Na začetku petnajstega poglavja je Gospod govoril Arjuni o banjanovem drevesu materialnega sveta. Pojasnil je, da so nadomestne korenine tega drevesa pobožna in grešna dejanja živih bitij. V devetem poglavju je bil govor o devah ali pobožnih in asurah ali brezbožnih ljudeh (demonih). Vede pravijo, da delovanje v guṇi vrline človeku pomaga doseči osvoboditev in se imenuje daivī prakṛti, transcendentalno delovanje. Ljudje s transcendentalno naravo gredo po poti, ki vodi do osvoboditve. Tisti, ki delujejo pod vplivom guṇ strasti in nevednosti, pa nimajo možnosti, da bi se kdaj osvobodili. Ostanejo v materialnem svetu, kjer se bodisi znova rodijo kot ljudje ali pa se spustijo v živalske vrste, lahko pa še celo niže. V šestnajstem poglavju Gospod govori o transcendentalni in demonski naravi ter o zanju značilnih lastnostih. Opisuje tudi dobre in slabe strani teh lastnosti.

V tem verzu je posebej pomembna beseda abhijātasya, ki označuje človeka, rojenega s transcendentalnimi odlikami ali božansko naravo. Spočetje otroka v pobožnem duhu se v Vedah imenuje garbhādhāna-saṁskāra. Če starša želita otroka z božanskimi odlikami, morata upoštevati deset načel, ki usmerjajo človekovo družbeno življenje. V Bhagavad-gīti je bilo že opisano, da je spolni odnos, namenjen spočetju dobrega otroka, sam Kṛṣṇa. Spolnost ni grešna, če je v skladu z načeli zavesti Kṛṣṇe. Tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe, ne bi smeli spočenjati otrok kakor mačke in psi, temveč tako, da bodo otroci po rojstvu lahko postali zavestni Kṛṣṇe. To naj bi bila prednost otrok, katerih starši so se popolnoma posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe.

Varṇāśrama-dharma (sistem štirih družbenih stanov in štirih duhovnih redov) ljudi ne deli glede na njihov položaj ob rojstvu. Ta družbena razdelitev temelji na lastnostih in izobrazbi posameznikov, njen cilj pa je ohraniti družbeni mir in blaginjo. Tukaj naštete lastnosti so opisane kot transcendentalne in človeku omogočajo, da napreduje v duhovnem spoznavanju in se tako osvobodi iz materialnega sveta.

Sannyāsī (človek v redu odpovedi) je glava ali duhovni učitelj vseh drugih redov varṇāśrame. Brāhmaṇa je duhovni učitelj ostalih treh družbenih stanov (kṣatrij, vaiśij in śūder), sannyāsī, ki je na družbenem vrhu, pa je tudi duhovni učitelj brāhmaṇ. Prva značilnost sannyāsīja je neustrašenost. Ker sannyāsī živi sam, brez vsakršne podpore ali pomoči drugih, se mora zmeraj zanašati na milost Vsevišnje Božanske Osebnosti. Kdor se sprašuje, kdo ga bo zaščitil, če pretrga stike z družino in družbo, ne bi smel stopiti v red odpovedi. Sannyāsī mora biti neomajno prepričan, da je Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, v Svojem lokaliziranem aspektu (kot Paramātmā) zmeraj v njegovem srcu, da vidi vse in pozna vse njegove namene. Imeti mora čvrsto vero, da bo Kṛṣṇa kot Paramātmā poskrbel za dušo, ki Mu je predana. „Nikoli ne bom sam,“ mora razmišljati. „Tudi v najtemnejšem gozdu bo z mano Kṛṣṇa, ki me bo zmeraj ščitil.“ Taki prepričanosti pravimo abhayam, neustrašenost, in je nujna za človeka v redu odpovedi.

Poleg tega mora sannyāsī tudi očistiti svojo bit. Človek v redu odpovedi se mora držati mnogih pravil. Najpomembnejše med njimi je stroga prepoved zaupnih odnosov z ženskami. Sannyāsī ne sme na samem niti govoriti z žensko. Gospod Caitanya je bil vzoren sannyāsī, in ko je živel v Purīju, se Mu ženske, ki so bile Njegovi bhakte, niso smele približati niti, da bi Mu izkazale spoštovanje. Priklanjale so se Mu lahko samo od daleč. To ni znak sovraštva do žensk, gre le za to, da so sannyāsījem tesni stiki z ženskami strogo prepovedani. Da bi človek očistil svojo bit, se mora držati pravil družbenega reda oziroma duhovnega stanu, kateremu pripada. Sannyāsīju je izrecno prepovedano, da se zaupno druži z ženskami in uporablja denar za zadovoljevanje čutov. Sam Gospod Caitanya je bil popoln sannyāsī in iz Njegovega življenjepisa izvemo, da je bil zelo strog, kar se žensk tiče. Čeprav je najvelikodušnejša inkarnacija Boga, ki daje milost najbolj padlim pogojenim dušam, se je glede druženja z ženskami strogo držal pravil reda sannyāse. Choṭa Haridāsa, eden od osebnih družabnikov Gospoda Caitanye in Njegovih zaupnih spremljevalcev, je nekoč poželjivo pogledal mlado žensko. Gospod Caitanya je bil tako strog, da ga je pri priči izključil iz kroga Svojih osebnih spremljevalcev. „Če se sannyāsī,“ je dejal Gospod Caitanya, „ali kdor koli, ki bi se rad iztrgal iz objema materialne narave, se dvignil na duhovno raven in se vrnil domov, k Bogu, ozira po materialnih stvareh in ženskah z željo po čutnem uživanju – tudi če jih ne uživa, temveč se zgolj ozira po njih s poželenjem – je to tako grešno, da bi bilo bolje, če bi tak človek naredil samomor, preden so v njem vzniknile takšne nedopustne želje.“ To so torej metode za očiščenje.

Naslednja od naštetih lastnosti je jñāna-yoga-vyavasthiti, negovanje znanja. Sannyāsī bi moral življenje posvetiti širjenju znanja med družinskimi ljudmi in drugimi, ki so pozabili, da je življenje namenjeno duhovnemu napredovanju. Sannyāsī se preživlja tako, da prosjači od vrat do vrat, kar pa ne pomeni, da je berač. Ponižnost je prav tako odlika človeka na transcendentalni ravni in sannyāsī gre iz same ponižnosti od hiše do hiše, ne ravno zato, da bi prosjačil, temveč zato, da bi obiskal družinske ljudi in v njih prebudil zavest Kṛṣṇe. To je dolžnost sannyāsīja. Če je dejansko vzvišena osebnost in če mu je tako zapovedal duhovni učitelj, mora pridigati zavest Kṛṣṇe na logičen in razumljiv način, če ni na tako visoki ravni, pa ne bi smel stopiti v red odpovedi. Če je kljub temu stopil v red odpovedi in nima zadostnega znanja, mora z vso pozornostjo poslušati verodostojnega duhovnega učitelja in si tako pridobiti znanje. Sannyāsī, človek v redu odpovedi, mora biti neustrašen, očiščen (sattva-saṁśuddhi) in zasidran v jñāna-yogi, znanju.

Sledi deljenje miloščine. Deljenje miloščine je predpisano za družinske ljudi. Ti bi se morali preživljati na pošten način in porabiti polovico svojega zaslužka za širjenje zavesti Kṛṣṇe. Prispevati bi morali organizacijam, ki se ukvarjajo s pridiganjem zavesti Kṛṣṇe. Miloščino bi morali dati primernim ljudem. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je miloščina treh vrst: v guṇah vrline, strasti in nevednosti. Sveti spisi priporočajo dajanje miloščine v guṇi vrline, odsvetujejo pa miloščino v guṇah strasti in nevednosti, saj je to zgolj potrata denarja. Denar in druga sredstva bi morali prispevati le za širjenje zavesti Kṛṣṇe širom sveta. To je miloščina v guṇi vrline.

Dama (samoobvladanost) je lastnost, ki se pričakuje predvsem od družinskih ljudi, in ne samo od predstavnikov drugih duhovnih redov. Četudi je človek poročen, mora obvladovati čute in ne sme imeti spolnih odnosov brez potrebe. Spolno življenje družinskih ljudi omejujejo pravila, po katerih je spolnost dovoljena samo za spočenjanje otrok. Kdor otrok ne želi, ne bi smel imeti spolnih odnosov s svojo ženo. V današnji družbi ljudje pri vdajanju spolnosti uporabljajo sredstva za preprečevanje nosečnosti ali pa se poskušajo odgovornosti, ki jo prinese rojstvo otroka, izogniti na še bolj gnusne načine. Tako ravnanje je demonsko, in ne transcendentalno. Vsakdo, kdor želi duhovno napredovati – četudi je družinski človek – mora omejiti svoje spolno življenje in lahko spočenja otroke le, da bi s tem služil Kṛṣṇi. Če je sposoben spočeti otroke, ki bodo zavestni Kṛṣṇe, jih ima lahko na stotine, samo za zadovoljstvo svojih čutov pa se ne bi smel vdajati spolnosti.

Naslednja dolžnost družinskega človeka je opravljanje žrtvovanj, kajti za žrtvovanja je potrebnega veliko denarja. Pripadniki drugih duhovnih redov (brahmacārīji, vānaprasthe in sannyāsīji) nimajo denarja. Preživljajo se s prosjačenjem, zato je prirejanje različnih žrtvovanj dolžnost družinskih ljudi. Kot je rečeno v Vedah, bi morali ti prirejati žrtvovanja, imenovana agni-hotra. Ker pa so zanje potrebna velika denarna sredstva, si jih danes noben družinski človek ne more privoščiti. Najboljše žrtvovanje za današnjo dobo je saṅkīrtana-yajña, petje mantre Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. To je najboljše in najcenejše žrtvovanje. Vsakdo ga lahko opravlja in ima od tega korist. Dolžnosti družinskih ljudi so torej deljenje miloščine, obvladovanje čutov in opravljanje žrtvovanj.

Svādhyāya, proučevanje Ved, je dolžnost brahmacārījev, študentov. Brahmacārīji ne smejo imeti stikov z ženskami. Živeti morajo v celibatu, se osredotočiti na proučevanje Ved in si tako pridobiti duhovno znanje. Temu pravimo svādhyāya.

Tapas (askeza) je namenjena predvsem ljudem v redu odmaknjenosti. Človek ne bi smel celega življenja prebiti v družinskem krogu. Zmeraj mora pomniti, da obstajajo štirje duhovni redovi: brahmacarya, gṛhastha, vānaprastha in sannyāsa. Po obdobju družinskega življenja mora gṛhastha zapustiti družino. Če njegovo življenje traja sto let, bi moral prvih petindvajset let posvetiti proučevanju Ved, zatem bi moral petindvajset let živeti z ženo in otroki, naslednjih petindvajset let bi moral preživeti v odmaknjenosti, zadnja leta pa v odpovedi. To so pravila, ki uravnavajo religiozno življenje v vedski družbi. Človek, ki se umakne iz družinskega življenja, se mora posvetiti askezi telesa, uma in jezika. To je tapasya. Celotna varṇāśrama-dharma je namenjena tapasyi. Brez tapasye ali asketskega življenja ne more nihče doseči osvoboditve. Prepričanja, da askeza ni potrebna in da lahko samo poslušamo svoj um, pa bo vse lepo in prav, ne podpirajo niti Vede niti Bhagavad-gītā. Take teorije si izmišljajo lažispiritualisti, ki si želijo pridobiti čim več privržencev. Če bi postavljali omejitve in pravila, ne bi pritegnili nikogar. Zato tako imenovani religiozni vodje, ki bi se radi postavili z velikim številom privržencev, niti svojim učencem niti sebi ne postavljajo nikakršnih omejitev. Toda Vede takega početja ne odobravajo.

Preprostost je ena od odlik brāhmaṇe in se ne pričakuje samo od določenih ljudi, temveč od pripadnikov vseh āśram: brahmacārījev, gṛhasth, vānaprasth in sannyāsījev. Vsi bi morali biti preprosti in odkritosrčni.

Načela ahiṁse se drži, kdor ne ovira razvoja nobenega živega bitja. Duhovna iskra sicer nikoli ne umre, niti po smrti telesa ne, toda ne bi smeli misliti, da lahko zato ubijamo živali za zadovoljstvo svojih čutov. Danes ljudje jedo meso, čeprav jim je na voljo obilo žita, sadja in mleka. Ni jim treba ubijati živali. To velja za vsakogar. Žival je dovoljeno ubiti samo, kadar ni druge izbire, pa tudi takrat jo je treba darovati v žrtvovanju. Kadar je hrane dovolj, pa tisti, ki želijo napredovati v duhovnem spoznavanju, ne bi smeli biti okrutni do živali. Kdor se dejansko drži načela ahiṁse, ne zaustavlja evolucijskega razvoja nobenega živega bitja. Po evolucijski lestvici napredujejo tudi živali, in sicer tako, da se selijo iz ene življenjske oblike v drugo. Ko žival ubijemo, s tem oviramo njeno napredovanje. Če ji je bilo v nekem telesu odmerjeno določeno število dni ali let, mi pa jo predčasno ubijemo, se mora vrniti v telo iste življenjske vrste in preživeti v njem še preostali čas. Šele potem lahko napreduje do naslednje življenjske oblike. Človek ne bi smel ovirati evolucije živali samo zato, da bi ustregel svojemu jeziku. Temu načelu pravimo ahiṁsā.

Satyam je lastnost človeka, ki ne potvarja resnice, da bi se s tem okoristil. V Vedah je nekaj težko razumljivih odlomkov, o pomenu in smislu katerih bi nas moral poučiti verodostojni duhovni učitelj. To je način za pridobivanje vedskega znanja. Beseda śruti izraža, da moramo prisluhniti verodostojnim učiteljem. Vedskih spisov si ne bi smeli po svoje razlagati. Mnogi komentarji k Bhagavad-gīti izvorno besedilo napačno tolmačijo. Zmeraj je treba podati pravi pomen besed, o katerem se moramo poučiti od verodostojnega duhovnega učitelja.

Akrodha je sposobnost obvladovanja jeze. Človek bi moral ostati nevznemirjen, tudi če ga kdo izziva, kajti jeza neugodno vpliva na celo telo. Porajata jo guṇa strasti ter poželenje, in kdor je na transcendentalni ravni, bi jo zato moral biti sposoben obvladati. Apaiśunam je lastnost človeka, ki ne išče napak v drugih in ne graja ljudi po nepotrebnem. Če kdo kradljivcu reče, da je kradljivec, to seveda ni iskanje napak, če tako imenuje poštenega človeka, pa je žaljiv, in tako ravnanje je ovira pri duhovnem napredovanju. Hrī je lastnost človeka, ki je zadržan in ne počne obsodbe vrednih stvari. Acāpalam ali odločnost je lastnost tistega, ki se ne vznemirja in ni nikoli razočaran, če mu pri njegovih prizadevanjih spodleti. Če se nam kaj ponesreči, ne bi smeli obžalovati, temveč bi morali potrpežljivo in odločno napredovati po izbrani poti.

Beseda tejas, uporabljena v tem verzu, označuje lastnost kṣatrij. Kṣatriye morajo imeti veliko fizično moč, tako da lahko ščitijo šibke. Kadar je nasilje potrebno, ne bi smeli biti nenasilni. Kdor je sposoben poraziti sovražnika, pa mu lahko v določenih okoliščinah kljub vsemu prizanese. Odpusti mu lahko manjše prestopke.

Śaucam je čistost in se ne nanaša zgolj na um in telo, temveč tudi na človekovo ravnanje. Ta lastnost je pomembna predvsem za trgovce, saj le-ti ne bi smeli trgovati na črno. Nāti-mānitā je osvobojenost od častihlepnosti. To lastnost bi morali imeti śūdre, pripadniki delavskega razreda, ki je v Vedah opisan kot najnižji od štirih družbenih stanov. Śūdre bi morali ostati na svojem položaju in si ne bi smeli prizadevati za ugled in čast, saj jima nista potrebna. Njihova dolžnost je spoštovati višje stanove, in tako bo v družbi vladal red.

Vseh šestindvajset omenjenih odlik je transcendentalnih. Človek jih mora razvijati v skladu s položajem, ki ga ima v sistemu družbenih stanov in duhovnih redov. Vsakdo, kdor kljub težkim materialnim okoliščinam razvije te odlike, lahko postopoma doseže najvišjo stopnjo transcendentalnega spoznanja.