Bhagavad-gītā, kakršna je 4.11

Vsakdo išče Kṛṣṇo v enem od Njegovih različnih aspektov. Kṛṣṇo, Vsevišnjo Božansko Osebnost, delno spoznamo, če spoznamo Njegov brezosebni sijaj, brahmajyoti, in vseprežemajočo Naddušo, ki prebiva povsod, celo v atomih. Popolnoma pa Ga spoznajo samo Njegovi čisti bhakte. Kṛṣṇa je torej predmet spoznavanja vseh in vsakomur omogoči, da ima z Njim tak odnos, kakršnega si želi. Tudi v duhovnem svetu ima Kṛṣṇa s Svojimi čistimi bhaktami različne transcendentalne odnose, v kakršnih si Ga bhakte želijo. Bhakta si lahko želi Kṛṣṇo kot vrhovnega gospodarja, osebnega prijatelja, sina ali pa ljubimca. Kṛṣṇa vse bhakte poplača sorazmerno z močjo njihove ljubezni do Njega. Ista čustva izmenjuje Gospod z različnimi vrstami častilcev tudi v materialnem svetu. Čisti bhakte se tako tukaj kakor v transcendentalnem prebivališču osebno družijo z Gospodom in Mu lahko z ljubeznijo in vdanostjo osebno služijo, pri čemer uživajo transcendentalno blaženost. Impersonalistom, ki hočejo uničiti svojo individualnost in s tem narediti duhovni samomor, Kṛṣṇa pomaga tako, da jih sprejme v Svoj sijaj. Impersonalisti ne priznavajo obstoja večne, blažene Božanske Osebnosti. Ker so zatrli svojo individualnost, ne uživajo blaženosti transcendentalnega osebnega služenja Gospodu. Tisti med njimi, katerih položaj ni trden niti v brezosebni eksistenci, se vrnejo v materialni svet, da bi lahko zadovoljili svoje uspavane želje po delovanju. Ni jim dovoljeno oditi na duhovne planete, temveč znova dobijo priložnost za delovanje na materialnih planetih. Tistim, ki opravljajo obrede in žrtvovanja, katerih cilj je čutno uživanje, Gospod kot yajñeśvara podarja rezultate, ki jih želijo doseči z opravljanjem predpisanih dolžnosti, yogījem z željo po mističnih močeh pa podari le-te. Uspeh vsakogar je torej odvisen le od Njegove milosti, različne metode samospoznavanja pa so samo različne stopnje uspeha na isti poti. Dokler človek ne doseže najvišje popolnosti, zavesti Kṛṣṇe, so vsi njegovi poskusi nepopolni. O tem govori Śrīmad-Bhāgavatam (2.3.10):

„Človek mora ne glede na to, ali je brez želja (kakor bhakte), ali si želi uživati sadove svojega dela, ali pa bi rad dosegel osvoboditev, po najboljših močeh častiti Vsevišnjo Božansko Osebnost, da bi lahko dosegel najvišjo popolnost oziroma postal zavesten Kṛṣṇe.“