Vdano služenje

Kṛṣṇa je do zdaj govoril Arjuni o Svojem osebnem, brezosebnem in kozmičnem aspektu ter mu opisal različne vrste bhakt in yogījev. Na splošno delimo transcendentaliste v dve skupini: na impersonaliste in personaliste. Bhakta je personalist in vso svojo energijo uporabi za služenje Vsevišnjemu Gospodu. Impersonalist pa ne služi neposredno Kṛṣṇi, temveč meditira o brezosebnem Brahmanu, o nepojavnem.

Iz tega poglavja izvemo, da je med metodami spoznavanja Absolutne Resnice najvišja bhakti-yoga, vdano služenje. Če bi se resnično radi družili z Vsevišnjim Gospodom, Mu moramo služiti z ljubeznijo in vdanostjo.

Z drugimi besedami, kdor časti Vsevišnjega Gospoda neposredno, z vdanim služenjem, se imenuje personalist, kdor meditira o brezosebnem Brahmanu, pa je impersonalist. Arjuna v tem verzu sprašuje, čigav položaj je boljši. Absolutno Resnico lahko spoznamo z različnimi metodami in v tem poglavju Kṛṣṇa pojasnjuje, da je najvišja med njimi bhakti-yoga ali vdano služenje Njemu. To je najbolj neposredna pot in najlažji način za druženje z Bogom.

V drugem poglavju Bhagavad-gīte je Vsevišnji Gospod pojasnil, da je živo bitje duhovna iskra, in ne materialno telo. Absolutna Resnica pa je duhovna celota. V sedmem poglavju je povedal, da so živa bitja sestavni delci vrhovne celote, zato je svetoval, naj vso svojo pozornost preusmerijo na to celoto. V osmem poglavju pa je bilo rečeno, da vsakdo, kdor med zapuščanjem telesa misli na Kṛṣṇo, takoj odide v duhovno nebo, v Kṛṣṇovo prebivališče. Na koncu šestega poglavja je Gospod jasno dejal, da je od vseh yogījev najpopolnejši tisti, ki v sebi zmeraj misli na Kṛṣṇo. Zaključek skoraj vsakega poglavja je torej, da bi morali biti navezani na Kṛṣṇovo osebno podobo, kajti to je najvišja stopnja duhovnega spoznanja.

Kljub temu pa Kṛṣṇova osebna podoba nekaterih ne privlači, temveč jih tako zelo odbija, da poskušajo celo s komentarji, ki jih pišejo k Bhagavad-gīti, odvrniti ljudi od Kṛṣṇe in preusmeriti vso njihovo vdanost na brezosebni brahmajyoti. Taki ljudje raje meditirajo o brezosebnem aspektu Absolutne Resnice, ki je zunaj dosega čutov in je nepojaven.

Transcendentalisti so torej dveh vrst. Arjuno zdaj zanima, katera od obeh metod spoznavanja Absolutne Resnice je lažja in kateri od transcendentalistov so popolnejši. S tem poskuša opredeliti lasten položaj, kajti njega samega privlači Kṛṣṇova osebna podoba, ne pa brezosebni Brahman. Vedeti želi, ali je njegov položaj zanesljiv. O brezosebnem aspektu Vsevišnjega Gospoda, pa naj bo v materialnem ali pa v duhovnem svetu, je težko meditirati. Brezosebnega aspekta Absolutne Resnice si pravzaprav ne moremo natančno predstavljati. Arjuna želi s svojim vprašanjem torej reči: „Kakšna je korist od takega zapravljanja časa?“ V enajstem poglavju je uvidel, da je najbolje, če ga privlači Kṛṣṇova osebna podoba, saj je lahko tako hkrati razumel vse druge Gospodove podobe, pa tudi njegova ljubezen do Kṛṣṇe ni bila omajana. Odgovor na to pomembno vprašanje, ki ga je Arjuna zastavil Kṛṣṇi, bo pojasnil razliko med osebnim in brezosebnim pojmovanjem Absolutne Resnice.

V odgovor na Arjunovo vprašanje Kṛṣṇa jasno pravi, da je najvišjo popolnost yoge dosegel tisti, ki je osredotočen na Njegovo osebno podobo ter Ga časti z vero in vdanostjo. Delovanje takega Kṛṣṇe zavestnega človeka ni nikoli materialno, saj je namenjeno Kṛṣṇi. Čisti bhakta je nenehno dejaven. Včasih poje Gospodova imena, včasih posluša ali bere pripovedi o Kṛṣṇi, včasih kuha prasādam, gre na tržnico, kjer nakupuje za Kṛṣṇo, čisti tempelj ali pa pomiva posodo. Vsak trenutek so vsa njegova dejanja posvečena Kṛṣṇi. Zaradi takega delovanja je v popolnem samādhiju.

Kdor ne časti Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe, neposredno, temveč poskuša doseči isti cilj s posredno metodo, nazadnje prav tako doseže ta cilj, Śrī Kṛṣṇo. „Po mnogih rojstvih moder človek poišče zavetje v Meni, vedoč, da je Vāsudeva vse.“ Kdor si po mnogih življenjih pridobi popolno znanje, se preda Gospodu Kṛṣṇi. Da bi dosegel Boga po poti, opisani v tem verzu, mora obvladovati čute, služiti vsakomur in delovati za dobro vseh živih bitij. Zaključimo lahko, da je popolnost samospoznanja mogoče doseči samo, če se obrnemo na Gospoda Kṛṣṇo. Da bi se Mu lahko povsem predali, je večinoma potrebna dolgotrajna askeza.

Da bi človek lahko zaznal prisotnost Nadduše v srcu individualne duše, mora prekiniti čutne dejavnosti, kot so gledanje, poslušanje, okušanje, delovanje itd. Takrat uvidi, da Nadduša prebiva vsepovsod. Ko to spozna, ni več sovražen nobenemu živemu bitju – ne dela razlike med človekom in živaljo, saj vidi samo dušo, ne pa njenega zunanjega prekrivala. Toda za navadnega človeka je ta pot, ki vodi do spoznanja brezosebnega aspekta Absolutne Resnice, zelo težka.

Transcendentalisti, ki poskušajo spoznati nedoumljivi, nepojavni, brezosebni aspekt Vsevišnjega Gospoda, se imenujejo jñāna-yogīji, tisti, ki so popolnoma zavestni Kṛṣṇe ter služijo Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo, pa so bhakti-yogīji. Iz tega verza je jasno razvidna razlika med jñāna-yogo in bhakti-yogo. Čeprav jñāna-yogīji nazadnje dosežejo isti cilj kot bhakti-yogīji, se na svoji poti srečajo z mnogimi težavami, metoda bhakti-yoge, neposredno služenje Vsevišnji Božanski Osebnosti, pa je lažja in naravna za utelešeno dušo. Individualna duša je utelešena že od vekomaj, in zelo težko bo zgolj s pomočjo teoretičnega znanja dejansko doumela, da se razlikuje od telesa. Bhakti-yogī zato časti Božanstvo Kṛṣṇe, saj lahko na ta način uporabi v Gospodovi službi telesno pojmovanje življenja, ukoreninjeno v umu. Čaščenje podobe Vsevišnjega Gospoda v templju seveda ni čaščenje idola. Vedski spisi pravijo, da je čaščenje lahko saguṇa ali pa nirguṇa – čaščenje Absoluta kot tistega, ki ima lastnosti, ali pa kot tistega, ki jih nima. Čaščenje Božanstva v templju je saguṇa, kajti Gospod je tam prisoten v podobi z materialnimi lastnostmi. Čeprav je Božanstvo izdelano iz materialnih elementov, kot so kamen, les ali oljna barva, pa ta Gospodova podoba v resnici ni materialna. To je absolutna narava Vsevišnjega.

V zvezi s tem lahko navedemo preprosto primerjavo. Če vržemo pismo v poštni nabiralnik na ulici, bo brez zapletov prispelo do naslovnika. Če ga vržemo v neko staro škatlo ali ponaredek nabiralnika, ki ga ni postavila pošta, pa se to ne bo zgodilo. Tudi Bog ima pooblaščenega predstavnika; to je Božanstvo, ki se imenuje arcā-vigraha in je inkarnacija Vsevišnjega Gospoda. V tej podobi Bog sprejme naše služenje. Gospod je vsemogočen, zato lahko, ko se inkarnira kot arcā-vigraha, sprejme službo bhakte. To stori samo zato, da bi tistim, ki so v pogojenem stanju, olajšal vdano služenje.

Bhakta se torej brez težav takoj napoti naravnost k Vsevišnjemu, tisti, ki poskušajo doseči samospoznanje po poti impersonalizma, pa se srečajo z mnogimi težavami. Da bi taki ljudje razumeli nepojavni aspekt Vsevišnjega, morajo proučiti Upaniṣade in podobne vedske spise, poznati morajo njihov jezik, občutiti nezaznavno in razumeti vse opisane metode. Za navadnega človeka je to vse prej kot lahko. Kdor se posveti metodi zavesti Kṛṣṇe, vdanemu služenju, pa se zgolj drži navodil verodostojnega duhovnega učitelja, vsakodnevno izkazuje spoštovanje Božanstvu, posluša pripovedi o Gospodovi veličini in jé ostanke hrane, darovane Gospodu, ter tako brez težav spozna Vsevišnjo Božansko Osebnost. Impersonalisti se nedvomno po nepotrebnem podajo na težko pot, in povsem verjetno je, da se jim na koncu ne bo posrečilo spoznati Absolutne Resnice. Personalisti pa brez tveganja in težav neposredno dosežejo Vsevišnjega Gospoda. Podobno pravi tudi Śrīmad-Bhāgavatam. Tam je razloženo, da se človek nazadnje mora predati Vsevišnji Božanski Osebnosti (metoda predajanja se imenuje bhakti), ampak če si namesto tega prizadeva razumeti, kaj je Brahman in kaj ne, ter na ta način zapravi celo življenje, je edini sad njegovih prizadevanj vloženi trud. Gospod nam v tem verzu zato svetuje, naj ne stopimo na to težavno pot samospoznavanja, saj ni gotovo, da bomo dosegli končni cilj.

Živo bitje je večno individualna duša, in če se želi zliti z duhovno celoto, lahko spozna dve značilnosti svoje izvorne narave, večnost in vednost, ne more pa izkusiti blaženosti. Po milosti bhakte se lahko tak transcendentalist, izveden v metodi jñāna-yoge, posveti bhakti-yogi ali vdanemu služenju. Ker pa se je tako dolgo ukvarjal z impersonalizmom, takrat naleti na težave, saj ne more opustiti impersonalističnih idej. Utelešena duša, ki jo zanima nepojavno, ima torej zmeraj težave, tako v času, ko ga poskuša spoznati, kot tudi takrat, ko ga spozna. Vsako živo bitje ima delno neodvisnost, ampak vedeti moramo, da je spoznavanje nepojavnega v nasprotju z naravo živega bitja, ki je polno duhovne blaženosti. Na to pot se ne bi smeli podati. Najboljša metoda samospoznavanja za vsako živo bitje je metoda zavesti Kṛṣṇe, nenehno vdano služenje Gospodu. Če zanemarimo vdano služenje, obstaja nevarnost, da postanemo ateisti. Ljudi ne bi smeli zato nikoli, še zlasti v današnji dobi ne, spodbujati k osredotočanju na nepojavno in nedojemljivo, na tisto, kar je nedostopno čutom, kot je bilo opisano v tem verzu. Gospod Kṛṣṇa tega ne svetuje.

Iz tega verza je razvidno, da imajo bhakte veliko srečo, saj jih Gospod zelo hitro reši iz materialnega sveta. Kdor služi Gospodu s čisto vdanostjo, spozna, da je Bog velik in da Mu je individualna duša podrejena. Njena dolžnost je, da služi Gospodu; če ne služi Njemu, bo služila māyi.

Kot že rečeno, je mogoče Vsevišnjega Gospoda spoznati samo z vdanim služenjem. Zato bi morali biti popolnoma vdani Gospodu. Da bi dosegli Kṛṣṇo, moramo um popolnoma osredotočiti Nanj in posvetiti vsa svoja dejanja Njemu. Ni pomembno, kakšno delo opravljamo, pomembno je le, da ga opravljamo samo za Kṛṣṇo. Temu pravimo vdano služenje. Bhakta si želi samo zadovoljiti Vsevišnjo Božansko Osebnost. Cilj njegovega življenja je zadovoljiti Kṛṣṇo in za Njegovo zadovoljstvo je pripravljen žrtvovati vse, kakor je v bitki na Kurukṣetri storil Arjuna. Zadovoljiti Kṛṣṇo je zelo preprosto: z vdanostjo moramo opravljati svoje delo, hkrati pa peti Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Ko bhakta poje to transcendentalno mantro, ga začne privlačiti Božanska Osebnost.

Vsevišnji Gospod v tem verzu obljublja, da bo čistega bhakto, ki deluje na ta način, nemudoma rešil iz oceana materialnega sveta. Veliki yogīji lahko prenesejo svojo dušo na kateri koli planet z vadbo yoge, nekateri storijo to na razne druge načine, za bhakto pa je v tem verzu jasno rečeno, da ga reši sam Gospod. Bhakti ni treba čakati, da si pridobi posebne moči, ki bi mu omogočile, da odide v duhovno nebo.

V Varāha Purāṇi najdemo tale verz:

Iz tega verza je razvidno, da se bhakti ni treba ukvarjati z aṣṭāṅga-yogo, da bi lahko odšel na duhovne planete. Za to poskrbi sam Vsevišnji Gospod. Kṛṣṇa tu jasno pravi, da On sam reši bhakto. Nad otrokom ves čas bedijo starši, zato je popolnoma varen. Podobno se bhakti ni treba truditi, da bi dosegel druge planete z vadbo mistične yoge. Vsevišnji Gospod namreč iz Svoje velike milosti prileti na ptici Garuḍi in bhakto sam reši iz materialnega sveta. Kdor se utaplja v valovih oceana, se ne more rešiti sam, četudi je izkušen plavalec in se z vsemi močmi bojuje za življenje. Če pa mu pride na pomoč kdo drug, ga lahko brez težav potegne iz vode in ga tako reši. Na podoben način Gospod reši bhakto iz oceana materialnega bivanja. Potrebno je le, da se bhakta popolnoma posveti preprosti metodi zavesti Kṛṣṇe, vdanemu služenju. Vsak razumen človek bi moral dati vdanemu služenju prednost pred vsemi drugimi metodami samospoznavanja. To je potrjeno v Nārāyaṇīyi:

Iz tega verza izvemo, da ne bi smeli opravljati obredov in žrtvovanj, katerih cilj je materialna sreča, ter si pridobivati znanja z metodo filozofske spekulacije. Kdor je vdan Vrhovni Osebnosti, je deležen vseh koristi, ki jih prinašajo druge vrste yoge, spekulativno filozofiranje, opravljanje raznih obredov in žrtvovanj, dajanje miloščine itd. To je posebna prednost vdanega služenja.

Gospodov bhakta zgolj s petjem Kṛṣṇovega svetega imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare – zlahka srečen doseže najvišji cilj, do katerega ne vodi nobena druga pot religije.

Sklepno misel Bhagavad-gīte najdemo v osemnajstem poglavju:

Odreči bi se morali vsem drugim metodam samospoznavanja in zgolj vdano služiti Kṛṣṇi. Tako bomo dosegli najvišjo popolnost. Ni se nam treba bati posledic svojih preteklih grešnih dejanj, kajti Vsevišnji Gospod nas bo popolnoma zaščitil. Zato bi morali opustiti jalove poskuse, da dosežemo osvoboditev z drugimi metodami samospoznavanja. Vsakdo naj poišče zavetje vrhovnega vsemočnega Boga, Kṛṣṇe. To je najvišja popolnost življenja.

Kdor z ljubeznijo in vdanostjo služi Kṛṣṇi, je v neposrednem stiku z Vsevišnjim Gospodom, zato je od samega začetka na transcendentalni ravni. Bhakta ne živi na materialni ravni, temveč v Kṛṣṇi. Med Gospodom in Njegovim svetim imenom ni razlike. Kṛṣṇa in Njegova notranja energija zato plešeta na jeziku bhakte, ki poje Hare Kṛṣṇa. Ko bhakta daruje hrano Kṛṣṇi, Kṛṣṇa sam sprejme njegov dar, bhakta pa postane krišnaiziran, ko zaužije ostanke. Kdor ne služi Gospodu na ta način, ne more razumeti, kako je to mogoče, čeprav je vdano služenje metoda, priporočena v Bhagavad-gīti in drugih vedskih spisih.

Ta verz govori o dveh vrstah bhakti-yoge. Prva se nanaša na bhakte, ki so razvili transcendentalno ljubezen do Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, druga pa je namenjena tistim, ki takšne ljubezni še niso razvili. Zanje obstajajo razna pravila, z upoštevanjem katerih lahko nazadnje postanejo vdani Kṛṣṇi.

Bhakti-yoga je metoda za očiščenje čutov. Dokler smo materialno pogojeni, so naši čuti nečisti, saj poskušamo z njimi zadovoljiti sami sebe. Če se posvetimo bhakti-yogi, pa jih očistimo, in takrat pridejo v neposreden stik z Vsevišnjim Gospodom. V materialnem življenju služabnik ne služi svojemu gospodarju iz ljubezni, temveč samo zato, da bi dobil denar. Gospodar prav tako ne ljubi služabnika, ampak le sprejme njegovo delo in ga plača. O ljubezni torej ni govora. V duhovnem življenju pa se moramo dvigniti na stopnjo čiste ljubezni do Boga. To stopnjo lahko dosežemo, če služimo Gospodu in pri tem uporabljamo svoje zdajšnje čute.

Ljubezen do Boga je uspavana v srcu vsakega živega bitja. Izraža se na različne načine, vendar pa zaradi stika z materijo ni čista. Zato moramo iz srca odstraniti nečistoče, ki se porajajo ob stiku z materijo, in obuditi v njem svojo izvorno ljubezen do Kṛṣṇe. To je vse, kar moramo storiti.

Kdor živi po načelih bhakti-yoge, se pod vodstvom izvedenega duhovnega učitelja drži določenih pravil: zgodaj vstane, se okopa, odide v tempelj in moli h Gospodu, poje Hare Kṛṣṇa, nabere cvetje in ga daruje Božanstvu, kuha za Božanstvo, uživa prasādam in tako dalje. Bhakta se mora držati številnih pravil. Poleg tega mora redno poslušati Bhagavad-gīto in Śrīmad-Bhāgavatam, kot ju razlagajo čisti bhakte. Tak način življenja vsakomur omogoča, da razvije ljubezen do Boga in potem zagotovo odide k Njemu, v duhovno kraljestvo. Kdor se ukvarja z bhakti-yogo in se pod vodstvom duhovnega učitelja drži pravil, nedvomno razvije ljubezen do Boga.

Kdor ne more delovati pod vodstvom duhovnega učitelja in se držati pravil bhakti-yoge, lahko kljub temu doseže popolnost, če dela za Vsevišnjega Gospoda. Kako je treba opravljati tako delo, je bilo opisano že v petinpetdesetem verzu enajstega poglavja. Tak človek bi moral pomagati pri širjenju zavesti Kṛṣṇe. Številnim bhaktam, ki pridigajo zavest Kṛṣṇe, je potrebna pomoč. Kdor se sam ne more držati načel bhakti-yoge, lahko torej poskuša pomagati pri širjenju zavesti Kṛṣṇe. Pri vsakem večjem poslu so potrebni zemlja, kapital, organizacija in delovna sila. Kakor poslovnež potrebuje prostor za delo, nekaj kapitala, delovno silo in organizacijo, da bi razširil svojo dejavnost, je vse to potrebno tudi pri služenju Kṛṣṇi. Razlika je le v tem, da materialist dela za lastno čutno uživanje, bhakta pa v Kṛṣṇovo zadovoljstvo, zato je njegovo delovanje duhovno. Kdor ima dovolj denarja, lahko pomaga pri izgradnji poslopja ali templja za pridiganje zavesti Kṛṣṇe, lahko pa tudi pri izdajanju knjig. Duhovne dejavnosti so zelo raznolike in ljudje bi se morali zanimati zanje. Če človek ne more dati Kṛṣṇi sadov svojega dela, lahko žrtvuje del svojega časa za širjenje zavesti Kṛṣṇe. Takšno prostovoljno delo, s katerim omogoča širjenje zavesti Kṛṣṇe, mu bo pomagalo, da razvije ljubezen do Boga in tako postane popoln.

Včasih ljudje zaradi družbenih, družinskih, religioznih ali pa kakšnih drugih razlogov ne morejo niti izraziti odobravanja dejavnosti zavesti Kṛṣṇe. Če se neposredno vključijo vanje, naletijo na nasprotovanje družinskih članov ali pa na številne druge težave. Takim ljudem se svetuje, da se sadovom svojega dela odpovedo v dobrodelne namene. Pravila za to najdemo v Vedah, kjer so opisana mnoga žrtvovanja in različne vrste puṇye ali posebnih dejavnosti, pri katerih človek uporabi sadove svojega preteklega delovanja. To mu omogoči, da si postopoma pridobi znanje. Tudi tisti, ki ga dejavnosti zavesti Kṛṣṇe sploh ne zanimajo, se odpove težko prisluženim sadovom svojega dela, če podari denar bolnišnici ali pa kakšni dobrodelni ustanovi. V tem verzu Kṛṣṇa prav tako priporoča tak način delovanja, kajti um tistega, ki se odpoveduje sadovom svojega dela, se postopoma očisti, s čistim umom pa lahko človek razume zavest Kṛṣṇe. Da bi postali zavestni Kṛṣṇe, se nam seveda ni treba ukvarjati z ničemer drugim, kajti sama metoda zavesti Kṛṣṇe lahko očisti naš um. Kdor pa je iz določenih razlogov ne more sprejeti, se lahko poskusi odpovedati sadovom svojega dela. Lahko jih nameni za blagor svoje skupnosti, družbe, naroda ali pa države in tako se bo v prihodnosti dvignil na raven čistega vdanega služenja Vsevišnjemu Gospodu. V Bhagavad-gīti (18.46) je rečeno: yataḥ pravṛttir bhūtānām – kdor žrtvuje za najvišji cilj, četudi ne ve, kaj ta cilj je, bo z opravljanjem žrtvovanj postopoma spoznal, da je najvišji cilj Kṛṣṇa.

Kot je razvidno iz predhodnih verzov, obstajata dve vrsti vdanega služenja: vdano služenje, pri katerem se držimo predpisanih pravil, in vdano služenje, ki temelji na popolni ljubezni in vdanosti Vsevišnji Božanski Osebnosti. Tisti, ki se ne morejo držati načel zavesti Kṛṣṇe, bi morali negovati znanje, kajti to jim bo omogočilo, da spoznajo svoj pravi položaj. Z negovanjem znanja se bodo sčasoma dvignili na stopnjo meditacije, z meditiranjem pa bodo lahko postopoma spoznali Vsevišnjo Božansko Osebnost. Obstajajo metode, ki človeka privedejo do prepričanja, da je on sam Vsevišnji. Tovrstna meditacija se priporoča tistim, ki se ne morejo posvetiti vdanemu služenju. Kdor ne more meditirati na ta način, bi moral opravljati dolžnosti, ki jih vedski spisi predpisujejo brāhmaṇam, kṣatriyam, vaiśyam in śūdram ter so opisane v zadnjem poglavju Bhagavad-gīte. Človek bi se moral ne glede na to, kateremu od teh družbenih stanov pripada, odpovedati sadovom svojega dela ter tako rezultate karme izkoristiti za dobrodelne namene.

Do Vsevišnje Božanske Osebnosti, najvišjega cilja, vodita torej dve poti: pot postopnega napredovanja in neposredna pot. Vdano služenje oziroma razvijanje zavesti Kṛṣṇe je neposredna metoda, pri drugi metodi pa gre za odpovedovanje sadovom delovanja. S takim odpovedovanjem si lahko človek korak za korakom pridobi znanje, se dvigne na stopnjo meditacije, spozna Naddušo, zatem pa še Vsevišnjo Božansko Osebnost. Odločimo se lahko za postopno ali pa za neposredno metodo samospoznavanja. Ker na neposredno pot ne more stopiti vsakdo, je posredna pot prav tako dobra. Toda Kṛṣṇa Arjuni ne priporoča te poti, saj je Arjuna že na stopnji ljubečega vdanega služenja Vsevišnjemu Gospodu. Postopna metoda je namenjena tistim, ki še niso dosegli te stopnje in se morajo najprej naučiti odpovedovanja, si pridobiti znanje in se posvetiti meditaciji ter tako spoznati Naddušo in Brahman. Bhagavad-gītā pa priporoča neposredno metodo samospoznavanja. Vsakomur svetuje, da stopi na to pot in se preda Vsevišnji Božanski Osebnosti, Kṛṣṇi.

V teh dveh verzih Gospod znova govori o čistem vdanem služenju in opisuje transcendentalne odlike čistega bhakte. Tak bhakta ni nikoli vznemirjen in ni nikomur sovražen. Ne sovraži niti svojega sovražnika, temveč si misli: „Ta človek deluje kot moj sovražnik zaradi mojih preteklih grehov. Zato je bolje, da potrpim in se mu ne poskušam zoperstaviti.“ V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.14.8) je rečeno: tat te 'nukampāṁ susamīkṣamāṇo bhuñjāna evātma-kṛtaṁ vipākam. Kadar je bhakta v stiski ali pa naleti na težave, sprejme to kot Gospodovo milost. „Zaradi svojih preteklih grehov,“ razmišlja bhakta, „bi moral trpeti veliko bolj, kot pa trpim zdaj. Po milosti Vsevišnjega Gospoda torej nisem kaznovan tako zelo, kakor bi moral biti. Po milosti Vsevišnje Božanske Osebnosti sem dobil le majhen del zaslužene kazni.“ Bhakta je zato vselej miren, tih in potrpežljiv, tudi če ga doletijo številne težave. Ljubezniv je do vseh živih bitij, celo do svojih sovražnikov. Beseda nirmama izraža, da ne posveča velike pozornosti bolečinam in trpljenju materialnega telesa, saj dobro ve, da se razlikuje od njega. Ker se ne enači s telesom, je osvobojen lažnega ega in ohrani ravnovesje tako v sreči kot v nesreči. Potrpežljiv je in zadovoljen z vsem, kar dobi po milosti Vsevišnjega Gospoda. Ne prizadeva si za težko dosegljive stvari, zato je vselej radosten. Ker se dosledno drži navodil duhovnega učitelja, je popoln mistik, in ker je obvladal čute, je odločen. Z lažnimi argumenti ga ni mogoče zavesti, kajti nihče ne more omajati njegove odločenosti, da vdano služi Gospodu. Bhakta se popolnoma zaveda, da je Kṛṣṇa večni Gospod, zato ga ne more nihče zmesti. Vse te odlike mu omogočajo, da um in inteligenco v celoti usmeri na Vsevišnjega Gospoda. Takšno raven vdanega služenja nedvomno doseže le redko kdo, bhakta pa jo doseže, če se le drži načel vdanega služenja. Gospod nadalje pravi, da Mu je tak bhakta zelo pri srcu, saj Ga zadovolji s svojimi dejanji, pri opravljanju katerih je zmeraj popolnoma zavesten Kṛṣṇe.

V tem verzu je naštetih še nekaj odlik bhakte. Čisti bhakta ni nikoli vzrok težav, tesnobe, strahu ali nezadovoljstva drugih. Ker je ljubezniv do vsakogar, s svojim delovanjem nikogar ne vznemirja. In kadar drugi poskušajo vznemiriti njega, ostane miren. Po Gospodovi milosti se je naučil, kako ostati miren kljub zunanjim vznemirjenjem. Ker je zmeraj zavesten Kṛṣṇe in Mu vdano služi, dogajanje v materialnem svetu ne vpliva nanj. Materialističen človek se ponavadi zelo veseli vsega, s čimer bo lahko zadovoljil svoje čute in telo, kadar pa vidi, da sam ni deležen čutnih užitkov, kakršni so na voljo drugim, postane nesrečen in nevoščljiv. Kadar pričakuje maščevanje svojih sovražnikov, ga preveva strah, kadar pa česa ne more uspešno opraviti, postane potrt. Bhakta, ki v takih okoliščinah vselej ostane nevznemirjen, je Kṛṣṇi zelo pri srcu.

Bhakta lahko sprejme ponujen denar, ne bi pa si smel sam prizadevati zanj. Če ga dobi brez lastnega truda, po milosti Vsevišnjega, ga to ne vznemiri. Bhakta vstaja zelo zgodaj, da bi služil Gospodu, in se okopa vsaj dvakrat dnevno. Zato je znotraj in zunaj zmeraj čist. Vešč je vseh dejavnosti, ki jih opravlja, saj dobro pozna bistvo vsega delovanja in ima čvrsto vero v avtoritativne svete spise. Ker nikoli ne stopi na nikogaršnjo stran, je brezskrben. Nikoli ne trpi, saj se ne enači s poimenovanji materialnega telesa. Ve, da se razlikuje od svojega telesa, zato ob telesni bolečini ne trpi. Prizadevanja čistega bhakte so zmeraj v skladu z načeli vdanega služenja. Izgradnja velikega poslopja na primer zahteva veliko truda, zato se bhakta ne loti takega dela, če mu to ne pomaga napredovati v vdanem služenju. Lahko zgradi tempelj za Gospoda in se pri tem podvrže najrazličnejšim težavam, ne bo pa zgradil velike hiše zase in za svoje sorodnike.

Čisti bhakta se ne veseli materialnih stvari in ni nesrečen, če jih izgubi. Ne želi si sinov ali učencev in se ne žalosti, če jih ne dobi. Če izgubi kaj, kar mu je zelo pri srcu, ne toži, in če ne dobi željene stvari, ni nesrečen. Ob vseh ugodnih, neugodnih in grešnih dejanjih, ki jim je priča, ostane transcendentalen. Da bi zadovoljil Vsevišnjega Gospoda, je pripravljen tvegati vse. Nič mu ne more preprečiti, da bi vdano služil Gospodu. Tak bhakta je Kṛṣṇi zelo drag.

Bhakta se zmeraj izogiba družbe slabih ljudi. Človeka včasih hvalijo, včasih pa obrekujejo; taka je narava človeške družbe. Toda na bhakto tako imenovana slava in sramota ter sreča in nesreča nimajo vpliva. Bhakta je zelo potrpežljiv. Ker ne govori o ničemer, kar ni povezano s Kṛṣṇo, pravimo, da je molčeč. Ko govorimo o molčečnosti, to ne pomeni, da ne bi smeli govoriti, temveč da ne bi smeli govoriti nesmislov. Govoriti bi morali samo o pomembnih stvareh in za bhakto je najpomembneje, da slavi Vsevišnjega Gospoda. Bhakta je srečen v vseh okoliščinah; včasih so mu na voljo zelo okusne jedi, včasih ne, v vsakem primeru pa je zadovoljen. Tudi za bivališče mu ni mar. Včasih živi pod drevesom, včasih v razkošni palači, navezan pa ni ne na eno ne na drugo. Ker sta njegova odločnost in znanje neomajna, pravimo, da je stanoviten. V opisu odlik bhakte je opazno ponavljanje, katerega namen pa je le poudariti, da si bhakta mora pridobiti vse te lastnosti. Kdor nima dobrih lastnosti, ne more biti čisti bhakta. Harāv abhaktasya kuto mahad-guṇāḥ: brezbožnež nima nobene dobre lastnosti. Kdor bi rad postal bhakta, si mora pridobiti opisane odlike. Bhakti si seveda ni treba posebej prizadevati zanje, saj jih z napredovanjem v zavesti Kṛṣṇe in z vdanim služenjem samodejno razvije.

V tem poglavju je Vsevišnji Gospod od drugega do zadnjega verza – začenši z besedami mayy āveśya mano ye mām (tisti, ki osredotočijo um Name) pa do ye tu dharmāmṛtam idam (ta religija večnega delovanja) – opisoval različne načine transcendentalnega služenja, s katerimi Ga je mogoče doseči. Te vrste vdanega služenja so Mu zelo pri srcu, zato Gospod sprejme vsakogar, ki se jim posveti. Arjuno je zanimalo, kdo je boljši: tisti, ki poskuša spoznati brezosebni Brahman, ali tisti, ki služi sami Vsevišnji Božanski Osebnosti. Po Gospodovem jasnem odgovoru ni več nobenega dvoma o tem, da je vdano služenje Božanski Osebnosti najboljša od vseh metod samospoznavanja. Z drugimi besedami, iz tega poglavja je razvidno, da človek po zaslugi druženja s svetimi ljudmi razvije privrženost čistemu vdanemu služenju in sprejme verodostojnega duhovnega učitelja. Upoštevajoč njegova navodila, začne poslušati in peti sveto ime ter se z vero, privrženostjo in vdanostjo držati načel vdanega služenja. Tako začne svoje transcendentalno služenje Gospodu. V tem poglavju Gospod sam priporoča to pot, zato je vdano služenje nedvomno edina absolutna metoda samospoznavanja, ki vodi do Vsevišnje Božanske Osebnosti. Brezosebno pojmovanje Vrhovne Absolutne Resnice, opisano v tem poglavju, lahko zadržimo le do tedaj, dokler se ne predamo čistemu bhakti, kar nam omogoči, da dosežemo samospoznanje. Dokler nimamo priložnosti za druženje s čistim bhakto, nam brezosebno pojmovanje Absolutne Resnice torej lahko koristi. Človek, ki poskuša spoznati brezosebni aspekt Absolutne Resnice, se odpoveduje sadovom svojega dela, meditira in si pridobiva znanje, da bi razumel duh in materijo. Te poti se mora držati, dokler ne sreča čistega bhakte. Tistemu, ki razvije željo po čistem vdanem služenju Kṛṣṇi, pa pri samospoznavanju na srečo ni treba napredovati korak za korakom. Vdano služenje, kot ga opisuje srednjih šest poglavij Bhagavad-gīte, je lažje in primernejše. Bhakti ni treba skrbeti za to, kako se bo preživljal, kajti Gospod mu iz Svoje milosti sam priskrbi vse, kar potrebuje.