Manj inteligentni ljudje včasih mislijo, da je pridobivanje tega znanja rezultat medsebojnih vplivov sestavin polja delovanja. V resnici pa je to pravi način pridobivanja znanja. Z negovanjem tega znanja je mogoče doseči Absolutno Resnico. Kot že rečeno, to znanje ni rezultat medsebojnih vplivov štiriindvajsetih materialnih elementov. Ravno narobe, živemu bitju omogoča, da se reši ujetosti v te elemente. Utelešena duša je ujeta v telo – kletko iz štiriindvajsetih elementov – pot do znanja, kot jo opisujejo ti verzi, pa ji odpira pot na prostost. Najpomembnejši element pri pridobivanju znanja je omenjen v prvi vrstici enajstega verza. Mayi cānanya-yogena bhaktir avyabhicāriṇī: končni rezultat znanja je čisto vdano služenje Gospodu. Če se človek ne posveti ali pa se ni sposoben posvetiti transcendentalnemu služenju Gospodu, ostalih devetnajst elementov znanja nima posebne vrednosti. Kdor se posveti vdanemu služenju, ki vodi do popolne zavesti Kṛṣṇe, pa si samodejno pridobi še ostale naštete lastnosti. V Śrīmad-Bhāgavatamu (5.18.12) je rečeno: yasyāsti bhaktir bhagavaty akiñcanā sarvair guṇais tatra samāsate surāḥ. V tistem, ki vdano služi Gospodu, se razvijejo vse dobre lastnosti, iz katerih sestoji znanje. Za vsakogar je izjemno pomembno, da sprejme duhovnega učitelja, kar je omenjeno v osmem verzu. Ta korak je bistven celo za tistega, ki je že na poti vdanega služenja. Transcendentalno življenje se začne, ko človek sprejme verodostojnega duhovnega učitelja. Vsevišnja Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa, tu jasno pravi, da je ta metoda resnična pot do znanja. Vse, kar je proizvod uma, pa je nesmisel.

Sestavni elementi znanja, našteti v teh verzih, so natančneje opisani v nadaljevanju. Ponižen je, kdor nima želje po slavi in časti. Zaradi materialističnega pojmovanja življenja so ljudje zelo željni časti, za tistega, ki ima popolno znanje in se zato zaveda, da se razlikuje od telesa, pa sta tako čast kakor sramota, povezani s telesom, nepomembni. Po tem materialnem slepilu ne bi smeli stremeti. Ljudje, ki bi radi zasloveli kot religiozni, se včasih brez razumevanja religioznih načel pridružijo kakšni skupini, katere člani se takih načel ne držijo, in se potem želijo uveljaviti kot religiozni vodje. Da bi ugotovili, koliko smo pravzaprav napredovali v poznavanju duhovne znanosti, se moramo preizkusiti. Za merilo napredka lahko vzamemo lastnosti iz teh verzov.

Za nenasilnega navadno velja, kdor ne ubija drugih in jim ne prizadeva telesnih poškodb, v resnici pa je nenasilen tisti, ki nikomur ne povzroča trpljenja. Večina ljudi je zaradi nevednosti ujeta v mrežo materializma, zato je neprenehoma podvržena materialnemu trpljenju. Če jim ne pomagamo razviti duhovnega znanja, smo torej nasilni. Storiti bi morali vse, kar je v naši moči, da ljudem damo pravo znanje in jih tako razsvetlimo ter jim omogočimo, da se rešijo spon materije. To je nenasilje.

Potrpljenje je sposobnost prenašati žalitve in sramotenje. Človeka, ki si poskuša pridobiti duhovno znanje, bodo pogosto žalili in sramotili, kajti taka je narava materialnega sveta. Celo Prahlāda, deček komaj petih let, ki je negoval duhovno znanje, se je znašel v veliki nevarnosti, ko je njegov oče začel nasprotovati njegovi vdanosti Gospodu. Na vse mogoče načine ga je poskušal ubiti, Prahlāda pa je očetovo jezo potrpežljivo prenašal. Na poti napredovanja v duhovnem znanju utegnemo naleteti na številne ovire, kljub temu pa moramo s potrpljenjem odločno nadaljevati.

Prostodušen je, kdor se ne vede diplomatsko in se niti sovražniku ne boji odkrito povedati resnice. Sprejeti verodostojnega duhovnega učitelja je neobhodno, kajti brez navodil duhovnega učitelja ni mogoče napredovati v razumevanju duhovne znanosti. Učenec se mora obrniti na duhovnega učitelja nadvse ponižno in mu služiti po najboljših močeh, tako da bo duhovni učitelj zadovoljen z njim in mu bo dal svoje blagoslove. Ker je verodostojen duhovni učitelj predstavnik Kṛṣṇe, lahko učenec z njegovimi blagoslovi zelo hitro napreduje, tudi če se ne drži vseh pravil, ali pa se mu bo, če je služil duhovnemu učitelju s popolno predanostjo, lažje držati pravil vdanega služenja.

Čistost je nujno potrebna za napredovanje v duhovnem življenju. Ločimo zunanjo in notranjo čistočo. Da bi ohranili zunanjo čistočo, se moramo redno umivati, da bi bili čisti znotraj, pa moramo nenehno misliti na Kṛṣṇo in peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Ta metoda očisti z uma prah karme, ki se je nabral na njem.

Stanoviten je, kdor je trdno odločen napredovati v duhovnem življenju. Brez take odločenosti ni mogoče vidno napredovati. Samoobvladanost pa je lastnost človeka, ki se ne odloči za nič, kar bi lahko zavrlo njegov duhovni razvoj. Tak način delovanja bi nam moral preiti v navado in zavrniti bi morali vse, kar je neugodno za duhovni napredek. To je pravo odpovedovanje. Čuti so tako nenasitni, da si zmeraj želijo uživanja. Če nam to, kar zahtevajo, ni nujno potrebno, jim ne bi smeli ustreči. Ugodimo jim lahko samo toliko, da ostanemo zdravi in lahko opravljamo svoje dolžnosti ter tako duhovno napredujemo. Najpomembnejši in najtežje obvladljiv čut je jezik. Kdor obvlada jezik, bo lahko obvladal tudi druge čute. Nalogi jezika sta uživanje hrane in oblikovanje glasov. Jezik moramo načrtno navaditi na to, da zmeraj uživa ostanke Kṛṣṇi darovane hrane in poje Hare Kṛṣṇa. Očem pa ne bi smeli dovoliti, da gledajo kar koli razen Kṛṣṇove prečudovite podobe. Tako jih bomo imeli pod nadzorom. Ušesa bi morali uporabljati samo za poslušanje o Kṛṣṇi, nos pa za vonjanje Kṛṣṇi darovanega cvetja. To je metoda vdanega služenja, in kot je razvidno iz teh verzov, je Bhagavad-gītā posvečena izključno znanosti o vdanem služenju. Vdano služenje je njen glavni in edini cilj. Nevedni komentatorji poskušajo odvrniti bralčev um k drugim temam, toda v Bhagavad-gīti ne bomo poleg vdanega služenja našli nobene druge teme.

Lažni ego nas napelje k temu, da se enačimo s telesom. Kdor spozna, da ni telo, temveč duša, ima znova svoj pravi ego. Ego zmeraj obstaja. Lažnega ega bi se morali znebiti, pravega pa ne. V vedskih spisih (Bṛhad-āraṇyaka Upaniṣada 1.4.10) je rečeno: ahaṁ brahmāsmi – jaz sem Brahman, jaz sem duh. Ta „jaz sem“, zavedanje lastnega jaza, obstaja tudi na stopnji samospoznanja, ko živo bitje doseže osvoboditev. Zavedanju jaza pravimo ego. Kadar to zavedanje povezujemo z nestvarnim materialnim telesom, se imenuje lažni ego, kadar pa ga usmerimo na resničnost, se imenuje pravi ego. Nekateri filozofi pravijo, da bi se morali egu odreči, vendar to ni mogoče, kajti ego je znak naše individualnosti. Tisto, čemur se moramo odreči, je zmotno enačenje s telesom.

Vedeti bi morali tudi, da rojstvo, smrt, starost in bolezen prinašajo trpljenje. Opis rojstva najdemo v raznih vedskih spisih. Svet nerojenega otroka, njegovo bivanje v maternici, njegovo trpljenje itd. so zelo živo opisani v Śrīmad-Bhāgavatamu. Dobro bi se morali zavedati, da živo bitje ob rojstvu zelo trpi. Ker pozabimo, kako zelo smo trpeli v maternici, ne storimo ničesar, da bi se rešili iz kroga rojevanja in umiranja. Različne oblike trpljenja spremljajo tudi smrt in so prav tako opisane v verodostojnih svetih spisih. O teh temah bi morali govoriti. Bolezen in starost vsi izkusimo na lastni koži. Čeprav si ju nihče ne želi, se jima ni mogoče izogniti. Če nismo pesimistični glede življenja v materialnem svetu, zavedajoč se trpljenja, ki spremlja rojstvo, smrt, starost in bolezen, ne bomo imeli spodbude za duhovno napredovanje.

Nenavezanost na otroke, ženo in dom ne pomeni, da do njih ne bi smeli imeti nikakršnih čustev. Naravno je, da so žena in otroci predmet naše ljubezni. Toda če nas ovirajo pri duhovnem razvoju, ne bi smeli ostati navezani nanje. Da bi postal naš dom prijeten, je najbolje, da postanemo zavestni Kṛṣṇe. Če je človek popolnoma zavesten Kṛṣṇe, si lahko ustvari zelo srečno družinsko življenje, kajti metoda zavesti Kṛṣṇe je zares preprosta. Treba je le peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, uživati ostanke Kṛṣṇi darovane hrane, proučevati knjige, kakršni sta Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam, ter častiti Božanstvo. Te štiri dejavnosti nas bodo osrečile. K njim bi morali pritegniti tudi ostale družinske člane. Zjutraj in zvečer se lahko zberejo ter skupaj pojejo Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Tistemu, ki bi rad postal zavesten Kṛṣṇe in si zato uredi družinsko življenje po teh načelih, ni treba zapustiti doma in stopiti v red odpovedi. Če pa nam družinsko življenje ne pomaga duhovno napredovati, bi se mu morali odpovedati. Da bi lahko spoznali Kṛṣṇo oziroma Mu služili, moramo žrtvovati vse, kakor je storil Arjuna. Arjuna ni hotel ubiti svojih družinskih članov, ko pa je uvidel, da ga le-ti ovirajo na poti do spoznanja Kṛṣṇe, je upošteval Gospodovo navodilo ter jih v bitki pobil. Nikoli se ne smemo preveč meniti za srečo in nesrečo družinskega življenja, kajti v tem svetu ne moremo biti niti popolnoma srečni niti popolnoma nesrečni.

Sreča in nesreča sta stalna spremljevalca materialnega življenja, in kot svetuje Bhagavad-gītā, bi ju morali prenašati brez vznemirjenja. Ker prihajata in odhajata, ne da bi mi lahko vplivali na to, jima ne bi smeli posvečati posebne pozornosti; v obeh primerih bi morali ohraniti ravnovesje. Ponavadi smo srečni, kadar doživimo kaj prijetnega, ob neprijetnih dogodkih pa smo nesrečni. Toda kdor je na duhovni ravni, je zmeraj miren. Da bi dosegli to raven, moramo z neomajno vdanostjo nepretrgoma služiti Kṛṣṇi. To pomeni, da se zaposlimo z devetimi oblikami vdanega služenja – opevamo Gospoda, poslušamo o Njem, Ga častimo, Mu izkazujemo spoštovanje itd. – o katerih govori zadnji verz devetega poglavja. To je metoda, ki bi se je morali držati.

Če človek živi po duhovnih načelih, samodejno izgubi željo po druženju z materialisti. Družba takih ljudi postane zanj nesprejemljiva. O svojem duhovnem napredku lahko sodimo po tem, kolikšna je naša želja po življenju na osamljenem mestu, kjer ni nekoristne družbe. Za bhakto je povsem naravno, da nima želje po zabavi, kinu in družabnih srečanjih, saj ve, da je vse to zgolj potrata časa. Obstaja veliko učenjakov in filozofov, ki proučujejo spolnost in razne druge stvari, toda po Bhagavad-gīti sta takšno raziskovalno delo in filozofsko razglabljanje brez vrednosti ter sta bolj ali manj nesmiselna. Bhagavad-gītā pravi, da bi morali z metodo filozofske analize proučevati naravo duše. Cilj našega raziskovanja bi moralo biti spoznanje samega sebe. To je nasvet, ki nam ga v teh verzih daje Kṛṣṇa.

Kot je tukaj jasno rečeno, je bhakti-yoga najbolj praktična metoda samospoznavanja. Ko govorimo o vdanem služenju, moramo razumeti odnos med Naddušo in individualno dušo. Individualna duša in Nadduša nista identični, vsaj ne s stališča filozofije bhakti, filozofije vdanega služenja. V Vedah je jasno rečeno, da individualna duša večno služi Vrhovni Duši. Bhakti ali vdano služenje je torej večno (nityam). O tem filozofskem zaključku bi morali biti trdno prepričani.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.11) je rečeno: vadanti tat tattva-vidas tattvaṁ yaj jñānam advayam – „Tisti, ki dejansko poznajo Absolutno Resnico, vedo, da ima spoznavanje Vrhovnega Jaza tri stopnje. To so: spoznanje Brahmana, Paramātme in Bhagavāna.“ Spoznanje Bhagavāna, Vsevišnje Božanske Osebnosti, je najvišja stopnja spoznanja Absolutne Resnice. Zato bi se morali dvigniti na to raven in tako vdano služiti Gospodu. To je popolnost znanja.

Ta metoda pridobivanja znanja je kakor stopnišče, ki vodi od pritličja, razvijanja ponižnosti, do najvišjega nadstropja, spoznanja Vrhovne Resnice, Absolutne Božanske Osebnosti. Na tem stopnišču je veliko ljudi; nekateri so prišli do prvega nadstropja, nekateri do drugega ali tretjega itd., toda vse dokler človek ne doseže najvišjega nadstropja, spoznanja Kṛṣṇe, je njegovo znanje nižje stopnje. Tistega, ki tekmuje z Bogom, obenem pa bi si rad pridobil duhovno znanje, čaka razočaranje. Iz teh verzov je razvidno, da si brez ponižnosti ni mogoče pridobiti resničnega znanja. Kdor se ima za Boga, je največji nadutež. Čeprav strogi zakoni materialne narave živemu bitju nenehno zadajajo udarce, si živo bitje zaradi nevednosti kljub temu domišlja, da je Bog. Začetna stopnja znanja je torej amānitva, ponižnost. Človek bi moral biti ponižen in bi se moral zavedati, da je podrejen Vsevišnjemu Gospodu. Kdor se upre Gospodu, postane suženj materialne narave. To dejstvo bi morali vsi dobro poznati in biti prepričani o njem.