vire svetlobe: sonce, mesec, elektriko itd. V duhovnem svetu ti niso potrebni. V Vedah je jasno rečeno, da tam vse razsvetljuje Gospodov bleščeči sijaj. Gospod torej ni v materialnem, temveč v duhovnem svetu, daleč daleč stran, v duhovnem nebu. To je prav tako potrjeno v Vedah: āditya-varṇaṁ tamasaḥ parastāt (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8). Gospod je večno bleščeč kakor sonce, vendar pa je neskončno daleč, onstran teme materialnega sveta.

Gospodovo znanje je transcendentalno. V Vedah je rečeno, da je Brahman zgoščeno transcendentalno znanje. Kdor bi rad odšel v duhovni svet, dobi potrebno znanje od Vsevišnjega Gospoda, ki prebiva v srcu vsakega živega bitja. Ena od vedskih manter (Śvetāśvatara Upaniṣada 6.18) se glasi: taṁ ha devam ātma-buddhi-prakāśaṁ mumukṣur vai śaraṇam ahaṁ prapadye. Kdor dejansko želi doseči osvoboditev, se mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti. O končnem cilju znanja pa Vede pravijo: tam eva viditvāti mṛtyum eti – „Samo kdor pozna Njega, se lahko dvigne nad rojstvo in smrt.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8)

Kot vrhovni upravitelj prebiva Gospod v srcu vsakega živega bitja. Roke in noge Vsevišnjega so vsepovsod, za individualno dušo pa tega ne moremo trditi. Priznati je treba torej, da sta poznavalca polja delovanja dva: individualna duša in Nadduša. Roke in noge živega bitja so na enem mestu, Kṛṣṇove roke in noge pa se širijo vsepovsod. To potrjuje Śvetāśvatara Upaniṣada (3.17): sarvasya prabhum īśānaṁ sarvasya śaraṇaṁ bṛhat. Vsevišnja Božanska Osebnost, Nadduša, je prabhu ali gospodar vseh živih bitij in je zato njihovo končno zatočišče. Nadduša in individualna duša se torej nedvomno večno razlikujeta druga od druge.

Gospod je na kratko opisal telo, znanje in predmet spoznavanja. Znanje obsega poznavanje trojega: poznavalca polja delovanja, predmeta spoznavanja in metode pridobivanja znanja. Skupaj jim pravimo vijñāna, znanost o znanju. Popolno znanje si lahko neposredno pridobijo le Gospodovi čisti bhakte in nihče drug. Monisti pravijo, da se te tri sestavine znanja nazadnje zlijejo v eno, bhakte pa se s tem ne strinjajo. Imeti oziroma pridobiti si znanje pomeni spoznati samega sebe v odnosu s Kṛṣṇo. Naša zdajšnja zavest je materialna, kakor hitro pa jo usmerimo na Kṛṣṇova dejanja in doumemo, da je Kṛṣṇa vse, si pridobimo pravo znanje. Znanje ni torej nič drugega kot začetek popolnega razumevanja vdanega služenja. To bo podrobno pojasnjeno v petnajstem poglavju.

Če povzamemo: v verzih 6 in 7, od besede mahā-bhūtāni pa do cetanā dhṛtiḥ, Kṛṣṇa razčlenjuje materialne elemente in nekatere življenjske simptome, ki vsi skupaj sestavljajo telo ali polje delovanja. Verzi 8 do 12, od besede amānitvam do tattva-jñānārtha-darśanam, opisujejo pot do znanja, ki nam omogoča razumeti oba poznavalca polja delovanja – dušo in Naddušo. Verzi 13 do 18, od anādi mat-param do hṛdi sarvasya viṣṭhitam, pa govorijo o duši in Vsevišnjem Gospodu ali Nadduši.

Tako smo se seznanili s trojim: s poljem delovanja (telesom), z metodo pridobivanja znanja ter z dušo in Naddušo. Ta verz posebej poudarja, da lahko to troje jasno razumejo samo Gospodovi čisti bhakte. Taki bhakte imajo popolno korist od Bhagavad-gīte in edini dosežejo najvišji cilj, naravo Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe. Z drugimi besedami, nihče razen bhakt ne more razumeti Bhagavad-gīte in doseči njenega cilja.

Znanje iz tega poglavja nam omogoča razumeti telo (polje delovanja) in oba poznavalca telesa (individualno dušo in Naddušo). Telo je polje delovanja in sestoji iz materialne narave. Utelešena individualna duša, ki uživa dejavnosti telesa, je puruṣa ali živo bitje in je eden od poznavalcev telesa. Drugi poznavalec je Nadduša. Nadduša in individualno živo bitje sta različni pojavni obliki Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje je ena od Njegovih energij, Nadduša pa je Njegova osebna emanacija.

Materialna narava in živo bitje sta večna. To pomeni, da sta obstajala že pred stvarjenjem. Materialni kozmos vznikne iz energije Vsevišnjega Gospoda, prav kakor živa bitja, le da so slednja Gospodova višja energija. Tako živa bitja kot materialna narava obstajajo že pred stvarjenjem vesolja. Materialna narava takrat počiva v Vsevišnji Božanski Osebnosti, Mahā-Viṣṇuju, ko je potrebno, pa se s posredovanjem mahat-tattve pojavi v zaznavni obliki. Živa bitja so prav tako v Vsevišnjem Gospodu, ker pa so pogojena, Mu nočejo služiti. Zato jim ni dovoljeno vstopiti v duhovno nebo. Ko materialna narava preide v pojavno stanje, živa bitja znova dobijo priložnost, da delujejo v materialnem svetu in se pripravijo za vrnitev v duhovni svet. To je smisel materialnega stvarstva. Živo bitje je izvorno duhovni delec Vsevišnjega Gospoda, vendar zaradi svoje uporniške narave pade v materialni svet in postane pogojeno. Kako so živa bitja, delci višje energije Vsevišnjega Gospoda, prišla v stik z materialno naravo, pravzaprav ni pomembno, pa vendar Vsevišnja Božanska Osebnost ve, kako in zakaj se je to zgodilo. V svetih spisih Gospod pravi, da morajo tisti, ki jih pritegne čar materialne narave, bíti hud boj za obstanek. Iz teh nekaj verzov bi morali razumeti, da je vzrok vseh preobrazb, ki pod vplivom materialnih guṇ potekajo v materialni naravi, sama materialna narava. Vse preobrazbe in raznolikost živih bitij obstajajo na ravni telesa. Kar se duše tiče, so vsa živa bitja enaka.

Raznovrstna telesa in čuti živih bitij so proizvod materialne narave. Obstaja 8 400 000 različnih življenjskih vrst in vso to raznolikost je ustvarila materialna narava. Razlog za to je, da si živa bitja želijo različnih čutnih užitkov, zaradi česar bi rada živela v takšnih ali pa drugačnih telesih. V različnih telesih uživajo in trpijo na razne načine. Vir materialne sreče in nesreče je telo, ne pa sámo živo bitje. Le-to v svojem izvornem stanju zmeraj uživa, torej je to njegov pravi položaj. Zaradi želje po gospodovanju materialni naravi pa se znajde v materialnem svetu. V duhovnem svetu živo bitje nima takih želja. Duhovni svet je čist, medtem ko se v materialnem svetu ljudje na vso moč pehajo za raznimi telesnimi užitki. Telo lahko natančneje opišemo kot rezultat čutnih dejavnosti. Čuti so orodje, ki jih živo bitje uporablja, da bi ugodilo svojim željam. Vse skupaj – telo in čute, ki nam služijo kot orodje – nam da materialna narava. Kot bo razvidno iz naslednjega verza, se živa bitja skladno s svojimi preteklimi željami in delovanjem znajdejo v določenih okoliščinah, ki so lahko zanje blagoslov ali pa prekletstvo. Glede na njihove želje in dejanja jim materialna narava dodeli različna bivališča. Živo bitje je sámo vzrok svojega telesa ter spremljajočega uživanja in trpljenja. Ko se znajde v telesu, pride pod oblast materialne narave, kajti telo je materija in zato deluje v skladu z zakoni narave. Živo bitje takrat nima možnosti, da bi te zakone spremenilo. Recimo, da dobi telo psa. Ko se znajde v njem, se je primorano vesti kot pes. Ne more delovati drugače. Če dobi telo svinje, je prisiljeno jesti iztrebke in se vesti kakor svinja. In če je v telesu polboga, je prav tako primorano delovati telesu primerno. Tak je zakon narave. V vseh okoliščinah pa individualno dušo spremlja Nadduša. V Vedah (Muṇḍaka Upaniṣada 3.1.1) je to pojasnjeno takole: dvā suparṇā sayujā sakhāyaḥ. Vsevišnji Gospod je tako ljubezniv do živega bitja, da ga zmeraj spremlja in je v vseh okoliščinah ob njem kot Nadduša ali Paramātmā.

Ta verz je zelo pomemben za vsakogar, ki bi rad razumel, kako se živo bitje seli iz telesa v telo. V drugem poglavju je pojasnjeno, da živa bitja menjajo telesa, kakor bi menjala oblačila. Vzrok za to je njihova navezanost na življenje v materialnem svetu. Dokler so očarana od iluzornega sveta, so se primorana seliti iz enega telesa v drugo. V takem neugodnem položaju se znajdejo zaradi želje po gospodovanju materialni naravi. Pod vplivom materialnih želja se živo bitje rodi zdaj kot polbog, zdaj kot človek, spet drugič kot zver, ptica, črv, riba, sveti modrec, hrošč in tako dalje. Temu ni konca. V vsakem telesu si domišlja, da je gospodar okoliščin, v katere je postavljeno, v resnici pa je podrejeno materialni naravi.

Ta verz opisuje, kako se živo bitje znajde v različnih materialnih telesih. Vzrok za to je njegov stik z različnimi guṇami materialne narave. Vsakdo bi se moral zato dvigniti nadnje in doseči transcendentalno raven. Temu pravimo zavest Kṛṣṇe. Dokler ne postanemo zavestni Kṛṣṇe, se bomo zaradi materialne zavesti prisiljeni seliti iz telesa v telo, saj smo že od vekomaj polni materialnih želja. Svojo zavest pa bi morali spremeniti. To lahko storimo samo, če prisluhnemo avtoritetam v duhovnem znanju. Najboljši primer tega je Arjuna, ki posluša Kṛṣṇovo razlago znanosti o Bogu. Če živo bitje prisluhne duhovnemu učitelju, se znebi dolgotrajne želje po gospodovanju materialni naravi in sorazmerno z zmanjšanjem te želje postopoma začne uživati duhovno srečo. Ena od vedskih manter pravi: več znanja ko si živo bitje pridobi od Vsevišnje Božanske Osebnosti, bolj okuša večno, blaženo življenje.

Ta verz pravi, da je Nadduša, ki zmeraj spremlja individualno dušo, emanacija Vsevišnjega Gospoda. Nadduša ni navadno živo bitje. Ker zagovorniki filozofije monizma mislijo, da je poznavalec telesa en sam, Naddušo enačijo z individualno dušo. Da bi bila razlika med njima jasna, Gospod pravi, da kot Paramātmā prebiva v vsakem telesu. Transcendentalen je (para) in se razlikuje od individualne duše. Individualna duša uživa v dejavnostih svojega polja delovanja, medtem ko Nadduša ni omejeni uživalec in ni povezana z dejavnostmi telesa, temveč je priča le-teh in vrhovni uživalec, ki nadzoruje živa bitja in odobri njihova dejanja. Imenuje se Paramātmā, in ne ātmā, ter je transcendentalna. Povsem jasno je, da se ātmā in Paramātmā razlikujeta druga od druge. Noge in roke Nadduše, Paramātme, so vsepovsod, za individualno dušo pa to ne drži. In ker je Paramātmā Vsevišnji Gospod, prebiva v vsakem živem bitju ter odobri materialno uživanje, ki si ga želi individualna duša. Brez dovoljenja Vrhovne Duše individualna duša ne more narediti ničesar. Individualna duša je bhukta ali vzdrževani, Gospod pa je bhoktā, vzdrževalec. Živih bitij je nešteto in Gospod v vsakem od njih prebiva kot njegov prijatelj.

Dejstvo je, da je vsako individualno živo bitje večno sestavni delec Vsevišnjega Gospoda, s katerim ima zelo zaupen prijateljski odnos. Toda v živem bitju obstaja težnja po tem, da se zoperstavi volji Vsevišnjega Gospoda in neodvisno poskuša gospodovati materialni naravi. Zaradi te težnje mu pravimo mejna energija Vsevišnjega Gospoda. Živo bitje je lahko pod vplivom bodisi materialne ali pa duhovne energije. Dokler ga pogojuje materialna energija, je Vsevišnji Gospod kot njegov prijatelj, Nadduša, zmeraj ob njem, da bi mu pomagal vrniti se pod okrilje duhovne energije. Gospod si zelo želi, da bi se živo bitje vrnilo v duhovni svet, ker pa ima individualno bitje neznatno neodvisnost, vztrajno zavrača duhovno razsvetlitev. Ker zlorabi svojo neodvisnost, ga doleti materialno trpljenje v svetu pogojenosti. Gospod mu zato od znotraj in od zunaj ves čas daje napotke. Od zunaj mu daje navodila, kakršna najdemo v Bhagavad-gīti, od znotraj pa poskuša živo bitje prepričati, da mu materialno delovanje ne bo prineslo prave sreče. „Odreci se vsemu temu,“ pravi Gospod, „in preusmeri svojo vero Name. Potem boš srečen.“ Inteligentni ljudje, ki usmerijo vero na Paramātmo ali Vsevišnjo Božansko Osebnost, tako stopijo na pot, ki vodi do večnega življenja v znanju in blaženosti.

Kdor dobro pozna materialno naravo, Naddušo, individualno dušo in povezave med njimi, lahko doseže osvoboditev in se vrne v duhovno kraljestvo, od koder se mu ne bo treba nikoli več vrniti v materialni svet. To je sad znanja. Cilj pridobivanja znanja je jasno razumeti, da je živo bitje na neki način padlo v materialni svet. Človek si mora prizadevati za to, da v družbi poznavalcev duhovnega znanja – svetih ljudi in duhovnega učitelja – spozna svoj položaj in zatem z razumevanjem Bhagavad-gīte, kot jo podaja Božanska Osebnost, obudi svojo duhovno zavest ali zavest Kṛṣṇe. Potem se mu zagotovo nikoli več ne bo treba vrniti v materialni svet. Odšel bo v duhovni svet, kjer ga čaka večno življenje blaženosti in vednosti.

Gospod pojasnjuje Arjuni, da lahko pogojene duše glede na to, kako poskušajo doseči samospoznanje, razdelimo na dve skupini. Ateisti, agnostiki in privrženci skepticizma so daleč od poti duhovnega spoznavanja. Tu pa so še drugi, ki z vero stopajo po tej poti. V tej skupini so introspektivni bhakte, filozofi in tisti, ki so se odpovedali sadovom svojega dela. Zagovornike filozofije monizma prav tako prištevamo med ateiste in agnostike.

Bhakte Vsevišnje Božanske Osebnosti imajo najpopolnejše duhovno znanje, saj vedo, da sta onstran materialne narave duhovni svet in Vsevišnji Gospod, ki po Svoji emanaciji Paramātmi, Nadduši, prebiva v srcu vsakega živega bitja in je tako vsepričujoči Bog. Nekateri poskušajo doumeti Vrhovno Absolutno Resnico s pridobivanjem znanja in jih lahko prav tako štejemo med verne. Zagovorniki filozofije sāṅkhye proučujejo sestavo materialnega sveta in ga delijo na štiriindvajset elementov, kot petindvajseti element pa dodajajo individualno dušo. Ko spoznajo, da je individualna duša po naravi transcendentalna in da se torej razlikuje od materialnih elementov, lahko razumejo tudi, da je nad individualno dušo Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je šestindvajseti element. Tako se tudi oni postopoma dvignejo do ravni vdanega služenja Kṛṣṇi. Tisti, ki so se odrekli sadovom svojega dela, so prav tako na pravi poti in dobijo možnost, da napredujejo do vdanega služenja Kṛṣṇi. Tu je rečeno, da nekateri ljudje s čisto zavestjo poskušajo najti Naddušo v sebi z meditacijo, in ko se jim to posreči, dosežejo transcendentalno raven. Nekateri bi radi razumeli Vrhovno Dušo s pomočjo negovanja znanja, nekateri pa se posvetijo haṭha-yogi in poskušajo zadovoljiti Vsevišnjo Božansko Osebnost z otročjim delovanjem.

Ta verz je pomemben predvsem za sodobno družbo, ki ne daje tako rekoč nobene duhovne izobrazbe. Tudi ljudje, za katere bi rekli, da so bodisi ateisti, bodisi agnostiki ali pa filozofi, v resnici ne vedo ničesar o filozofiji. Navaden človek, ki je dobra duša, pa si lahko pridobi duhovno znanje s poslušanjem tistih, ki to znanje imajo. Poslušanje je izjemno pomembno. Gospod Caitanya, pridigar zavesti Kṛṣṇe v sodobnem času, mu je pripisoval zelo velik pomen, saj lahko tudi navadni ljudje, ki zgolj poslušajo avtoritativne učitelje, duhovno napredujejo, še zlasti, kot je učil Gospod Caitanya, če prisluhnejo transcendentalni mantri Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Zato je rečeno, da bi moral vsak človek prisluhniti dušam, ki so dosegle samospoznanje, saj bo tako sčasoma lahko razumel vse. Tedaj bo zagotovo začel častiti Vsevišnjega Gospoda. Gospod Caitanya je dejal, da v tej dobi nikomur ni treba spremeniti svojega položaja, le opustiti je treba prizadevanje, da bi spoznali Absolutno Resnico s filozofsko spekulacijo. Naučiti se moramo služiti tistim, ki so že spoznali Vsevišnjega Gospoda. Kdor ima to srečo, da najde zavetje pri čistem bhakti, ga posluša, se tako pouči o samospoznavanju in gre po njegovih stopinjah, sčasoma tudi sam postane čisti bhakta. V tem verzu Kṛṣṇa posebej poudarja pomembnost poslušanja, za kar ima tudi tehten razlog. Čeprav povprečni ljudje večinoma nimajo enakih sposobnosti kot tako imenovani filozofi, lahko kljub temu presežejo materialno življenje in se vrnejo domov, k Bogu, če le z vero poslušajo človeka, ki ima duhovno znanje.

Ta verz govori o materialni naravi in živem bitju, ki sta oba obstajala že pred stvarjenjem vesolja. Vse ustvarjeno je zgolj združitev živega bitja in materialne narave. V materialnem svetu najdemo številne nepremične stvari, na primer drevesa, gore in hribe, pa tudi mnogo premičnih bitij, in vse to je zgolj spoj materialne in višje narave (živega bitja). Brez stika z višjo naravo ali živim bitjem nobena stvar ne more rasti in se razvijati. Materialna in duhovna narava sta večno povezani. Poveže ju Vsevišnji Gospod, ki je torej upravitelj tako višje kot nižje narave. Ko ustvari materialno naravo, položi vanjo višjo naravo in tako sproži vse dejavnosti in nastanek vsega v materialnem svetu.

Kdor se druži s svetimi ljudmi in lahko zato vidi zvezo trojega – telesa, lastnika telesa (individualne duše) in prijatelja individualne duše – ima pravo znanje. To troje lahko vidimo le, če se družimo s tistimi, ki resnično obvladajo duhovno znanost. Kdor nima družbe takih ljudi, živi v nevednosti. Zaveda se samo telesa in misli, da je s smrtjo le-tega vsega konec. V resnici pa ni tako. Po smrti telesa duša in Nadduša še naprej obstajata in večno nadaljujeta svojo pot skozi raznolike premične in nepremične življenjske oblike. Sanskrtska beseda parameśvara je včasih prevedena kot „individualna duša“, kajti duša je gospodar telesa, po njegovi smrti pa se preseli v drugo telo. V tem smislu je njegov gospodar. Nekaterim pa beseda parameśvara pomeni Naddušo. Naj bo tako ali drugače, po smrti materialnega telesa Nadduša in individualna duša obe še naprej obstajata in ne premineta. Kdor to vidi, dejansko vidi, kaj se dogaja.

Ko živo bitje pride v materialni svet, se znajde v drugačnem položaju, kot ga je imelo v duhovnem svetu. Če razume, da je Vsevišnji kot Paramātmā prisoten vsepovsod, kar pomeni, da lahko vidi Vsevišnjo Božansko Osebnost v vsakem živem bitju, pa si z razdiralnim načinom mišljenja ne poslabša položaja, zato postopoma doseže duhovni svet. Um je ponavadi zasvojen s čutnim uživanjem, kdor pa ga usmeri k Nadduši, si pridobi duhovno znanje.

Naša telesa je po navodilu Nadduše ustvarila materialna narava in nobeno dejanje telesa ni dejanje samega živega bitja. K vsem dejanjem – tako k srečenosnim kot k tistim, ki nam prinesejo nesrečo – smo prisiljeni zaradi narave svojega telesa. Toda duša s tem materialnim delovanjem ni povezana. Živo bitje dobi telo skladno s svojimi preteklimi željami. Da bi lahko ugodilo tem željam, mu je dodeljeno telo, s katerim lahko deluje na željeni način. Telo je, da se tako izrazimo, stroj, ki je ustvarjen po zamisli Vsevišnjega Gospoda, da bi lahko z njim ugodili svojim željam. Živo bitje se zaradi svojih želja znajde v raznolikih okoliščinah, v katerih uživa ali pa trpi. Kdor si pridobi tako transcendentalno razumevanje, postane odmaknjen od telesnih dejavnosti in vidi stvari take, kakršne so.

Kdor ve, da imajo živa bitja različna telesa zato, ker se želje individualnih duš razlikujejo, in da telo v resnici ni last duše, vidi stvari v pravi luči. Zaradi materialnega pojmovanja življenja vidimo eno živo bitje kot polboga, drugo kot človeka, psa ali mačko itd. Takšno pojmovanje je napačno. Materialne razlike vidimo zaradi materialnega pogleda na življenje. Ko materialna telesa preminejo, se duše ne razlikujejo druga od druge. Različna telesa dobivajo, ker so v stiku z materialno naravo. Kdor to vidi, ima duhovno vizijo. Ker živih bitij ne deli več na ljudi in živali, na velike in majhne itd., očisti svojo zavest in lahko postane zavesten Kṛṣṇe ter spozna svojo duhovno identiteto. O tem, kako tak človek vidi svet, govori naslednji verz.

Rojstvo materialnega telesa je navidez rojstvo živega bitja, v resnici pa je živo bitje večno. Nikoli se ne rodi, in čeprav biva v materialnem telesu, je transcendentalno in večno, zato ga ni mogoče uničiti. Živo bitje je po naravi polno blaženosti. Njegovo delovanje ni materialno, zato dejanja, ki so posledica njegovega stika z materialnim telesom, ne vplivajo nanj.

Eter je prisoten v vodi, blatu, iztrebkih itd., pa vendar se ne meša z nobeno od teh snovi. Podobno je z živim bitjem, ki prebiva v raznolikih telesih, vendar pa je zaradi svoje subtilne narave zmeraj ločeno od njih. Z materialnimi očmi zato ni mogoče videti, kako živo bitje biva v materialnem telesu in kako ga po njegovi smrti zapusti. Tega ne more uvideti noben znanstvenik.

O zavesti obstaja veliko teorij. Ta verz Bhagavad-gīte jo razlaga na primeru sonca in sončne svetlobe. Kakor je sonce na enem mestu, pa vendar razsvetljuje ves univerzum, tako drobcena duhovna duša v srcu razsvetljuje z zavestjo celo telo. Zavest je torej dokaz prisotnosti duše v telesu, kakor so sončni žarki oziroma svetloba dokaz prisotnosti sonca na nebu. Dokler je duša v telesu, je telo prežeto z zavestjo, kakor hitro pa ga zapusti, zavesti ni več. Inteligenten človek to zlahka razume. Zavest torej ni rezultat spajanja materialnih elementov, temveč je simptom prisotnosti živega bitja. Zavest živega bitja ima enake lastnosti kot zavest Vsevišnjega, vendar pa ni identična z njo, saj se širi po enem samem telesu in ne sega v druga telesa. Nadduša, ki kot prijatelj individualne duše prebiva v vseh telesih, pa se zaveda vseh teles. V tem je razlika med zavestjo Vsevišnjega in zavestjo individualnega živega bitja.

Glavno sporočilo trinajstega poglavja je, da mora človek ločiti med telesom, njegovim lastnikom in Naddušo. Poznati mora tudi pot, ki vodi do osvoboditve in je opisana v verzih 8 do 12. Potem lahko doseže najvišji cilj.

Veren človek mora najprej v družbi svetih ljudi poslušati o Bogu in si tako postopoma pridobiti znanje. Kdor sprejme duhovnega učitelja, se nauči razlikovati med materijo in duhom, in to postane temelj njegovega nadaljnjega duhovnega spoznavanja. Duhovni učitelj daje učencu razna navodila, da bi ga naučil, kako opustiti materialno pojmovanje življenja. V Bhagavad-gīti, na primer, Kṛṣṇa poučuje Arjuno, da bi ga rešil materialističnega načina razmišljanja.

Vsakdo lahko razume, da je telo materija. Razčleniti ga je mogoče na štiriindvajset elementov. Poleg telesa iz grobe materije obstaja tudi telo iz subtilne materije, katerega sestavljajo um in psihološke dejavnosti. Simptomi življenja so odraz njihovega vzajemnega delovanja. Nad vsemi temi elementi pa sta duša in Nadduša, ki se razlikujeta druga od druge. Materialni svet deluje zaradi povezave med dušo in štiriindvajsetimi materialnimi elementi. Kdor vidi, da je osnova celotnega materialnega stvarstva spoj duše in materialnih elementov, ter pozna položaj Vrhovne Duše, izpolnjuje pogoje za vrnitev v duhovni svet. Vse to je treba dobro premisliti in praktično razumeti. S pomočjo duhovnega učitelja bi si morali pridobiti popolno razumevanje vsebine tega poglavja.