Bhagavad-gītā, kakršna je 2.52

Mnogi veliki Gospodovi bhakte so dali lep zgled, ko so zgolj z vdanim služenjem Gospodu izgubili zanimanje za vedske obrede. Kdor resnično pozna Kṛṣṇo in svoj odnos z Njim, postane samodejno popolnoma brezbrižen do vedskih obredov, tudi če je izkušen brāhmaṇa. Śrī Mādhavendra Purī, veliki bhakta in ācārya v nasledstvu duhovnih učiteljev, pravi:

„O molitve, ki sem vas recitiral trikrat na dan, slava vam! O kopanje, spoštljivo se ti priklanjam. O polbogovi! O predniki! Odpustite mi, prosim, ker vam ne morem izkazati spoštovanja. Kamor koli se zdaj obrnem, se spomnim velikega potomca dinastije Yadujev [Kṛṣṇe], Kaṁsovega sovražnika, in se tako osvobodim posledic vseh grehov. Mislim, da mi to zadostuje.“

Vedski obredi, kot so recitiranje molitev trikrat dnevno, kopanje v zgodnjem jutru, izkazovanje spoštovanja prednikom itd., so obvezni za začetnike. Kdor pa je popolnoma zavesten Kṛṣṇe in Mu služi s transcendentalno ljubeznijo, se ne meni več za ta regulativna načela, saj je že dosegel popolnost. Če si človek s služenjem Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi pridobi znanje, mu ni več treba živeti asketsko in prirejati žrtvovanj, priporočenih v razodetih svetih spisih. Kdor ni doumel, da je namen Ved doseči Kṛṣṇo, in samo opravlja obrede itd., pa zgolj zapravlja čas. Kṛṣṇe zavesten človek prestopi mejo śabda-brahme oziroma okvir Ved in Upaniṣad.