Znanje o Absolutu

Sedmo poglavje Bhagavad-gīte opisuje naravo zavesti Kṛṣṇe. Kṛṣṇa ima najrazličnejše energije in moči in tu je opisano, kako jih manifestira. To poglavje govori tudi o štirih vrstah ljudi, ki imajo to srečo, da se obrnejo na Kṛṣṇo, in o štirih vrstah nesrečnežev, ki se Mu nikoli ne predajo.

V prvih šestih poglavjih Bhagavad-gīte je opisano, da živo bitje ni materialno, temveč duhovno, in da lahko z vadbo različnih vrst yoge doseže samospoznanje. Na koncu šestega poglavja je jasno rečeno, da je stanovitna osredotočenost uma na Kṛṣṇo – zavest Kṛṣṇe – najvišja oblika yoge. Absolutno Resnico lahko v celoti spoznamo le, če se osredotočimo na Kṛṣṇo. Kdor spozna brezosebni brahmajyoti in lokalizirano Paramātmo, nima popolnega, temveč le delno znanje o Absolutni Resnici. Vseobsegajoče je znanje o Kṛṣṇi; Kṛṣṇe zavestnemu človeku se zato razodene vse. Kdor je popolnoma zavesten Kṛṣṇe, ve, da je znanje o Kṛṣṇi najvišje znanje, in nima nobenega dvoma. Različne vrste yoge so samo začetni koraki na poti zavesti Kṛṣṇe. Kdor pa se takoj posveti metodi zavesti Kṛṣṇe, s tem v celoti spozna tudi brahmajyoti in Paramātmo. Z yogo razvijanja zavesti Kṛṣṇe lahko popolnoma spoznamo vse: Absolutno Resnico, živa bitja in materialno naravo, njihove pojavne oblike in vse, kar je povezano z njimi.

Zato bi morali vaditi yogo, kakršno opisuje zadnji verz šestega poglavja. Da bi um lahko osredotočili na Kṛṣṇo, Vsevišnjega, se moramo skladno s pravili posvetiti vdanemu služenju, ki ima devet oblik. Najpomembnejša med njimi je śravaṇam, zato Gospod pravi Arjuni tac chṛṇu, „Poslušaj Me.“ Kṛṣṇa je najvišja avtoriteta, in če Ga poslušamo, imamo najboljšo priložnost, da postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Učiti se moramo torej od samega Kṛṣṇe ali pa od Njegovega čistega bhakte, ne pa od brezbožnega povzpetnika, ki se postavlja s svojo akademsko izobrazbo.

Proces spoznavanja Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti ali Absolutne Resnice, je opisan v drugem poglavju prvega speva Śrīmad-Bhāgavatama:

„Poslušanje pripovedi o Kṛṣṇi, zapisanih v vedski književnosti, in poslušanje besed samega Kṛṣṇe iz Bhagavad-gīte je pobožno dejanje. Gospod Kṛṣṇa, prebivajoč v srcu vsakega živega bitja, deluje kot največji prijatelj bhakte, ki stalno posluša o Njem, in očisti njegovo srce. V bhakti se zato samodejno prebudi transcendentalno znanje. Ko iz Bhāgavatama in od drugih bhakt izve še več o Kṛṣṇi, se ustali v vdanem služenju Gospodu. Z napredovanjem v vdanem služenju se reši vpliva guṇ strasti in nevednosti, s tem pa se zmanjšata njegovo materialno poželenje in pohlep. Ko se tako očisti, doseže raven čiste vrline. Vdano služenje ga poživi in bhakta spozna vse aspekte znanosti o Bogu. Z bhakti-yogo preseka čvrst vozel navezanosti na materijo, kar mu omogoči, da se dvigne na stopnjo asaṁśayaṁ samagram, stopnjo poznavanja Vrhovne Absolutne Resnice, Božanske Osebnosti.“ (Bhāg. 1.2.17–21)

Popolno znanje obsega znanje o materialnem svetu, o duhu, ki stoji za njim, in o izvoru obeh. Takšno znanje je transcendentalno. Gospod ga želi prenesti Arjuni, ker je Arjuna Njegov bhakta in zaupen prijatelj. Gospod je o prenašanju transcendentalnega znanja govoril že na začetku četrtega poglavja, tu pa je potrjeno, da si popolno znanje lahko pridobi samo Gospodov bhakta, povezan z nasledstvom duhovnih učiteljev, ki se začenja s samim Gospodom. Biti moramo dovolj inteligentni in spoznati izvor vsega znanja, ki je vzrok vseh vzrokov in edini predmet meditacije vseh vrst yogījev. Ko spoznamo vzrok vseh vzrokov, poznamo vse, kar je mogoče spoznati; nič nam ne ostane neznano. V Vedah (Muṇḍaka Upaniṣada 1.1.3) je rečeno: kasmin nu bhagavo vijñāte sarvam idaṁ vijñātaṁ bhavatīti.

Med tisoči ljudi različnih vrst se morda eden toliko zanima za transcendentalno spoznanje, da poskuša izvedeti, kaj je duša, kaj je telo in kaj Absolutna Resnica. Ljudje večinoma samo zadovoljujejo potrebe, ki jih imajo tudi živali – potrebe po jedi, spanju, branjenju in spolnosti – transcendentalno znanje pa zanima le redko koga. Prvih šest poglavij Bhagavad-gīte je namenjenih tistim, ki bi si radi pridobili transcendentalno znanje, razumeli dušo in Naddušo ter dosegli samospoznanje s pomočjo metod jñāna-yoge, dhyāna-yoge in razlikovanja med dušo in materijo. Toda Kṛṣṇo lahko spoznajo samo tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe. Drugi transcendentalisti lahko spoznajo brezosebni Brahman, kajti to je manj zahtevno. Kṛṣṇa je vrhovna oseba, in da bi Ga spoznali, ni dovolj, da poznamo Brahman in Paramātmo. Yogīji in jñānīji se zmedejo, ko poskušajo razumeti Kṛṣṇo. Čeprav je največji med impersonalisti, Śrīpāda Śaṅkarācārya, v svojem komentarju h Gīti priznal Kṛṣṇo za Vsevišnjo Božansko Osebnost, Ga njegovi privrženci ne priznavajo za takega, kajti Kṛṣṇo težko spozna celo tisti, ki je dosegel transcendentalno spoznanje brezosebnega Brahmana.

Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost, vzrok vseh vzrokov in prvobitni Gospod Govinda: īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ sac-cid-ānanda-vigrahaḥ / anādir ādir govindaḥ sarva-kāraṇa-kāraṇam. Brezbožneži Ga zelo težko spoznajo. Čeprav zatrjujejo, da je pot bhakti ali vdanega služenja zelo lahka, se je ne morejo držati. Če je res tako lahka, kot pravijo, zakaj se potem odločijo za težavnejšo pot? Pot bhakti pravzaprav ni lahka. Dozdevna pot bhakti, po kateri gredo ljudje brez znanja o bhakti, morda ni težavna, toda spekulativni filozofi in učenjaki, ki se poskušajo držati te poti, kot določajo pravila, kljub temu padejo z nje. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.101) Śrīla Rūpa Gosvāmī piše:

„Kdor vdano služi Gospodu, ne da bi pri tem upošteval priznana dela vedske književnosti, kot so Upaniṣade, Purāṇe in Nārada-pañcarātra, le brez potrebe vznemirja družbo.“

Impersonalist, ki je spoznal Brahman, in yogī, ki je spoznal Naddušo, ne moreta razumeti Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, kot Yaśodinega sina ali pa voznika Arjunovega bojnega voza. Celo veliki polbogovi so včasih zmedeni glede Kṛṣṇe (muhyanti yat sūrayaḥ). Māṁ tu veda na kaścana: „Nihče Me ne pozna takega, kakršen sem,“ pravi Gospod. Velika duša, ki pozna Kṛṣṇo, je zelo redka (sa mahātmā su-durlabhaḥ). Kdor ne služi Gospodu z ljubeznijo in vdanostjo, torej ne more spoznati Kṛṣṇe takega, kakršen je (tattvataḥ), tudi če je velik učenjak ali filozof. Samo čisti bhakte lahko do določene stopnje spoznajo nepojmljive transcendentalne odlike Kṛṣṇe, vzroka vseh vzrokov – Njegovo vsemogočnost in Njegove vseprivlačne lastnosti: Njegovo bogastvo, slavo, moč, lepoto, znanje in nenavezanost – kajti Kṛṣṇa je zelo ljubezniv do Svojih bhakt. Spoznanje Gospoda je najvišja stopnja spoznanja Brahmana, in samo bhakte lahko spoznajo Gospoda takega, kakršen je. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.234) je rečeno:

„S topimi materialnimi čuti ne more nihče spoznati Kṛṣṇe takega, kakršen je, bhaktam pa se Gospod sam razodene, saj je zadovoljen z njihovim transcendentalnim ljubečim služenjem.“

Znanost o Bogu proučuje večno naravo Boga in Njegovih raznolikih energij. Materialna narava se imenuje prakṛti ali energija Gospoda v Njegovih inkarnacijah (emanacijah), puruṣah. Te inkarnacije opisuje Sātvata-tantra:

„Popolna emanacija Gospoda Kṛṣṇe se zaradi stvarjenja materialnega sveta pojavi kot trije Viṣṇuji. Prvi, Mahā-Viṣṇu, ustvari celotno materialno energijo, ki se imenuje mahat-tattva. Drugi, Garbhodakaśāyī Viṣṇu, vstopi v vsak univerzum, da bi v njem ustvaril raznolikost. Tretji, Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu, pa kot vsepričujoča Nadduša prežema vse univerzume in se imenuje Paramātmā. Prisoten je celo v atomih. Kdor pozna te tri Viṣṇuje, se lahko reši ujetosti v materialni svet.“

Materialni svet je začasna pojavna oblika ene od Gospodovih energij. Ves materialni svet deluje pod nadzorom teh treh Viṣṇujev, emanacij Gospoda Kṛṣṇe. Ti puruṣe se imenujejo inkarnacije Gospoda. Tisti, ki ne poznajo znanosti o Bogu (Kṛṣṇi), so večinoma prepričani, da so živa bitja puruṣe – vzrok materialne energije, njeni upravljavci in uživalci – in da je materialni svet namenjen njihovemu uživanju. Po Bhagavad-gīti je ta ateističen zaključek napačen. Iz tega verza je razvidno, da je pravzrok materialnega sveta Kṛṣṇa. To je potrjeno tudi v Śrīmad-Bhāgavatamu. Elementi, ki sestavljajo materialni svet, so Gospodove ločene energije. Celo brahmajyoti, ki je končni cilj impersonalistov, je samo duhovna energija, manifestirana v duhovnem nebu. V njem ni duhovne raznolikosti, kakršna obstaja na Vaikuṇṭhalokah, kljub temu pa ga imajo impersonalisti za svoj končni, večni cilj. Paramātmā je samo začasen, vsepričujoč aspekt Kṣīrodakaśāyī Viṣṇuja. Ni večna, saj ni prisotna v duhovnem svetu. Absolutna Resnica je torej Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa. Kṛṣṇa je popolna oseba ter izvor in lastnik vseh raznolikih ločenih in notranjih energij.

Kot že rečeno, sestavlja materialno energijo osem glavnih elementov. Prvim petim – zemlji, vodi, ognju, zraku in etru – pravimo pet velikih ali grobih elementov, ki vsebujejo tudi pet predmetov čutne zaznave: materialni zvok, tip, obliko, okus in vonj. Materialistična znanost proučuje samo teh deset elementov, ostalim trem – umu, inteligenci in lažnemu egu – pa materialisti ne posvečajo pozornosti. Psihologi, ki proučujejo delovanje uma, prav tako nimajo popolnega znanja, saj ne poznajo Kṛṣṇe, praizvora vsega. Lažni ego, zaradi katerega živo bitje razmišlja v okvirih „jaz“ in „moje“, je osnova materialnega življenja in vključuje deset čutnih organov, namenjenih materialnemu delovanju. Inteligenca predstavlja celoto elementov materialnega stvarstva, mahat-tattvo. Iz Gospodovih osmih ločenih energij se manifestira štiriindvajset elementov materialnega sveta, ki so predmet proučevanja ateistične filozofije sāṅkhye. Ti elementi so proizvod Kṛṣṇovih energij in so ločeni od Njega, toda zagovorniki ateistične filozofije sāṅkhye zaradi skromnega znanja ne vedo, da je Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov. filozofija sāṅkhye proučuje samo pojavne oblike Kṛṣṇove zunanje energije, kot je opisana v Bhagavad-gīti.

V tem verzu je jasno rečeno, da živa bitja pripadajo višji naravi (energiji) Vsevišnjega Gospoda. Gospodova nižja energija, materija, se pojavi v obliki različnih elementov: zemlje, vode, ognja, zraka, etra, uma, inteligence in lažnega ega. Oboji materialni elementi, tako grobi (zemlja itd.) kakor subtilni (um itd.), so proizvod Gospodove nižje energije. Živa bitja, ki z različnimi nameni izkoriščajo nižjo energijo, so Gospodova višja energija, ki je gonilna sila celotnega materialnega sveta. Materialno vesolje ne more delovati, če ga v gibanje ne spravi višja energija, živo bitje. Energije so zmeraj pod upravo tistega, iz kogar izvirajo; živa bitja so zato vselej pod nadzorom Gospoda in nimajo popolne neodvisnosti. Po moči nikakor niso enaka Gospodu, kot mislijo neinteligentni ljudje. Razlika med živimi bitji in Gospodom je opisana v Śrīmad-Bhāgavatamu (10.87.30):

„O Vrhovni Večni! Če bi bila živa bitja večna in vseprisotna kakor Ti, ne bi bila pod Tvojim nadzorom. Ker pa so drobni delci Tvoje energije, o Gospod, so pod Tvojim vrhovnim nadzorom. Če se želijo zares osvoboditi, se morajo predati Tebi, in tako bodo postala srečna. Samo v tem naravnem položaju so lahko upravitelji. Prepričanje ljudi omejenega znanja, ki zagovarjajo monistično teorijo, po kateri naj bi bila živa bitja v vseh pogledih enaka Gospodu, je zmotno in pokvarjeno.“

Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa, je edini upravitelj, vsa živa bitja pa so Mu podrejena. Živa bitja so višja energija Vsevišnjega, saj se kvalitativno ne razlikujejo od Njega, po moči pa Mu nikakor niso enaka. Medtem ko višja energija (živo bitje) izkorišča grobo in subtilno nižjo energijo (materijo), pozabi na svoj pravi, duhovni um in inteligenco. To se zgodi zato, ker pride živo bitje pod vpliv materije. Ko se osvobodi vpliva slepilne, materialne energije, doseže mukti ali osvoboditev. V oblasti materialne iluzije se zaradi lažnega ega enači z materijo in si lasti materialne predmete. Ko se osvobodi vseh materialnih idej, vključno s to, da lahko postane povsem enako Bogu, pa lahko spozna svoj pravi položaj. Zaključimo lahko, da je po nauku Gīte živo bitje samo ena od Kṛṣṇovih številnih energij. Ko se ta energija reši omadeževanosti z materijo, postane popolnoma zavestna Kṛṣṇe, kar pomeni, da doseže osvoboditev.

Vse, kar obstaja, je rezultat združitve materije in duha. Duh je osnova stvarstva, materija pa je proizvod duha. Duša ne nastane na določeni stopnji razvoja materije. Nasprotno, materialni svet je tisti, ki nastane zgolj na podlagi duhovne energije. Materialno telo se razvija, ker je v njem prisotna duša. Otrok postopoma odraste v dečka in zatem v moža, ker je v njem prisotna višja energija, duša. Celotno vesolje oziroma velikanski univerzum pa se razvije zaradi prisotnosti Nadduše, Viṣṇuja. Duh in materija, ki združena tvorita gigantski univerzum, sta izvorno Gospodovi energiji. Gospod je torej pravzrok vsega. Sestavni delec Gospoda, živo bitje, lahko ustvari velik nebotičnik, veliko tovarno ali celo veliko mesto, ne more pa ustvariti velikega univerzuma. Izvor univerzuma je velika duša ali Nadduša. Kṛṣṇa, Vsevišnji, pa je izvor tako velikih kakor majhnih duš in je torej pravzrok vseh vzrokov. O tem govori Kaṭha Upaniṣada (2.2.13): nityo nityānāṁ cetanaś cetanānām.

Mnenja o tem, ali je Vrhovna Absolutna Resnica osebna ali brezosebna, so različna. Bhagavad-gītā na več mestih govori o tem, da je Absolutna Resnica Božanska Osebnost, Śrī Kṛṣṇa. Ta verz še posebej poudarja, da je Absolutna Resnica oseba. Brahma-saṁhitā prav tako zatrjuje, da je Vrhovna Absolutna Resnica Božanska Osebnost: īśvaraḥ paramaḥ kṛṣṇaḥ sac-cid-ānanda-vigrahaḥ. Vrhovna Absolutna Resnica, Božanska Osebnost, je Gospod Kṛṣṇa, ki je prvobitni Gospod in vir zadovoljstva, Govinda. Njegovo telo je večno, polno blaženosti in vednosti. Ta avtoritativna sveta spisa razpršujeta vse dvome o tem, da je Absolutna Resnica Vrhovna Oseba, vzrok vseh vzrokov. Impersonalisti se s tem ne strinjajo in svoje prepričanje utemeljujejo z izjavo iz Śvetāśvatara Upaniṣade (3.10): tato yad uttarataraṁ tad arūpam anāmayam / ya etad vidur amṛtās te bhavanti athetare duḥkham evāpiyanti – „V materialnem svetu je Brahmā, prvo živo bitje v univerzumu, najvišji med polbogovi, ljudmi in živalmi. Nad njim pa je Transcendenca, ki nima materialnega telesa in ni podložna vplivu materialne energije. Kdor Jo spozna, tudi sam postane transcendentalen, kdor Je ne spozna, pa trpi v materialnem svetu.“

Impersonalisti pripisujejo poseben pomen besedi arūpam. Toda arūpam ne pomeni „brezoseben“, temveč označuje transcendentalno telo, ki je večno ter polno blaženosti in vednosti, kot je opisano v prej navedenem odlomku iz Brahma-saṁhite. To potrjujejo tudi drugi verzi Śvetāśvatara Upaniṣade (3.8–9):

„Poznam Gospoda, Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki je onstran materialnih pojmovanj, rojenih iz teme. Samo tisti, ki Ga pozna, se lahko reši okov rojstva in smrti. Poznavanje Vrhovne Osebe je edina pot do osvoboditve.

Ni resnice, višje od Vrhovne Osebe, kajti Gospod je nad vsem. Manjši je od najmanjšega in večji od največjega. Kakor molčeče drevo je in razsvetljuje transcendentalno nebo. Kakor drevo širi korenine, tako Gospod širi Svoje brezmejne energije.“

Iz teh verzov lahko zaključimo, da je Vrhovna Absolutna Resnica Vsevišnja Božanska Osebnost, ki s Svojimi številnimi materialnimi in duhovnimi energijami prežema vse.

Iz tega verza izvemo, kako Gospod s Svojimi raznolikimi materialnimi in duhovnimi energijami prežema vse. Na začetni stopnji duhovnega razvoja lahko Vsevišnjega Gospoda zaznamo v Njegovih raznolikih energijah in tako spoznamo Njegov brezosebni aspekt. Kakor je polbog Sonca oseba, katere prisotnost lahko zaznamo po njegovi vseprežemajoči energiji, sončni svetlobi, tako lahko tudi prisotnost Gospoda, ki je v Svojem večnem prebivališču, zaznamo po Njegovih vseprežemajočih energijah.

Bistvena, od vode neločljiva lastnost, je njen okus. Nihče ne mara piti morske vode, saj je v njej čist okus vode pomešan s soljo. Vodo imamo radi zaradi njenega čistega okusa, ki je ena od Gospodovih energij. Impersonalist zazna Gospodovo prisotnost v vodi po njenem okusu, personalist pa tudi slavi Gospoda, ker je tako ljubezniv, da nas oskrbuje z okusno vodo, s katero lahko potešimo žejo. Na ta način lahko občutimo prisotnost Vsevišnjega. Personalizem in impersonalizem si pravzaprav ne nasprotujeta. Kdor pozna Boga, ve, da sta brezosebni in osebni aspekt Absoluta hkrati prisotna v vsem in da v tem ni protislovja. Gospod Caitanya je zato predstavil Svoj vzvišeni nauk, imenovan acintya bheda in abheda-tattva, nauk o hkratni enosti in različnosti.

Sončna svetloba in mesečina izvirata iz brahmajyotija, Gospodovega brezosebnega sijaja. S praṇavo ali oṁkāro, transcendentalnim zvokom, s katerim se začenjajo vse vedske himne, se obračamo na Vsevišnjega Gospoda. Ker se impersonalisti zelo bojijo nagovoriti Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇo, s kakšnim od Njegovih neštetih imen, raje izgovarjajo transcendentalno oṁkāro, ne vedo pa, da je oṁkāra zvočni predstavnik Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe obsega vse, in kdor je zavesten Kṛṣṇe, je srečen. Tisti, ki ne poznajo Kṛṣṇe, so pod vplivom iluzije. Znanje o Kṛṣṇi prinese torej osvoboditev, nevednost o Njem pa suženjstvo materialnemu svetu.

Puṇya označuje tisto, kar ni razgrajeno; puṇya pomeni „izvoren“. V materialnem svetu ima vsaka stvar – cvetlica, zemlja, voda, ogenj, zrak itd. – določen vonj ali aromo. Čist, izvorni vonj, ki prežema vse, je Kṛṣṇa. Vsaka stvar ima tudi poseben izvorni okus, ki se zaradi kemičnih reakcij lahko spremeni. Izvorno ima vse svoj vonj in okus. Beseda vibhāvasu pomeni „ogenj“. Brez ognja ne moremo pognati strojev v tovarnah, brez njega ne moremo kuhati itd. Ta ogenj je Kṛṣṇa. Toplota ognja je prav tako Kṛṣṇa. Vedska medicina pravi, da je slaba prebava posledica nizke temperature v želodcu. Ogenj je torej potreben celo pri prebavi. Kdor postane zavesten Kṛṣṇe, spozna, da zemlja, voda, ogenj, zrak in druge sestavine materialnega sveta – vse kemikalije in vsi materialni elementi – izvirajo iz Kṛṣṇe. Tudi dolžina človekovega življenja je odvisna od Kṛṣṇe. Po Kṛṣṇovi milosti lahko človek podaljša ali pa skrajša svoje življenje. Zavest Kṛṣṇe torej vpliva na vsa področja našega življenja.

Bījam pomeni seme. Kṛṣṇa je seme vsega. Obstaja veliko različnih živih bitij. Nekatera se gibljejo, nekatera pa so negibna. Ptice, zveri, ljudje in mnoga druga živa bitja se gibljejo, rastline pa so negibne; ne morejo se premikati, temveč so ves čas na enem mestu. Vsako živo bitje pripada eni od 8 400 000 življenjskih vrst, od katerih se nekatere premikajo, druge pa ne. Seme življenja tako enih kot drugih je Kṛṣṇa. V Vedah je rečeno, da je Brahman ali Vrhovna Absolutna Resnica izvor vsega. Kṛṣṇa je Parabrahman, Vrhovni Duh. Brahman je brezoseben, Parabrahman pa je oseba. Bhagavad-gītā pravi, da je osnova brezosebnega Brahmana osebni aspekt Absolutne Resnice. Praizvor in korenina vsega je Kṛṣṇa. Kakor drevesna korenina vzdržuje celo drevo, tako Kṛṣṇa, ki je izvor in korenina vseh stvari, vzdržuje ves materialni univerzum. To je potrjeno tudi v Vedah (Kaṭha Upaniṣada 2.2.13):

Kṛṣṇa je vrhovni večni in vrhovno živo bitje. Sam vzdržuje vse življenje. Kdor nima inteligence, ne more narediti ničesar, in Kṛṣṇa pravi, da vsa inteligenca prihaja od Njega. Neinteligenten človek ne more razumeti Vsevišnje Božanske Osebnosti, Kṛṣṇe.

Močan človek mora uporabiti svojo moč, da bi zaščitil nemočne, ne pa za nasilje iz osebnih nagibov. Spolnost je skladno z religioznimi načeli (dharmo) namenjena samo spočenjanju otrok. Starši so odgovorni za to, da njihovi otroci postanejo zavestni Kṛṣṇe.

V materialnem svetu se vse odvija pod nadzorom treh guṇ materialne narave. Guṇe izvirajo iz Vsevišnjega Gospoda, Kṛṣṇe, vendar pa Nanj nimajo vpliva. Kdor prekrši državni zakon, je kaznovan, kralj, ki je zakon sestavil, pa le-temu ni podložen. Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa, prav tako ni pod vplivom zakonov materialne narave, čeprav materialne guṇe – vrlina, strast in nevednost – izvirajo iz Njega. Gospod je zato nirguṇa, kar pomeni, da guṇe kljub temu, da izvirajo iz Njega, nimajo vpliva Nanj. To je ena od značilnih lastnosti Bhagavāna, Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Ves svet je zaslepljen od treh guṇ materialne narave. Tisti, ki so zaradi njihovega vpliva v iluziji, ne vedo, da nad materialno naravo obstaja Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa.

Vsako živo bitje, ki je pod vplivom materialne narave, ima določeno vrsto telesa in temu primerne so njegove umske in telesne dejavnosti. Ljudi, ki delujejo pod vplivom treh guṇ materialne narave, delimo na štiri skupine. Tistim, ki so pod vplivom vrline, pravimo brāhmaṇe, tisti, ki so pod vplivom strasti, so kṣatriye, ljudje, na katere vplivata guṇi strasti in nevednosti, se imenujejo vaiśye, tisti, ki so povsem pod vplivom nevednosti, pa śūdre. Nižje od njih so živali oziroma tisti, ki živijo kakor živali. Ta poimenovanja niso trajna. Človek je lahko brāhmaṇa, kṣatriya, vaiśya itd., v nobenem primeru pa njegovo življenje ni večno. Čeprav je minljivo in čeprav ne vemo, kaj bomo postali v naslednjem življenju, pa se uročeni od slepilne energije kljub temu enačimo z materialnim telesom in se imamo za Američana, Indijca, Rusa ali pa za brāhmaṇo, hindujca, muslimana itd. Če pridemo pod vpliv guṇ materialne narave, pozabimo na Vsevišnjo Božansko Osebnost, ki stoji v njihovem ozadju. Gospod Kṛṣṇa zato pravi, da živa bitja, ki so jih zaslepile guṇe materialne narave, ne vedo, da je v ozadju materialnega sveta Vsevišnja Božanska Osebnost.

Živa bitja so najrazličnejših vrst: ljudje, polbogovi, živali itd. Vsa so pod vplivom materialne narave in so pozabila na transcendentalno Božansko Osebnost. Tisti, ki so pod vplivom guṇ strasti in nevednosti, in celo tisti pod vplivom guṇe vrline, lahko razumejo samo Brahman, brezosebni aspekt Absolutne Resnice, više pa se ne morejo dvigniti. Ko slišijo za Vsevišnjega Gospoda kot osebo, v kateri so združeni vsa lepota, bogastvo, znanje, moč, slava in nenavezanost, postanejo zmedeni. Če niti ljudje pod vplivom guṇe vrline ne morejo razumeti osebnega aspekta Absolutne Resnice, kaj naj potem rečemo o tistih, ki so v strasti in nevednosti? Zavest Kṛṣṇe je nad tremi guṇami materialne narave. Kdor je zares zavesten Kṛṣṇe, je dejansko osvobojena osebnost.

Vsevišnja Božanska Osebnost ima nešteto energij, ki so vse božanske. Ker so živa bitja del energij Vsevišnjega, so po naravi prav tako božanska, toda ko pridejo v stik z materialno energijo, ta prekrije njihovo izvorno, višjo moč. Tako prekrita z materialno energijo se ne morejo rešiti njene oblasti. Omenili smo že, da sta materialna in duhovna energija obe večni, saj izvirata iz Vsevišnjega Gospoda. Živa bitja pripadajo Gospodovi večni, višji naravi, ker pa so pod vplivom nižje narave, materije, so večno v iluziji. Pogojena duša se zato imenuje nitya-baddha ali večno pogojena. Nihče ne more ugotoviti, kdaj v zgodovini materialnega sveta je živo bitje postalo pogojeno. Zato se kljub temu, da je materialna narava nižja energija, z veliko težavo reši njene oblasti, kajti upravlja jo vrhovna volja, katere živo bitje ne more premagati. Nižja, materialna narava, je tu imenovana božanska, ker je povezana z Bogom in deluje po Njegovi volji. Ker je pod nadzorom božanske volje, na osupljiv način ustvarja in uničuje vesolje, čeprav je Gospodova nižja energija. O tem govorijo tudi Vede: māyāṁ tu prakṛtiṁ vidyān māyinaṁ tu maheśvaram – „Māyā [iluzija] je sicer nestvarna oziroma minljiva, toda za njo stoji največji čudodelec, Božanska Osebnost, ki je Maheśvara, vrhovni upravitelj.“ (Śvetāśvatara Upaniṣada 4.10)

Drug pomen besede guṇa je vrv; pogojena duša je trdno zvezana z vrvmi iluzije. Kdor ima zvezane roke in noge, se sam ne more osvoboditi. Pomagati mu mora kdo, ki ni zvezan. Ker zvezani ne more pomagati zvezanemu, ju lahko reši samo tisti, ki je sam svoboden. Pogojeno dušo lahko osvobodi samo Gospod Kṛṣṇa ali pa Njegov verodostojni predstavnik, duhovni učitelj. Brez take višje pomoči se človek ne more rešiti okov materialne narave. Do osvoboditve nam pomaga vdano služenje oziroma razvijanje zavesti Kṛṣṇe. Ker je Kṛṣṇa gospodar nepremagljive slepilne energije, lahko tej energiji zapove, naj osvobodi pogojeno dušo. To stori iz Svoje brezvzročne milosti do predane duše in iz očetovske ljubezni do živega bitja, ki je izvorno Gospodov ljubljeni sin. Objema neizprosne materialne narave se lahko torej osvobodimo le tako, da se predamo Gospodovim lotosovim stopalom.

Pomembni sta tudi besedi mām eva. Mām pomeni samo Kṛṣṇi (Viṣṇuju), in ne Brahmi ali Śivi. Čeprav sta Brahmā in Śiva zelo vzvišeni živi bitji in sta skoraj enakovredna Viṣṇuju, ta dva predstavnika rajo-guṇe (strasti) in tamo-guṇe (nevednosti) ne moreta rešiti pogojene duše iz māyinih krempljev. Brahmā in Śiva sta torej prav tako pod vplivom māye. Edini gospodar māye je Viṣṇu, zato lahko samo On odreši pogojeno dušo. V Vedah (Śvetāśvatara Upaniṣada 3.8) je to opisano z besedami tam eva viditvā: „Svoboden je samo, kdor spozna Kṛṣṇo.“ Tudi Śiva potrjuje, da je osvoboditev mogoče doseči samo po milosti Viṣṇuja. Śiva pravi: mukti-pradātā sarveṣāṁ viṣṇur eva na saṁśayaḥ – „Nobenega dvoma ni, da je Viṣṇu tisti, ki podari osvoboditev vsem živim bitjem.“

V Bhagavad-gīti je rečeno, da lahko človek premaga stroge zakone materialne narave preprosto tako, da se preda lotosovim stopalom Vrhovne Osebnosti, Kṛṣṇe. Zdaj se postavi naslednje vprašanje: Kako to, da se učeni filozofi, znanstveniki, poslovneži, državniki in družbeni voditelji ne predajo lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe, vsemogočne Božanske Osebnosti? Družbeni voditelji si dolga leta in življenja z velikimi načrti na različne načine vztrajno prizadevajo doseči mukti ali osvoboditev izpod zakonov materialne narave. Toda če je osvoboditev mogoče doseči preprosto tako, da se predamo lotosovim stopalom Vsevišnje Božanske Osebnosti, zakaj potem ti inteligentni in delavni voditelji ne sprejmejo te preproste metode?

Gītā zelo odkrito odgovarja na to vprašanje. Zares učeni voditelji družbe, kot so Brahmā, Śiva, Kapila, Kumāre, Manu, Vyāsa, Devala, Asita, Janaka, Prahlāda in Bali, pozneje pa Madhvācārya, Rāmānujācārya, Śrī Caitanya in mnogi drugi resnicoljubni filozofi, politiki, učitelji, znanstveniki itd., se predajo vsemogočnemu Gospodu, Vrhovni Osebi, in poiščejo zavetje Njegovih lotosovih stopal. Tisti, ki se z željo po materialni koristi samo izdajajo za filozofe, znanstvenike, učitelje, državnike itd., pa zavračajo načrt oziroma pot, ki jo je začrtal Vsevišnji Gospod. O Bogu ne vedo ničesar, temveč le kujejo lastne materialne načrte ter tako z jalovimi poskusi, da bi rešili probleme materialnega življenja, te samo povečujejo. Ker ima materialna energija (narava) zelo veliko moč, lahko onemogoči uresničitev zamisli ateistov in načrtov „planskih komisij“.

Ateisti, ki kujejo najrazličnejše načrte, so tukaj označeni z besedo duṣkṛtinaḥ, ki pomeni „brezbožneži“. Kṛtī označuje tistega, ki opravlja zaslužna dela. Nekateri ateistični načrtovalci so zelo inteligentni in tudi zaslužni, kajti za uresničitev vsakega velikega načrta, najsibo dober ali pa slab, je potrebna inteligenca. Ker pa ateist nepravilno uporablja svojo inteligenco in se zoperstavlja načrtu Vsevišnjega Gospoda, se imenuje duṣkṛtī, kar pomeni, da so njegova inteligenca in prizadevanja napačno usmerjeni.

Gītā jasno pravi, da materialna energija deluje pod strogim nadzorom Vsevišnjega Gospoda. Ni neodvisna, temveč je podobna senci, ki sledi premikom predmeta. Kljub temu ima zelo veliko moč, toda ateist zaradi svoje brezbožne narave ne more razumeti, kako deluje. Tudi načrta Vsevišnjega Gospoda ne pozna. Ker je pod vplivom iluzije ter guṇ strasti in nevednosti, se vsi njegovi načrti izjalovijo, kot se je zgodilo Hiraṇyakaśipuju in Rāvaṇi. Čeprav sta bila ta dva demona z materialnega stališča oba velika znanstvenika, filozofa, vladarja in učitelja, so se njuni načrti sesuli v prah. Duṣkṛtine ali brezbožneži so štirih vrst, ki so opisane v nadaljevanju.

(1) Mūḍhe so tisti, ki so zelo neumni in garajo kakor vprežne živali. Sadov svojega dela nočejo dati Vsevišnjemu, temveč bi jih radi uživali sami. Tipičen primer vprežne živali je osel. Ta preprosta žival mora trdo delati za svojega gospodarja, ne ve pa, za koga pravzaprav noč in dan gara. Osel je zadovoljen, če si lahko napolni želodec s travo, nekaj časa spi v strahu, da ga bo gospodar pretepel, in zadovolji svoje poželenje, pri čemer tvega, da ga oslica obrca. Včasih poje pesmi in filozofira, toda s svojim riganjem samo vznemirja druge. Tak je položaj neumnega človeka, ki želi uživati sadove svojega dela in ne ve, za koga bi moral delati. Ne ve, da je smisel karme (delovanja) opravljanje yajñe (žrtvovanja).

Ljudje, ki noč in dan garajo, da bi se znebili bremena dolžnosti, ki so si ga sami naprtili, najpogosteje pravijo, da nimajo časa poslušati o nesmrtnosti živega bitja. Čeprav lahko taki mūḍhe uživajo le majhen del sadu svojega dela, jim uničljive materialne dobrine pomenijo vse. Včasih iz želje po uživanju prebedijo dneve in noči, čeprav imajo morda čir na želodcu ali pa trpijo zaradi slabe prebave in zato skoraj nič ne jedo. Dan in noč so zatopljeni zgolj v trdo delo za iluzorne gospodarje. Ker neumni garači ne vedo, kdo je njihov pravi gospodar, služijo mamonu in tako zapravljajo dragoceni čas. Žal se nikoli ne predajo gospodarju vseh gospodarjev niti si ne vzamejo časa, da bi poslušali, kaj o Njem pravijo ljudje, ki Ga poznajo. Kakor se svinja, ki jé iztrebke, ne zmeni za slaščice iz sladkorja in ghija, tako neumni garač uživa v neutrudnem poslušanju novic o spremenljivem materialnem svetu in s tem zadovoljuje svoje čute, za poslušanje o večni duši, ki je gibalo materialnega sveta, pa skorajda nima časa.

(2) Druga skupina duṣkṛtījev ali brezbožnežev so narādhame, najnižji med ljudmi. Nara pomeni človek, adhama pa najnižji. Izmed 8 400 000 vrst živih bitij je 400 000 vrst človeških. Mnoge med njimi so nižje oblike človeškega življenja in so večinoma necivilizirane. Civilizirani ljudje so tisti, ki se v družbenem, političnem in religioznem življenju ravnajo po načelih svetih spisov. Tisti, ki so družbeno in politično razviti, ne upoštevajo pa religioznih načel, so narādhame. Religija brez Boga ni religija, kajti namen upoštevanja religioznih načel je spoznati Vsevišnjega Gospoda in svoj odnos z Njim. Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, v Gīti jasno pravi, da ni osebnosti, višje od Njega, in da je On Vrhovna Resnica. Civilizirana oblika človeškega življenja je namenjena obuditvi človekove uspavane zavesti o njegovem večnem odnosu z Vrhovno Resnico, vsemogočno Božansko Osebnostjo, Śrī Kṛṣṇo. Kdor to priložnost zapravi, spada med narādhame. Razodeti spisi pravijo, da otrok v maternici (kjer je v skrajno neudobnem položaju) prosi Boga, naj ga reši, in Mu obljublja, da Ga bo po rojstvu častil. Za vsako živo bitje je naravno, da moli k Bogu, kadar se znajde v težavah, saj je z Bogom večno povezano. Toda ko otrok pride na svet, pod vplivom slepilne energije, māye, pozabi na vse težave, ki spremljajo rojstvo, pa tudi na svojega rešitelja.

Dolžnost otrokovih skrbnikov je, da v otroku obudijo uspavano zavest Boga. Manu-smṛti, knjiga religioznih načel, predpisuje deset očiščevalnih obredov, ki ljudem v varṇāśrami omogočajo obuditi zavest Boga. Seveda pa dandanes teh obredov nikjer na svetu ne opravljajo dosledno, zato 99,9 odstotkov prebivalstva spada med narādhame.

Ko vsi ljudje postanejo narādhame, vsemogočna materialna narava samodejno izniči njihovo tako imenovano znanje. Gītā pravi, da je moder tisti, ki ne dela razlike med učenim brāhmaṇo, psom, kravo, slonom in psojedcem. Tako vidi pravi bhakta. Śrī Nityānanda Prabhu, sam Bog, ki je sestopil kot božanski učitelj, je odrešil tipična narādhami, brata Jagāia in Mādhāia, in pokazal, kako pravi bhakta izkazuje milost najnižjim med ljudmi. Narādhama, ki ga obsodi Božanska Osebnost, lahko oživi svojo duhovno zavest samo po milosti bhakte.

Ko je Śrī Caitanya Mahāprabhu oznanjal načela bhāgavata-dharme oziroma vdanega služenja, je ljudem svetoval, naj ponižno poslušajo sporočilo Božanske Osebnosti. Bistvo tega sporočila najdemo v Bhagavad-gīti. Najnižji med ljudmi se lahko odrešijo samo s takim ponižnim poslušanjem, vendar pa žal nočejo niti prisluhniti tem sporočilom, kaj šele, da bi se prepustili volji Vsevišnjega Gospoda. Narādhame, najnižji ljudje, povsem zanemarjajo najpomembnejšo dolžnost človeškega bitja.

(3) Naslednja skupina duṣkṛtījev se imenuje māyayāpahṛta-jñānāḥ. To so ljudje, katerih obširno znanje je izničila slepilna materialna energija. Večinoma so zelo učeni – so veliki filozofi, pesniki, pisatelji, znanstveniki itd. – ker pa jih je zavedla slepilna energija, se ne pokoravajo Vsevišnjemu Gospodu.

Danes je veliko ljudi, ki spadajo v skupino māyayāpahṛta-jñānāḥ, in najdemo jih celo med proučevalci Bhagavad-gīte. Gītā v jasnem in preprostem jeziku pravi, da je Śrī Kṛṣṇa Vsevišnji Gospod. Nihče Mu ni enak in nihče ni večji od Njega. Omenjen je kot oče Brahme, izvornega očeta vseh ljudi. Rečeno je tudi, da Śrī Kṛṣṇa ni le oče Brahme, temveč tudi oče vseh živih bitij v vseh življenjskih vrstah. Izvor brezosebnega Brahmana in Paramātme je, Nadduša, ki prebiva v srcu vsakega živega bitja, pa je Njegov popolni del. Śrī Kṛṣṇa je izvor vsega, zato bi se moral vsakdo predati Njegovim lotosovim stopalom. Kljub tem jasnim izjavam pa ljudje iz skupine māyayāpahṛta-jñānāḥ omalovažujejo Vsevišnjega Gospoda in menijo, da je zgolj navaden človek. Taki ljudje ne vedo, da je telo tistih, ki so dobili neprecenljivo človeško obliko življenja, ustvarjeno po večni, transcendentalni podobi Vsevišnjega Gospoda.

Vse razlage Gīte, ki so jih zunaj sistema paramparā napisali nepooblaščeni ljudje iz razreda māyayāpahṛta-jñānāḥ, so zgolj ovire na poti duhovnega spoznavanja. Taki zaslepljeni razlagalci se ne predajo lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe in tudi drugih ne učijo, naj to storijo.

(4) Zadnja skupina duṣkṛtījev se imenuje āsuraṁ bhāvam āśritāḥ, ljudje z demonskimi načeli. To je razred odkritih ateistov. Nekateri od njih trdijo, da Vsevišnji Gospod nikakor ne more sestopiti v materialni svet, ne morejo pa navesti nobenega prepričljivega razloga, zakaj ne. Drugi pravijo, da je podrejen brezosebnemu Brahmanu, čeprav Gītā trdi nasprotno. Ker ateisti omalovažujejo Vsevišnjo Božansko Osebnost, predstavljajo ljudem številne lažne inkarnacije Boga, ustvarjene v tovarni njihovih možganov. Taki ljudje, katerih življenjsko načelo je obrekovati Božansko Osebnost, se ne morejo predati lotosovim stopalom Śrī Kṛṣṇe.

Śrī Yāmunācārya Albandaru iz južne Indije je dejal: „O moj Gospod! Tvoje odlike, značilnosti in dejanja so izjemni, vsi razodeti spisi v vrlini potrjujejo, da si oseba, in veliki modreci, ki slovijo po globini poznavanja transcendentalne znanosti in božanskih odlikah, Te priznavajo za Vsevišnjo Božansko Osebnost, za brezbožneže pa si kljub temu nedoumljiv.“

Tu opisane skupine ljudi, namreč (1) veliki neumneži, (2) najnižji med ljudmi, (3) filozofi in učenjaki, ki jih je zavedla Gospodova iluzorna energija, in (4) zapriseženi ateisti, se torej kljub nasvetom vseh svetih spisov in velikih modrecev nikoli ne predajo lotosovim stopalom Božanske Osebnosti.

Ljudje, omenjeni v tem verzu, se za razliko od brezbožnežev držijo načel svetih spisov in se imenujejo sukṛtinaḥ. Spoštujejo pravila iz svetih spisov ter moralne in družbene zakone in so bolj ali manj vdani Vsevišnjemu Gospodu. Razdelimo jih lahko na štiri skupine: na nesrečne, tiste, ki so v denarni stiski, vedoželjne in tiste, ki iščejo znanje o Absolutni Resnici. Ti ljudje pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili, in želijo s tem doseči različne cilje. Ker v zameno za svoje služenje pričakujejo izpolnitev svojih želja, niso čisti bhakte. Kdor služi Gospodu s čisto vdanostjo, nima ambicij in želja po materialni koristi. V Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) je čisto vdano služenje opredeljeno takole:

„Vsevišnjemu Gospodu, Kṛṣṇi, moramo služiti z naklonjenostjo ter brez želje po materialnem dobičku ali koristih, ki jih prinašata opravljanje v Vedah priporočenih obredov in filozofsko razglabljanje. Za tako transcendentalno vdano služenje pravimo, da je čisto.“

Ko ljudje teh štirih vrst pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili, in se v družbi čistega bhakte povsem očistijo, tudi sami postanejo čisti bhakte. Brezbožnežem je zelo težko služiti Gospodu, saj so sebični, se ne držijo pravil iz svetih spisov in nimajo duhovnih ciljev. Če po naključju kdo od takih ljudi pride v stik z Gospodovim čistim bhakto, pa lahko celo on postane čisti bhakta.

Tisti, ki so ves čas željni čutnega uživanja, se obrnejo na Gospoda, kadar se znajdejo v materialni stiski, in v družbi čistih bhakt tudi sami postanejo Gospodovi bhakte. Tisti, ki so samo nezadovoljni, se včasih prav tako začnejo družiti s čistimi bhaktami in se zanimati za Boga. Kadar spekulativni filozofi doživijo neuspeh na vseh področjih znanja, si tudi oni zaželijo spoznati Boga. Tedaj pristopijo k Vsevišnjemu Gospodu, da bi Mu služili. Tako presežejo znanje o brezosebnem Brahmanu in lokalizirani Paramātmi ter po milosti Vsevišnjega Gospoda ali Njegovega čistega bhakte spoznajo osebni aspekt Boga. Ko se torej nesrečni, vedoželjni, iskalci znanja in ljudje v denarni stiski osvobodijo vseh materialnih želja in dejansko spoznajo, da materialno povračilo za služenje Gospodu nima nič opraviti z duhovnim napredkom, postanejo čisti bhakte. Dokler ne dosežejo te stopnje, je njihovo transcendentalno služenje Gospodu pomešano z željo po čutnem uživanju, materialnem znanju itd. Bhakta se mora osvoboditi teh primesi vdanega služenja in šele potem bo njegovo služenje Gospodu čisto.

Ko se nesrečni, vedoželjni, obubožani in iskalci najvišjega znanja očistijo vseh materialnih želja, lahko postanejo čisti bhakte. Tisti med njimi, ki imajo znanje o Absolutni Resnici in so brez sleherne materialne želje, resnično postanejo Gospodovi čisti bhakte. Izmed omenjenih štirih vrst bhakt je po Gospodovih besedah najboljši tisti, ki ima popolno znanje in Mu obenem vdano služi. Kdor išče znanje, spozna, da se razlikuje od materialnega telesa, ko še bolj napreduje, pa spozna brezosebni Brahman in Paramātmo. Ko se povsem očisti, razume, da je po naravi Gospodov večni služabnik. V družbi čistih bhakt se očistijo ljudje vseh štirih vrst: vedoželjni, nesrečni, tisti, ki bi si radi materialno opomogli, in tisti, ki imajo znanje. Izmed začetnikov pa je Vsevišnjemu Gospodu posebej pri srcu človek, ki ima popolno znanje o Njem in Mu obenem vdano služi. Kdor ima čisto znanje o transcendentalni naravi Vsevišnje Božanske Osebnosti, je pri vdanem služenju zaščiten, tako da se ga nečist vpliv materialne narave ne more dotakniti.

Ne bi smeli misliti, da bhakte s skromnejšim znanjem Gospodu niso pri srcu. Gospod pravi, da so vsi vzvišene duše, kajti vsakdo, kdor se s kakršnim koli namenom obrne na Gospoda, je mahātmā ali velika duša. Gospod sprejme tudi tiste, ki bi radi v zameno za vdano služenje materialno korist, kajti med njimi in Gospodom obstaja izmenjava naklonjenosti. Taki ljudje iz naklonjenosti prosijo Gospoda za materialno korist, in ko jo dobijo, so tako srečni, da tudi napredujejo v vdanem služenju. Bhakta, ki ima popolno znanje, pa je Gospodu posebej pri srcu, saj je njegov edini cilj z ljubeznijo in vdanostjo služiti Vsevišnjemu Gospodu. Tak bhakta ne more preživeti niti trenutka, ne da bi bil povezan z Vsevišnjim Gospodom oziroma ne da bi Mu služil. Vsevišnji Gospod ima prav tako zelo rad Svojega bhakto in se ne more ločiti od njega.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (9.4.68) Gospod pravi:

„Bhakte so zmeraj v Mojem srcu, Jaz pa sem zmeraj v srcih bhakt. Bhakta misli samo Name in tudi Jaz ne morem pozabiti bhakte. Odnos med čistimi bhaktami in Menoj je zelo zaupen. Čisti bhakte s popolnim znanjem so vselej v stiku z duhovno energijo, zato so Mi zelo pri srcu.“

Živo bitje, ki vdano služi Gospodu oziroma opravlja transcendentalne obrede, si lahko po mnogih življenjih pridobi čisto transcendentalno znanje in spozna, da je končni cilj samospoznavanja Vsevišnja Božanska Osebnost. Na začetni stopnji samospoznavanja se človek poskuša znebiti materialnih navezanosti in takrat se nekoliko nagiba k impersonalizmu, ko doseže višjo stopnjo, pa razume, da duhovno življenje obsega različne dejavnosti, ki jim pravimo vdano služenje. Ob tem spoznanju postane navezan na Vsevišnjega Gospoda in se Mu preda. Tedaj razume, da je milost Gospoda Śrī Kṛṣṇe vse, da je Gospod vzrok vseh vzrokov in da materialni svet ni neodvisen od Njega. Spozna, da je materialni svet le popačen odsev raznolikosti iz duhovnega sveta in da je vse povezano z Vsevišnjim Gospodom, Kṛṣṇo. Zato vse vidi v povezavi z Vāsudevo ali Śrī Kṛṣṇo. Ker v vsem vidi Vāsudevo, se povsem izroči Vsevišnjemu Gospodu, Śrī Kṛṣṇi, ki je najvišji cilj. Take velike duše, predane Gospodu, so zelo redke.

Ta verz je podrobno razložen v tretjem poglavju Śvetāśvatara Upaniṣade (verza 14 in 15):

Chāndogya Upaniṣada (5.1.15) pa pravi: na vai vāco na cakṣūṁṣi na śrotrāṇi na manāṁsīty ācakṣate prāṇa iti evācakṣate prāṇo hy evaitāni sarvāṇi bhavanti – „Bistvena v telesu živega bitja ni niti sposobnost govora, niti vida, niti sluha, niti mišljenja. Življenjska sila je tista, ki je središče vseh dejavnosti živega bitja.“ Na podoben način je Gospod Vāsudeva ali Božanska Osebnost, Gospod Śrī Kṛṣṇa, osnova vsega. Telo ima sposobnost govora, vida, sluha, umskih dejavnosti itd., ki pa so brez pomena, če niso povezane z Vsevišnjim Gospodom. Ker je Vāsudeva vseprisoten in ker je vse Vāsudeva, se Mu bhakta, ki ima popolno znanje, povsem preda (glej tudi: Bhagavad-gītā 7.17 in 11.40).

Tisti, ki so popolnoma očistili svoja srca, se predajo Vsevišnjemu Gospodu in Mu služijo z ljubeznijo in vdanostjo. Dokler človek ni povsem čist, ni bhakta. Toda tudi tistih, ki so se zatekli k Vsevišnjemu Gospodu, še zmeraj pa imajo materialne želje, Gospodova zunanja energija ne privlači posebej; ker so se namenili proti pravemu cilju, se kmalu osvobodijo vsega materialnega poželenja. Śrīmad-Bhāgavatam priporoča, naj se vsakdo, pa naj bo čisti bhakta brez materialnih želja, človek, poln materialnih želja, ali pa kdo, ki se želi osvoboditi materialnih nečistoč, preda Vāsudevi in Ga časti. Bhāgavatam (2.3.10) pravi:

Manj inteligentni ljudje, ki so pozabili na svojo duhovno naravo, se zatekajo k polbogovom, da bi se jim materialne želje takoj izpolnile. Taki ljudje se ponavadi ne obrnejo na Vsevišnjo Božansko Osebnost, saj so pod vplivom nižjih guṇ materialne narave (nevednosti in strasti) in zato častijo razne polbogove. Zadovoljni so s tem, da se držijo pravil čaščenja. Častilci polbogov so motivirani z majhnimi željami in ne vedo, kako doseči najvišji cilj. Bhakte Vsevišnjega Gospoda pa so na pravi poti. Vede za dosego različnih ciljev priporočajo čaščenje različnih polbogov (bolnemu človeku na primer svetujejo, naj časti sonce), zato tisti, ki niso bhakte, mislijo, da je v določenih primerih bolje častiti polbogove kot pa Vsevišnjega Gospoda. Čisti bhakta pa ve, da je Vsevišnji Gospod, Kṛṣṇa, gospodar vseh živih bitij. V Caitanya-caritāmṛti (Ādi 5.142) je rečeno: ekale īśvara kṛṣṇa\, āra saba bhṛtya – Vsevišnja Božanska Osebnost, Kṛṣṇa, je edini gospodar, vsi drugi pa so Njegovi služabniki. Kadar bi čisti bhakta rad zadovoljil svoje materialne potrebe, se zato nikoli ne obrne na polbogove. Prepusti se Vsevišnjemu Gospodu in je zadovoljen z vsem, kar dobi od Njega.

Bog je dal vsem živim bitjem neodvisnost. Vsevišnji Gospod, ki kot Nadduša prebiva v srcu vsakogar, pozna človekove želje, in če bi človek rad zadovoljil svoje čute ter si močno želi, da mu polbogovi v materialnem svetu to omogočijo, mu Gospod izpolni to željo. Kot vrhovni oče vseh živih bitij se Gospod ne vmešava v neodvisnost le-teh, temveč jim daje vse potrebno, da lahko ugodijo svojim materialnim željam. Zdaj bi utegnil kdo vprašati, zakaj vsemogočni Bog živim bitjem omogoča, da uživajo materialni svet, in tako pusti, da se ujamejo v past slepilne energije. Odgovorimo lahko, da bi bilo nesmiselno govoriti o neodvisnosti živih bitij, če Vsevišnji Gospod kot Nadduša tega ne bi omogočal. Gospod torej vsakomur daje popolno neodvisnost – delamo lahko, kar hočemo – Njegovo končno navodilo pa najdemo v Bhagavad-gīti, kjer Gospod pravi, da bi se morali odreči vsem drugim opravilom in se Mu popolnoma predati. To nas bo osrečilo.

Tako navadna živa bitja kakor polbogovi so podrejeni volji Vsevišnje Božanske Osebnosti. Živo bitje zato ne more častiti polbogov, če le sámo tako želi, in tudi polbogovi ne morejo deliti blagoslovov, če tako ne želi Vsevišnji. Rečeno je, da se še travna bilka ne premakne, če taka ni volja Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ljudje, ki trpijo v materialnem svetu, po nasvetu Ved ponavadi iščejo pomoč pri polbogovih. Kdor bi rad dosegel določen cilj, mora častiti ustreznega polboga. Bolnemu se na primer svetuje, da časti boga Sonca, kdor želi postati izobražen, mora častiti boginjo učenosti, Sarasvatī, kdor bi rad lepo ženo, pa mora častiti boginjo Umo, Śivovo ženo. Śāstre (vedski sveti spisi) vsebujejo torej pravila za čaščenje različnih polbogov. Ker si živa bitja želijo različne materialne blagoslove, jih Gospod navdahne z močno željo, da se obrnejo na določenega polboga, od katerega nazadnje dobijo željeni blagoslov. Vsevišnji Gospod vzbudi v živem bitju tudi vdanost določenemu polbogu. Polbogovi ne morejo vzbuditi takih čustev v srcih živih bitij, Kṛṣṇa pa človeka lahko spodbudi k čaščenju polbogov, saj je Vsevišnji Gospod oziroma Nadduša, ki prebiva v srcu vsakogar. Polbogovi so deli kozmičnega telesa Vsevišnjega Gospoda, zato niso neodvisni. V Vedah je rečeno: „Vsevišnji Gospod je kot Nadduša prisoten tudi v srcih polbogov in preko njih izpolnjuje želje živih bitij. Tako polbogovi kakor navadna živa bitja pa so podrejeni volji Vsevišnjega in torej niso neodvisni.“

Brez privoljenja Vsevišnjega Gospoda polbogovi svojim častilcem ne morejo podarjati blagoslovov. Živo bitje lahko pozabi, da vse pripada Vsevišnjemu Gospodu, polbogovi pa tega ne pozabijo. Ljudje, ki častijo polbogove, dobijo željene rezultate od Vsevišnje Božanske Osebnosti, ne pa od polbogov, in Gospod je tisti, ki jim čaščenje polbogov omogoči. Manj inteligentno živo bitje tega ne ve, zato se nespametno obrne na polbogove, da bi dobilo željeno stvar. Kadar pa čisti bhakta kaj potrebuje, moli samo k Vsevišnjemu Gospodu. Čisti bhakta nikoli ne prosi Gospoda za materialne stvari. Živo bitje se ponavadi obrne na polbogove zato, ker si močno želi potešiti svoje poželenje. To se zgodi, kadar se v njem pojavijo grešne želje, katerih mu Gospod ne izpolni. V Caitanya-caritāmṛti je rečeno, da so želje tistega, ki časti Vsevišnjega Gospoda, hkrati pa si želi materialnih užitkov, protislovne. Vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu ni enakovredno čaščenju polbogov, kajti čaščenje polbogov je materialno, vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu pa je popolnoma duhovno.

Za živo bitje, ki se želi vrniti k Bogu, so materialne želje ovire. Gospodov čisti bhakta zato ne dobi materialnih blagoslovov, kakršne si želijo manj inteligentna živa bitja. Ta zato raje častijo polbogove v materialnem svetu, kot pa da bi vdano služila Vsevišnjemu Gospodu.

Nekateri komentatorji Bhagavad-gīte pravijo, da lahko s čaščenjem polbogov dosežemo Vsevišnjega Gospoda, toda v tem verzu je jasno rečeno, da častilci polbogov odidejo na planete polbogov. Častilci polboga Sonca odidejo na Sonce, častilci polboga Meseca pa na Mesec, kdor časti kakega drugega polboga, npr. Indro, pa odide na njegov planet. Ne bi smeli misliti, da človek, ki časti polbogove, doseže Vsevišnjo Božansko Osebnost. Kṛṣṇa v tem verzu to zanika, saj jasno pravi, da častilci polbogov odidejo na razne planete materialnega sveta, bhakte Vsevišnjega Gospoda pa na najvišji planet, na katerem prebiva Božanska Osebnost.

Zdaj bi lahko kdo pripomnil, da so polbogovi različni deli telesa Vsevišnjega Gospoda in da bi moral biti zato rezultat čaščenja polbogov enak rezultatu čaščenja Gospoda. Toda častilci polbogov so manj inteligentni, saj ne vedo, kateremu delu telesa je treba dati hrano. Nekateri celo nespametno trdijo, da je mogoče neposredno nahraniti kateri koli del telesa in da lahko to storimo na veliko načinov. To ni ravno razumno. Ali lahko kdo nahrani telo skozi ušesa ali oči? Ti ljudje ne vedo, da so polbogovi različni deli kozmičnega telesa Vsevišnjega Gospoda, in so v svoji nevednosti prepričani, da je vsak posamezen polbog samostojen Bog in tekmec Vsevišnjega Gospoda.

Ne le polbogovi, temveč tudi navadna živa bitja so deli Vsevišnjega Gospoda. V Śrīmad-Bhāgavatamu je opisano, da so brāhmaṇe glava Vsevišnjega Gospoda, kṣatriye Njegove roke, vaiśye Njegov pas, śūdre pa Njegove noge, in da ima vsak od teh stanov določeno vlogo v družbi. Vsakdo, kdor ve, da so tako polbogovi kakor tudi on sam sestavni delci Vsevišnjega Gospoda, ima popolno znanje. Kdor tega ne razume, doseže planete, na katerih prebivajo polbogovi. Njegov cilj se razlikuje od cilja, ki ga doseže bhakta.

Sadovi, ki jih prinesejo blagoslovi polbogov, so minljivi, kajti v materialnem svetu so minljivi tako planeti kakor tudi polbogovi in njihovi častilci. Ta verz jasno pravi, da so vsi rezultati čaščenja polbogov minljivi, zato za živa bitja, ki častijo polbogove, pravimo, da so manj inteligentna. Čisti bhakta, ki je zavesten Kṛṣṇe in vdano služi Vsevišnjemu Gospodu, doseže večno življenje, polno blaženosti in vednosti. Rezultati njegovih dejanj se torej razlikujejo od rezultatov čaščenja polbogov. Vsevišnji Gospod je brezmejen in brezmejni sta tudi Njegova naklonjenost in Njegova milost. Milost, ki jo Gospod izkaže Svojim čistim bhaktam, torej nima meja.

V prejšnjem verzu je bilo rečeno, da so častilci polbogov manj inteligentni, tukaj pa so tako opisani tudi impersonalisti. Gospod Kṛṣṇa, sama Božanska Osebnost, se tu pogovarja z Arjuno, impersonalisti pa iz nevednosti kljub temu trdijo, da Vsevišnji Gospod ni oseba. Yāmunācārya, veliki Gospodov bhakta iz nasledstva duhovnih učiteljev, v katerem se je pojavil Rāmānujācārya, je v zvezi s tem napisal lep verz, ki pravi:

„Dragi moj Gospod, bhakte, kakršna sta Vyāsadeva in Nārada, vedo, da si Božanska Osebnost. Kdor pozna Vede, lahko razume Tvoje lastnosti, Tvojo podobo in Tvoja dejanja ter tako spozna, da si Vsevišnja Božanska Osebnost. Ljudje pod vplivom guṇ strasti in nevednosti – demoni oziroma brezbožneži – pa Te ne morejo doumeti. Tega niso sposobni. Četudi so izvedeni poznavalci Vedānte, Upaniṣad in drugih del vedske književnosti, Božanske Osebnosti ne morejo spoznati.“ (Stotra-ratna 12)

V Brahma-saṁhiti je rečeno, da Božanske Osebnosti ne moremo spoznati zgolj s proučevanjem Vedānte. Vsevišnjega lahko kot Vrhovno Osebnost spoznamo samo po Njegovi milosti. Ta verz zato jasno pravi, da niso manj inteligentni le častilci polbogov, temveč tudi neverniki, ki brez drobca prave zavesti Kṛṣṇe proučujejo Vedānto ter brezplodno razglabljajo o vedski književnosti. Taki ljudje ne morejo razumeti osebne narave Boga. Ljudje, ki menijo, da je Absolutna Resnica brezosebna, se imenujejo abuddhayaḥ ali tisti, ki ne poznajo najvišjega aspekta Absolutne Resnice. Śrīmad-Bhāgavatam pravi, da se spoznavanje Absolutne Resnice začne s spoznanjem brezosebnega Brahmana, temu sledi spoznanje lokalizirane Nadduše, najvišji aspekt Absolutne Resnice pa je Božanska Osebnost. Impersonalisti današnjega časa so še manj inteligentni, saj se sploh ne zmenijo za besede svojega velikega predhodnika Śaṅkarācārye, ki je jasno dejal, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Impersonalisti torej ne poznajo Absolutne Resnice in zato mislijo, da je Kṛṣṇa samo sin Devakī in Vasudeve, princ ali pa mogočno živo bitje. Bhagavad-gītā (9.11) obsoja tudi tako razmišljanje: avajānanti māṁ mūḍhā mānuṣīṁ tanum āśritam – „Samo neumni Me imajo za navadnega človeka.“

Kṛṣṇe nikakor ni mogoče spoznati brez vdanega služenja in negovanja zavesti Kṛṣṇe. O tem govori Bhāgavatam (10.14.29):

„O Gospod, človek, ki si mu naklonil vsaj kanček milosti Svojih lotosovih stopal, lahko uvidi veličino Tvoje osebnosti, tisti, ki poskušajo doumeti Vsevišnjo Božansko Osebnost z naprezanjem lastnega uma, pa Te ne morejo spoznati, tudi če dolga leta proučujejo Vede.“ Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, Njegove podobe, Njegovih odlik in Njegovega imena ni mogoče razumeti zgolj z naprezanjem uma ali razpravljanjem o vedski književnosti. Da bi spoznali Gospoda, Mu moramo služiti z ljubeznijo in vdanostjo. Vsevišnjo Božansko Osebnost lahko doume samo tisti, ki se povsem posveti dejavnostim zavesti Kṛṣṇe, med katerimi je prva petje mahā-mantre: Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Brezbožni impersonalisti mislijo, da je Kṛṣṇovo telo iz materialnih elementov ter da je skupaj z Njegovimi dejanji in vsem, kar je povezano z Njim, le māyā. Ti impersonalisti so znani kot māyāvādīji in ne poznajo najvišje resnice.

Dvajseti verz tega poglavja jasno pravi: kāmais tais tair hṛta-jñānāḥ prapadyante 'nya-devatāḥ – „Ljudje, zaslepljeni od poželenja, se predajo raznim polbogovom.“ Iz svetih spisov izvemo, da poleg Vsevišnje Božanske Osebnosti obstajajo še polbogovi, ki prebivajo na raznih planetih. Gospod ima prav tako Svoj planet. V triindvajsetem verzu je rečeno: devān deva-yajo yānti mad-bhaktā yānti mām api – častilci polbogov odidejo na planete polbogov, bhakte Gospoda Kṛṣṇe pa na planet Kṛṣṇaloko. Kljub tej jasni izjavi pa nespametni impersonalisti trdijo, da je Gospod brezobličen in da so polbogovi namišljeni. Ali nas proučevanje Gīte privede do zaključka, da so polbogovi in njihova prebivališča brezosebni in brezoblični? Jasno je, da niti polbogovi niti Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, niso brezosebni. Vsi so osebe; Gospod Kṛṣṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in ima Svoj planet, polbogovi pa imajo svoje.

Prepričanje monistov, po katerem je najvišja resnica brezoblična, njena telesna oblika pa namišljena, je torej napačno. Iz tega verza je jasno razvidno, da ni namišljena. Iz Bhagavad-gīte izvemo, da polbogovi in Vsevišnji Gospod sočasno obstajajo v telesni obliki in da je Gospod Kṛṣṇa sac-cid-ānanda, večen ter poln blaženosti in vednosti. Tudi Vede pravijo, da je Vrhovna Absolutna Resnica ānanda-mayo 'bhyāsāt, kar pomeni, da je po naravi polna blaženosti in da ima nešteto vzvišenih lastnosti. V Gīti Gospod pravi, da se pojavlja na tem svetu, čeprav je aja (nerojen). To so dejstva, ki jih moramo spoznati ob proučevanju Bhagavad-gīte. Branje Gīte nas ne more privesti do zaključka, da je Vsevišnji brezoseben. Glede na besede Gīte je monistična filozofija, ki jo zagovarjajo impersonalisti, napačna. Iz vsega povedanega je jasno, da Gospod Kṛṣṇa, Vrhovna Absolutna Resnica, ni brezobličen in da je oseba.

Morda kdo poreče: Zakaj se Kṛṣṇa, ki so Ga v času Njegove prisotnosti na Zemlji lahko vsi videli, ne razodene vsakomur tudi zdaj? Kṛṣṇa se v resnici ni razodel vsakomur. Ko je bil na Zemlji, je le nekaj ljudi vedelo, da je On Vsevišnja Božanska Osebnost. Ko je Śiśupāla na zboru Kurujev nasprotoval izvolitvi Kṛṣṇe za predsedujočega temu zboru, je Bhīṣma podprl Gospoda in razglasil, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Pāṇḍave in še nekateri drugi so prav tako vedeli, da je Kṛṣṇa Vsevišnji, vsakomur pa to ni bilo jasno. Kṛṣṇa se ni razodel nevernikom in navadnim ljudem. Zato v Bhagavad-gīti pravi, da Ga imajo vsi razen Njegovih čistih bhakt za navadnega človeka. Samo Svojim bhaktam se je razodel kot vir vsega zadovoljstva, pred nespametnimi neverniki pa Ga je zakrivala Njegova notranja energija.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (1.8.19) je Kuntī v svojih molitvah dejala, da Gospoda prekriva zavesa yoga-māye, zaradi katere Ga navadni ljudje ne morejo prepoznati. O tem prekrivalu govori tudi Śrī Īśopaniṣad (mantra 15), kjer bhakta moli:

„O Gospod, vzdržuješ cel univerzum, in kdor Ti služi z ljubeznijo in vdanostjo, se drži najvišjega načela religije. Zato Te prosim, da poskrbiš tudi zame. Tvojo transcendentalno podobo prekriva yoga-māyā. Brahmajyoti je prekrivalo iz Tvoje notranje energije. Bodi ljubezniv in odstrani ta bleščeči sijaj, zaradi katerega ne morem uzreti Tvoje sac-cid-ānanda-vigrahe, Tvoje večne podobe, polne blaženosti in vednosti.“ Gospodovo transcendentalno telo, polno blaženosti in vednosti, prekriva Gospodova notranja energija, brahmajyoti, zato nerazumni impersonalisti Gospoda ne morejo videti.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (10.14.7) najdemo tudi tole molitev, ki jo je Gospodu posvetil Brahmā: „O Vsevišnja Božanska Osebnost, o Nadduša, o gospodar vseh mističnih moči, kdo v tem svetu lahko razume Tvojo moč in Tvoje zabave? Tvoja notranja energija se nenehno širi, zato Te nihče ne more doumeti. Veliki znanstveniki in učenjaki lahko raziščejo atomsko zgradbo materialnega sveta ali pa različne planete, ne morejo pa izmeriti Tvoje energije in Tvoje moči, čeprav si navzoč pred njimi.“ Gospod Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, ni samo nerojen, temveč je tudi avyaya, neizčrpen. Njegovo večno telo je polno blaženosti in vednosti, vse Njegove energije pa so neizčrpne.

V tem verzu je razrešeno nasprotje med personalisti in impersonalisti. Če bi bil Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, proizvod māye in bi imel zato materialno telo, kot menijo impersonalisti, bi kakor navadno živo bitje menjal telesa in po smrti pozabil na vse, kar se Mu je zgodilo v prejšnjem življenju. Kdor ima materialno telo, se ne spominja svojega preteklega življenja, ne more predvideti svojega prihodnjega življenja in ne more napovedati, kako se bo izteklo njegovo zdajšnje življenje; ne pozna torej niti preteklosti, niti sedanjosti, niti prihodnosti. Preteklost, sedanjost in prihodnost pozna samo tisti, ki ni več pod vplivom materialne energije.

Gospod Kṛṣṇa jasno pravi, da za razliko od navadnega človeka ve, kaj se je zgodilo v preteklosti, kaj se dogaja v sedanjosti in kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Iz četrtega poglavja izvemo, da se Kṛṣṇa spominja, kako je pred milijoni let poučeval boga Sonca, Vivasvāna. Kṛṣṇa pozna vsako živo bitje, saj kot Nadduša prebiva v srcu vsakogar. Kljub temu, da je kot Nadduša prisoten v vsakem živem bitju, in kljub temu, da je Vsevišnja Božanska Osebnost, pa manj inteligentni ne morejo razumeti, da je Śrī Kṛṣṇa Vrhovna Oseba, četudi jim uspe spoznati brezosebni Brahman. Transcendentalno telo Śrī Kṛṣṇe je vsekakor večno. Kṛṣṇa je kakor sonce, māyā pa kakor oblak. V materialnem svetu vidimo na nebu sonce, oblake, zvezde in planete. Oblaki lahko začasno prekrijejo nebesna telesa, ki pa se nam pravzaprav le zdijo prekrita zaradi našega omejenega vida. Sonce, mesec in zvezde v resnici niso prekriti. Māyā prav tako ne more prekriti Vsevišnjega Gospoda. Pred manj inteligentnimi ljudmi Gospoda zakriva Njegova notranja energija. Kot je rečeno v tretjem verzu tega poglavja, je med milijoni ljudi le nekaj takih, ki poskušajo doseči popolnost, med tisoči in tisoči tistih, ki so dosegli popolnost, pa morda eden pozna Gospoda Kṛṣṇo takega, kakršen je. Celo človek, ki je dosegel popolnost spoznanja brezosebnega Brahmana ali lokalizirane Paramātme, nikakor ne more doumeti Vsevišnje Božanske Osebnosti, Śrī Kṛṣṇe, če ne razvije zavesti Kṛṣṇe.

Živa bitja so po naravi podrejena Vsevišnjemu Gospodu, ki je poosebitev čistega znanja. Kdor je v iluziji in je zato ločen od čistega znanja, postane suženj slepilne energije in ne more razumeti Vsevišnje Božanske Osebnosti. Slepilna energija se manifestira kot nasprotje poželenja in sovraštva. Zaradi poželenja in sovraštva hoče neveden človek postati eno z Vsevišnjim Gospodom in Kṛṣṇi zavida položaj Vsevišnje Božanske Osebnosti. Čisti bhakte, ki niso v iluziji oziroma jih nista onečistila poželenje in sovraštvo, razumejo, da se Gospod Śrī Kṛṣṇa pojavi po Svojih notranjih energijah. Nevedni ljudje, ki so jih zavedla nasprotja, pa mislijo, da je Vsevišnja Božanska Osebnost stvaritev materialnih energij. V tem je njihova nesreča. Za take ljudi je značilno, da izkušajo nasprotja, kot so čast in sramota, sreča in nesreča, dobro in slabo ter ugodje in bolečina, in se imajo za moškega ali žensko itd. „To je moja žena in to je moja hiša. Jaz sem gospodar te hiše in mož te žene,“ si mislijo. Nasprotja izkušamo zaradi iluzije. Ljudje, zaslepljeni od nasprotij, so skrajno nespametni, zato ne morejo razumeti Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Ta verz govori o ljudeh, ki se lahko dvignejo na transcendentalno raven. Grešniki, ateisti, nespametneži in prevaranti zelo težko presežejo dvojnost poželenja in sovraštva. Samo tisti, ki so živeli po religioznih načelih, ki so delovali pobožno in so se osvobodili posledic svojih grehov, lahko stopijo na pot vdanega služenja in si postopoma pridobijo čisto znanje o Vsevišnji Božanski Osebnosti. Sčasoma lahko začnejo meditirati o Vsevišnjem Gospodu in s tem dosežejo trans. Tako se dvignejo na duhovno raven. Le-to lahko dosežejo tisti, ki so zavestni Kṛṣṇe in se družijo s čistimi bhaktami, kajti družba velikih bhakt nas lahko reši iluzije.

V Śrīmad-Bhāgavatamu (5.5.2) je rečeno, da mora človek, ki resnično želi doseči osvoboditev, služiti bhaktam (mahat-sevāṁ dvāram āhur vimukteḥ). Kdor se druži z materialističnimi ljudmi, je na poti, ki vodi v najmračnejše predele stvarstva (tamo-dvāraṁ yoṣitāṁ saṅgi-saṅgam). Gospodovi bhakte potujejo po svetu samo zato, da bi pogojene duše rešili iz iluzije. Impersonalisti ne vedo, da je živo bitje, ki pozabi na svoj naravni položaj in na dejstvo, da je podrejeno Vsevišnjemu Gospodu, največji kršitelj Božjega zakona. Dokler živo bitje ne začne znova delovati skladno s svojim naravnim položajem, ne more razumeti Vrhovne Osebnosti in se z odločnostjo povsem posvetiti transcendentalnemu ljubečemu služenju Gospodu.

Rojstvu, smrti, starosti in bolezni je podložno materialno telo živega bitja, duhovno telo pa ne. Duhovno telo se ne rodi, ne umre, ne ostari in ne zboli. Kdor ga dobi in kot družabnik Vsevišnje Božanske Osebnosti stopi na pot večnega vdanega služenja, je dejansko osvobojen. Ahaṁ brahmāsmi: jaz sem duh. Človek mora vedeti, da je Brahman oziroma duša. To razumevanje je po besedah obravnavanega verza prav tako del vdanega služenja. Čisti bhakte so na transcendentalni ravni ali ravni Brahmana in vedo vse o transcendentalnem delovanju.

Štiri vrste bhakt, ki se še niso povsem očistili, s transcendentalnim služenjem Gospodu dosežejo željene cilje, ko pa postanejo popolnoma zavestni Kṛṣṇe, lahko po milosti Vsevišnjega Gospoda uživajo v duhovnem druženju z Njim. Častilci polbogov nikoli ne dosežejo Vsevišnjega Gospoda oziroma najvišjega planeta, na katerem Gospod prebiva. Tudi manj inteligentni ljudje, ki so dosegli spoznanje Brahmana, ne morejo doseči Kṛṣṇovega vrhovnega planeta, Goloke Vṛndāvane. Brahman lahko upravičeno imenujemo samo tiste, ki delujejo zavestno Kṛṣṇe (mām āśritya), saj si prizadevajo doseči Kṛṣṇov planet. Taki ljudje imajo pravo znanje o Kṛṣṇi in so zato resnično Brahman.

Tisti, ki častijo Gospoda v obliki arce in meditirajo o Gospodu samo zato, da bi se osvobodili suženjstva materiji, po Gospodovi milosti prav tako spoznajo, kaj so Brahman, adhibhūta itd., o katerih Gospod govori v naslednjem poglavju.

Kdor se drži načel zavesti Kṛṣṇe, nikoli ne zaide s poti, ki vodi do popolnega spoznanja Vsevišnje Božanske Osebnosti. V transcendentalni družbi Kṛṣṇe zavestnih ljudi človek spozna, da je Vsevišnji Gospod upravitelj tako materialnega stvarstva kot polbogov, in postopoma razvije vero v Vsevišnjo Božansko Osebnost. V trenutku smrti tak Kṛṣṇe zavesten človek nikakor ne more pozabiti Kṛṣṇe, zato se dvigne na Goloko Vṛndāvano, planet Vsevišnjega Gospoda.

To poglavje pojasnjuje, kako lahko postanemo popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Zavest Kṛṣṇe začnemo razvijati, če se družimo s tistimi, ki so že zavestni Kṛṣṇe. Tako druženje je duhovno in nas pripelje v neposreden stik z Vsevišnjim Gospodom, po milosti katerega lahko razumemo, da je Kṛṣṇa Vsevišnja Božanska Osebnost. Obenem si lahko pridobimo znanje o naravnem položaju živega bitja in o tem, kako živo bitje pozabi na Kṛṣṇo ter postane žrtev materialnega delovanja. Ko človek v družbi bhakt postopoma razvija zavest Kṛṣṇe, spozna, da je zato, ker je pozabil na Kṛṣṇo, prišel pod oblast zakonov materialne narave. Razume tudi, da ima v človeškem telesu priložnost, da obudi zavest Kṛṣṇe, in da mora človeško življenjsko obliko v celoti izkoristiti za to, da si pridobi brezvzročno milost Vsevišnjega Gospoda.

To poglavje obravnava veliko tém. Govori o nesrečnih in o vedoželjnih, o tistih, ki živijo v pomanjkanju materialnih dobrin, o poznavanju Brahmana in Paramātme, o osvoboditvi od rojstva, smrti in bolezni ter o čaščenju Vsevišnjega Gospoda. Toda kdor je zares zavesten Kṛṣṇe, se ne zanima za druge metode samospoznavanja. Tak človek preprosto služi samemu Kṛṣṇi in s tem doseže svoj naravni položaj, položaj večnega služabnika Gospoda Kṛṣṇe. Ko tako služi Gospodu s čisto vdanostjo, uživa v slavljenju Vsevišnjega Gospoda in v poslušanju o Njem. Prepričan je, da lahko s takim delovanjem doseže vse svoje cilje. Taka neomajna vera se imenuje dṛḍha-vrata in je začetek bhakti-yoge ali ljubečega transcendentalnega služenja Gospodu. Tako pravijo vsi sveti spisi. Sedmo poglavje Bhagavad-gīte predstavlja temelj te vere.