Nektar duhovnih napotkov

KOMENTAR: Mahārāja Parīkṣit je v Śrīmad-Bhāgavatamu (6.1.9-10) Śukadevi Gosvāmīju zastavil vrsto tehtnih vprašanj. Eno se je glasilo: »Zakaj ljudje delajo pokoro, če ne morejo brzdati čutov?« Tat na primer zelo dobro ve, da ga policisti lahko ujamejo, in celo vidi, da so prijeli drugega tatu, pa vseeno še naprej krade. Izkušnje si pridobivamo s poslušanjem in opazovanjem. Kdor ni dovolj pameten, si jih nabira z opazovanjem, pametnejši pa s poslušanjem. Razumen človek se na podlagi zakonov in śāster (svetih spisov) zaveda, da ni dobro krasti, in ve, da tatove primejo in kaznujejo, zato ne krade. Tistega, ki je manj razumen, morajo zaradi kraje kaznovati, da bi se spametoval. Neumni malopridnež pa še naprej krade, tudi če sliši in vidi, da so druge tatove zaprli, ali pa so kaznovali celo njega samega. Čeprav odsluži kazen, takoj po vrnitvi iz zapora spet začne krasti. Zaporna kazen lahko velja za pokoro, toda od nje ni nobene koristi. Zato je mahārāja Parīkṣit vprašal:

Pokoro je primerjal s slonjim kopanjem. Slon se lahko temeljito okopa v reki, vendar se na bregu takoj posuje s peskom. Kakšna je korist od takega kopanja? Številni duhovni praktikanti pa pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa in hkrati počnejo veliko prepovedanih reči, saj mislijo, da bodo s petjem izničili žalitve. Od desetih žalitev, ki jih lahko zagrešimo pri petju Gospodovega svetega imena, se ta imenuje nāmno balād yasya hi pāpa-buddhiḥ, kar pomeni, da grešimo, zanašajoč se na moč petja mahā-mantre Hare Kṛṣṇa. Tako se tudi nekateri kristjani hodijo v cerkev spovedovat grehov, saj mislijo, da jih bosta spoved in pokora odrešili posledic grehov, storjenih med tednom. Takoj ko mine sobota in pride nedelja, pa spet začnejo grešiti in se zanašajo na to, da jim bo naslednjo soboto znova odpuščeno. Mahārāja Parīkṣit, najmodrejši kralj svojega časa, je obsojal takšno prāyaścitto oziroma pokoro. Śukadeva Gosvāmī, ki je bil enako prodornega duha, kot je bilo od duhovnega učitelja mahārāje Parīkṣita tudi pričakovati, je potrdil kraljevo mnenje o pokori. Grehov ne moremo izničiti s pobožnimi deli. Zato je prava prāyaścitta oziroma spokoritev to, da prebudimo svojo spečo zavest Kṛṣṇe.

Resnična pokora pomeni, da si s predpisanim postopkom pridobimo pravo znanje. Če se držimo higienskih napotkov, ne zbolimo. Človek bi se moral učiti po določenih načelih, da bi obudil svoje izvorno znanje. Takemu načrtno urejenemu življenju pravimo tapasya. Na raven pravega znanja oziroma zavesti Kṛṣṇe se lahko postopno dvignemo z askezo, spolno vzdržnostjo (brahmacaryo), obvladovanjem uma in čutov, dajanjem imetja v dobrodelne namene, resnicoljubnostjo, čistostjo in vadbo jogijskih āsan. Kdor pa ima tako srečo, da se druži s čistim bhakto, zlahka preseže jogijske vaje za obvladovanje uma, in sicer že s tem, da se drži predpisanih načel zavesti Kṛṣṇe (tako da se odreče zunajzakonski spolnosti, mesu, opojnim sredstvom in igram na srečo) in pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja služi Vsevišnjemu Gospodu. To lahko pot nam priporoča Śrīla Rūpa Gosvāmī.

Najprej moramo obvladati govor. Vsi imamo zmožnost govorjenja, ki jo izkoristimo takoj, ko se nam ponudi priložnost. Če ne govorimo o zavesti Kṛṣṇe, brbljamo o vsemogočih neumnostih. Žabe na polju regljajo, vsakdo, ki ima jezik, pa hoče govoriti, tudi če nima povedati nič pametnega. Toda žabe z regljanjem vabijo kače, naj pridejo in jih požrejo. Čeprav privabljajo smrt, še naprej vneto regljajo. Govorjenje materialistov in zagovornikov impersonalistične filozofije, māyāvāde, lahko primerjamo z žabjim regljanjem. Ves čas govorijo neumnosti in tako kličejo smrt. Brzdanje govora pa ne pomeni zaobljube molka (pozunanjenega postopka maune), kot menijo māyāvādīji. Molk nam lahko nekaj časa koristi, vendar se na koncu izkaže za brezuspešnega. Po nauku Śrīla Rūpe Gosvāmīja obvladovanje govora pomeni ustrezno uporabo besed, in sicer za slavljenje Vsevišnjega Gospoda Śrī Kṛṣṇe (kṛṣṇa-kathā). Tako lahko slavimo Gospodovo ime, podobo, lastnosti in zabave. Kdor oznanja kṛṣṇa-kathā, ni nikoli v krempljih smrti. To je smisel obvladovanja težnje po govoru.

Nemirne ali vihrave misli (mano-vega) obvladamo tako, da jih osredotočimo na Kṛṣṇova lotosova stopala. Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.31) pravi:

Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kadar sije sonce, ni govora o temi. In če je v naših mislih Kṛṣṇa, jih ne more vznemiriti vpliv māye. Jogijski postopek zanikanja vseh posvetnih misli nam ne bo pomagal. Nenaravno je, če poskušamo v umu ustvariti praznino, saj ta ne more trajati. Kdor pa ves čas misli na Kṛṣṇo in razmišlja, kako naj Mu najbolje služi, naravno obvlada misli.

Tako lahko obrzdamo tudi jezo. Popolnoma je sicer ne moremo premagati, če pa se jezimo le na tiste, ki blatijo Gospoda in Njegove bhakte, obvladujemo jezo na Kṛṣṇe zavesten način. Gospod Caitanya Mahāprabhu se je razjezil na nizkotna brata Jagāia in Mādhāia, ki sta zmerjala in udarila Nityānando Prabhuja. V Śikṣāṣṭaki je rekel: tṛṇād api sunīcena taror api sahiṣṇunā. »Morali bi biti ponižnejši od travne bilke in strpnejši od drevesa.« Vprašamo se lahko, zakaj se je potem Gospod razjezil. Gre za to, da mora biti iskren bhakta pripravljen prenašati vse žalitve na svoj račun, ognjevito pa se mora razjeziti na tiste, ki žalijo Kṛṣṇo ali Njegove čiste bhakte. Krodhe oziroma jeze ne moremo zadržati, lahko pa jo pravilno usmerimo. Hanumān je v jezi požgal Laṅko, vendar ga slavimo kot največjega bhakto Gospoda Rāmacandre. To pomeni, da je jezo pravilno usmeril. Drugi primer je Arjuna, ki se ni hotel bojevati, vendar je Kṛṣṇa razpihal njegovo jezo z besedami: »Moraš v boj!« Brez jeze se ne moremo bojevati. Lahko pa jo imamo v oblasti, ko jo uporabimo v služenju Gospodu.

Zdaj pa še o zahtevah jezika. Vsi vemo, da hoče jezik okušati slastne jedi. Na splošno mu ne bi smeli dovoliti hrane po izbiri, temveč bi ga morali obvladati tako, da mu ponudimo prasādo. Bhakte so pripravljeni jesti samo takrat, ko jim Kṛṣṇa dá prasādo. Tako lahko ukrotimo zahteve jezika. Prasādo bi morali jesti ob določenem času in ne bi smeli hoditi v restavracije ali slaščičarne, samo da bi ustregli kapricam jezika ali želodca. Če se ravnamo po načelu, da jemo samo prasādo, lahko obvladamo zahteve želodca in jezika.

Obrzdamo pa lahko tudi spolni nagon, tako da ga ne izživljamo po nepotrebnem. Spolovila bi morali uporabljati le za spočetje Kṛṣṇe zavestnih otrok, sicer pa ne. Gibanje za zavest Kṛṣṇe ne spodbuja sklenitve zakonske zveze za zadovoljevanje spolnih organov, ampak za spočetje takih otrok. Takoj ko otroci malo zrastejo, jih pošljemo[N]v gurukulo oziroma šolo, kjer jih vzgajamo, da bi postali bhakte, popolnoma zavestni Kṛṣṇe. Veliko takšnih otrok potrebujemo. Tisti, ki je zmožen vzgojiti take potomce, sme izkoristiti spolne organe.

Kdor se po Kṛṣṇe zavestnih metodah nauči popolnega samoobvladovanja, se lahko usposobi za verodostojnega duhovnega učitelja.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v Anuvṛttiju, pojasnilu Upadeśāmṛte, pravi, da zaradi enačenja z materijo sprožimo tri vrste nagonov – težnjo po govoru, zahteve uma in telesne želje. Ko živo bitje postane žrtev teh treh nagonov, se mu življenje izjalovi. Kdor se jim trudi upirati, je tapasvī oziroma človek, ki živi po strogih načelih. S tako tapasyo se lahko izvijemo iz prijema zunanje, materialne energije Vsevišnje Božanske Osebnosti.

S težnjo po govoru mislimo nekoristno govorjenje, kot je besedičenje impersonalističnih filozofov, māyāvādījev, in tistih, ki hočejo uživati sadove svojega dela (tem strokovno pravimo karma-kāṇḍīji), ali pa materialistov, ki hočejo brez omejitev uživati življenje. Vse takšno govorjenje in pisanje je praktičen izraz težnje po govoru. Posledica te težnje je, da številni ljudje govorijo tja v en dan in pišejo na kupe nekoristnih knjig. Da bi se temu nagnjenju postavili po robu, moramo govor preusmeriti v teme o Kṛṣṇi. To pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam (1.5.10-11):

»Besede, ki ne opevajo Gospoda, ki lahko sam posvetí celotno vesolje, so v očeh svetnikov romarski kraj za vrane. Ker popolni ljudje pripadajo duhovnemu svetu, v takih besedah ne najdejo nobenega zadovoljstva.«

»Po drugi strani pa je književnost, ki na široko opeva brezmejnega Vsevišnjega Gospoda in duhovno slavo Njegovega imena, slovesa, podob, zabav in tako naprej, čisto nekaj drugega. Polna je transcendentalnih besed, ki vnemajo revolucijo v brezbožnem življenju zavedene civilizacije tega sveta. Tako duhovno književnost poslušajo, opevajo in priznavajo popolnoma iskreni, čisti ljudje, tudi če ni popolno napisana.«

Nekoristnega in nesmiselnega govorjenja se torej lahko vzdržimo le, če govorimo o vdanem služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti. Vedno bi si morali prizadevati, da moč govora izkoristimo samo za razvijanje zavesti Kṛṣṇe.

Nestanoviten um pa vznemirja dvoje, avirodha-prīti oziroma neobrzdana navezanost in virodha-yukta-krodha oziroma jeza, ki jo sproži razočaranje. Avirodha-prīti pomeni privrženost filozofiji māyāvāde, vero v sadove dela po karma-vādi in zaupanje v načrte, ki temeljijo na posvetnih željah. Jñānīji, karmīji in v načrtovanje zatopljeni materialisti navadno pritegnejo pozornost pogojenih duš. Ko pa posvetni ljudje ne morejo uresničiti načrtov in se njihova prizadevanja izjalovijo, se razjezijo. Jeza je posledica neuresničenih materialnih želja.

Obstajajo tudi tri vrste telesnih zahtev. To so zahteve jezika, želodca in spolnih organov. Vidimo lahko, da v telesu ti organi ležijo v ravni črti in da se telesne zahteve začnejo pri jeziku. Če nam uspe obrzdati jezik, tako da uživamo prasādo, bomo samodejno obvladali tudi želje želodca in spolnih organov. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura v zvezi s tem pravi:

»O Gospod! Materialno telo je leglo nevednosti, čuti pa so blodnjak, ki nas vodi v smrt. Nekako smo padli v ocean materialnega čutnega uživanja. Med vsemi čutili je jezik najbolj lakomen in neobvladljiv, zato ga je v tem svetu zelo težko obrzdati. Dragi Kṛṣṇa, da bi nam pri tem pomagal, si nam iz dobrote dal okusno prasādo. Zato se je naužijmo, slavimo Śrī Śrī Rādho in Kṛṣṇo ter z ljubeznijo kličimo na pomoč Gospoda Caitanyo in Prabhuja Nityānando!«

Obstaja šest okusov oziroma ras, in če nas zamika kateri koli od njih, nas ima jezik v oblasti. Nekateri ljudje radi uživajo trupla v obliki mesa, rib, rakov, jajc in preostalih proizvodov iz semena in krvi. Drugi pa raje jedo špinačo in drugo zelenjavo ali mlečne izdelke, toda le zato, da bi potešili jezik. Človek, ki se zaveda Kṛṣṇe, naj bi se odrekel uživanju hrane za zadovoljitev čutov in tudi pretirani uporabi začimb, kot sta čili in tamarinda. Sredstva za tešenje prepovedanih želja so tudi betel, haritakī, betelovi oreščki, začimbe za pripravo betela za žvečenje, tobak, LSD, marihuana, opij, alkoholne pijače in pravi čaj. Vpliva māye se lahko rešimo tako, da uživamo izključno ostanke Kṛṣṇi darovanih jedi. Gospod Kṛṣṇa je sam predpisal hrano, ki naj Mu jo darujemo, in sicer zelenjavo, žito, sadje, mlečne izdelke in vodo. Kdor pa uživa prasādo le zaradi odličnega okusa in se zato prenajeda, ravno tako postane žrtev želje po potešitvi jezika. Śrī Caitanya Mahāprabhu nas je poučil, naj se izogibamo slastni hrani, tudi če je prasāda. Če Božanstvom darujemo okusne jedi zato, ker bi jih potem radi sami zaužili, pomeni, da popuščamo zahtevam jezika. Enako velja, če sprejmemo povabilo kakšnega bogataša zato, da bi nas pogostil z izbranimi jedmi. Caitanya-caritāmṛta (Antya 6.227) pravi:

»Kdor na vsakem koraku išče priložnost, da bi potešil slo po okusni hrani, in hoče ves čas streči željam želodca in spolnih organov, ne more doseči Kṛṣṇe.«

Omenili smo že, da jezik, želodec in spolni organi ležijo v ravni črti in sodijo v isto skupino. Gospod Caitanya je dejal: bhāla nā khāibe āra bhāla nā paribe. »Ne oblači se razkošno in ne jej okusnih jedi.« (Caitanya-caritāmṛta, Antya 6.236)

Tisti, ki imajo trebušne bolezni, vsaj po zgornjem opisu očitno ne morejo obvladovati zahtev želodca. Če si želimo jesti več, kot potrebujemo, si nakopljemo veliko življenjskih nevšečnosti. S postom ob določenih dneh, kot sta ekādaśī in janmāṣṭamī, pa lahko omejimo zahteve želodca.

Zdaj pa še nekaj o spolnem nagonu. Obstajata dve vrsti spolnih odnosov. Prvi so primerni oziroma zakonski, drugi pa neprimerni oziroma zunajzakonski. Ko človek dozori, se lahko poroči v skladu s pravili śāster in spolne organe uporabi za spočetje dobrih otrok. To je dovoljeno in skladno z verskimi načeli. V nasprotnem primeru utegne zahteve spolnih organov tešiti na številne nenaravne načine in brez omejitev. Kdor se vdaja spolnosti, ki po merilih śāster ni dovoljena, tako da razmišlja o njej, jo načrtuje, govori o njej, ima takšne spolne odnose ali pa spolne organe zadovoljuje umetno, je v krempljih māye. Ta navodila ne veljajo le za ljudi, ki imajo družino, temveč tudi za tyāgīje oziroma tiste, ki živijo v redu odpovedi. Śrī Jagadānanda Paṇḍita v sedmem poglavju Prema-vivarte pravi:

»Dragi brat, stopil si v red odpovedi, zato ne bi smel poslušati pogovorov o posvetnih temah ali v družbi razpravljati o njih. Na ženske ne smeš misliti niti v sanjah, saj ti zaobljuba ob vstopu v ta red prepoveduje druženje z njimi. Če bi se rad družil s Caitanyo Mahāprabhujem, se moraš zmeraj spominjati pripetljaja, ko je zavrgel Choṭo Haridāso. Ne jej izbranih jedi in ne oblači se imenitno. Vedno ostani ponižen in z vsem srcem služi Śrī Śrī Rādhi in Kṛṣṇi.«

Sklenemo lahko, da moramo tistega, ki je zmožen obvladovati šest telesnih nagnjenj, težnjo po govoru, izbruhe jeze ter zahteve uma, jezika, želodca in spolnih organov, imenovati svami ali gosvāmī. Svami pomeni gospodar, gosvāmī pa gospodar go oziroma čutov. Naziv svami dobi vsakdo, ki stopi v red odpovedi. To pa ne pomeni, da je gospodar družine, skupnosti ali družbe, biti mora gospodar čutov. Sicer mu ne bi smeli reči gosvāmī, temveč go-dāsa, služabnik čutov. Vsi svamiji in gosvāmīji bi morali iti po stopinjah šestih gosvāmījev iz Vṛndāvane in se popolnoma posvetiti transcendentalnemu služenju Gospodu z ljubeznijo. Go-dāse pa v nasprotju z njimi služijo čutom ali materialnemu svetu in ne počnejo ničesar drugega. Mahārāja Prahlāda je go-dāso imenoval tudi adānta-go oziroma tisti, ki ne obvladuje čutov. Adānta-go ne more postati Kṛṣṇov služabnik. V Śrīmad-Bhāgavatamu (7.5.30) je mahārāja Prahlāda rekel:

»Tisti, ki so sklenili, da bodo za zadovoljevanje čutov še naprej ostali v materialnem svetu, nimajo nobene možnosti, da bi postali zavestni Kṛṣṇe, niti z lastnim trudom, niti po napotkih drugih, niti z obojim skupaj. Neobvladani čuti jih vlečejo v najtemačnejše predele nevednosti in kot nori žvečijo že prežvečeno.«

KOMENTAR: Namen človeškega življenja je preprosto življenje in visoko razmišljanje. Materialni svet je ustvarjen tako, da so vsa pogojena živa bitja, ki jim vlada Gospodova tretja energija, primorana delovati. Vsevišnja Božanska Osebnost ima tri osnovne energije oziroma moči. Prva je antaraṅga-śakti – notranja energija, druga taṭastha-śakti – mejna energija in tretja bahiraṅga-śakti – zunanja energija. Živa bitja pripadajo mejni energiji, ki je med notranjo in zunanjo energijo. Jīvātme oziroma neznatna živa bitja so večni služabniki Vsevišnjega Gospoda, zato so vedno pod vplivom notranje ali zunanje energije. Kadar so pod nadzorom prve, so v svoji naravni, izvorni vlogi, kar pomeni, da ves čas vdano služijo Gospodu. Tako pravi Bhagavad-gītā (9.13):

»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se popolnoma posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«

Beseda mahātmā označuje ljudi širokega, ne ozkega duha. Ozkosrčni ljudje ves čas zadovoljujejo svoje čute, včasih pa delovanje razširijo prek kakšnega izma, kot so patriotizem, humanizem ali altruizem, da bi naredili kaj dobrega za druge. Zadovoljitvi lastnih čutov se utegnejo odreči zato, da bi zadovoljili čute svojcev ter članov skupnosti in družbe, tako rojakov kot drugih. Vse to je pravzaprav zadovoljevanje čutov, ki se s posameznika širi na skupnost in družbo. Taka dejanja so s posvetnega vidika morda zelo hvalevredna, vendar nimajo nobene duhovne vrednosti. Temeljijo namreč na osebnem ali razširjenem zadovoljevanju čutov. Mahātmā oziroma človek širokega duha lahko rečemo samo tistemu, ki zadovoljuje čute Vsevišnjega Gospoda.

V prej omenjenem verzu iz Bhagavad-gīte se besedi daivīṁ prakṛtim nanašata na vpliv notranje energije oziroma energije zadovoljstva Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ta energija se izraža kot Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njena emanacija Lakṣmī, boginja sreče. Ko je jīva, duša, pod vplivom notranje energije, hoče samo ugoditi Kṛṣṇi oziroma Viṣṇuju. To je raven mahātme. Kdor ni mahātmā, je durātmā, ozkosrčen človek. Take ljudi ima v oblasti Gospodova zunanja energija, mahā-māyā.

Ta pravzaprav obvladuje vsa živa bitja v materialnem svetu in poskrbi, da so podvržena trem vrstam nadlog: adhidaivika-kleśi (trpljenju, ki jim ga s sušami, potresi, neurji in podobnim povzročajo polbogovi), adhibhautika-kleśi (trpljenju, ki jim ga prizadevajo druga živa bitja, na primer mrčes ali sovražniki) in adhyātmika-kleśi (trpljenju, ki jim ga v obliki duševnih in telesnih bolečin povzročata telo in um). Daiva-bhūtātma-hetavaḥ, pogojene duše, ki jih pod nadzorom zunanje energije pestijo te tri nadloge, trpijo na različne načine.

Glavna težava pogojenih duš je ponavljanje rojstva, bolezni, starosti in smrti. V materialnem svetu moramo vsi delati, da bi lahko vzdrževali telo in dušo. Kako pa naj delo opravljamo tako, da bo dobro vplivalo na naše razvijanje zavesti Kṛṣṇe? Vsi potrebujemo hrano, obleko, denar in druge potrebščine za vzdrževanje telesa, ne smemo pa jemati več, kot potrebujemo za zadovoljitev osnovnih potreb. Če se držimo tega naravnega načela, nam ne bo težko vzdrževati telesa.

Živa bitja, ki so na nižji razvojni stopnji, se po naravni ureditvi ne prenajedajo in ničesar ne kopičijo. Zato v živalskem kraljestvu na splošno ni gmotnih težav ali pomanjkanja. Če na javno mesto postavimo vrečo riža, bodo priletele ptice, pozobale nekaj zrn in odletele, človek pa bo odnesel celo vrečo. Pošteno se bo najedel, preostanek pa shranil. Sveti spisi prepovedujejo tako kopičenje (atyāhāro), zaradi katerega zdaj trpi ves svet.

Gomiljenje stvari in prenajedanje sta tudi vzrok prayāse, nepotrebnega truda. Po Božji ureditvi lahko vsakdo kjer koli na svetu zelo mirno živi, če ima kos zemlje in kravo mlekarico. Za preživetje se mu ni treba seliti iz kraja v kraj, saj lahko doma pridela hrano, krave pa mu dajejo mleko. To lahko reši vse gospodarske težave. Človek je k sreči dobil višji razum za razvijanje zavesti Kṛṣṇe oziroma za razumevanje Boga, svojega odnosa z Njim in končnega življenjskega cilja – ljubezni do Njega. Ljudem, ki naj bi bili civilizirani, pa žal ni mar za spoznavanje Boga. Razum uporabljajo zato, da bi si nagrabili več, kot potrebujejo, in jedo le zato, da bi potešili slo po okušanju hrane. Po Božji ureditvi bi lahko proizvedli dovolj mleka in žita za vse na svetu. Tako imenovani razumni ljudje pa višji razum zlorabljajo za proizvodnjo številnih nepotrebnih in nezaželenih reči, namesto da bi ga uporabili za razvijanje zavesti o Bogu. Tako odpirajo tovarne, klavnice, javne hiše in trgovine z alkoholnimi pijačami. Če ljudem svetujemo, naj si ne kopičijo stvari, naj ne jedo preveč in po nepotrebnem ne delajo za umetno udobje, mislijo, da jih spodbujamo, naj se vrnejo k primitivnemu načinu življenja. Večina noče preprostega življenja in visokega razmišljanja. To je res žalostno.

Ljudje smo dobili višji razum, ker je naše življenje namenjeno spoznanju Boga. Tisti, ki verjamejo, da imamo takšen razum zato, da bi dosegli nekaj višjega, se morajo držati napotkov vedskih spisov. Z upoštevanjem teh višjih navodil si lahko zares pridobimo popolno znanje in pravilno osmislimo življenje.

Śrī Sūta Gosvāmī v Śrīmad-Bhāgavatamu (1.2.9) opisuje pravo dharmo:

»Vse stanovske dolžnosti (dharma) so vsekakor namenjene končni osvoboditvi, zato jih nikoli ne bi smeli opravljati za materialno korist. Kdor pa opravlja najvišjo dolžnost (dharmo), materialnega dobička nikdar ne bi smel izkoristiti za zadovoljevanje čutov.«

Prvi korak človeške civilizacije je izpolnjevanje stanovskih dolžnosti po zapovedih svetih spisov. Ljudje bi morali svoj višji razum izuriti za razumevanje osnovne dharme. V družbi so različna verska pojmovanja, kot so hinduistično, krščansko, judovsko, islamsko, budistično in tako naprej, saj človeška družba brez vere ni nič boljša od živalske.

Kot smo že omenili (dharmasya hy āpavargyasya nārtho ’rthāyo-pakalpate), je vera pot do osvoboditve in ne do kruha. Družba včasih ustvari sistem tako imenovane vere, s katero hoče doseči materialni napredek, ampak to še zdaleč ni namen resnične dharme. Vera pomeni, da razumemo Božje zakone, in če jih pravilno upoštevamo, se na koncu rešimo ujetosti v materijo. To je pravi smisel vere. Ljudje pa jo žal sprejmejo zaradi atyāhāre oziroma čezmerne želje po materialni blaginji. Prava vera uči, naj ob razvijanju zavesti Kṛṣṇe zadovoljimo le najnujnejše življenjske potrebe. Čeprav potrebujemo gospodarski razvoj, ga resnična vera dovoljuje le za preskrbo z najosnovnejšimi potrebščinami za materialni obstoj. Jīvasya tattva-jijñāsā, smisel življenja je iskanje Absolutne Resnice. Če si ne prizadevamo (prayāsa) za to, se bomo le še bolj trudili zadovoljiti svoje umetne potrebe. Kdor bi rad duhovno napredoval, se ne sme gnati za posvetnimi cilji.

Druga ovira na duhovni poti je prajalpa, nepotrebno govorjenje. Ko se srečamo s prijatelji, se takoj zapletemo v nepomembne pogovore, ki so kot žabje regljanje. Če že moramo govoriti, naj bo to o gibanju za zavest Kṛṣṇe. Tisti, ki niso pripadniki našega gibanja, radi prebirajo na kupe časopisov, revij in romanov, rešujejo križanke in počnejo še marsikaj brezsmiselnega. Tako samo tratijo dragoceni čas in energijo. Upokojeni zahodnjaki igrajo karte, lovijo ribe, gledajo televizijo in razpravljajo o nekoristnih družbeno-političnih temah. Vse te in druge ničvredne dejavnosti sodijo v prajalpo. Razumni ljudje, ki bi radi razvili zavest Kṛṣṇe, se nikoli ne bi smeli ukvarjati z njimi.

Jana-saṅga pomeni druženje z ljudmi, ki jim ni mar za zavest Kṛṣṇe. Takemu druženju bi se morali skrbno izogibati. Zato nam je Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura svetoval, naj živimo samo v družbi Kṛṣṇe zavestnih bhakt (bhakta-sane vāsa). Skupaj z njimi bi morali ves čas služiti Gospodu. Če se hočemo izpopolniti na kakšnem področju, je dobro, da se družimo s tistimi, ki so tudi dejavni na njem. Zato materialisti ustanavljajo razna združenja in klube, ki podpirajo njihova prizadevanja. V poslovnem svetu imajo na primer borze in trgovinske zbornice, mi pa smo ustanovili Mednarodno skupnost za zavest Krišne, da bi ljudem omogočili druženje s tistimi, ki niso pozabili Kṛṣṇe. V njej je iz dneva v dan več duhovne družbe. Pridružujejo se nam številni ljudje z različnih koncev sveta, da bi prebudili svojo spečo zavest Kṛṣṇe.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v komentarju Anuvṛtti piše, da pretirano hlastanje za znanjem, značilno za spekulativne filozofe oziroma razglabljače, pomeni atyāhāro (čezmerno kopičenje). Śrīmad-Bhāgavatam pravi, da je trud takih filozofov, ki pišejo na kupe knjig o suhoparni filozofiji, v kateri ni zavesti Kṛṣṇe, čisto zaman. V atyāhāro spada tudi delo karmījev, ki pišejo številne knjige o materialnem napredku. V tej skupini so še tisti, ki jim ni mar za zavest Kṛṣṇe in bi radi imeli vedno več posvetnih dobrin, pa naj bo v obliki znanstvenih dognanj ali gmotnih koristi.

Karmīji ne poznajo svoje prihodnosti, zato delajo, da bi nagrabili čim več denarja za prihodnje rodove. Tako so neumni, da samo gomilijo premoženje za sinove in vnuke, in se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka v naslednjem življenju. To potrjujejo številne zgodbe. Nekoč je neki vpliven karmī nakopičil ogromno bogastvo za sinove in vnuke. Pozneje pa se je v skladu s karmo rodil v čevljarski družini in živel blizu hiše, ki jo je v preteklem življenju sam zgradil za svoje otroke. Usoda je hotela, da so ga ob prihodu v prejšnji dom nekdanji sinovi in vnuki naklestili s čevlji. Če se karmīji in jñānīji ne bodo posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, bodo z jalovim početjem še naprej zapravljali življenje.

Niyama-āgraha pomeni upoštevanje le nekaterih pravil svetih spisov zaradi takojšnje koristi, za kar se zavzemajo utilitaristi. Neupoštevanje pravil śāster, ki so namenjena duhovnemu razvoju, pa je niyama-agraha. Beseda āgraha pomeni vneto upoštevanje, agraha pa neupoštevanje. Če tema besedama dodamo besedo niyama (pravila), dobimo besedo niyamāgraha. Tako ima niyamāgraha glede na določeno združitev besed dva pomena. Tisti, ki jih zanima zavest Kṛṣṇe, se pravil ne bi smeli držati v želji po izboljšanju gmotnega stanja, temveč bi jih morali zelo zvesto upoštevati le zato, da bi se še bolj zavedali Kṛṣṇe. Strogo bi se morali držati predpisanih načel, tako da opustijo zunajzakonske spolne odnose, uživanje mesa, igre na srečo in omamljanje z opojnimi sredstvi.

Izogibati bi se morali tudi družbe māyāvādījev, saj ti le žalijo vaiṣṇave (bhakte). Bhukti-kāmīje, ki si želijo materialne sreče, mukti-kāmīje, ki bi se radi osvobodili in se zlili z brezobličnim Absolutom (Brahmanom), in siddhi-kāmīje, ki hočejo doseči popolnost v mistični jogi, uvrščamo med atyāhārīje. S takimi ljudmi se nikakor ni dobro družiti.

Želje po večanju umskih zmogljivosti z izpopolnitvijo v mistični jogi, po zlitju z Brahmanom ali negotovem gmotnem obilju veljajo za pohlep (laulyo). Vsi poskusi takega materialnega okoriščanja ali tako imenovanega duhovnega napredka so ovira na poti zavesti Kṛṣṇe.

Zdajšnji boj med kapitalisti in komunisti se je vnel zato, ker niso upoštevali nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja o atyāhāri. Sodobni kapitalisti kopičijo več bogastva, kot ga potrebujejo, komunisti pa jim zavidajo blaginjo, zato hočejo podržaviti celotno premoženje. Ker pa komunisti žal ne znajo dobro porazdeliti bogastva, se nič ne spremeni, ko iz rok kapitalistov preide v njihove roke. Nazor o zavesti Kṛṣṇe v nasprotju s tema doktrinama uči, da vse dobrine pripadajo Kṛṣṇi. In dokler ne bodo vse pod Njegovo upravo, človeštvo ne bo moglo rešiti gospodarskih težav. Nič se ne bo uredilo, če bo bogastvo v rokah komunistov ali kapitalistov. Če na cesti leži stodolarski bankovec, ga lahko kdo pobere in spravi v žep. Tak človek ni pošten. Kdo drug ga pusti na tleh, saj si misli, da tuje lastnine ne sme vzeti. Denarja sicer ne ukrade, vendar tudi ne ve, kaj bi moral storiti z njim. Tretji pa morda najdeni stodolarski bankovec pobere, poišče lastnika in mu ga vrne. Tako denarja ne vzame zase, niti ga ne pusti ležati na cesti. Ker ga pobere in vrne lastniku, je pošten in moder obenem.

Težav sodobne politike ne bodo rešili s samim prenosom bogastva iz rok kapitalistov v roke komunistov, saj se je izkazalo, da slednji pridobljeni denar uporabijo za zadovoljevanje čutov. Vse bogastvo na svetu v resnici pripada Kṛṣṇi in vsa živa bitja, ljudje in živali, imajo dedno pravico uporabiti Božjo lastnino za preživetje. Kdor si prisvoji več kot toliko, pa naj bo kapitalist ali komunist, je tat in ga po zakonih narave čaka kazen.

Po načrtu matere narave je bogastvo sveta namenjeno koristi vseh živih bitij. Vsakdo ima pravico živeti tako, da uporablja Gospodovo lastnino. Ko se jo bodo ljudje naučili znanstveno uporabljati, ne bodo več kratili pravic drug drugemu, temveč bodo lahko ustvarili idealno družbo. Temeljno načelo take duhovne družbe opisuje prva mantra Śrī Īśopaniṣad:

»Vse živo in neživo v vesolju je v Gospodovi lasti in pod Njegovim nadzorom. Zato bi si smeli vzeti le tisto, kar potrebujemo in nam je odmerjeno, drugih stvari pa ne, saj moramo dobro vedeti, komu pripadajo.«

Kṛṣṇe zavestni bhakte dobro vedo, da je Gospod v materialnem svetu ustvaril popolnoma vse za zadovoljitev življenjskih potreb vseh živih bitij, tako da nikomur ni treba posegati v življenje drugih ali jim kratiti pravic. Ta popolna ureditev vsakomur ponuja toliko dobrin, kolikor jih zares potrebuje. Tako lahko vsi mirno živimo po načelu: preprosto življenje in visoko razmišljanje. Žal pa materialisti, ki ne verjamejo v Božji načrt in si ne želijo višjega, duhovnega razvoja, zlorabljajo razum, ki jim ga je dal Gospod, za kopičenje premoženja. Izmišljajo si razne sisteme, kot sta kapitalizem in materialistični komunizem, da bi si izboljšali gmotni položaj. Ne zanimajo jih niti Božji zakoni niti višji cilj. Ves čas si vneto prizadevajo za izpolnitev neštetih želja po zadovoljevanju čutov in znajo ob tem spretno izkoriščati druga živa bitja.

Ko se bo človeška družba otresla teh osnovnih slabosti (atyāhāre in drugih), ki jih je naštel Śrīla Rūpa Gosvāmī, bo izginilo vse sovraštvo med ljudmi in živalmi, kapitalisti in komunisti, in tako naprej. Rešili pa bomo tudi zavožen in negotov gospodarski in politični položaj. Tako čisto zavest lahko obudimo z ustreznim duhovnim izobraževanjem in življenjem, ki ju znanstveno predstavlja gibanje za zavest Kṛṣṇe.

To gibanje ljudem ponuja duhovno skupnost, ki lahko svetu prinese mir. Vsak pameten človek bi se moral z vsem srcem zateči pod njegovo okrilje ter tako očistiti svojo zavest in premagati šest zgoraj omenjenih ovir v vdanem služenju Gospodu.

KOMENTAR: Pri vdanem služenju Kṛṣṇi ne gre za čustveno razglabljanje ali namišljen zanos, njegovo bistvo je praktično delovanje. Śrīla Rūpa Gosvāmī ga je v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.1.11) opredelil takole:

»Uttamā bhakti oziroma čista vdanost Śrī Kṛṣṇi, Vsevišnji Božanski Osebnosti, pomeni, da Mu vdano služimo z naklonjenostjo. To moramo početi brez drugih nagibov, karme, katere sadove hočemo uživati, impersonalistične jñāne in vseh drugih sebičnih želja.«

Pri bhakti gre za vrsto gojenja. Beseda gojenje nakazuje delovanje. Duhovno življenje ne pomeni nedejavnega sedenja v meditaciji, kot učijo nekateri lažni jogiji. Tako meditiranje je morda primerno za tiste, ki ne vedo za vdano služenje Kṛṣṇi. Zato je včasih priporočljivo za prekinitev zavajajočega posvetnega delovanja, saj vsaj med meditacijo ne počnemo nesmiselnih reči. Z vdanim služenjem Kṛṣṇi pa poleg tega, da prekinemo vse nesmiselne posvetne dejavnosti, opravljamo nekaj smiselnega. Mahārāja Śrī Prahlāda pravi:

Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi lahko vdano služimo na devet načinov, tako da:

Śravaṇam oziroma poslušanje je prvi korak v pridobivanju duhovnega znanja. Tega ne bi smeli sprejemati iz neverodostojnih virov, temveč bi se morali obrniti na pravega človeka, kot nam svetuje Bhagavad-gītā (4.34):

»Poskusi izvedeti resnico tako, da se predaš duhovnemu učitelju. Ponižno mu postavljaj vprašanja in mu služi. Samospoznane duše ti lahko razkrijejo znanje, ker so videle resnico.«

Tudi Muṇḍaka Upaniṣad nam priporoča: tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet. »Da bi razumeli transcendentalno znanost, se moramo obrniti na verodostojnega duhovnega učitelja.« Postopek ponižnega sprejemanja zaupnega duhovnega znanja torej ne temelji na golem razglabljanju. Śrī Caitanya Mahāprabhu je s tem v zvezi rekel Rūpi Gosvāmīju:

»Med tavanjem po Brahmovem vesoljnem stvarstvu lahko kakšna srečna duša dobi seme bhakti-late, ovijalke vdanega služenja. To se zgodi le po gurujevi in Kṛṣṇovi milosti.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 19.151) Materialni svet je zapor za živa bitja, ki so po naravi ānanda-maya, kar pomeni, da iščejo zadovoljstvo. V resnici bi se rada rešila spon tega sveta, kjer je sreča negotova, ker pa ne poznajo poti do osvoboditve, se morajo seliti iz telesa v telo, iz ene življenjske vrste v drugo in z enega planeta na drugega. Tako tavajo po celotnem materialnem vesolju. Kdor pa po sreči naleti na čistega bhakto in mu potrpežljivo prisluhne, stopi na pot vdanega služenja Kṛṣṇi. Tako priložnost dobijo tisti, ki so iskreni. Mednarodna skupnost za zavest Krišne jo ponuja vsemu človeštvu. Tistim, ki imajo srečo, da izkoristijo to priložnost in začnejo vdano služiti Kṛṣṇi, se takoj odpre pot do osvoboditve.

Priložnost za vrnitev domov k Bogu bi morali sprejeti z velikim navdušenjem. Brez navdušenja ni uspeha. Tudi v materialnem svetu moramo biti zelo zagreti, če hočemo uspeti na določenem področju. Študenti, poslovneži, umetniki in vsi drugi, ki hočejo uspeti v svojem poklicu, morajo biti res prizadevni. Tako je tudi pri vdanem služenju Kṛṣṇi. Zagnanost pomeni, da smo dejavni. Ampak za koga? Odgovor je, da moramo biti ves čas dejavni za Kṛṣṇo, kṛṣṇārthākhila-ceṣṭā (Bhakti-rasāmṛta-sindhu).

Če hočemo doseči popolnost v bhakti-yogi, moramo pod vodstvom duhovnega učitelja v vseh življenjskih obdobjih vdano služiti Kṛṣṇi. Ni nam treba omejiti oziroma zožiti svojega delovanja. Ker je Kṛṣṇa povsod, ni nič neodvisno od Njega, kar sam potrjuje v Bhagavad-gīti (9.4):

»V Svoji nepojavni obliki prežemam celotno vesolje. Vsa živa bitja so v Meni, Jaz pa nisem v njih.« Pod vodstvom verodostojnega duhovnega učitelja moramo vse koristno uporabiti pri služenju Kṛṣṇi. Zdaj na primer uporabljamo diktafon. Materialist, ki ga je izumil, ga je namenil poslovnežem ali piscem posvetnih tem. Gotovo ni nikoli pomislil, da bi z njim služili Bogu, mi pa ga uporabljamo za pisanje knjig o zavesti Kṛṣṇe. Izdelava diktafona seveda v celoti poteka v okviru Kṛṣṇove energije. Vsi njegovi sestavni deli, tudi elektronski, so narejeni iz različnih spojev in prepletov petih osnovnih elementov materialne energije, ki se imenujejo bhūmi, jala, agni, vāyu in ākāśa. Iznajditelj je za izdelavo te zapletene naprave uporabil možgane, ki mu jih je tako kot sestavine priskrbel Kṛṣṇa. To je v skladu s Kṛṣṇovimi besedami: mat-sthāni sarva-bhūtāni. »Vse je podrejeno Moji energiji.« Bhakta razume, da moramo vse uporabiti za služenje Kṛṣṇi, saj nič ni neodvisno od Njegove energije.

Premišljenemu prizadevanju na poti zavesti Kṛṣṇe pravimo utsāha ali navdušenje. Bhakte najdejo pravi način, da lahko vse uporabijo za služenje Gospodu (nirbandhaḥ kṛṣṇa-sambandhe yuktaṁ vairāgyam ucyate). Vdano služenje Kṛṣṇi ni nedejavna meditacija, temveč praktično delovanje, ki je v duhovnosti na prvem mestu.

Delovati moramo s potrpežljivostjo. Pri prebujanju zavesti Kṛṣṇe ne smemo biti neučakani. Gibanje za zavest Kṛṣṇe sem organiziral sam in sprva ni bilo nobenega odziva. Ker pa smo še naprej potrpežljivo vdano služili Kṛṣṇi, so ljudje polagoma začeli razumeti pomen tega gibanja in zdaj vneto sodelujejo. Pri vdanem služenju ne smemo biti nepotrpežljivi, vztrajno se moramo držati napotkov duhovnega učitelja ter se zanašati na njegovo in Kṛṣṇovo milost. Za uspešno služenje Kṛṣṇi potrebujemo potrpljenje in zaupanje. Mladoporočenka gotovo pričakuje, da bosta z možem imela otroka, vendar ga ne more dobiti kar po poroki. Ko se poroči, si seveda lahko takoj začne prizadevati za to, vendar se mora predati možu in zaupati, da bo zanosila in po določenem času rodila. Tudi pri vdanem služenju se moramo z zaupanjem predati Kṛṣṇi. Bhakta razmišlja takole: avaśya rakṣibe kṛṣṇa. »Kṛṣṇa me bo zagotovo zaščitil in mi pomagal, da Mu bom uspešno vdano služil.« To je zaupanje.

Pojasnili smo že, da ne bi smeli biti nedejavni, temveč bi morali zelo zavzeto upoštevati predpisana načela – tat-tat-karma-pravartana. Če jih ne upoštevamo, se nam vdano služenje izjalovi. V gibanju za zavest Kṛṣṇe imamo štiri osnovna predpisana načela, ki prepovedujejo zunajzakonsko spolnost, uživanje mesa, igre na srečo in omamljanje z opojnimi sredstvi. Bhakta se mora teh načel držati z veliko vnemo. Če pri katerem koli popusti, bo gotovo nehal napredovati. Zato Śrīla Rūpa Gosvāmī priporoča: tat-tat-karma-pravartanāt. »Strogo se moramo držati predpisanih načel vaidhī bhakti.« Poleg teh štirih prepovedi (yama) imamo tudi pozitivna načela (niyama), kot je vsakodnevno izgovarjanje šestnajstih krogov mahā-mantre z japa-mālo. Po teh načelih se moramo ravnati z vero in navdušenjem. To je tat-tat-karma-pravartana, raznovrstno vdano služenje.

Če hočemo uspešno vdano služiti Kṛṣṇi, se moramo tudi izogibati neprimerne družbe, v katero sodijo karmīji, jñānīji, jogiji in drugi abhakte. Nekoč je Śrī Caitanyo Mahāprabhuja eden od njegovih bhakt, ki je živel z družino, povprašal o splošnih načelih vaiṣṇavizma in vsakdanjih dolžnostih vaiṣṇav. Śrī Caitanya Mahāprabhu mu je takoj odgovoril: asat-saṅga-tyāga, – ei vaiṣṇava-ācāra. »Za vaiṣṇave je značilno, da se ne družijo s posvetnimi ljudmi oziroma abhaktami.« Zato Śrīla Narottama dāsa Ṭhākura priporoča: tāṅdera caraṇa sevi bhakta-sane vāsa. »Živeti moramo v družbi čistih bhakt in se ravnati po načelih, ki so jih določili prejšnji ācārye oziroma šest gosvāmījev (Śrī Rūpa Gosvāmī, Śrī Sanātana Gosvāmī, Śrī Jīva Gosvāmī, Śrī Raghunātha dāsa Gosvāmī, Śrī Gopāla Bhaṭṭa Gosvāmī in Śrī Raghunātha Bhaṭṭa Gosvāmī).« Če živimo v družbi bhakt, se skoraj gotovo ne bomo družili z drugimi. Mednarodna skupnost za zavest Krišne številne centre odpira samo zato, da bi ljudje lahko živeli z bhaktami in se po predpisanih načelih posvetili duhovnosti.

Vdano služenje pomeni duhovne dejavnosti. Na transcendentalni ravni nismo onesnaženi s tremi guṇami materialne narave. To je viśuddha-sattva, raven čiste vrline, ki nima primesi strasti ali nevednosti. V gibanju za zavest Kṛṣṇe od vseh pričakujemo, da zgodaj vstajajo (pred četrto uro zjutraj), prisostvujejo maṅgala-āratiju oziroma jutranjemu čaščenju, berejo Śrīmad-Bhāgavatam, izvajajo kīrtano in tako naprej. Tako ves čas vdano služimo Kṛṣṇi, štiriindvajset ur na dan. To je sato vṛtti, ravnanje po zgledu prejšnjih ācārij, ki so se ves čas vešče posvečali Kṛṣṇe zavestnim opravilom.

Če se dosledno držimo nasveta Śrīla Rūpe Gosvāmīja iz tega verza – da naj delujemo z navdušenjem, zaupanjem in potrpljenjem, se izogibamo slabe družbe, upoštevamo predpisana načela in ostanemo med bhaktami – bomo zagotovo vedno bolj vdano služili Kṛṣṇi. Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura v zvezi s tem dodaja, da so kopičenje znanja s filozofsko spekulacijo, zgrinjanje posvetnega bogastva z vse uspešnejšim delom, katerega sadove hočemo uživati, in želja po jogijskih siddhijih oziroma materialnih močeh, v nasprotju z načeli vdanega služenja. Popolnoma moramo biti ravnodušni do takih minljivih dejavnosti in namesto tega živeti po predpisanih načelih vdanega služenja. Bhagavad-gītā (2.69) pravi:

»Kar je za vsa bitja noč, je za samoobvladanega čas budnosti, kar je za vsa bitja čas budnosti, pa je za introspektivnega modreca noč.«

Vdano služenje Gospodu je živemu bitju vse. To je končni cilj in najvišja popolnost človeškega življenja. O tem moramo biti prepričani in se hkrati zavedati, da razen vdanega služenja nobena dejavnost – kot so filozofsko razglabljanje, delovanje z željo po posvetni koristi in prizadevanje za dosego mističnih moči – nikoli ne bo obrodila trajnega sadu. Na poti vdanega služenja bomo s popolnim zaupanjem dosegli želeni cilj, druge poti pa nam bodo prinesle le nemir. V desetem spevu Śrīmad-Bhāgavatama piše: »Mirno smo lahko prepričani, da tisti, ki se namesto vdanega služenja z drugačnimi nameni posvečajo strogi askezi, kljub velikemu trudu nimajo čistega uma, saj ničesar ne vedo o transcendentalnem služenju Gospodu z ljubeznijo.«

Piše pa tudi to: »Čeprav lahko tisti, ki spekulativno razglabljajo, in tisti, ki si želijo sadov svojega dela, živijo zelo asketsko in delajo pokore, jim vseeno spodleti. Gospodovim bhaktam pa se to nikoli ne zgodi. V Bhagavad-gīti (9.31) Vsevišnja Božanska Osebnost zagotavlja Arjuni: kaunteya pratijānīhi na me bhaktaḥ praṇaśyati. »O Kuntījin sin, odločno razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade.«

Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (2.40) pravi tudi to:

»Človek, ki gre po tej poti, ničesar ne izgubi in nikoli ne nazaduje, že majhen napredek pa ga lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo.«

Vdano služenje Kṛṣṇi je tako čisto in popolno, da nas z neustavljivo močjo ponese h končnemu uspehu, če se mu posvetimo. Včasih kdo opusti običajne posvetne dolžnosti in se iz čustvenega vzgiba zateče k lotosovim stopalom Vsevišnjega Gospoda. Tako Mu že začne vdano služiti. Tak nezrel bhakta ničesar ne izgubi, tudi če zaide s poti. Kakšno korist pa ima tisti, ki opravlja predpisane dolžnosti svoje varṇe in āśrame, vendar ne služi Kṛṣṇi? Čeprav se neuspešen bhakta utegne roditi v družini nizkega rodu, vseeno nadaljuje duhovno pot tam, kjer jo je prekinil. Vdano služenje je ahaituky apratihatā, kar pomeni, da nima nikakršnega posvetnega vzroka in da ga nič posvetnega ne more ustaviti ali trajno ovirati. Zato mora biti bhakta prepričan o tem, kar počne, in se ne sme preveč zanimati za dejavnosti karmījev, jñānījev in jogijev.

Tisti, ki si želijo sadov svojega dela, spekulativni filozofi in mistični jogiji imajo vsekakor veliko odlik, ampak vse te se v bhaktovem značaju razvijejo samodejno. Za to si mu ni treba posebej prizadevati. Śrīmad-Bhāgavatam (5.18.12) potrjuje, da bo tisti, ki s čisto vdanostjo služi Kṛṣṇi, postopoma razvil vse odlike, kakršne imajo polbogovi. Ker bhakte posvetno delovanje ne zanima, se materialno ne onesnaži in takoj doseže transcendentalno raven. Kdor pa opravlja posvetne dejavnosti – pa naj bo tako imenovani jñānī, jogi, karmī, človekoljub, rodoljub ali kaj drugega – se ne more dvigniti na višjo raven mahātme, temveč ostane durātmā, ozkosrčnež. Bhagavad-gītā (9.13) pravi:

»O Pṛthin sin, tisti, ki niso v iluziji, so pod zaščito božanske narave. Take velike duše se popolnoma posvetijo vdanemu služenju, saj vedo, da sem izvorna in neizčrpna Vsevišnja Božanska Osebnost.«

Ker vse bhakte ščiti Gospodova vrhovna energija, ne bi smeli zaiti s poti vdanega služenja in posnemati karmījev, jñānījev ali jogijev. To je utsāhān niścayād dhairyāt tat-tat-karma-pravartanāt, predpisano vdano služenje z navdušenjem, potrpljenjem in zaupanjem. Tako lahko neovirano napredujemo na poti vdanega služenja Kṛṣṇi.

KOMENTAR: Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu pojasnjuje, kako v duhu vdanosti delovati v družbi drugih bhakt. Ravnali naj bi na šest načinov: (1) tako da bhakte obdarujemo, (2) da sprejmemo tisto, kar nam v zameno podarijo, (3) jim zaupno razodevamo misli, (4) jih sprašujemo o zaupnem služenju Gospodu, (5) spoštljivo sprejmemo prasādo oziroma duhovno hrano, ki nam jo ponudijo, in (6) jih pogostimo s prasādo. Izkušeni bhakte pojasnjujejo stvari neizkušenim, ti pa se od njih učijo. To je guhyam ākhyāti pṛcchati. Kadar čisti bhakte delijo prasādo oziroma ostanke hrane, darovane Gospodu, jo moramo sprejeti kot Njegovo milost, ki smo jo dobili prek njih. Tako lahko ohranimo duh vdanega služenja Kṛṣṇi. Čiste bhakte bi morali vabiti tudi na dom, jih gostiti s prasādo in biti pripravljeni, da jim ugodimo v vseh pogledih. Temu pravimo bhuṅkte bhojayate caiva.

Celo v običajnem družbenem okolju je vsekakor nujno, da se dobri prijatelji drug do drugega vedejo na šest opisanih načinov. Ko se hoče na primer kakšen poslovnež sestati z drugim, ga povabi na kosilo v hotel in mu ob jedi odkrito pove, kaj namerava. Nato ga prosi za mnenje o tem, kako naj ravna, včasih pa si tudi izmenjata darila. Ljudje, ki imajo zaupne odnose in jih veže prīti oziroma ljubezen, vedno ravnajo na teh šest načinov. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam je v prejšnjem verzu svetoval, naj opustimo posvetno družbo in se družimo z bhaktami (saṅga-tyāgāt sato vṛtteḥ). Mednarodno skupnost za zavest Krišne smo ustanovili zato, da bi si lahko bhakte na teh šest načinov izkazovali ljubezen. Ustanovil sem jo sicer sam, ker pa se nam ljudje pridružujejo in ravnajo po načelu dajanja in sprejemanja, se zdaj širi po vsem svetu. Veseli nas, da številni zelo velikodušno prispevajo za razvoj dejavnosti naše skupnosti in od nas z veseljem sprejemajo skromne prispevke v obliki knjig in revij, ki govorijo izključno o zavesti Kṛṣṇe. Ko priredimo kakšno slavje, povabimo častne člane in prijatelje ter jih pogostimo s prasādo. Čeprav so naši člani večinoma iz višjih družbenih slojev, vseeno pridejo k nam in sprejmejo nekaj malega prasāde, ki jim jo lahko ponudimo. Včasih nas člani in podporniki zelo zaupno sprašujejo o poti vdanega služenja, mi pa jim jo skušamo pojasniti. Tako se naša skupnost uspešno širi po vsem svetu in intelektualci iz vseh držav postopoma vse bolj cenijo naše duhovne dejavnosti.

Življenje Kṛṣṇe zavestne skupnosti temelji na teh šestih načinih izkazovanja ljubezni med člani. Ljudje morajo dobiti priložnost za druženje z bhaktami iz našega gibanja, saj lahko vsakdo, ki ravna na omenjene načine, popolnoma prebudi svojo spečo zavest Kṛṣṇe. Bhagavad-gītā (2.62) pravi: saṅgāt sañjāyate kāmaḥ. »Naše želje in hotenja se razvijejo v skladu z družbo, ki si jo izberemo.« Pogosto slišimo, da človeka prepoznamo po njegovi družbi. Če se bodo navadni ljudje družili z bhaktami, bodo zagotovo obudili svojo uspavano zavest Kṛṣṇe. Vsa bitja v sebi nosijo razumevanje zavesti Kṛṣṇe, in to je pri tistih, ki so v človeškem telesu, že do neke mere razvito. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.107) piše:

»Živa bitja imajo čisto ljubezen do Kṛṣṇe večno v srcu, od nikoder drugod je ne morejo dobiti. Ko poslušajo o Kṛṣṇi in Ga opevajo, si očistijo srce in se naravno prebudijo.« Ker je zavest Kṛṣṇe prirojena vsem živim bitjem, bi morali vsi dobiti priložnost za poslušanje o Njem. Srce si očistimo že s tem, ko poslušamo o Kṛṣṇi in Ga opevamo (śravaṇaṁ kīrtanam), in tako se naša izvorna zavest o Njem takoj prebudi. Zavest Kṛṣṇe nam ni vsiljena, ampak jo že imamo v srcu. Tega pa očistimo vseh posvetnih umazanij, ko pojemo sveta imena Vsevišnje Božanske Osebnosti. Gospod Śrī Caitanya Mahāprabhu v prvi kitici Śrī Śikṣāṣṭake pravi:

»Slava saṅkīrtani Śrī Kṛṣṇe, ki čisti srce vsega dolgoletnega prahu in gasi ogenj pogojenega življenja, ponavljajočega se rojevanja in umiranja. Gibanje saṅkīrtane je največji blagor za vse človeštvo, saj razliva mesečino blagoslovov. Saṅkīrtana je duša vsega transcendentalnega znanja. Širi ocean duhovne blaženosti in nam omogoča, da se naužijemo nektarja, po katerem zmeraj hrepenimo.«

Mahā-mantra, duhovni zvok Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare, ne očisti samo tistega, ki jo poje, temveč tudi srce vseh drugih, ki jo slišijo. Tudi duše, utelešene kot žuželke in druge živali, drevesa ter preostale življenjske vrste, se že s tem zvokom očistijo in pripravijo za popolno zavest Kṛṣṇe. To je pojasnil Haridāsa Ṭhākura, ko ga je Caitanya Mahāprabhu vprašal, kako se lahko nižja bitja od ljudi rešijo ujetosti v materijo. Rekel je, da ima petje svetih imen tolikšno moč, da se celo v drevesih in živalih v najbolj odročnih predelih džungle prebuja zavest Kṛṣṇe, če ga slišijo. To je pravzaprav dokazal sam Śrī Caitanya Mahāprabhu na poti skozi gozd Jhārikhāṇḍo. Takrat so tigri, kače, jeleni in druge živali pozabili na svoje naravno sovraštvo ter zapeli in zaplesali ob saṅkīrtani. Ravnanja Śrī Caitanye Mahāprabhuja seveda ne moremo posnemati, morali pa bi iti po Njegovih stopinjah. Sami nimamo dovolj moči, da bi živali, na primer tigre, kače, mačke in pse, pripravili do petja ali plesa, vendar pa lahko s petjem Gospodovih svetih imen številne ljudi po vsem svetu spodbudimo k zavedanju Kṛṣṇe. Širjenje Gospodovega svetega imena je vzvišen primer dobrodelnosti (načela dadāti). Ljudje pa morajo upoštevati tudi načelo pratigṛhṇāti, tako da so pripravljeni sprejeti duhovni dar. Morali bi se zanimati za gibanje za zavest Kṛṣṇe in z odprtim duhom razumeti stanje materialnega sveta. Tako lahko živimo po načelih guhyam ākhyāti pṛcchati.

Mednarodna skupnost za zavest Krišne vabi člane in podpornike v svoje centre na skupno pojedino, ki je del nedeljskih srečanjih. Številni, ki jih naše gibanje zanima, hodijo k nam in spoštljivo uživajo prasādo. Kadar le morejo, pa tudi sami povabijo pripadnike Skupnosti na dom in jih obilno pogostijo s prasādo. Tako imajo korist oboji. Ljudje bi se morali izogibati družbe tako imenovanih jogijev, jñānījev, karmījev in človekoljubov, ker ta nikomur ne koristi. Kdor bi resnično rad dosegel cilj človeškega življenja, se mora družiti z bhaktami gibanja za zavest Kṛṣṇe, saj to edino uči, kako razviti ljubezen do Boga. Vera je posebna značilnost človeške družbe, ki jo ločuje od živalske. Živali nimajo cerkva, mošej ali verskega sistema. Povsod po svetu ne glede na zatrtost človeške družbe najdemo kakšno obliko vere. Celo domorodna plemena v džunglah v nekaj verujejo. Vera je uspešna, ko se razvije in preobrazi v ljubezen do Boga. Prvi spev Śrīmad-Bhāgavatama (1.2.6) pravi:

»Najvišja dejavnost (dharma) za vse ljudi je tista, ki jih pripelje do ljubečega vdanega služenja transcendentnemu Gospodu. Da bi popolnoma zadovoljili svoj pravi jaz, Mu moramo služiti brez sebičnih nagibov in neprenehoma.«

Če si ljudje res želijo duševnega miru ter prijateljskih odnosov med posamezniki in narodi, morajo stopiti na pot zavedanja Kṛṣṇe, Vsevišnje Božanske Osebnosti, s čimer lahko prebudijo spečo ljubezen do Njega. Potem bodo takoj dosegli notranji mir.

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je posvaril vse bhakte, ki širijo gibanje za zavest Kṛṣṇe, naj se ne zapletajo v pogovor z zagovorniki impersonalistične filozofije, māyāvāde, ki vedno odločno nasprotujejo teističnim gibanjem. Svet je poln māyāvādījev in ateistov. Politične stranke po vsem svetu izkoriščajo filozofijo māyāvāde in druge brezbožne filozofije za razmah materializma. Včasih celo podprejo kakšno močno skupino, da bi nasprotovali gibanju za zavest Kṛṣṇe. Māyāvādīji in drugi brezbožniki nočejo, da bi se to gibanje razširilo, ker ljudi izobražuje v zavedanju Boga. To je njihovo vodilo. Kače ni koristno hraniti z mlekom in bananami, saj je to nikakor ne zadovolji. Ravno nasprotno, tako postane še bolj strupena (kevalaṁ viṣa-vardhanam). Če damo kači piti mleko, ima le še več strupa. Zato tudi kačjim māyāvādījem in karmījem ne bi smeli razkrivati misli. To nam nič ne bo pomagalo. Najbolje je, da se jih popolnoma izogibamo in se z njimi nikoli zaupno ne pogovarjamo, ker nam ne morejo dati nobenega dobrega nasveta. Māyāvādījev in ateistov tudi ne bi smeli vabiti k sebi ali jih obiskovati, saj bi pri osebnem druženju utegnili vplivati na nas z brezbožno miselnostjo (saṅgāt sañjāyate kāmaḥ). Ta verz nam odsvetuje, da takim ljudem kaj dajemo ali sprejemamo od njih. Tudi Śrī Caitanya Mahāprabhu nas svari: viṣayīra anna khāile duṣṭa haya mana. »Kdor uživa hrano, ki jo pripravljajo posvetni ljudje, si izpridi misli.« Če nismo zares duhovno napredni, ne moremo uporabiti kar vsakega prispevka za razvoj gibanja za zavest Kṛṣṇe. Zato od māyāvādījev in ateistov načelno ne bi smeli sprejemati prispevkov. Śrī Caitanya Mahāprabhu je bhaktam pravzaprav prepovedal celo druženje z navadnimi ljudmi, ki so preveč zasvojeni z zadovoljevanjem čutov.

Končni sklep je, da bi se morali ves čas družiti z bhaktami, upoštevati predpisana načela vdanega služenja, ravnati po zgledu ācārij in zelo poslušno izpolnjevati navodila duhovnega učitelja. Tako bomo lahko vedno bolj vdano služili Kṛṣṇi in prebudili svojo spečo zavest o Njem. Za bhakto, ki ni niti začetnik niti mahā-bhāgavata (zelo napreden bhakta), ampak je na srednji stopnji vdanega služenja, je značilno, da ljubi Vsevišnjo Božansko Osebnost, prijateljuje z drugimi bhaktami, je naklonjen nevednim ter zavrača nevoščljive in demonske ljudi. V tem verzu je na kratko opisan način razvijanja ljubečega odnosa z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo in sklepanja prijateljstva z bhaktami. Po načelu dadāti naj bi napreden bhakta vsaj petdeset odstotkov dohodka namenil za služenje Gospodu in Njegovim bhaktam. To nam je z zgledom pokazal Śrīla Rūpa Gosvāmī. Ko se je odločil za umik iz posvetnega življenja, je petdeset odstotkov življenjskih prihrankov namenil za služenje Kṛṣṇi, petindvajset odstotkov sorodnikom, preostalih petindvajset odstotkov pa obdržal za nujne osebne potrebe. Njegov zgled bi morali posnemati vsi bhakte. Ne glede na to, koliko dohodkov imamo, bi jih morali petdeset odstotkov porabiti za Kṛṣṇo in Njegove bhakte. Tako bomo uresničili načelo dadāti.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v naslednjem verzu govori o tem, kakšne vaiṣṇave naj si izberemo za prijatelje in kako moramo služiti vaiṣṇavam.

KOMENTAR: Ravnati moramo po pameti in si previdno izbrati prave bhakte, s katerimi si bomo izkazovali ljubezen na šest načinov, ki smo jih opisali v prejšnjem verzu. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam svetuje, naj se z vaiṣṇavami družimo skladno z njihovim položajem. V tem verzu pojasnjuje, kako naj se vedemo do treh vrst bhakt – kaniṣṭha-adhikārījev, madhyama-adhikārījev in uttama-adhikārījev. Kaniṣṭha-adhikārī je začetnik, ki ga je duhovni učitelj posvetil v hari-nāmo in se trudi peti Kṛṣṇovo sveto ime. V mislih ga moramo spoštovati kot kaniṣṭha-vaiṣṇavo. Madhyama-adhikārīja, ki je na srednji stopnji vdanega služenja, je učitelj duhovno posvetil in ga popolnoma zaposlil z ljubečim transcendentalnim služenjem Gospodu. Uttama-adhikārī oziroma najvišji bhakta pa je zelo napreden v vdanem služenju. Nikogar noče blatiti, ima čisto srce in se popolnoma zaveda Kṛṣṇe. Po besedah Śrīla Rūpe Gosvāmīja je najbolje, da se družimo s takim popolnim vaiṣṇavo oziroma mahā-bhāgavato in mu služimo.

Ne smemo ostati kaniṣṭha-adhikārīji, ki so na najnižji stopnji vdanega služenja in jih zanima samo tempeljsko čaščenje Božanstev. Take bhakte opisuje enajsti spev Śrīmad-Bhāgavatama (11.2.47):

»Kdor zelo vdano časti Božanstvo v templju, vendar se ne zna pravilno vesti do bhakt ali drugih ljudi, je prākṛta-bhakta oziroma kaniṣṭha-adhikārī.«

S te stopnje se moramo dvigniti na raven madhyama-adhikārīja. Śrīmad-Bhāgavatam (11.2.46) ga opisuje takole:

»Madhyama-adhikārī je bhakta, ki časti Vsevišnjega Gospoda kot najvišji predmet ljubezni, prijateljuje z Njegovimi bhaktami, je usmiljen do nevednih in se izogiba tistih, ki so po naravi nevoščljivi.«

To je pravo vdano služenje Kṛṣṇi in drugim živim bitjem. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam v tem verzu svetuje, kako naj se vedemo do različnih bhakt. Iz izkušenj vemo, da obstajajo taki in drugačni vaiṣṇave. Prākṛta-sahajiye po navadi pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa, vendar so navezani na ženske, denar in opojna sredstva. Čeprav pojejo Gospodovo sveto ime, še niso primerno očiščeni. Prav je, da jih spoštujemo, ne smemo pa se družiti z njimi. Naklonjeni moramo biti nedolžnim ljudem, ki jih je zavedla slaba družba, če si resnično želijo pravih napotkov čistih bhakt. Začetnikom, ki jih je že posvetil verodostojni duhovni učitelj in zelo resno izpolnjujejo njegova navodila, pa se moramo spoštljivo priklanjati.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe daje priložnost vsakomur, ne glede na družbeni položaj, prepričanje ali barvo kože. Vse vabimo, da se nam pridružijo, z nami jedo prasādo in poslušajo o Kṛṣṇi. Vsakogar, ki se resno zanima za zavest Kṛṣṇe in želi biti posvečen, sprejmemo za učenca v petju Gospodovega svetega imena. Ko pa je novinec posvečen in po napotkih duhovnega učitelja vdano služi Kṛṣṇi, ga moramo takoj šteti za verodostojnega vaiṣṇavo in se mu priklanjati. Med številnimi takimi vaiṣṇavami le malokdo zelo resno služi Gospodu, se dosledno drži vseh predpisanih načel, izgovarja predpisano število krogov mahā-mantre z japa-mālo in nenehno razmišlja, kako bi razširil gibanje za zavest Kṛṣṇe. Takšen vaiṣṇava velja za uttama-adhikārīja, zelo naprednega bhakto, in njegove družbe si moramo vedno želeti.

Postopek, s katerim se bhakta naveže na Kṛṣṇo, je opisan v Caitanya-caritāmṛti (Antya 4.192):

»Kṛṣṇa sprejme bhakto za Sebi enakega, ko Mu ta začne ob posvetitvi popolnoma predano služiti.«

Śrīla Jīva Gosvāmī je dīkṣo oziroma duhovno posvetitev pojasnil v Bhakti-sandarbhi (283):

»Po zaslugi dīkṣe nam želja po materialnem uživanju postopoma splahni in se vse bolj posvečamo duhovnosti.«

Videli smo veliko takih primerov, še posebej v Evropi in Ameriki. Številni učenci, ki pridejo k nam iz bogatih in uglednih družin, hitro izgubijo željo po materialnem uživanju in postanejo čisto zavzeti za duhovno življenje. Čeprav so iz zelo premožnih družin, marsikdo sprejme ne ravno udobne življenjske razmere. Za Kṛṣṇo so res pripravljeni prenašati kakršne koli okoliščine, samo da lahko živijo v templju in se družijo z vaiṣṇavami. Kdor je tako ravnodušen do materialnega uživanja, je zrel za to, da ga duhovni učitelj posveti. Śrīmad-Bhāgavatam (6.1.13) za duhovni napredek predpisuje: tapasā brahmacaryeṇa śamena ca damena ca. »Kdor resno misli glede dīkṣe, mora biti pripravljen živeti asketsko in v celibatu ter obvladovati telo in um.« Če to sprejme in si želi duhovnega razsvetljenja (divyaṁ jñānam), je primeren za posvetitev. Divyaṁ jñānam pravzaprav pomeni tad-vijñāna oziroma znanje o Vsevišnjem. Tad-vijñānārthaṁ sa gurum evābhigacchet – tisti, ki ga zanimajo duhovne teme o Absolutni Resnici, mora biti posvečen. Za dīkṣo se mora obrniti na duhovnega učitelja. Śrīmad-Bhāgavatam (11.3.21) predpisuje tudi: tasmād guruṁ prapadyeta jijñāsuḥ śreya uttamam. »Kdor se resno zanima za duhovno znanost o Absolutni Resnici, se mora predati duhovnemu učitelju.«

Ne bi smeli sprejeti vodstva duhovnega učitelja, če ne nameravamo upoštevati njegovih napotkov. Pa tudi zato ne, ker imamo duhovnost za modno muho in bi se radi postavljali pred drugimi. Moramo biti jijñāsu, kar pomeni, da se hočemo zelo vedoželjno učiti od verodostojnega duhovnega učitelja. Vsa naša vprašanja pa se morajo strogo nanašati na duhovno znanost (jijñāsuḥ śreya uttamam). Beseda uttamam označuje tisto, kar je nad materialnim znanjem. Tama pomeni temo materialnega sveta, ut pa transcendentalno. Ljudem so po navadi zelo pri srcu posvetne teme, kogar pa to mine in se zanima samo še za duhovnost, je zares primeren za posvetitev. Tistega, ki ga verodostojni duhovni učitelj potem res posveti in ki resno služi Gospodu, moramo imeti za madhyama-adhikārīja.

Petje in mantranje Kṛṣṇovih svetih imen je tako vzvišeno, da s skrbnim izogibanjem desetim žalitvam pri izgovarjanju mahā-mantre Hare Kṛṣṇa postopoma gotovo dosežemo stopnjo razumevanja, da se Gospod in Njegovo sveto ime ne razlikujeta. Bhakte začetniki bi morali zelo ceniti vsakogar, ki je prišel do tega spoznanja. Vedeti moramo, da zagotovo ne bomo napredovali v zavedanju Kṛṣṇe, če bomo Njegovo ime peli žaljivo. Śrī Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.69) pravi:

»Kdor ima šibko vero, je začetnik, vendar se bo s postopnim napredovanjem po duhovni poti dvignil na raven prvorazrednega bhakte.« Vsakdo začne vdano služiti Kṛṣṇi na začetni stopnji, če pa pravilno mantra predpisano število krogov harināme, se korak za korakom približuje najvišji ravni uttama-adhikārīja. Gibanje za zavest Kṛṣṇe predpisuje šestnajst krogov mahā-mantre z japa-mālo na dan, saj zahodnjaki med mantranjem ne morejo biti dolgo zbrani. Zato smo predpisali najmanjše število krogov. Sicer pa je Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura večkrat rekel, da tisti, ki vsakodnevno ne mantra vsaj štiriinšestdesetih krogov (sto tisoč imen) z japa-mālo, velja za duhovno padlega (patita). Po njegovem merilu smo to tako rekoč vsi, ker pa poskušamo zelo resno in iskreno služiti Vsevišnjemu Gospodu, lahko pričakujemo milost Gospoda Śrī Caitanye Mahāprabhuja, ki slovi kot patita-pāvana, odrešitelj padlih duš.

Śrī Caitanya Mahāprabhu je Svojemu velikemu bhakti Śrīla Satyarāji Khānu na vprašanje, kako lahko prepozna vaiṣṇavo, odgovoril:

»Če slišimo, da kdo vsaj enkrat izgovori besedo Kṛṣṇa, ga moramo imeti za najboljšega med navadnimi ljudmi.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 15.106) Potem pa je nadaljeval:

»Tistega, ki ga zanima petje Kṛṣṇovega svetega imena oziroma ga je zaradi rednega petja vzljubil, moramo priznati za vaiṣṇavo in ga ceniti vsaj v mislih.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 15.111) Našega prijatelja, znanega angleškega glasbenika, je pritegnilo petje Kṛṣṇovega svetega imena in ga je celo v svojih pesmih večkrat omenil. Ta gospod se priklanja Kṛṣṇovim slikam, ki jih ima doma, in tudi oznanjevalcem zavesti Kṛṣṇe. V vseh pogledih zelo ceni Kṛṣṇovo ime in Njegova dejanja, zato ga brez zadržkov spoštujemo, saj res vidimo, da polagoma napreduje v zavedanju Kṛṣṇe. Vsem takim ljudem bi morali izkazovati spoštovanje. Povzamemo lahko, da morajo vaiṣṇave ceniti vsakogar, ki se z rednim petjem svetega imena trudi vse bolj zavedati Kṛṣṇe. Po drugi strani pa smo videli, kako so nekateri naši sodobniki, ki naj bi bili veliki pridigarji, postopoma zdrsnili v materialno pojmovanje življenja, ker niso peli Gospodovega svetega imena.

Gospod Caitanya Mahāprabhu je med poučevanjem Sanātane Gosvāmīja vdano služenje Kṛṣṇi razdelil na tri vrste.

»Kdor ne pozna dobro sklepov śāster, vendar je razvil trdno vero v petje mahā-mantre Hare Kṛṣṇa in po predpisanem postopku odločno vdano služi Kṛṣṇi, velja za madhyama-adhikārīja. To je velik srečnež.« (Caitanya-caritāmṛta, Madhya 22.67) Madhyama-adhikārī je śraddhāvān, človek z neomajno vero, in lahko resnično napreduje v vdanem služenju. V Caitanya-caritāmṛti (Madhya 22.64) piše:

»Bhakta sodi na začetno, srednjo ali najvišjo raven vdanega služenja glede na to, koliko ima razvito śraddho (vero).« Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.62) pravi tudi:

»Če na duhovni ravni služimo Kṛṣṇi, samodejno opravljamo tudi vse druge dejavnosti. Taki trdni veri, ki je ugodna za vdano služenje, pravimo śraddhā.« Śraddhā je začetek zavedanja Kṛṣṇe. Vera pomeni trdno vero. V Bhagavad-gīti so avtoritativna navodila za verne ljudi. Vse Kṛṣṇove besede moramo sprejeti takšne, kakršne so, brez prikrojevanja. Tako je Arjuna sprejel Bhagavad-gīto. Potem ko jo je slišal, je rekel: sarvam etad ṛtaṁ manye yan māṁ vadasi keśava. »O Kṛṣṇa, vse, kar si mi povedal, v celoti sprejemam kot resnico.« (Bg. 10.14)

Tako moramo razumeti Bhagavad-gīto, temu pravimo śraddhā. Ne smemo si je svojevoljno razlagati in sprejeti le enega dela, drugega pa zavreči. To ni śraddhā. Śraddhā pomeni, da v celoti sprejmemo napotke Bhagavad-gīte, še posebej zadnjega: sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja. »Opusti vse vrste religije in se samo predaj Meni.« (Bg. 18.66) Trdna vera v to navodilo je temelj našega duhovnega napredka.

Tisti, ki se popolnoma posvetijo petju mahā-mantre Hare Kṛṣṇa, postopoma spoznajo svojo duhovno naravo. Če te mantre ne pojemo z vero, se nam Kṛṣṇa ne razodene: sevonmukhe hi jihvādau svayam eva sphuraty adaḥ. Vsevišnje Božanske Osebnosti ne moremo spoznati umetno. Gospodu moramo služiti z vero, in sicer najprej z jezikom (sevonmukhe hi jihvādau). To pomeni, da moramo ves čas peti le sveto ime in nič drugega ter jesti samo kṛṣṇa-prasādo in ničesar drugega. Vsevišnji Gospod se razodene tistim bhaktam, ki se tega zvesto držijo.

Kdor spozna, da je Kṛṣṇov večni služabnik, izgubi zanimanje za vse, razen za služenje Njemu. Nenehno misli na Kṛṣṇo in išče načine za razširjanje Njegovega svetega imena, saj se zaveda, da je njegova edina naloga širiti gibanje za zavest Kṛṣṇe po vsem svetu. Takega človeka moramo priznati za uttama-adhikārīja in se takoj začeti družiti z njim na šest omenjenih načinov (dadāti pratigṛhṇāti in tako naprej). Naprednega vaiṣṇavo, uttama-adhikārīja, moramo res sprejeti za duhovnega učitelja. Na voljo bi mu morali dati vse, kar imamo, tako je namreč pravilo. Še posebej brahmacārī bi moral prositi miloščino in jo potem izročiti duhovnemu učitelju. Ne bi pa smeli posnemati vedenja naprednega bhakte oziroma mahā-bhāgavate, če nismo samospoznani, saj bomo tako sčasoma duhovno nazadovali.

Śrīla Rūpa Gosvāmī v tem verzu svetuje bhakti, naj bo dovolj moder, da bo lahko ločil med kaniṣṭha-adhikārījem, madhyama-adhikārījem in uttama-adhikārījem. Zavedati se mora tudi svojega položaja in ne sme posnemati bhakt na višji ravni. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura je nakazal, da vaiṣṇavo uttama-adhikārīja lahko prepoznamo po tem, da je zmožen veliko padlih duš spreobrniti v vaiṣṇave. Kdor ni dosegel ravni uttama-adhikārīja, ne bi smel postati duhovni učitelj. Vaiṣṇava, ki je na začetni ali srednji stopnji, ima tudi lahko učence, vendar morajo biti na isti ravni kot on.

Vedeti pa moramo, da pod njegovim pomanjkljivim vodstvom ne morejo prav uspešno napredovati proti končnemu življenjskemu cilju. Zato morajo biti učenci previdni in si za duhovnega učitelja izbrati uttama-adhikārīja.

KOMENTAR: Śuddha-bhakti oziroma transcendentalno služenje Gospodu z ljubeznijo je duši naravna dejavnost, ki jo opravljamo v osvobojenem stanju. V Bhagavad-gīti (14.26) piše:

»Kdor Mi služi s čisto vdanostjo in v nobenih okoliščinah ne zaide s te poti, se pri priči dvigne nad guṇe materialne narave in doseže raven Brahmana.«

Avyabhicāriṇī bhakti pomeni čisto vdanost. Kdor vdano služi Kṛṣṇi, ne sme imeti posvetnih namenov. V gibanju za zavest Kṛṣṇe moramo spremeniti svojo zavest. Če jo usmerjamo v materialno uživanje, je posvetna, če pa jo usmerjamo v služenje Kṛṣṇi, ji pravimo zavest Kṛṣṇe. Predana duša služi Kṛṣṇi brez materialnih nagibov (anyābhilāṣitā-śūnyam). Jñāna-karmādy-anāvṛtam: čisto vdano služenje, ki je nad telesnimi in umskimi dejavnostmi, kot sta jñāna (filozofska spekulacija) in karma (delovanje z željo po posvetnih sadovih), se imenuje čista bhakti-yoga. Bhakti-yoga je prava dejavnost duše, in ko s čisto vdanostjo služimo Gospodu, smo že osvobojeni (sa guṇān samatītyaitān). Kṛṣṇov bhakta ni podrejen materialnim okoliščinam, čeprav se morda zdi, da so značilnosti njegovega telesa materialno pogojene. Zato na čistega bhakto ne bi smeli gledati s posvetnimi očmi. Kdor ni zares bhakta, ne more videti drugega bhakte v pravi luči. V prejšnjem verzu smo pojasnili, da so tri vrste bhakt – kaniṣṭha-adhikārī, madhyama-adhikārī in uttama-adhikārī. Kaniṣṭha-adhikārī ne loči med bhakto in abhakto. Zanima ga le tempeljsko čaščenje Božanstev. Madhyama-adhikārī pa zna razločiti bhakto od abhakte in bhakto od Gospoda, zato se do vsakogar vede drugače.

Telesnih pomanjkljivosti čistega bhakte ne smemo kritizirati, temveč jih moramo spregledati. Pomembna nam mora biti le glavna naloga duhovnega učitelja – čisto vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu. Bhagavad-gītā (9.30) pravi:

Bhakto moramo imeti za sādhuja, svetnika, tudi če se zdi, da je zagrešil kaj nizkotnega, saj v resnici živi za ljubeče služenju Gospodu. Z drugimi besedami, ne smemo ga videti kot navadnega človeka.

Če čisti bhakta, ki vdano služi Gospodu, ni rojen v družini brāhmaṇ ali gosvāmījev, ga ne smemo podcenjevati. Družine gosvāmījev, ki bi temeljila na materialnih merilih, kasti ali dednosti, sploh ni. Naziv gosvāmī je pravzaprav izključna pravica čistih bhakt. Zato govorimo o šestih gosvāmījih. Vodila sta jih Rūpa Gosvāmī in Sanātana Gosvāmī, ki sta bila tako rekoč muslimana in sta se preimenovala v Dabiro Khāso in Sākaro Malliko. Śrī Caitanya Mahāprabhu pa ju je sam povzdignil v gosvāmīja. Naziv gosvāmī ni deden. Beseda gosvāmī označuje tistega, ki obvladuje čute oziroma je njihov gospodar. Bhakta ni pod oblastjo čutov, temveč jih ima v oblasti. Zato mu moramo reči svami ali gosvāmī, tudi če ni rojen v družini gosvāmījev.

Po tem merilu so gosvāmīji, ki so nasledniki Śrī Nityānande Prabhuja in Śrī Advaite Prabhuja, vsekakor bhakte, ne smemo pa zapostavljati bhakt iz drugih družin. Bhakte iz družin prejšnjih ācārij in navadnih družin moramo obravnavati enako. Ne smemo podcenjevati ameriških gosvāmījev ali poveličevati nityānanda-vaṁśa-gosvāmījev. Nekateri potiho negodujejo, ker v gibanju za zavest Kṛṣṇe ameriškim vaiṣṇavam podeljujemo naslov gosvāmī. Včasih jim kdo kar naravnost pove, da njihova sannyāsa in naziv gosvāmī nista verodostojna. Po besedah Śrīla Rūpe Gosvāmīja v tem verzu pa med ameriškim gosvāmījem in gosvāmījem iz družine ācārij ni nobene razlike.

Po drugi strani pa se bhakta ne sme prevzeti, češ da je postal gosvāmī, če dobi ta naziv kljub temu, da njegov oče ni brāhmaṇa ali gosvāmī iz družine Nityānande ali Advaite Prabhuja. Ves čas se mora zavedati, da materialni napuh povzroči takojšen duhovni padec. Gibanje za zavest Kṛṣṇe uči duhovno znanost in v njem ni prostora za nevoščljivost. Namenjeno je paramahaṁsam, ki v sebi nimajo niti kančka zavisti (paramaṁ nirmatsarāṇām). Nihče ne bi smel biti nevoščljiv, ne glede na to, ali je rojen v družini gosvāmījev ali pa so mu naslov gosvāmī podelili. Takoj ko se nas polasti zavist, pademo z ravni paramahaṁse.

Zavedati se moramo, da žalimo lotosova stopala vaiṣṇav, če se oziramo na njihove telesne napake. Taka žalitev je zelo resna. Śrī Caitanya Mahāprabhu jo je poimenoval hātī-mātā oziroma žalitev ponorelega slona. Takšen slon lahko povzroči razdejanje, še posebej če prilomasti v lepo urejen vrt. Zelo moramo torej paziti, da ne žalimo vaiṣṇav. Vsak vaiṣṇava mora poslušati napotke naprednejših, ti pa naj bi manj naprednim pomagali v vseh pogledih. Vaiṣṇava je napreden ali manj napreden glede na to, koliko ima razvito zavest Kṛṣṇe. Na ravnanje čistega vaiṣṇave ne smemo gledati s posvetnega vidika. To je še posebej škodljivo za začetnike. Zato ne smemo soditi čistega bhakte po zunanjosti, ampak se raje osredotočimo na njegovo notranjost in poskušajmo razumeti, kako s transcendentalno ljubeznijo služi Gospodu. Tako ga ne bomo videli s posvetnimi očmi in bomo lahko postopoma tudi sami postali čisti bhakte.

Tisti, ki mislijo, da je zavest Kṛṣṇe omejena na določeno skupino ljudi oziroma bhakt ali na določeno območje, so navadno nagnjeni k temu, da bhakte sodijo po zunanjosti. Taki začetniki ne znajo ceniti vzvišenega služenja naprednega bhakte, mahā-bhāgavate, zato ga skušajo potegniti na svojo raven. S takimi težavami se spopadamo pri širjenju zavesti Kṛṣṇe po vsem svetu. Žal nas obkrožajo nezreli bratje po Bogu, ki ne cenijo teh izjemnih dejavnosti. Radi bi nas zvlekli na svojo raven in nas vsepovprek kritizirajo. Zelo nam je žal zaradi njihovega otročjega ravnanja in skromnega znanja. Zaupnega Gospodovega služabnika, ki ima duhovno moč, ne smemo imeti za navadnega človeka, saj sveti spisi pravijo, da brez Kṛṣṇove odobritve nihče ne more razširiti zavesti o Njem po vsem svetu.

Kritiziranje čistega bhakte je žalitev (vaiṣṇava-aparādha). Ta je zelo zaviralna in nevarna za tiste, ki hočejo razvijati zavest Kṛṣṇe. Žalitev lotosovih stopal vaiṣṇav nas prikrajša za vse duhovne koristi. Zato moramo skrbno paziti, da ne zavidamo śuddha-vaiṣṇavi oziroma vaiṣṇavi, ki mu je Kṛṣṇa dal duhovno moč. Žaljivo je tudi, če mislimo, da lahko takega vaiṣṇavo discipliniramo, in če mu hočemo svetovati ali ga popravljati. Naprednega vaiṣṇavo in začetnika lahko ločimo po dejanjih. Prvi je vedno na položaju duhovnega učitelja, drugi pa je vedno njegov učenec. Učenci ne bi smeli dajati nasvetov duhovnemu učitelju, ta pa tudi ni dolžan upoštevati napotkov tistih, ki niso njegovi učenci. To je bistvo sporočila Śrīla Rūpe Gosvāmīja v šestem verzu.

KOMENTAR: Sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, Njegove lastnosti, zabave in vse drugo imajo naravo absolutne resnice, lepote in blaženosti. Sami po sebi so zelo sladki, tako kot kandis, ki je všeč vsakomur. Nevednost pa je kot zlatenica, ki jo povzroči moten odtok žolča. Zlatenični bolnik ne more uživati v okusu sladkorja. Ravno nasprotno, sladke jedi se mu zdijo zelo grenke. Tako nam tudi avidyā (nevednost) preprečuje okušanje Kṛṣṇovih duhovno sladkih imen, lastnosti, podob in zabav. Če pa se bomo kljub tej bolezni zelo pozorno posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, tako da bomo peli sveto ime in poslušali o Kṛṣṇovih duhovnih zabavah, se bo naša nevednost razpršila in bomo lahko okušali sladkost Njegove duhovne narave in vsega drugega, kar je povezano z Njim. Tako duhovno ozdravitev lahko dosežemo le z rednim razvijanjem zavesti Kṛṣṇe.

Ljudje, ki v materialnem svetu raje živijo posvetno kot pa zavestno Kṛṣṇe, veljajo za bolne. Za živo bitje je naravno, da je Kṛṣṇov večni služabnik (jīvera ’svarūpa’ haya – kṛṣṇera ’nitya-dāsa’). Ko pa zaradi privlačnosti do Kṛṣṇove zunanje energije māye pozabi Nanj, ni več v zdravem stanju. Svet māye je durāśraya, kar pomeni lažno oziroma slabo zavetje. Kdor zaupa v durāśrayo, je v brezupnem položaju. V materialnem svetu bi vsi radi našli srečo, vendar zaradi nevednosti kljub neštetim neuspelim posvetnim poskusom ne razumejo svojih napak in jih poskušajo popraviti z novimi napakami. To je boj za obstanek v materialnem svetu. Ko pa ljudem v takem položaju svetujemo, naj stopijo na pot zavesti Kṛṣṇe in postanejo srečni, ne sprejmejo naših napotkov.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe širimo po vsem svetu samo zato, da bi ljudi ozdravili te velike nevednosti. Množice zavajajo slepi družbeni voditelji – politiki, filozofi in znanstveniki. Slepi so, ker se ne zavedajo Kṛṣṇe. Bhagavad-gītā pravi, da so grešni ničvredneži in najnižji med ljudmi, saj jih je brezbožno življenje oropalo vsega pravega znanja.

»Tisti brezbožniki, ki so skrajno neumni, ki so najnižji med ljudmi, ki jim je iluzija ukradla znanje in ki imajo ateistično demonsko naravo, se Mi ne predajo.« (Bhagavad-gītā, 7.15)

Taki ljudje se nikoli ne predajo Kṛṣṇi in nasprotujejo tistim, ki se hočejo zateči k Njemu. Ko takšni brezbožniki postanejo družbeni voditelji, je celotno ozračje nasičeno z nevednostjo. Ljudje v takem stanju niso ravno navdušeni nad gibanjem za zavest Kṛṣṇe, tako kot zlatenični bolniki ne uživajo v okusu sladkorja. Vedeti pa moramo, da je sladkor edino pravo zdravilo za zlatenico. Edino zdravilo, ki lahko pomaga zmedenemu sodobnemu človeštvu in svet spravi na pravi tir, pa je zavedanje Kṛṣṇe, petje Gospodovega svetega imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Čeprav bolnikov z materialno boleznijo zavest Kṛṣṇe morda ne mika najbolj, jim Śrīla Rūpa Gosvāmī vseeno svetuje, naj se ji pozorno posvetijo, če hočejo ozdraveti. Zdravljenje človeka, ki je pod vplivom materije, se začne s petjem Gospodovega svetega imena, mahā-mantre Hare Kṛṣṇa, saj se s tem osvobodi vseh zmotnih predstav (ceto-darpaṇa-mārjanam). Avidyā je temelj ahaṅkāre oziroma lažnega jaza v srcu in pomeni, da ne razumemo svoje duhovne narave.

Resnično bolezen nosimo v srcu. Ko pa očistimo um in zavest, postanemo odporni proti materialni bolezni. Da bi iz misli in srca pregnali vse zgrešene predstave, moramo peti mahā-mantro Hare Kṛṣṇa. To je preprosto in koristno. S petjem Gospodovega svetega imena se takoj rešimo iz plamtečega ognja materialnega obstoja.

Obstajajo tri stopnje petja ali mantranja Gospodovega svetega imena: žaljivo, vse manj žaljivo in čisto petje. Začetnik mantro Hare Kṛṣṇa navadno poje žaljivo. Če se izogiba desetim osnovnim žalitvam, lahko preide na stopnjo med žaljivim in čistim petjem. Ko pa doseže raven čistega petja, se takoj osvobodi. To se imenuje bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpanam. Takoj ko se iztrgamo iz plamtečega ognja materialnega obstoja, lahko okusimo transcendentalno življenje.

Končni sklep je, da moramo za ozdravitev od materialne bolezni peti mantro Hare Kṛṣṇa. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno ustvarjanju okolja, ki ljudi spodbuja k petju te mantre. Človek mora najprej imeti vero in ko jo s petjem še okrepi, lahko postane član naše skupnosti. Povsod po svetu pošiljamo skupine saṅkīrtane, in njihova izkušnja je, da mahā-mantra Hare Kṛṣṇa k nam privablja na tisoče ljudi celo na najbolj odročnih koncih sveta, kjer ničesar ne vedo o Kṛṣṇi. Ponekod ljudje začnejo posnemati bhakte, tako da si obrijejo glavo in pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa že nekaj dni potem, ko jo prvič slišijo. Morda je to le oponašanje, ampak zaželeno je oponašati kaj dobrega. Nekateri posnemovalci si sčasoma zaželijo, da bi jih posvetil duhovni učitelj in ga zaprosijo za to.

Kdor je iskren, prejme posvetitev, in ta stopnja se imenuje bhajana-kriyā. Takrat začne zares služiti Gospodu, tako da vsak dan izgovarja šestnajst krogov mahā-mantre Hare Kṛṣṇa in se vzdržuje zunajzakonske spolnosti, opojnih sredstev, uživanja mesa in iger na srečo. Z bhajana-kriyo se reši nečistega posvetnega življenja. Ne hodi več v restavracije in hotele, da bi užival tako imenovane okusne jedi iz mesa in čebule, pa tudi cigarete, čaj in kava ga ne mikajo več. Ne vzdržuje se le zunajzakonskih spolnih odnosov, temveč se spolnosti v celoti izogiba. Noče pa niti zapravljati časa z denarnim špekuliranjem ali igrami na srečo. To kaže, da se očiščuje vseh nezaželenih navad (anartha-nivṛtti). Beseda anartha pomeni nezaželene reči, ki jih človek premaga, ko se poveže z gibanjem za zavest Kṛṣṇe.

Ko se rešimo nezaželenih stvari, začnemo stanovitno služiti Kṛṣṇi. Navežemo se na vdano služenje in ob njem doživljamo zanos. To je bhāva, začetek prebujanja speče ljubezni do Boga. Tako se pogojena duša osvobodi materialnega obstoja in izgubi zanimanje za telesno pojmovanje življenja, med drugim tudi za gmotno obilje, posvetno znanje in raznovrstne zemeljske privlačnosti. Takrat lahko razume, kdo je Vsevišnji Gospod in kaj je Njegova māyā.

Bhakte, ki je na ravni bhāve, māyā ne more vznemiriti, saj pozna njeno pravo vlogo. Zavest Kṛṣṇe in māyā, pozaba Kṛṣṇe, stojita druga ob drugi kot svetloba in senca. Kdor je v senci, ne more uživati koristi, ki jo ponuja svetloba, kdor pa je na svetlobi, ga tema sence ne more vznemiriti. Tisti, ki stopi na pot zavedanja Kṛṣṇe, se postopoma osvobodi in ostane na svetlobi. Teme se niti dotakne več ne. To potrjuje Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.31):

»Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kjer sije sonce, ne more biti teme. Takoj ko začnemo razvijati zavest Kṛṣṇe, se tema iluzije – vpliv zunanje energije – razblini.«

KOMENTAR: Um je lahko naš sovražnik ali prijatelj, zato ga moramo vzgojiti tako, da se spoprijatelji z nami. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno temu, da um izurimo v nenehnem služenju Kṛṣṇi. Naše misli prežema na stotine in tisoče vtisov ne samo iz tega, ampak tudi neštetih prejšnjih življenj. Ti vtisi se včasih prepletejo in ustvarijo nasprotujoče si predstave. Tako lahko delovanje uma postane nevarno za pogojeno dušo. Študenti psihologije poznajo različne duševne spremembe. Bhagavad-gītā (8.6) pravi:

»Človek brez dvoma doseže takšno stanje bivanja, kakršnega ima v mislih, ko zapusti telo.«

Ob smrti si živo bitje z umom in razumom ustvari subtilno obliko določenega telesa za naslednje življenje. Če takrat pomisli na kaj neprimernega, se rodi skladno s tem. Če pa mu uspe misliti na Kṛṣṇo, lahko odide v duhovni svet, na Goloko Vṛndāvano. Selitev iz telesa v telo je zelo subtilna, zato Śrīla Rūpa Gosvāmī svetuje bhaktam, naj um usposobijo tako, da se ne bodo mogli spominjati ničesar drugega razen Kṛṣṇe. Jezik pa bi morali izuriti, da bi govoril le o Kṛṣṇi in okušal samo kṛṣṇa-prasādo. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam svetuje tudi to: tiṣṭhan vraje – živeti morate v Vṛndāvani oziroma kjer koli v Vraja-bhūmi. To območje naj bi merilo štiriinosemdeset kroś. Ena krośa znaša približno tri kvadratne kilometre. Ko Vṛndāvano sprejmemo za dom, se moramo tam zateči k naprednemu bhakti. Tako naj bi zmeraj mislili na Kṛṣṇo in Njegove zabave. Śrīla Rūpa Gosvāmī to podrobneje pojasnjuje v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.294):

»Bhakta mora vedno prebivati na duhovnem območju Vraje in ves čas razmišljati o Śrī Kṛṣṇi in Njegovih ljubljenih družabnikih, kṛṣṇaṁ smaran janaṁ cāsya preṣṭham. Z ravnanjem po njihovem zgledu in pod njihovim nenehnim vodstvom lahko začuti gorečo željo po služenju Vsevišnji Božanski Osebnosti.«

Śrīla Rūpa Gosvāmī v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju (1.2.295) pravi tudi:

»Bhakta mora na duhovnem območju Vraje (Vraja-dhāme) služiti Vsevišnjemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi s podobnimi čustvi, kot jih imajo Njegovi družabniki. Sprejeti mora vodstvo določenega Kṛṣṇovega družabnika in iti po njegovih stopinjah. Tako lahko ravna na stopnji sādhane (duhovne prakse v pogojenem stanju) in stopnji sādhye (spoznanja Boga), ko je siddha-puruṣa oziroma duhovno popolna duša.«

Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura je ta verz pojasnil takole: »Kdor še nima prave želje po zavesti Kṛṣṇe, mora opustiti vse materialne namene in izuriti um z upoštevanjem stopnjujočih se predpisanih načel, tako da opeva Kṛṣṇo, Njegovo ime, podobo, lastnosti, zabave in drugo ter se jih spominja. Ko bo razvil okus za to, naj poskusi živeti v Vṛndāvani in se pod vodstvom in zaščito izkušenega bhakte neprenehoma spominjati Kṛṣṇovega imena, slave, zabav in lastnosti. To je bistvo vseh napotkov o poglabljanju vdanega služenja Gospodu.

Na začetni ravni moramo ves čas poslušati kṛṣṇa-kathā. Ta stopnja je śravaṇa-daśā. Z nenehnim poslušanjem petja Kṛṣṇovega transcendentalnega svetega imena in opisov Njegove duhovne podobe, lastnosti in zabav lahko dosežemo stopnjo sprejemanja, ki se imenuje varaṇa-daśā. Takrat se navežemo na poslušanje kṛṣṇa-kathā. Če sveto ime pojemo v zanosu, pa se dvignemo na stopnjo spominjanja, ki ji pravimo smaraṇāvasthā. Pet delov stopnjujoče se kṛṣṇa-smaraṇe je občasno spominjanje, zatopljenost, meditacija, nenehno spominjanje in zanos. Sprva na Kṛṣṇo mislimo v presledkih, pozneje pa nepretrgano. Potem se Ga začnemo zbrano spominjati, čemur pravimo meditacija. Še bolj poglobljena in stalna meditacija pa je anusmṛti. Duša lahko z nepretrgano anusmṛti doseže stopnjo samādhija, duhovnega zanosa. Po popolnem razvoju smaraṇa-daśe oziroma samādhija pa spozna svoj izvorni položaj. Takrat popolnoma razume svoj večni odnos s Kṛṣṇo. To je sampatti-daśā, življenjska popolnost.

Caitanya-caritāmṛta začetnikom svetuje, naj se odrečejo vsem sebičnim željam in se po smernicah svetih spisov posvetijo predpisanemu vdanemu služenju Kṛṣṇi. Tako se lahko postopoma navežejo na Kṛṣṇovo ime, slavo, podobo, lastnosti in drugo. Potem bodo tudi brez upoštevanja predpisanih načel čisto naravno služili Kṛṣṇovim lotosovim stopalom. Ta stopnja se imenuje rāga-bhakti, vdano služenje s spontano ljubeznijo. Takrat gre bhakta lahko po stopinjah katerega od Kṛṣṇovih večnih družabnikov iz Vṛndāvane. To je rāgānuga-bhakti oziroma spontano vdano služenje Kṛṣṇi. Tako Mu lahko služimo v śānta-rasi, ko bi bili radi kot Njegove krave, palica, flavta v Njegovih rokah ali pa cvetje okoli Njegovega vratu. V dāsya-rasi gremo po stopinjah Kṛṣṇovih služabnikov, kot so Citraka, Patraka ali Raktaka. V prijateljski sakhya-rasi lahko postanemo Njegovi prijatelji, tako kot Baladeva, Śrīdāmā ali Sudāmā. V vātsalya-rasi, v kateri se izraža starševska ljubezen, smo lahko kot mahārāja Nanda ali Yaśodā. V mādhurya-rasi, ljubezenskem odnosu, pa lahko postanemo kot Śrīmatī Rādhārāṇī ali Njene prijateljice, na primer Lalitā, in Njene služabnice (mañjarī), kot sta Rūpa in Rati. To je bistvo vseh napotkov o vdanem služenju Kṛṣṇi.«

KOMENTAR: Duhovni svet, ki obsega tri četrtine celotnega stvarstva Vsevišnje Božanske Osebnosti, je najbolj vzvišen in naravno višji od materialnega sveta. Čeprav Mathurā z okolico leži v materialnem svetu, pa velja za še višjo, ker se je tam pojavil sam Vsevišnji Gospod. Vṛndāvana je še bolj vzvišena od Mathure, saj je tam dvanajst gozdov (dvādaśa-vana), kot so Tālavana, Madhuvana in Bahulāvana, ki slovijo po različnih Gospodovih zabavah. Vṛndāvanski gozdovi so torej višji od Mathure, še bolj vzvišen pa je božanski hrib Govardhana, ker Ga je Kṛṣṇa s čudovito lotosovo roko dvignil kot dežnik, da bi Svoje družabnike, prebivalce Vraje, zaščitil pred hudim neurjem, ki ga je poslal jezni Indra, kralj polbogov. Na Govardhani Kṛṣṇa tudi pase krave s prijatelji pastirčki in se na ljubezenskih zmenkih zabava s Svojo najdražjo Śrī Rādho. Rādhā-kuṇḍa, ki leži ob vznožju Govardhane, pa je najbolj vzvišena, saj kar kipi od ljubezni do Kṛṣṇe. Napredni bhakte najraje živijo tam, ker je to kraj številnih spominov na večne Kṛṣṇove in Rādhārāṇījine ljubezenske zabave (rati-vilāsa).

V Caitanya-caritāmṛti (Madhya-līli) piše, da Śrī Caitanya Mahāprabhu ob prvem obisku Vraja-bhūmi sprva ni mogel najti Rādhā-kuṇḍe. To pomeni, da je iskal njeno točno lego. Nazadnje je našel svet kraj z jezercem. Tam se je okopal in Svojim bhaktam povedal, da je to prava Rādhā-kuṇḍa. Pozneje so jo ti poglobili in razširili pod prvotnim vodstvom šestih gosvāmījev, med katerimi sta bila Rūpa in Raghunātha dāsa. Zdaj je tam veliko jezero Rādhā-kuṇḍa. Ker si jo je Śrī Caitanya Mahāprabhu želel najti, ji je Śrīla Rūpa Gosvāmī pripisoval velik pomen. Le kdo bi šel torej raje živet kam drugam? Nihče z duhovno pametjo. Druge vaiṣṇavske sampradāye pa ne morejo doumeti pomembnosti Rādhā-kuṇḍe in tudi tisti, ki jih vdano služenje Gospodu Caitanyi Mahāprabhuju ne zanima, ne morejo razumeti njene duhovne vrednosti in božanske narave. Zato jo častijo predvsem gauḍīya-vaiṣṇave, privrženci Gospoda Śrī Kṛṣṇe Caitanye Mahāprabhuja.

KOMENTAR: Dandanes skoraj vsak opravlja tako ali drugačno delo in si želi njegovih sadov. Tistim, ki delajo za posvetno korist, pravimo karmīji oziroma koristoljubni delavci. Vsa živa bitja v materialnem svetu so pod urokom māye. To opisuje Viṣṇu Purāṇa (6.7.61):

Modreci so energije Vsevišnje Božanske Osebnosti razdelili na tri vrste: duhovno, mejno in materialno. Materialna energija velja za tretjerazredno (tṛtīyā śaktiḥ). Živa bitja, ki so pod njeno oblastjo, včasih garajo kot psi in prašiči, samo da bi zadovoljila čute. Nekatere karmīje pa zaradi pobožnih dejanj že v tem ali naslednjem življenju močno pritegnejo razna žrtvovanja, opisana v Vedah. Tako po zaslugi pobožnosti odidejo na rajske planete. Tisti, ki se pri žrtvovanjih dosledno držijo vedskih napotkov, se dvignejo na Mesec ali planete nad njim. Bhagavad-gītā (9.21) pravi: kṣīṇe puṇye martya-lokaṁ viśanti. »Ko izkoristijo sadove tako imenovanih pobožnih dejanj, se vrnejo na Zemljo, ki se imenuje martya-loka, planet smrti.« Čeprav lahko pobožni ljudje dosežejo rajske planete in tam uživajo na tisoče let, se morajo vseeno vrniti na Zemljo, ko izkoristijo sadove pobožnega delovanja.

To čaka vse karmīje, tako pobožne kot brezbožne. Na svetu je veliko poslovnežev, politikov in drugih, ki jih zanima samo posvetna sreča. Za vsako ceno hočejo zaslužiti in se ne ozirajo na to, ali pri tem ravnajo pobožno ali ne. To so karmīji oziroma grobi materialisti. Med karmīji so tudi vikarmīji, ljudje, ki se ne ravnajo po vedskem znanju. Tisti, ki se ravnajo po njem, pa opravljajo žrtvovanja zato, da bi zadovoljili Gospoda Viṣṇuja in dobili Njegove blagoslove. Tako se dvignejo na višje planetne sisteme. Taki karmīji so nad vikarmīji, saj se držijo vedskih napotkov in so prav gotovo pri srcu Kṛṣṇi, ki v Bhagavad-gīti (4.11) pravi: ye yathā māṁ prapadyante tāṁs tathaiva bhajāmy aham. »Vsakogar nagradim tako, kakor se Mi preda.« Kṛṣṇa je tako dober, da izpolni želje tudi karmījem in jñānījem, kaj šele bhaktam. Čeprav karmīji včasih odidejo na višje planetne sisteme, morajo po smrti sprejeti novo materialno telo, vse dokler so navezani na sadove svojega dela. Kdor deluje pobožno, se lahko rodi med polbogovi na višjih planetih ali pa v kakšnih drugih okoliščinah, ki mu omogočijo višjo raven posvetne sreče. Tisti, ki ravnajo brezbožno, pa nazadujejo in se rodijo kot živali, drevesa ali druge rastline. Učeni svetniki ne odobravajo ravnanja takih ljudi (vikarmījev), ki si želijo sadov svojega dela in ne upoštevajo vedskih napotkov. Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.4) pravi:

»Materialisti, ki garajo kot psi in prašiči, samo da bi zadovoljevali čute, so res nori. Za zadovoljitev čutov počnejo vsemogoče odvratne reči. Posvetno življenje ni niti najmanj primerno za razumnega človeka, saj mu prinese materialno telo, polno trpljenja.« Namen človeškega življenja je, da se rešimo treh vrst nadlog, ki spremljajo materialni obstoj. Tisti, ki si želijo sadov svojega dela, pa se žal obsedeno pehajo za denarjem in začasnim materialnim udobjem ter tako tvegajo padec v nižje življenjske vrste. Materialisti nespametno kujejo številne načrte za srečo v tem svetu. Ne ustavijo se in ne pomislijo, da bodo živeli samo določeno število let in da bodo morali večino časa služiti denar za zadovoljevanje čutov. Nazadnje pa se vsa njihova prizadevanja končajo s smrtjo. Taki ljudje ne razmišljajo o tem, da se lahko potem, ko zapustijo telo, utelesijo kot živali, drevesa ali druge rastline. Tako ves čas delujejo v nasprotju z življenjskim smislom. Že rodijo se nevedni, potem pa še nevedno ravnajo in mislijo, da jim stolpnice, veliki avtomobili, ugleden položaj in drugo prinašajo materialno korist. Ne zavedajo se, da bodo v naslednjem življenju nazadovali in da jih vsa dejanja vodijo le v poraz, parābhavo. Tako pravi Śrīmad-Bhāgavatam (5.5.5): parābhavas tāvad abodha-jātaḥ.

Zato bi si morali vsi prizadevati, da bi razumeli znanost o duši (ātma-tattvo). Kdor se ne dvigne na raven ātma-tattve, na kateri razume, da je duša in ne telo, ostaja v nevednosti. Eden med tisoči ali celo milijoni nevednih ljudi, ki samo zapravljajo čas z zadovoljevanjem čutov, si morda pridobi znanje in razume višje življenjske vrednote. Tak človek je jñānī. Zaveda se, da ga bo delovanje z željo po posvetni koristi vklenilo v materialni obstoj in ga prisililo k seljenju iz enega telesa v drugo. Śrīmad-Bhāgavatam z izrazom śarīra-bandha (ujetost v telesni obstoj) nakazuje, da se bomo morali tako dolgo seliti iz telesa v telo, dokler bomo zaradi še tako majhne želje po čutnem uživanju zatopljeni v karmo, delovanje za posvetno korist.

Jñānī je na višji stopnji kot karmī, ker se vsaj odreka slepemu čutnemu uživanju. Tako pravi Vsevišnja Božanska Osebnost. Čeprav jñānī ni v taki nevednosti (avidyi) kot karmī, pa vseeno velja za nevednega, če ne začne vdano služiti Kṛṣṇi. Tudi če ga drugi priznavajo za jñānīja oziroma zelo učenega, nima čistega znanja, saj ničesar ne ve o vdanem služenju in zato zanemarja čaščenje lotosovih stopal Vsevišnje Božanske Osebnosti.

Jñānī, ki začne vdano služiti Kṛṣṇi, se hitro dvigne nad navadnega jñānīja. Tak napreden človek je jñāna-vimukta-bhakti-parama. Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (7.19) opisuje, kako Mu jñānī začne vdano služiti:

»Kdor si po številnih rojstvih in smrtih pridobi pravo znanje, se preda Meni, saj ve, da sem vzrok vseh vzrokov in vse, kar obstaja. Taka velika duša je zelo redka.« Res moder je tisti, ki se preda Kṛṣṇovim lotosovim stopalom, vendar je taka velika duša, mahātmā, zelo redka.

Kdor po predpisanih načelih vdano služi Bogu in gre po stopinjah velikih bhakt, kot so Nārada, Sanaka in Sanātana, Ga lahko začne spontano ljubiti. Takrat je v očeh Vsevišnje Božanske Osebnosti nad drugimi. Bhakte, ki so razvili ljubezen do Boga, so vsekakor vzvišeni.

Med vsemi takimi bhaktami gopīje veljajo za najvišje, saj jim je pomembno le to, da ugodijo Kṛṣṇi, v zameno pa ničesar ne pričakujejo od Njega. Kṛṣṇa jih včasih zapusti in neznansko trpijo, vendar Ga vseeno ne morejo pozabiti. Ko je iz Vṛndāvane odšel v Mathuro, so bile močno potrte in so preostanek življenja prejokale, ker ni bil z njimi. Tako pravzaprav nikoli niso bile ločene od Njega, saj je razmišljanje o Njem enakovredno druženju z Njim. Še več, po zgledu Śrī Caitanye Mahāprabhuja je vipralambha-sevā oziroma premišljevanje o Kṛṣṇi, ko nismo z Njim, veliko boljša kot to, da Mu neposredno služimo. Gopīje so torej najbolj vzvišene med vsemi bhaktami, ki so razvili čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Najvišja med njimi pa je Śrīmatī Rādhārāṇī. Nihče je ne prekaša v vdanem služenju. Celo Kṛṣṇa ne more razumeti Njenega razpoloženja, zato se je postavil v Njeno vlogo in na ta svet prišel kot Śrī Caitanya Mahāprabhu, samo da bi razumel Njena duhovna čustva.

Tako nas Śrīla Rūpa Gosvāmī postopoma pripelje do sklepa, da je Śrīmatī Rādhārāṇī najbolj vzvišena Kṛṣṇova služabnica in da je Njena kuṇḍa (jezero), Śrī Rādhā-kuṇḍa, najbolj vzvišen kraj. To potrjuje tudi citat iz Laghu-bhāgavatāmṛte (Uttara-khaṇḍa 45), ki ga navaja Caitanya-caritāmṛta:

»Vsevišnjemu Gospodu Kṛṣṇi (Viṣṇuju) je tako kot Śrīmatī Rādhārāṇī pri srcu tudi Njeno kopališče (Rādhā-kuṇḍa). Ona pa je najbolj vzvišena med vsemi gopījami, saj jo ima Gospod najraje.«

Zato bi se moral vsak, ki hoče razviti zavest Kṛṣṇe, nazadnje zateči k Rādhā-kuṇḍi in tam vse življenje vdano služiti Rādhi in Kṛṣṇi. To je sklepna misel Rūpe Gosvāmīja v desetem verzu Upadeśāmṛte.

KOMENTAR: Zakaj je Rādhā-kuṇḍa tako vzvišena? Ker pripada Śrīmatī Rādhārāṇī, ki je Śrī Kṛṣṇi najljubša in jo ima med vsemi gopījami najraje. Veliki modreci pravijo, da Mu je tudi Njeno jezero tako pri srcu kot Ona sama. Kṛṣṇa ima Śrī Rādhā-kuṇḍo v vseh pogledih enako rad kot Śrīmatī Rādhārāṇī. Celo velike osebnosti, ki so popolnoma zatopljene v vdano služenje Kṛṣṇi, zelo redko dosežejo Rādhā-kuṇḍo, kaj šele navadni bhakte, ki se posvečajo le vaidhī bhakti.

Zgoraj piše, da bhakta v hipu razvije čisto ljubezen do Kṛṣṇe, tako kot gopīje, če se vsaj enkrat okopa v Rādhā-kuṇḍi. Śrīla Rūpa Gosvāmī nam priporoča, naj se čim večkrat okopamo v tem jezeru, če že ne moremo stalno živeti ob njem. To je najpomembnejši dejavnik v vdanem služenju Kṛṣṇi. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura v zvezi s tem piše, da je Śrī Rādhā-kuṇḍa najbolj izbran kraj za tiste, ki bi radi napredovali v vdanem služenju Kṛṣṇi po zgledu Śrīmatī Rādhārāṇījinih prijateljic (sakhīj) in zaupnih služabnic (mañjarī). Živa bitja, ki si resnično želijo, da bi se v duhovnem telesu (siddha-dehi) vrnila domov v Gospodovo duhovno kraljestvo, na Goloko Vṛndāvano, morajo živeti ob Rādhā-kuṇḍi in nenehno služiti Śrī Rādhi pod vodstvom Njenih zaupnih služabnic. To je najbolj vzvišena pot za tiste, ki pod okriljem Śrī Caitanye Mahāprabhuja vdano služijo Kṛṣṇi. Śrīla Bhaktisiddhānta Sarasvatī Ṭhākura pravi, da celo vzvišeni modreci in bhakte, kot sta Nārada in Sanaka, ne dobijo priložnosti, da bi se okopali v Rādhā-kuṇḍi. Kaj šele navadni bhakte. Kdor ima veliko srečo, da obišče Rādhā-kuṇḍo in se vsaj enkrat okopa v njej, lahko razvije duhovno ljubezen do Kṛṣṇe, tako kot gopīje. Priporočljivo je tudi, da živimo ob Rādhā-kuṇḍi in se zatopimo v ljubeče služenje Gospodu. V njej se moramo redno kopati, opustiti vse materialne nazore ter se zateči k Śrī Rādhi in Njenim pomočnicam gopījam. Če tako preživimo življenje, se potem, ko zapustimo telo, vrnemo k Bogu, da bi služili Śrī Rādhi tako, kot smo Ji ves čas služili v mislih ob Rādhā-kuṇḍi. Sklenemo lahko, da je prebivanje ob Rādhā-kuṇḍi in vsakodnevno kopanje v njej najvišja popolnost vdanega služenja. To raven težko dosežejo celo vzvišeni modreci in bhakte, kakršen je Nārada. Śrī Rādhā-kuṇḍa je brezmejno slavna. Če ji služimo, dobimo priložnost, da se lahko pod večnim vodstvom gopīj pridružimo Śrīmatī Rādhārāṇijinim pomočnicam.