Śrī Īśopaniṣad

Popolna Božanska Osebnost je Popolna Celota oziroma Vrhovna Absolutna Resnica. Spoznanje brezosebnega Brahmana ali Paramātme (Nadduše) še ni popolno razumevanje Absolutne Celote. Vsevišnja Božanska Osebnost je sac-cid-ānanda-vigraha. Z brezosebnim Brahmanom spoznamo Njegov vidik večnosti oziroma sat, s spoznanjem Paramātme se nam odkrijeta sat in cit oziroma večnost in vednost, s spoznanjem Božanske Osebnosti pa se nam razodenejo vsi duhovni vidiki Absolutne Resnice – sat, cit in ānanda, blaženost. Vigraha pomeni »oblika«. Bog ali Popolna Celota torej ni brezobličen, saj ne bi mogel biti popoln, če bi bil prikrajšan za kakšno lastnost Svojega stvarstva. Zato mora vsebovati vse, kar zaznavamo in kar presega našo zaznavo.

   Bog ali Popolna Celota ima brezmejne moči, ki so vse tako popolne, kot je sam. Tako je tudi pojavni svet po svoji naravi popoln. Štiriindvajset elementov minljivega materialnega vesolja je urejenih tako, da proizvajajo vse potrebno za njegovo vzdrževanje in obstoj. Nikomur ni treba posebej skrbeti za vzdrževanje vesolja. To deluje v svojih časovnih okvirih, ki jih določa energija Popolne Celote, in bo uničeno v skladu z Njenim popolnim načrtom, ko se mu bo čas iztekel.

   Majhne popolne celote (živa bitja) imajo na voljo vse, kar potrebujejo, da lahko spoznajo Popolno Celoto. Vsakršno nepopolnost zaznavamo samo zaradi nepopolnega razumevanja Popolne Celote. Živo bitje lahko svojo zavest v popolnosti izrazi v človeški življenjski obliki, ki jo dobi, potem ko se je v krogu rojstev in smrti razvijalo v 8.400.000 življenjskih vrstah. Po zakonu materialne narave se mora vrniti v razvojni krog, če v človeškem življenju zapravi priložnost, da bi spoznalo svojo popolnost v odnosu s Popolno Celoto.

   Ker ne vemo, da je narava urejena tako, da nas popolnoma vzdržuje, si prizadevamo izkoriščati naravne vire za tako imenovano popolno življenje čutnega uživanja. Takšno življenje je zaslepljujoče in zavajajoče, saj živo bitje ne more uživati s čutili, če ni tesno povezano s Popolno Celoto. Roka je popolna celota, vse dokler je povezana s celim telesom. Če jo ločimo od telesa, izgubi vse svoje sposobnosti, čeprav se njen videz ne spremeni. Tudi živa bitja so delci Popolne Celote, in če jih ločimo od nje, jih navidezna celovitost ne more v polnosti zadovoljiti.

   Popolnost človeškega življenja lahko spoznamo le, če se posvetimo služenju Popolni Celoti. Vsakršno služenje – bodisi družbeno, politično, krajevno, mednarodno ali celo medplanetno – bo ostalo nepopolno, vse dokler ga ne bomo tesno povezali s Popolno Celoto. Le tako povezani delci postanejo tudi sami po sebi popolni.

Vedsko znanje je nezmotljivo, saj sestopa po popolnem nasledstvu duhovnih učiteljev in učencev, začenši s samim Gospodom. Vir vedskega znanja je božanski, saj je njegovo prvo besedo izgovoril sam Gospod. Božje besede imenujemo apauruṣeya, kar pomeni, da jih ni izrekel navaden smrtnik. Živo bitje materialnega sveta ima štiri pomanjkljivosti: (1) zagotovo dela napake, (2) je zaslepljeno, (3) nagnjeno je k varanju in (4) ima nepopolna čutila. Nihče s takimi lastnostmi ne more podati popolnega znanja. Ved ne more ustvariti nepopolno bitje. Gospod je vedsko znanje izvorno razodel v srcu Brahme, prvoustvarjenega živega bitja, ta pa ga je prenesel svojim sinovom in učencem, ki so ga skozi zgodovino prenašali naprej.

   Gospod je pūrṇam, vsepopoln, zato nikakor ne more biti podrejen zakonom materialne narave, ki jih nadzira. Nasprotno pa zakoni narave pod upravo Gospodove energije gotovo vplivajo tako na živa bitja kot nežive predmete. Īśopaniṣad je del Yajur Vede, zato govori tudi o lastništvu vsega v vesolju.

    Sedmo poglavje Bhagavad-gīte (7.4–5), ki govori o parā in aparā prakṛti, potrjuje Gospodovo lastništvo nad vsem v vesolju. Naravni elementi – zemlja, voda, ogenj, eter, um, razum in lažni jaz – pripadajo Gospodovi nižji, materialni energiji (aparā prakṛti), medtem ko so živa bitja, organska energija, Njegova višja energija (parā prakṛti). Obe prakṛti oziroma energiji izvirata iz Gospoda, ki končno nadzoruje vse, kar obstaja. Vse v vesolju je bodisi del parā ali aparā prakṛti, zato vse pripada Vrhovnemu Bitju.

   Ker je Vrhovno Bitje, Absolutna Božanska Osebnost, popolno, vse upravlja s popolnim razumom s pomočjo Svojih raznih energij. Pogosto Ga primerjamo z ognjem, vse organsko in anorgansko pa z njegovo svetlobo in toploto. Gospod razodeva Svojo energijo na različne načine, kakor ogenj širi svojo v obliki svetlobe in toplote. Tako ostaja najvišji nadzornik, vzdrževalec in usmerjevalec vsega. Je lastnik vseh energij, poznavalec vsega in vsakogaršnji dobrotnik. Je poln nepojmljivega bogastva, moči, slave, lepote, znanja in nenavezanosti.

   Zato bi morali biti dovolj razumni in se zavedati, da razen Gospoda nihče ni lastnik ničesar. Sprejeti bi morali le tisto, kar nam odmeri Gospod. Krava, na primer, daje mleko, ki ga sama ne pije. Prehranjuje se s travo in senom, njeno mleko pa je namenjeno za hrano ljudem. Tako je uredil Gospod. Zato bi Mu morali biti hvaležni za vse, kar nam je dobrotljivo odmeril, in se ves čas zavedati, komu naša lastnina pravzaprav pripada.

   Vzemimo na primer svoje domovanje, ki je narejeno iz zemlje, lesa, kamna, železa, betona in številnih drugih snovi. Če razmišljamo v skladu s Śrī Īśopaniṣad, se moramo zavedati, da sami ne moremo proizvesti teh gradbenih materialov. S svojim delom jih lahko le združujemo in preoblikujemo. Delavec si ne more lastiti stvari samo zato, ker jih je s trudom proizvedel.

   V sodobni družbi se delavci in kapitalisti nenehno ostro prepirajo. Sprli so se tudi na mednarodni ravni, zato ogrožajo ves svet. Ljudje se gledajo s sovraštvom ter renčijo in pihajo kakor psi in mačke. Śrī Īśopaniṣad ne more svetovati mačkam in psom, lahko pa po verodostojnih ācāryah (svetih učiteljih) ljudem oznanja Gospodov nauk. Človeštvo bi moralo sprejeti vedsko modrost Śrī Īśopaniṣad in se ne bi smelo prepirati o lastništvu nad materialnimi stvarmi. Zadovoljni bi morali biti s pravicami, ki smo jih dobili po Gospodovi milosti. Če si bodo komunisti, kapitalisti ali katera koli druga skupina ljudi lastili naravne vire, ki v celoti pripadajo Gospodu, ne bo miru. Kapitalisti ne morejo ustaviti komunistov samo s političnim manevriranjem, komunisti pa ne bodo premagali kapitalistov z bojevanjem za ukradeni kos kruha. Če ne uvidijo, da vse pripada Vsevišnji Božanski Osebnosti, je ukradeno vse, kar trdijo, da je njihovo, in bodo kaznovani po zakonih narave. Tako komunisti kot kapitalisti imajo atomske bombe, ki bodo zagotovo uničile obe strani, če ne bosta sprejeli, da vse pripada Vsevišnjemu Gospodu. Oboji bi se morali držati navodil Śrī Īśopaniṣad, da bi lahko rešili sebe in svetu prinesli mir.

   Ljudje ne obstajamo zato, da bi se prepirali kot mačke in psi. Biti bi morali dovolj modri, da bi spoznali smisel človeškega življenja. Vedski spisi so namenjeni ljudem, ne pa mačkam in psom. Ti brez greha pobijajo druge živali za hrano, če pa človek ubije žival, da bi zadovoljil svojo slo po okušanju mesa, je odgovoren za kršenje naravnih zakonov in je zato kaznovan.

   Živali ne morejo živeti po človeških merilih. Tiger ne more jesti riža ali pšenice niti piti kravjega mleka, saj je njegova hrana živalsko meso. Med številnimi vrstami živali so nekatere rastlinojede, druge mesojede, nobena pa ne krši naravnih zakonov, ki jih je Gospod postavil po Svoji volji. Živali, kot so sesalci, ptice, plazilci in druge nižje vrste, se dosledno držijo naravnih zakonov, zato zanje greh ne obstaja, prav tako pa jim niso namenjena vedska navodila. Samo ljudje smo odgovorni za svoje življenje.

   Zmotno je misliti, da se lahko kršenju naravnih zakonov izognemo samo z vegetarijanstvom. Tudi rastline so živa bitja in po naravnem zakonu je eno bitje hrana drugemu, naloga ljudi pa je spoznati Vsevišnjega Gospoda. Zato na svoje dosledno vegetarijanstvo ne bi smeli biti ponosni. Živali nimajo dovolj razvite zavesti, da bi lahko spoznale Gospoda, človek pa je dovolj razumen, da lahko sprejme nauk vedskih spisov, tako spozna delovanje naravnih zakonov in ima od tega korist. Kdor se ne zmeni za navodila vedskih spisov, živi zelo tvegano. Ljudje bi torej morali sprejeti oblast Vsevišnjega Gospoda in postati Njegovi vdani služabniki oziroma bhakte. Vse bi morali uporabiti v služenju Gospodu in jesti le ostanke Gospodu darovane hrane. Le tako bomo lahko pravilno izpolnjevali svojo dolžnost. V Bhagavad-gīti (9.26) Gospod neposredno pravi, da sprejme vegetarijansko hrano iz rok čistega bhakte. Zato ne bi smeli postati samo dosledni vegetarijanci, temveč tudi Gospodovi bhakte, darovati bi Mu morali vso hrano in jesti prasādam oziroma Gospodovo milost. Samo če delujemo na ta način, lahko pravilno izpolnjujemo dolžnosti, ki jih prinaša človeško življenje. Tisti, ki ne darujejo hrane Gospodu, jedo samo greh, zato trpijo na številne načine (Bhagavad-gītā 3.13).

   Namerna nepokorščina naravnim zakonom, zaradi katere se ne zmenimo za Gospodovo lastnino, je vir greha. Upiranje tem zakonom in Gospodovemu ukazu človeka uniči. Gospod pa zagotovo sprejme razumnega človeka, ki pozna naravne zakone in ni pod vplivom nepotrebne navezanosti in odbojnosti ter se zato usposobi, da se vrne k Bogu v svoj večni dom.

Nihče noče umreti. Vsak bi rad živel, kolikor dolgo je le mogoče. Te težnje pa nimajo samo posamezniki, temveč tudi skupnosti, družbe in narodi. Živa bitja se na vso moč borijo za preživetje in Vede pravijo, da je to povsem naravno. Živo bitje je po naravi večno, ker pa je ujeto v materijo, mora znova in znova menjavati telesa. Ta postopek se imenuje preseljevanje duše ali karma-bandhana, ujetost v delovanje. Po naravnem zakonu moramo za svoje preživetje delati. Če se pri tem ne držimo predpisanih dolžnosti, kršimo naravni zakon in smo vse bolj ujeti v krog rojevanja in umiranja v številnih življenjskih vrstah.

   Tako trpijo tudi druge vrste, ko pa prejmemo človeško telo, dobimo priložnost, da se osvobodimo iz okovov karme. Karmo, akarmo in vikarmo zelo nazorno opisuje Bhagavad-gītā. Delovanju po predpisanih dolžnostih, ki jih opredeljujejo razodeti sveti spisi, rečemo karma. Akarma je delovanje, ki nas odreši iz kroga rojstev in smrti. Delovanje, s katerim zlorabljamo svojo svobodo in ki nas vodi k nižjim življenjskim vrstam, pa se imenuje vikarma. Pameten človek se raje odloča za delovanje, ki ga osvobodi vezi karme. Običajni ljudje želijo delati dobro, da bi dosegli družbeno priznanje in visok položaj bodisi na tem svetu ali v nebesih, naprednejši pa se hočejo povsem otresti posledic, ki jih prinaša delovanje. Modri ljudje se zavedajo, da nas tako dobro kot slabo delovanje enako zapleteta v materialno trpljenje, zato iščejo táko vrsto delovanja, ki bi jih osvobodilo posledic obeh. O tem nas poučuje Śrī Īśopaniṣad.

   Napotke Śrī Īśopaniṣad obširneje pojasnjuje smetana vseh Upaniṣad – Bhagavad-gītā, imenovana tudi Gītopaniṣad. V njej (3.9–16) Vsevišnja Božanska Osebnost pravi, da ne moremo doseči naiṣkarmye ali akarme, če ne izpolnjujemo dolžnosti, ki jih predpisuje vedska književnost. Sveti spisi usmerjajo človekovo delovno energijo tako, da se postopoma zave oblasti Vrhovnega Bitja oziroma Vāsudeve ali Kṛṣṇe. Takrat se dvigne na raven čistega zavedanja. Guṇe oziroma lastnosti materialne narave – vrlina, strast in nevednost – v tem očiščenem stanju ne morejo učinkovati, zato lahko delujemo na osnovi naiṣkarmye. Tako delovanje nas ne zaplete v krog rojstev in smrti.

   V resnici moramo le vdano služiti Gospodu. Kdor pa ni dosegel te ravni, ne more kar naenkrat delovati z vdanostjo ali se popolnoma odreči želji po uživanju sadov svojega delovanja. Pogojena duša je vajena delovati za zadovoljstvo svojih čutov in izpolnitev sebičnih koristi, lastnih in razširjenih. Navadni ljudje delujejo za svoj čutni užitek, ko pa tako pojmovanje razširijo še na družbo, narod ali človeštvo, to označujejo z raznimi privlačnimi imeni, kot so altruizem, socializem, komunizem, narodna zavednost in človekoljubnost. Ti ideali so vsekakor zelo privlačna oblika karma-bandhane (karmične ujetosti), Vede pa nas v Śrī Īśopaniṣad učijo, da jih moramo povezati z Bogom, če želimo zanje resnično živeti. Nič ni narobe, če si ustvarimo družino, postanemo altruisti, socialisti, komunisti, zavedni narodnjaki ali človekoljubi, če le ves čas delujemo po načelu īśāvāsye oziroma osredotočeno na Boga.

   V Bhagavad-gīti (2.40) Gospod Kṛṣṇa pravi, da je delovanje v tem duhu tako dragoceno, da nas že neznaten trud v tej smeri lahko reši pred najstrašnejšo nevarnostjo – pred tem, da znova zdrsnemo v razvojni krog rojevanja in umiranja v 8.400.000 vrstah. Če tako ali drugače zapravimo duhovno priložnost, ki nam jo ponuja človeško telo, in spet pademo v razvojni krog, smo resnično nesrečne duše. Bedak zaradi svojih nepopolnih čutov ne uvidi, kaj se dogaja z njim. Zato nam Śrī Īśopaniṣad svetuje, naj delujemo v duhu īśāvāsye. V tem primeru si lahko želimo živeti še vrsto let, sicer pa dolgo življenje nima nobene vrednosti. Drevo živi na stotine let, vendar niso pomembni samo dolžina življenja in življenjski znaki, saj celo kovaški mehovi sopejo, prašiči in psi kotijo mladiče in kamele jedo. Ponižno življenje, osredotočeno na Boga, je dragocenejše od kolosalne prevare, kot je življenje, posvečeno brezbožnemu altruizmu ali družbeni pravičnosti.

   Če delujemo altruistično v duhu Śrī Īśopaniṣad, izvajamo neko vrsto karma-yoge. Táko delovanje nam priporoča Bhagavad-gītā (18.5–9), saj človeka zavaruje pred zdrsom v razvojni krog rojstev in smrti. Če se v življenju osredotočamo na Boga, vendar nam na koncu spodleti, imamo vseeno korist, saj si zagotovimo človeško rojstvo. Tako dobimo novo priložnost za napredovanje na poti osvoboditve.

   Bhakti-rasāmṛta-sindhu Śrīla Rūpe Gosvāmīja dovršeno pojasnjuje, kako lahko delujemo osredotočeno na Boga. To dragoceno knjigo smo izdali pod naslovom The Nectar of Devotion (Nektar vdanosti). Priporočamo jo vsem, ki želijo svoje delovanje oblikovati v duhu Śrī Īśopaniṣad.

Ljudje se razlikujemo od živali po tem, da imamo veliko odgovornost. Tisti, ki se je zavedajo in delujejo odgovorno, se imenujejo sure (božanski), tisti, ki jo zanemarjajo ali o njej nič ne vedo, pa se imenujejo asure (demoni). V vsem vesolju obstajata samo ti dve vrsti ljudi. V Ṛg Vedi piše, da so sure zmeraj usmerjeni k lotosovim stopalom Vsevišnjega Gospoda Viṣṇuja in delujejo skladno z Njegovo voljo. Njihova pot je svetla kot sonce.

   Pameten človek bi se moral vedno zavedati, da duša dobi človeško telo šele po milijonih let razvojnega kroženja in seljenja. Materialni svet včasih primerjamo z oceanom, človeško telo pa s trdno ladjo, zgrajeno prav za čezoceansko plovbo. Vedske spise in ācārye, svete učitelje, primerjamo z veščimi pomorščaki, človeške zmožnosti pa z ugodnimi vetrovi, ki ladji pomagajo mirno pluti v želeno smer. Če človek ne izkoristi vseh teh danosti in se samospoznavanju ne posveti v celoti, ga moramo imeti za ātma-hā, ubijalca duše. Śrī Īśopaniṣad nas brez olepšavanja opozarja, da so ubijalcu duše usojeni najtemnejši predeli nevednosti, kjer mora večno trpeti.

   Prašičem, psom, kamelam, oslom in drugim živalim se zdi zadovoljitev njihovih potreb enako pomembna kot ljudem, razlika je le v tem, da jih živali zadovoljujejo v bolj neprijetnih okoliščinah. Ljudje lahko po zakonih narave živijo udobneje, saj je človeško življenje pomembnejše in dragocenejše od živalskega. Kakor visok državni uslužbenec uživa večje ugodnosti od navadnega uradnika, tako ljudje živijo bolje od prašičev in drugih živali. Razlog je v tem, da mora človek na visokem položaju izpolnjevati pomembnejše naloge. Tudi ljudje imamo višje dolžnosti od živali, ki si ves čas zgolj polnijo lačne želodce. Pa vendar sodobna, za dušo pogubna civilizacija samo povečuje težave lačnih želodcev. Kadar prosimo uglajeno žival v podobi sodobnega omikanega človeka, naj se posveti samospoznavanju, odvrne, da ga zanima samo delo za zadovoljitev svojega trebuha in da lačni ne potrebujejo samospoznavanja. Zakoni narave pa so tako neusmiljeni, da ljudem vedno grozi brezposelnost, čeprav zavračajo potrebo po samospoznavanju in so pripravljeni za napolnitev želodcev trdo delati.

   Človeške življenjske oblike nismo dobili zato, da bi garali kot osli, prašiči in psi, temveč da bi dosegli najvišjo življenjsko popolnost. Če se za samospoznavanje ne zmenimo, nas zakoni narave prisilijo k trdemu delu, tudi če si tega ne želimo. V tej dobi se morajo ljudje naprezati kot osli in vprežni voli. Ta mantra Śrī Īśopaniṣad nam razodeva nekatera od področij, kamor asure pošljejo delat. Če ljudje ne izpolnimo svojih človeških dolžnosti, smo se prisiljeni preseliti na planete asurye, se roditi v izrojenih življenjskih vrstah ter garati v nevednosti in temi.

   V Bhagavad-gīti (6.41–43) piše, da človek, ki stopi na pot samospoznavanja, a kljub iskrenemu prizadevanju, da bi spoznal svoj odnos z Bogom, cilja ne doseže, dobi priložnost, da se rodi v družini ljudi, ki so śuci ali śrīmat. Beseda śuci označuje duhovno naprednega brahmāṇo, śrīmat pa vaiśyo oziroma trgovca. Torej tisti, ki mu spodleti, da bi dosegel samospoznanje, dobi zaradi iskrenega prizadevanja v tem življenju boljšo možnost v naslednjem življenju. Če celo neuspešen iskalec dobi priložnost, da se rodi v spoštovani in plemeniti družini, si težko zamislimo, kakšen je šele položaj nekoga, ki mu je uspelo. Če samo poskušamo spoznati Boga, smo si zagotovili rojstvo v bogati ali ugledni družini. Tisti, ki pa tega niti ne poskusijo in hočejo ostati zaslepljeni ter so preveč materialistični in navezani na materialno uživanje, morajo po navedbah vse vedske književnosti v najtemnejše predele pekla. Taki materialistični asure se včasih pred drugimi bahajo z duhovnostjo, njihov pravi namen pa je gmotna blaginja. Bhagavad-gītā (16.17–18) obsoja take ljudi in jih imenuje ātma-sambhāvita oziroma tisti, ki so si ugled pridobili s prevaro, moč pa jim dajeta le bogastvo in podpora nevednih. Taki asure, ki so oropani samospoznanja in zavedanja īśāvāsye, Gospodovega vsestranskega lastništva, morajo zagotovo v najtemnejše predele vesolja.

   Sklenemo lahko, da negotovo izboljševanje gmotnega položaja ni pravi smisel človeškega življenja. V resnici bi se morali rešiti vseh težav materialnega obstoja, v katerih smo se znašli po zakonih narave.

Celo največji filozofi ne morejo z razglabljanjem razumeti Vsevišnjega Gospoda, Absolutne Božanske Osebnosti. Spoznajo Ga lahko samo bhakte, ki so prejeli Njegovo milost. V Brahma-saṁhiti (5.34) piše, da lahko filozof, ki ni Gospodov bhakta, na stotine milijonov let potuje po vesolju s hitrostjo vetra ali misli, pa bo na koncu spoznal, da je Absolutna Resnica še vedno neskončno daleč. Brahma-saṁhitā (5.37) nato opisuje, da se Vsevišnji Gospod, Absolutna Božanska Osebnost, večno zabava v Svojem božanskem prebivališču Goloki, hkrati pa lahko po Svojih nedoumljivih energijah kljub temu seže v vsak predel Svojega stvarstva. Viṣṇu Purāṇa primerja Njegove moči s toploto in svetlobo, ki se širita od ognja – tako Absolutna Božanska Osebnost vsepovsod širi svoje raznolike energije, čeprav se ne premakne iz Svojega duhovnega prebivališča.

   Čeprav ima Gospod nešteto energij, jih lahko razdelimo v tri glavne skupine: notranja, mejna in zunanja. Vsaka od teh skupin ima še na stotine in milijone razdelkov. Vladajoče polbogove, ki so pooblaščeni za nadzorovanje in razdeljevanje naravnih virov, kot so zrak, svetloba in dež, uvrščamo v Gospodovo mejno energijo. V to skupino skupaj z ljudmi spadajo tudi nižja bitja. Materialni svet je stvaritev Gospodove zunanje energije, duhovno nebo, kjer je Božje kraljestvo, pa se širi iz Njegove notranje energije.

   Tako so Gospodove energije navzoče vsepovsod. Čeprav se Gospod ne razlikuje od njih, jih ne bi smeli zamenjevati z Vrhovno Resnico. Prav tako si ne bi smeli napačno predstavljati, da je Vsevišnji Gospod brezosebno povsod porazdeljen ali da izgubi Svojo osebnost. Ljudje smo vajeni sklepati po svojih zmožnostih razumevanja, Vsevišnji Gospod pa ni podvržen našim omejenim predstavam. Prav zato nas Upaniṣade opozarjajo, da se Gospodu nihče ne more približati s svojo omejeno močjo.

   V Bhagavad-gīti (10.2) Gospod pravi, da Ga celo veliki ṛṣiji in sure ne poznajo. Asure tako nimajo prav nobene možnosti, da bi razumeli Gospoda. Četrta mantra Śrī Īśopaniṣad zelo jasno nakazuje, da je Absolutna Resnica končno Absolutna Oseba, sicer ne bi po nepotrebnem opisovala številnih podrobnosti, ki dokazujejo Njegove osebne lastnosti.

   Čeprav imajo posamezni delci Gospodovih energij vse Gospodove lastnosti, imajo omejeno območje delovanja in so zato omejeni. Delci niso celoti nikoli enaki, zato ne morejo doumeti Gospodove celotne moči. Nespametna in nevedna živa bitja, ki so pod vplivom materialne energije in so samo Gospodovi delci, poskušajo ugibati o Gospodovem transcendentalnem položaju. Śrī Īśopaniṣad nas opozarja, da je prazno razglabljanje o Gospodovi osebnosti jalovo početje. Človek bi si moral pridobiti znanje o Transcendenci od tistega, ki jo edini resnično pozna – od samega Gospoda, ki je vrhovni izvor Ved.

   Vsakemu delcu Popolne Celote je dodeljena določena moč, da bi lahko deloval po Gospodovi volji. Ko živo bitje pozabi na svojo dolžnost, je pod vplivom māye, slepila. Zato nas Śrī Īśopaniṣad od samega začetka opozarja, naj dosledno igramo vlogo, ki nam jo je namenil Gospod. To ne pomeni, da duša nima svoje volje, ker pa je Gospodov delec, se mora ravnati tudi po Njegovi. Kadar svojo dejavno naravo izražamo pravilno in pametno ter se zavedamo, da je vse Gospodova energija, lahko oživimo svojo izvorno zavest, ki smo jo izgubili zaradi druženja z zunanjo energijo (māyo).

   Vse moči in sposobnosti prejmemo od Gospoda, zato jih smemo uporabiti le za izpolnjevanje Njegove volje. Kdor ponižno služi s takim odnosom, lahko spozna Gospoda. Popolno znanje pomeni poznati Gospoda z vsemi Njegovimi značilnostmi in energijami ter vedeti, kako te delujejo po Njegovi volji. O teh stvareh Gospod govori v Bhagavad-gīti, ki je bistvo vseh Upaniṣad.

Ta mantra opisuje nekatere od božanskih dejavnosti, ki jih Gospod izvaja s Svojimi nedoumljivimi energijami. Tukaj nanizana nasprotja dokazujejo nepredstavljivost Gospodovih energij. »Hodi in ne hodi.« Običajno je nesmiselno trditi, da človek, ki hodi, ne hodi. Pri opisovanju Boga pa nam taka nasprotja nakazujejo Njegovo nedoumljivo moč. S skromnim znanjem takih nasprotij ne moremo sprejeti, zato si Gospoda predstavljamo tako, kot nam dovoljujejo naše omejene zmožnosti. Na primer, predstavniki šole brezosebne filozofije (māyāvāde) sprejemajo samo Gospodove brezosebne dejavnosti, Njegove osebne značilnosti pa zavračajo. Predstavniki šole bhāgavate, ki Gospoda razumejo v celoti, pa priznavajo Njegove nedoumljive energije in se zato zavedajo, da je Gospod tako oseben kot brezoseben. Bhāgavate razumejo, da bi bili brez Gospodovih nedoumljivih energij besedi »Vsevišnji Gospod« povsem brez smisla.

   Če Boga ne moremo videti s svojimi očmi, še ne pomeni, da ne obstaja kot osebnost. Śrī Īśopaniṣad zavrne takšne utemeljitve in pravi, da je Gospod daleč in blizu hkrati. Božje prebivališče je onkraj materialnega neba, mi pa še tega nikakor ne moremo izmeriti. Če je že materialno nebo tako širno, kako neizmerno je šele duhovno, ki materialnega povsem presega? Bhagavad-gītā (15.6) potrjuje, da je duhovno nebo daleč zunaj materialnega vesolja. Čeprav je Gospod tako daleč, pa lahko v trenutku – hitreje od misli ali vetra – sestopi k nam. Tudi teče lahko tako hitro, da vsakogar prehiti, kakor Gospoda opisuje že prejšnja mantra.

   Pa vendar se ne zmenimo za Božansko Osebnost, ko pride k nam. Gospod v Bhagavad-gīti (9.11) obsoja tak odnos in pravi, da Ga bedaki omalovažujejo, saj Ga imajo za navadnega smrtnika. Gospod ni umrljivo bitje in tudi med nas ne pride v materialnem telesu. Obstaja veliko tako imenovanih učenjakov, ki trdijo, da Gospod sestopi v snovnem telesu, prav takšnem, kot ga imajo navadna živa bitja. Ker ne poznajo Njegove nedoumljive moči, Ga skušajo izenačiti z navadnim človekom.

   Ker je Bog poln nepredstavljivih energij, lahko sprejme naše služenje v kakršni koli obliki. Svoje energije lahko tudi po Svoji volji spreminja. Brezbožniki trdijo, ali da se Gospod sploh ne more utelesiti ali pa, če se že, da sestopi v materialni podobi. Če sprejmemo obstoj Gospodovih nedoumljivih energij, so take trditve neutemeljene. Tudi če bi Gospod prišel k nam v podobi iz materialne energije, bi jo lahko spremenil v duhovno. Ker je vir energij isti, jih lahko uporablja po Svoji volji. Gospod se na primer lahko pojavi v podobi arcā-vigrahe, dozdevno glinenega, kamnitega ali lesenega Božanstva. Čeprav je Božanstvo narejeno iz naravnih sestavin, ni malik, kot to trdijo ikonoklasti.

   Ker je v pogojenem stanju naša zaznava nepopolna, ne moremo videti Vsevišnjega Gospoda. Gospod pa se vseeno pojavi v navidezno snovni podobi, da bi sprejel služenje Svojega bhakte, ki si Ga želi videti z materialnimi očmi. Ne bi smeli misliti, da taki bhakte, ki so na najnižji stopnji vdanega služenja, častijo malika. V resnici častijo Gospoda, ki je privolil, da se pred njimi pojavi v dostopni podobi. Častilec si podobe arce ne izmisli svojevoljno. Ta podoba skupaj z vso Svojo opremo obstaja večno. Iskreni bhakta lahko to začuti, brezbožnik pa ne.

   Gospod pravi v Bhagavad-gīti (4.11), da s Svojim bhakto ravna skladno s tem, kako se Mu ta preda. Bog si jemlje pravico, da se ne razodene vsakomur, temveč le dušam, ki se Mu prepustijo. Taki bhakte se Mu zlahka približajo, za duše, ki se Mu ne predajo, pa je silno daleč in nedostopen.

   V povezavi s tem razodeti spisi pogosto omenjajo dva pomembna izraza, s katerima opredeljujejo Gospoda – saguṇa (z lastnostmi) in nirguṇa (brez lastnosti). Saguṇa ne pomeni, da mora Gospod, kadar se pojavi z zaznavnimi lastnostmi, privzeti snovno podobo in biti podvržen zakonom materialne narave. Konec koncev je On sam vir vseh energij in Zanj ni razlike med materialno in duhovno energijo. Ker nadzira vse energije, jim, v nasprotju z nami, nikoli ni podvržen. Materialna energija deluje v Njegovih rokah, zato jo lahko uporablja za Svoje namene, ne da bi Nanj vplivala katera od njenih lastnosti. (V tem smislu je nirguṇa, brez lastnosti.) Gospod prav tako nikoli ne postane brezobličen, saj je prvobiten in ima večno podobo. Njegov brezosebni vidik, sijaj Brahmana, je le sij Njegovih osebnih žarkov, kot so sončni žarki sijaj boga Sonca.

   Brezbožni oče je svojega svetniškega sina mahārājo Prahlādo izzval: »Kje je tvoj Bog?« Ko je slišal, da je vsepovsod, ga je jezno vprašal, če je tudi v enem od stebrov palače. Otrok mu je odgovoril pritrdilno, brezbožni kralj pa je steber, ki ga je imel pred seboj, takoj raztreščil na kosce. Gospod je nemudoma sestopil kot Nṛsiṁha v pol človeški pol levji podobi in kralja ubil. Gospod je torej znotraj vsega in vse ustvari po Svojih raznolikih energijah. Po nedoumljivi moči se lahko pojavi kjer koli, da bi tako izkazal naklonjenost iskrenemu bhakti. Gospod Nṛsiṁha se v stebru ni pojavil na ukaz brezbožnega kralja, temveč po želji Svojega bhakte Prahlāde. Brezbožniki ne morejo Gospodu ukazovati, naj se jim pokaže, Gospod pa se lahko pojavi kjer koli in kadar koli, da bi izkazal milost Svojemu bhakti. Tudi Bhagavad-gītā (4.8) pravi, da se Gospod pojavlja, da bi uničil brezverne in zaščitil pobožne. Seveda ima Bog dovolj energij in predstavnikov, ki bi lahko pokončali brezbožnike, vendar Gospod sestopi v ta svet, ker rad osebno pomaga Svojim bhaktam. V resnici to stori samo zato, da bi izkazal naklonjenost bhaktam.

   Brahma-saṁhitā (5.35) pravi, da Govinda, izvorni Gospod, po Svojih popolnih delih vstopi v vse – tako v vesolje kot v vsak posamezen atom. V podobi virāṭ je zunaj vsega, znotraj vsega pa je antaryāmī (priča vsemu, kar se dogaja), ki odmerja posledice našim dejanjem (karma-phala), tudi če se morda ne spominjamo svojih dejanj v prejšnjih življenjih. Ker učinek naših dejanj zaradi Gospodove navzočnosti nikoli ne mine, bomo vsekakor morali trpeti.

   Dejstvo je, da razen Boga nič ne obstaja ne zunaj ne znotraj česar koli. Vse je prikaz Njegovih raznolikih, a enovitih energij, ki se širijo od Njega, kakor toplota in svetloba izvirata iz ognja. Kljub enosti pa Gospod v Svoji osebni podobi brezmejno uživa v vseh zadovoljstvih, ki jih v majhni meri izkušajo Njegovi neznatni delci, živa bitja.

To je opis mahā-bhāgavate, velike osebnosti, ki vse vidi povezano z Vsevišnjo Božansko Osebnostjo. Navzočnost Vsevišnjega Gospoda spoznavamo na treh stopnjah. Spoznanje kaniṣṭha-adhikārījev je najnižje. Glede na svojo veroizpoved hodijo na kraje čaščenja, kot so tempelj, cerkev ali mošeja, kjer častijo Gospoda po navodilih svetih spisov. Častilci na tej stopnji mislijo, da je Gospod navzoč samo v svetišču, drugje pa ne. Ne znajo določiti razvojne stopnje vdanega služenja pri drugih, niti ne vedo, kdo je spoznal Vsevišnjega Gospoda. Držijo se obredov in se včasih prepirajo med seboj o tem, katera vrsta vdanosti je boljša. Kaniṣṭha-adhikārīji so v resnici materialistični bhakte, ki si šele prizadevajo, da bi se dvignili nad materijo na duhovno raven.

   Tisti bhakte, ki so dosegli drugo stopnjo spoznanja, se imenujejo madhyama-adhikārīji. Ti razlikujejo med štirimi vrstami živih bitij: (1) Vsevišnjim Gospodom, (2) Gospodovimi bhaktami, (3) nedolžnimi, ki ničesar ne vedo o Gospodu ter (4) brezbožniki, ki nimajo vere v Boga in sovražijo tiste, ki Mu vdano služijo. Madhyama-adhikārīji se do vsake od teh skupin vedejo drugače. H Gospodu usmerjajo svojo ljubezen in Ga častijo, sklepajo prijateljstva s tistimi, ki vdano služijo Gospodu, skušajo prebuditi spečo ljubezen do Boga v srcih nedolžnih in se izogibajo brezbožnikov, ki se norčujejo iz samega Gospodovega imena.

   Nad madhyama-adhikārījem pa je uttama-adhikārī, ki vse vidi v povezavi z Vsevišnjim Gospodom. Tak bhakta ne dela razlik med brezbožniki in pobožnimi, temveč vsa bitja dojema kot Božje delce. Ve, da v bistvu ni razlike med izjemno učenim brāhmaṇo in pouličnim psom, saj sta oba Gospodova delca, čeprav sta ujeta v različni vrsti teles, ki sta posledici njunega delovanja v prejšnjih življenjih. Zaveda se, da Božji delec, ki je zdaj v brahmanskem telesu, ni zlorabil svoje neznatne neodvisnosti, ki jo je prejel od Gospoda, Božji delec, ujet v pasje telo, pa jo je, in je zato kaznovan po zakonih narave. Uttama-adhikārī se ne zmeni za dejanja enega ali drugega, temveč obema skuša pomagati. Takega učenega bhakto zunanja telesna podoba ne premoti, saj ga privlači duhovna iskra živega bitja.

   Tisti, ki posnemajo uttama-adhikārīje in mahajo z idejami enakosti ali bratstva, delujejo pa na telesni ravni, so lažni človekoljubi. Vesoljnega bratstva se moramo učiti od uttama-adhikārījev, ne pa od bedakov, ki ne razumejo niti posamezne duše niti vsepovsod navzoče Gospodove emanacije Nadduše.

   Šesta mantra s strokovnim sanskrtskim izrazom anupaśyati jasno pravi, da bi morali »opazovati« ali dosledno videti. To pomeni, da moramo hoditi po stopinjah prejšnjih ācārij, popolnih učiteljev. Anu pomeni »slediti«, paśyati pa »opazovati«. Z anupaśyati torej razumemo, da stvari ne bi smeli opazovati tako, kot nam jih slikajo telesne oči, temveč bi se morali držati nauka ācārij. Zaradi materialnih pomanjkljivosti s prostim očesom ničesar ne vidimo v pravi luči. Zares spregledamo šele, ko sprejmemo znanje iz višjega vira, najvišji vir pa je vedska modrost, ki jo je izgovoril sam Gospod. Vedske resnice sestopajo po nasledstvu učiteljev in učencev od Vsevišnjega Gospoda do Brahme, od Brahme do Nārade, od Nārade do Vyāse in nato do Vyāsovih številnih učencev. V prejšnjih dobah Ved ni bilo treba zapisovati, saj so bili ljudje pametnejši in so imeli boljši spomin. Nauk so lahko razumeli že, če so ga enkrat slišali iz ust verodostojnega duhovnega učitelja.

   Dandanes obstaja veliko komentarjev k razodetim spisom, ampak večine med njimi niso napisali učitelji iz duhovnega nasledstva Śrīla Vyāsadeve, ki je izvorni pisec vedske modrosti. Končno, najpopolnejše in najbolj vzvišeno Śrīla Vyāsadevovo delo je Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k Vedānta-sūtri. Zapisal je tudi Bhagavad-gīto, ki jo je izgovoril sam Gospod. To sta najpomembnejša razodeta sveta spisa in noben komentar, ki je v nasprotju z njunimi načeli, ni verodostojen. Upaniṣade, Vedānta-sūtra, Vede, Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam se med seboj povsem ujemajo, zato nihče ne bi smel sklepati o nauku Ved, ne da bi prejel znanje o njem od predstavnikov Vyāsadevovega duhovnega nasledstva učiteljev in učencev, ki verjamejo v Božansko Osebnost in Njegove raznolike energije, pojasnjene v Śrī Īśopaniṣad.

   Bhagavad-gītā (18.54) pravi, da lahko uttama-adhikārī postane le, kdor je že osvobojen (brahma-bhūta). Kdor je na tej stopnji, lahko vsako živo bitje vidi kot svojega brata. Politiki, ki se nenehno pehajo za gmotnimi pridobitvami, pa takega spoznanja ne morejo imeti. Kdor posnema uttama-adhikārīja, bo za lastno slavo ali materialno korist deloval v telesno dobro drugih, njihovim dušam pa ne bo koristil. Tak posnemovalec si ne more pridobiti znanja o duhovnem svetu. Uttama-adhikārīji v snovnih telesih vidijo duše oziroma duhovna bitja, zato jim služijo na duhovni ravni in jih tako obenem zadovoljijo tudi po materialni strani.

Razen madhyama-adhikārījev in uttama-adhikārījev, o katerih smo govorili pri razlagi prejšnje mantre, nihče ne more pravilno videti duhovnega položaja živih bitij. Ta so po lastnostih eno z Vsevišnjim Gospodom, kot so iskre eno z ognjem. Toda iskre in ogenj se količinsko razlikujejo, saj toplota in svetloba iskre količinsko nista enaki tistima, ki se širita od ognja. Mahā-bhāgavata, velik bhakta, vidi enost tako, da se zaveda, da je vse energija Vsevišnjega Gospoda. Ker ni razlike med energijo in njenim virom, lahko rečemo, da sta eno. Z analitičnega stališča se sicer toplota in svetloba razlikujeta od ognja, vendar ta ne obstaja brez njiju. V celostnem smislu so toplota, svetloba in ogenj eno.

   Besedi ekatvam anupaśyataḥ v tej mantri nakazujeta, da bi morali videti enotnost vseh živih bitij z očmi razodetih svetih spisov. Posamezne iskre vrhovne celote (Vsevišnjega Gospoda) imajo skoraj osemdeset odstotkov njenih znanih lastnosti, nimajo pa jih v enaki količini, temveč v neskončno majhnem deležu, saj so njeni neznatni delci. To lahko predstavimo tudi s količino soli v kapljici morske vode, ki je ne moremo primerjati s količino soli v celem oceanu, čeprav je kemična sestava soli v kapljici in oceanu enaka. Če bi bilo posamezno živo bitje tako po lastnostih kot količinsko enako Vsevišnjemu Gospodu, ne bi bilo pod vplivom materialne energije. V prejšnjih mantrah smo že govorili o tem, da nobeno živo bitje – niti mogočni polbogovi – ne more v ničemer prekositi Vrhovnega Bitja. Ekatvam zato ne pomeni, da je živo bitje povsem enako Vsevišnjemu Gospodu, temveč nakazuje, da v širšem smislu težita k skupnemu cilju, tako kot si za skupno dobro prizadevajo vsi družinski člani in kot država skrbi za javni blagor vseh vrst državljanov. Ker smo vsa živa bitja člani ene vrhovne družine, si z Vrhovnim Bitjem delimo skupni cilj, saj smo vsi Njegovi otroci. Bhagavad-gītā (7.5) pravi, da vsa živa bitja v vesolju – ptice, plazilci, mravlje, ribe, drevesa itd. – izviramo iz mejne energije Vsevišnjega Gospoda, zato vsa pripadamo Njegovi družini. Naše koristi se tako med seboj ne križajo.

   Narava duhovnih bitij je uživanje. Vedānta-sūtra (1.1.12) pravi: ānanda-mayo 'bhyāsāt. Večni užitek je naravno bistvo vsakega živega bitja, tako Vsevišnjega Gospoda kot vseh Njegovih delcev. Živa bitja, ujeta v materialni tabernakelj, nenehno iščejo užitek, a v napačni smeri. Poleg materialne ravni obstaja namreč tudi duhovna, kjer z neštetimi družabniki uživa Vrhovno Bitje. Ker tam ni sledu materialnih lastnosti (nirguṇa), nikoli ne pride do spora zaradi predmeta uživanja. Ker v materialnem svetu živa bitja ne poznajo pravega središča uživanja, se zmeraj spopadajo. Pravo središče uživanja je namreč Vsevišnji Gospod, ki je tudi središče vzvišenega duhovnega plesa rāse. Smisel vseh živih bitij je, da se Mu pridružimo, uživamo v življenju in se brez prepirov posvetimo skupnemu transcendentalnemu cilju. To je najvišja raven duhovne dobrobiti. Takoj ko spoznamo to popolno enost, se zaslepljenost (moha) in žalost (śoka) razblinita.

   Brezbožna družba, ki jo podpirajo sodobni politiki, izvira iz zaslepljenosti, zato ljudje trpijo. V taki civilizaciji živimo v nenehni negotovosti, saj se lahko kadar koli sesuje. To je zakon narave. Bhagavad-gītā (7.14) pravi, da se nihče ne more dvigniti nad neizprosne zakone narave, razen tistega, ki se preda Gospodovim lotosovim stopalom. Če se hočemo torej osvoboditi vsakršne zaslepljenosti in skrbi ter ustvariti enotnost vseh raznolikih hotenj, moramo vsa svoja dejanja povezati z Bogom.

   Sadove svojih dejanj bi morali nameniti samo služenju Gospodovi volji in ničemur drugemu. Le tako se lahko zavemo, kaj je dobro za ātma-bhūto, ki jo omenja ta mantra. Ātma-bhūta, omenjena v tej mantri, in brahma-bhūta, o kateri govori Bhagavad-gītā (18.54), imata skupen smisel. Vrhovna ātmā oziroma duša je sam Gospod, neznatna ātmā pa je živo bitje. Gospod kot vrhovna ātmā (Paramātmā) sam vzdržuje vsa posamezna neznatna bitja, saj Mu njihova privrženost prinaša zadovoljstvo. Tudi oče vzdržuje svoje otroke, ker ga navdajajo s srečo in želi nanje prenesti svoje poslanstvo. Če otroci ubogajo očetovo voljo, vsi družinski člani delujejo v skupno dobro in živijo v slogi. Enak duh vlada po božanski ureditvi v vseobsegajoči družini Parabrahmana oziroma Vrhovnega Duha.

   Parabrahman je prav tako oseba kot posamezno živo bitje. Nobeden od njiju ni brezoseben. Takšne transcendentalne osebnosti večno živijo v popolni duhovni blaženosti in vednosti. To je prava duhovna raven, in takoj ko se je v polnosti zavemo, se predamo lotosovim stopalom Vrhovnega Bitja, Śrī Kṛṣṇe. Tak mahātmā (velika duša) pa je zelo redek, saj tovrstno duhovno spoznanje dosežemo šele po številnih rojstvih. Takrat se odrešimo zaslepljenosti, žalosti, nesreče ter rojstev in smrti, ki jih zdaj doživljamo v materialnem svetu. To nam sporoča sedma mantra Śrī Īśopaniṣad.

To je opis večne božanske podobe Absolutne Božanske Osebnosti. Vsevišnji Gospod ni brezobličen. Ima duhovno podobo, ki se povsem razlikuje od teles tega sveta. Materialna telesa živih bitij delujejo enako kot stroji. Njihova anatomija z žilami in drugimi organi je mehanska, duhovno telo Vsevišnjega Gospoda pa takih organov ne potrebuje. Ta mantra jasno pravi, da Gospod ni utelešen, kar pomeni, da ni razlike med Njegovim telesom in dušo. Prav tako se v nasprotju z nami ni prisiljen utelesiti po zakonih narave. Duša se v pogojenem stanju razlikuje od grobega telesa in subtilnega uma. Vsevišnji Gospod pa je Popolna Celota, zato ni razlike med Njim samim ter Njegovim telesom in umom – vsi so eno in isto.

   Vsevišnjega Gospoda podobno opiše tudi Brahma-saṁhitā (5.1). Opredeli Ga kot sac-cid-ānanda-vigraho, kar pomeni, da je Gospod utelešenje večnosti, vednosti in blaženosti. Kot tak ne potrebuje ločenega telesa in uma, kot jih potrebujemo bitja v materialnem svetu. Vedski spisi jasno pravijo, da se Gospodovo duhovno telo popolnoma razlikuje od našega – zato Ga včasih opisujejo kot brezobličnega. To pomeni, da si Njegove podobe, ki je popolnoma drugačna od naše, ne moremo niti zamisliti. Brahma-saṁhitā (5.32) tudi pravi, da lahko vsak del Gospodovega telesa opravlja naloge drugih delov oziroma čutov. Tako Gospod lahko hodi z rokami, sprejema z nogami, gleda z rokami in stopali, jé z očmi itd. V śruti-mantrah piše, da Gospod nima takšnih rok in nog kot mi, ima pa drugačne, s katerimi lahko sprejema vse, kar Mu darujemo, in teče hitreje od kogar koli. To z besedo śukram (vsemogočen) potrjuje tudi ta mantra.

    Gospodova tempeljska podoba (arcā-vigraha), katere čaščenje so vzpostavili verodostojni ācārye, ki so Boga spoznali v duhu sedme mantre, se ne razlikuje od izvorne Gospodove podobe, Śrī Kṛṣṇe. Śrī Kṛṣṇa se razširi v nešteto oblik, kot na primer Baladevo, Rāmo, Nṛsiṁho in Varāho. Vsi so ena Božanska Osebnost. Gospod se razširi tudi v arcā-vigraho, ki jo častimo v templjih. S čaščenjem arcā-vigrahe se lahko takoj povežemo z Gospodom, ki s Svojo vsemogočno energijo sprejema naše služenje. Arcā-vigraha sestopi na prošnjo ācārij, svetih učiteljev, in vsemogočni Gospod v njej deluje enako kot v drugih duhovnih podobah. Nespametni ljudje ali kaniṣṭha-adhikārīji, ki nimajo znanja Śrī Īśopaniṣad ali drugih śruti-manter, mislijo, da je arcā-vigraha, ki jo častijo Gospodovi čisti bhakte, narejena iz materialnih sestavin. Kot táko jo vidijo s svojimi nepopolnimi očmi, ne vedo pa, da lahko vsemogočni in vsevedni Gospod po Svoji volji preoblikuje materialno energijo v duhovno in duhovno v materialno.

   V Bhagavad-gīti (9.11–12) Gospod izrazi obžalovanje nad padlim položajem ljudi skromnega znanja, ki Ga omalovažujejo, ker v ta svet sestopi kot človek. Taki neizobraženi ljudje ne poznajo Gospodove vsemogočnosti, zato se Bog spekulativnim umovalcem ne razodene v celoti. Gospoda lahko spoznamo le toliko, kolikor se Mu predamo. Živa bitja smo pogojena samo zato, ker smo pozabila svoj odnos z Bogom.

   Tako ta kot številne druge vedske mantre jasno pravijo, da Gospod od vekomaj daje živim bitjem vse, kar potrebujejo. Vsako željo posameznega živega bitja izpolni sorazmerno glede na to, kar si zasluži. Če hočemo postati vrhovni sodnik, sama usposobljenost ni dovolj – potrebujemo tudi potrditev višjega organa, ki nam tak naslov lahko podeli. Usposobljenost še ne zagotavlja položaja – vedno ga mora odobriti višja avtoriteta. Tako tudi Gospod odobri uživanje živega bitja sorazmerno glede na njegovo usposobljenost, ta pa mu sama po sebi ne more zagotoviti želenega cilja. Vedno potrebujemo še Gospodovo milost.

   Živa bitja običajno ne vemo, kaj prositi Gospoda, niti po čem hrepeneti. Ko spoznamo svoj naravni položaj, pa prosimo Gospoda, naj nas sprejme v Svojo božansko družbo, da bi Mu ljubeče služili. Na žalost živa bitja, ki so pod vplivom materialne narave, prosijo za številne druge reči in Bhagavad-gītā (2.41) jih opiše kot tiste, ki imajo razpršen razum. Duhovni razum se osredotoči na eno samo stvar, posvetnega pa vleče na vse strani. Śrīmad-Bhāgavatam (7.5.30–31) pravi, da tisti, ki jih prevzame začasna lepota zunanje energije, pozabijo na pravi smisel življenja – vrnitev k Bogu. V taki pozabi kujejo številne načrte za izboljšanje svojega življenja, vendar je to enako žvečenju že prežvečenega. Kljub temu je Gospod tako dober, da pozabljivemu živemu bitju dopusti neovirano hoditi po svoji poti. Ta mantra Śrī Īśopaniṣad uporabi zelo primerno besedo yāthātathyataḥ, ki kaže na to, da Gospod nagrajuje živa bitja v skladu z njihovimi željami. Če si živo bitje želi v pekel, mu Gospod to brez vmešavanja dopusti, če pa se želi vrniti k Njemu, mu na tej poti pomaga.

   Bog je tukaj opisan kot paribhūḥ, največji od vseh – nihče Mu ni enak ali večji od Njega – druga živa bitja pa so opredeljena kot berači, ki prosijo Gospoda za različne dobrine. Gospod prinaša živim bitjem tisto, kar si želijo. Če bi imela živa bitja enako moč kot Bog, če bi bila vsemogočna in vsevedna, Ga ne bi za nič prosila – niti za tako imenovano osvoboditev. Prava osvoboditev je vrnitev k Bogu. Osvoboditev, kakršno si predstavljajo impersonalisti, je mit, beračenje za čutno zadovoljevanje pa se nikoli ne konča, če berača ne sreča duhovna pamet in ne spozna svojega naravnega položaja.

   Samo Vsevišnji Gospod je samozadosten. Ko se je Gospod Kṛṣṇa pred pet tisoč leti pojavil na zemlji, se je z uprizarjanjem Svojih dejavnosti povsem razodel kot Božanska Osebnost. V otroštvu je ubil veliko mogočnih demonov, kot na primer Aghāsuro, Bakāsuro in Śakaṭāsuro, vendar si Svoje moči ni pridobil iz kakšnega zunanjega vira. Hrib Govardhano je dvignil, ne da bi kdaj vadil dvigovanje uteži. Z gopījami je plesal ne oziraje se na družbene omejitve, pa je kljub temu Njegovo ravnanje neoporečno. Čeprav so se Mu gopīje približale z željo po ljubezenskem razmerju, je njihov odnos častil celo Gospod Caitanya, ki je bil dosleden sannyāsī in se je neupogljivo držal strogih duhovnih načel. Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da je Gospod vedno čist in neomadeževan, ter Ga opiše kot śuddham (razkuževalnega) in apāpa-viddham (zaščitnega). Razkuževalen je v smislu, da se ob stiku z Njim celo nečiste stvari očistijo, beseda »zaščiten« pa kaže, kakšno moč ima druženje z Njim. Bhagavad-gītā (9.30–31) pravi, da je na začetku bhakta lahko na videz su-durācāra, neprimernega vedenja, vendar ga moramo imeti za čistega, ker je na pravi poti. To je zaradi zaščitne narave druženja z Gospodom. Bog je apāpa-viddham še zato, ker se Ga greh ne more dotakniti. Tudi če deluje na videz grešno, Njegova dejanja v resnici prinašajo najvišje dobro, saj greh Nanj ne vpliva. Pogosto Ga primerjamo s soncem, saj je v vseh okoliščinah śuddham (najčistejši). Sonce izpari vlago iz številnih nedotakljivih stvari na zemlji, pa vendar ostaja čisto. V resnici s svojo razkuževalno močjo gnusne stvari očiščuje. Če je že sonce, ki je materialno, tako močno, si lahko le skušamo predstavljati, kakšno očiščujočo moč ima vsemogočni Gospod.

Ta mantra je primerjalna študija vidye in avidye. Avidyā (nevednost) je nedvomno nevarna, vidyā (znanje) pa je še nevarnejša, kadar živimo v zmoti ali jo napačno usmerimo. Razumevanje te mantre Śrī Īśopaniṣad je dandanes pomembnejše, kot je bilo kdaj v preteklosti. Sodobna civilizacija je zelo uspešno uveljavila splošni izobraževalni sistem, posledica tega pa je, da so ljudje nesrečnejši kot kdaj prej, saj šolstvo poudarja materialni napredek, izključuje pa človekov duhovni razvoj, ki je v življenju najpomembnejši.

   Vidyo zelo nazorno razlaga prva mantra, ki pravi, da je Vsevišnji Gospod lastnik vsega in da je pozaba tega dejstva nevednost. Bolj ko na to pozabljamo, bolj se pogrezamo v temo. Zato je brezbožna civilizacija, ki je usmerjena k tako imenovanemu napredku izobraževanja, nevarnejša od družbe, kjer je večina ljudi manj »izobraženih«.

   Obstaja več vrst ljudi – karmīji, jñānīji in jogiji – med katerimi so karmīji tisti, ki se posvečajo delovanju za zadovoljevanje čutov. V sodobni družbi pod okriljem industrializma, gospodarskega napredka, dobrodelnosti, političnega delovanja itd. na tak način živi 99,9 odstotkov ljudi. Vse njihovo delovanje večinoma temelji na zadovoljstvu čutov in izključuje zavedanje Boga, kot ga opisuje prva mantra.

   Po besedah Bhagavad-gīte (7.15) so ljudje, ki se posvečajo neobvladanemu zadovoljevanju čutil, mūḍhe (osli). Osel je poosebljenje neumnosti. Śrī Īśopaniṣad pravi, da tisti, ki si samo prizadevajo za brezplodno čutno zadovoljstvo, častijo avidyo. Tisti, ki podpirajo tako družbo v imenu napredka v izobraževanju, pa so še škodljivejši od ljudi, ki so na ravni grobega zadovoljevanja čutov. Znanstveno napredovanje brezbožnih ljudi je nevarno kot dragocen dragulj na kobrini glavi. Taka kobra je nevarnejša od neokrašene. Hari-bhakti-sudhodaya (3.11.12) primerja izobraževalni napredek brezbožnih z okraševanjem trupla. V Indiji in številnih drugih deželah gredo pogrebci v zadovoljstvo žalujočih sorodnikov na sprevod z okrašenim truplom. Sodobna družba prav tako združuje raznovrstne dejavnosti, ki so namenjene zakrivanju nenehnega trpljenja v materialnem svetu. Vse take dejavnosti so usmerjene k čutnemu zadovoljevanju. Vedeti pa moramo, da je um nad čutili, nad njim je razum, nad razumom pa je duša. Samospoznanje oziroma spoznanje duhovnih vrednot duše bi zato moralo biti pravi cilj izobraževanja. Vsako izobraževanje, ki ne vodi k takemu spoznanju, moramo imeti za avidyo oziroma nevednost. Z razvijanjem take nevednosti se pogreznemo v najglobljo zaslepljenost.

   Bhagavad-gītā (2.42, 7.15), opredeljuje posvetne izobražence, ki živijo v zmoti, kot veda-vāda-rata in māyayāpahṛta-jñāna, pa tudi kot brezbožne demone, najnižje med ljudmi. Tisti, ki so veda-vāda-rata, se imajo za velike poznavalce vedske književnosti, na žalost pa so povsem zgrešili smisel Ved. Bhagavad-gītā (15.15) pravi, da je namen Ved spoznati Božansko Osebnost. Toda Bog teh, ki so veda-vāda-rata, niti najmanj ne zanima, očarajo pa jih sadovi koristi prinašajočega delovanja, kot na primer odhod v nebesa.

   Prva mantra pravi, da bi se morali zavedati Gospodovega lastništva nad vsem in da bi morali biti zadovoljni z življenjskimi potrebščinami, ki so nam dodeljene. Namen vseh vedskih spisov je v pozabljivem živem bitju prebuditi zavedanje o Bogu. Tudi drugi sveti spisi sveta stremijo za istim ciljem in si na razne načine prizadevajo, da bi nespametno človeštvo to razumelo. Tako je najvišji smisel vseh verstev človeka pripeljati nazaj k Bogu.

   Ljudje, ki so veda-vāda-rata, pa mislijo, da je stranski učinek Ved, kot so rajski užitki in čutno zadovoljstvo (torej poželenje, ki je pravzrok njihove materialne pogojenosti), najvišji cilj. Ne razumejo, da je namen Ved obuditi izgubljen odnos z Božansko Osebnostjo. Taki ljudje zavajajo druge z napačnimi razlagami vedske književnosti in včasih celo zavračajo Purāṇe, ki so verodostojna razlaga Ved za nestrokovnjake. Svojevoljno razlagajo Vede in se ne zmenijo za avtoriteto velikih učiteljev (ācārij). Običajno med sabo izberejo kakega brezvestnega človeka in ga razglašajo za glavnega predstavnika vedskega znanja. Ta mantra z zelo primernima sanskrtskima besedama vidyāyāṁ ratāḥ posebej obsodi take veda-vāda-rata. Vidyāyām se nanaša na preučevanje Ved, saj so Vede vir vsega znanja (vidyā), ratāḥ pa pomeni »tisti, ki se temu posvečajo«. Vidyāyāṁ ratāḥ torej pomeni »tisti, ki se posvečajo preučevanju Ved«, ker pa so ti tako imenovani preučevalci zaradi nespoštovanja ācārij zgrešili pravi smisel Ved, jih ta mantra obsodi. Veda-vāda-rata si vsako besedo Ved prikrojijo tako, da služi njihovemu namenu. Ne vedo, da je vedska književnost zbirka izjemnih knjig, ki jih lahko razumemo samo v nasledstvu duhovnih učiteljev in učencev.

   Če želimo razumeti božansko sporočilo Ved, se moramo obrniti na verodostojnega duhovnega učitelja. Tako nam naroča Muṇḍaka Upaniṣad (1.2.12). Veda-vāda-rata pa imajo svoje ācārye, ki ne prihajajo iz transcendentalnega nasledstva. Tako z napačnimi razlagami Ved drsijo v najglobljo zaslepljenost – še globlje od tistih, ki Ved sploh ne poznajo.

   Māyayāpahṛta-jñāna so tisti, ki sebe razglašajo za »Boga«, zato mislijo, da drugega Boga ni treba častiti. Z veseljem so pripravljeni častiti navadnega človeka, če je le bogat, nikoli pa ne bodo častili Božanske Osebnosti. Ker se ne zavedajo lastne nespametnosti, nikoli ne pomislijo na nesmiselnost tega, da bi Boga lahko zaslepila māyā, Njegova lastna slepilna energija. Če bi Ga lahko, bi bila močnejša od Njega. Taki ljudje pravijo, da je Gospod vsemogočen, ne pomislijo pa, da si Ga kot takega māyā nikoli ne bi mogla podvreči. Samooklicani »Bogovi« na taka vprašanja nimajo jasnih odgovorov, zadovoljijo pa se že z mislijo, da so sami postali »Bog«.

Bhagavad-gītā (13.8–12) nam v trinajstem poglavju svetuje, naj znanje negujemo takole:

   Teh osemnajst postavk sestavlja postopno pot razvijanja pravega znanja. Vsi drugi postopki so opredeljeni kot nevednost. Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura, veliki ācārya, je trdil, da so vse oblike materialnega znanja samo zunanji izraz slepilne energije in da z njihovim negovanjem še nismo boljši od osla. Enako uči Śrī Īśopaniṣad. Z napredkom materialnega znanja se sodobni človek samo spreminja v osla. Nekateri materialistični politiki v duhovni preobleki obsojajo sodobno civilizacijo, da je satanska, na žalost pa se ne zmenijo za negovanje pravega znanja, kot ga opisuje Bhagavad-gītā. Peklenskih okoliščin tako ne morejo spremeniti.

   V sodobni družbi celo otrok misli, da je samostojen in da mu ni treba izkazovati spoštovanja starejšim. Ker naše visoko šolstvo podaja napačno znanje, mladi po vsem svetu odraslim povzročajo preglavice. Zato nas Śrī Īśopaniṣad zelo resno opozarja, da nas negovanje nevednosti vodi v drugo smer kot pot znanja. Univerze so tako rekoč samo središča nevednosti. Posledica tega je, da znanstveniki odkrivajo smrtonosna orožja, da bi z njimi uničili druge države. Dandanašnjih študentov ne poučujejo o brahmacaryi (spolno vzdržnem študentskem življenju), niti ti nimajo vere v odredbe svetih spisov. Verskih načel ne poučujejo, da bi kdo živel po njih, temveč samo za lastni ugled. Sovraštvo zato ni prisotno le na družbenem in političnem področju, ampak tudi na verskem.

   Nacionalizem se je na raznih koncih sveta razvil zato, ker so množice gojile nevednost. Nihče ne pomisli, da je neznatna zemlja samo kepa snovi, ki skupaj z drugimi kosi leti po brezmejnem vesolju. V primerjavi z vesoljnim prostranstvom so ti kosi snovi kot prah v zraku. Ker je Bog kepe snovi po Svoji dobroti ustvaril same po sebi popolne, so te povsem opremljene za vesoljsko plovbo. Naši astronavti so morda zelo ponosni na to, da upravljajo z vesoljskimi ladjami, ne razmišljajo pa o tem, kdo je vrhovni upravljavec velikanskih vesoljskih ladij, planetov.

   Obstaja nešteto sonc in planetnih sistemov. Neznatna bitjeca, ki smo neskončno majhni Gospodovi delci, skušamo vladati brezmejnim planetom. Tako se vedno znova rojevamo in umiramo, starost in smrt pa nam večinoma izjalovita vse načrte. Človeška življenjska doba traja približno sto let, postopoma pa se bo zmanjšala na dvajset ali trideset let. Zaslepljeni ljudje so si zaradi negovanja nevednosti na teh planetih ustvarili svoje države, da bi lahko v teh nekaj letih kar najučinkoviteje čutno uživali. Taki nevedneži si zadajajo povsem nemogočo nalogo, da bi med državami začrtali popolne meje. Pa vendar si zaradi te namere narodi zadajajo trpljenje. Države več kot petdeset odstotkov sredstev namenijo obrambi in jih tako nekoristno zapravijo. Nihče se ne zmeni za negovanje pravega znanja, zaslepljeni ljudje pa so kljub temu ponosni, misleč, da so materialno in duhovno napredni.

   Śrī Īśopaniṣad nas svari pred lažno izobrazbo, Bhagavad-gītā pa nas poučuje, kako razviti pravo znanje. Ta mantra pravi, da moramo vidyo (znanje) sprejeti od dhīre oziroma tistega, ki ga materialna slepila ne vznemirjajo. Nihče ne more postati tak brez popolnega duhovnega spoznanja, saj le takrat po ničemer ne hrepeni in za ničimer ne žaluje. Dhīra se zaveda, da sta telo in um, ki si ju je v stiku z materijo naključno pridobil, le tuji prvini – zato iz slabe kupčije skuša potegniti kar največ.

   Za duhovno bitje sta takšno telo in um slaba kupčija. Naravno okolje za živo bitje je živi, duhovni svet, materialni svet pa je mrtev. Vse dokler žive duhovne iskre ravnajo z mrtvimi kosi snovi, se mrtvi materialni svet zdi živ. V resnici pa svet poganjajo žive duše, delci vrhovnega živega bitja. Dhīre so se teh dejstev naučili od višjih avtoritet, z življenjem po predpisanih načelih pa so si pridobili tudi globlje razumevanje.

   Da bi lahko zaživeli po predpisanih načelih, se moramo zateči k verodostojnemu duhovnemu učitelju, saj transcendentalni nauk in predpisana načela sestopajo z učitelja na učenca. Takega znanja ne moremo dobiti po srečnem naključju v izobraževalnem sistemu, ki goji nevednost. Dhīra postanemo samo s ponižnim poslušanjem verodostojnega duhovnega učitelja. Arjuna, na primer, je postal dhīra s ponižnim poslušanjem Gospoda Kṛṣṇe, same Božanske Osebnosti. Popoln učenec mora torej biti tak kot Arjuna, duhovni učitelj pa kot sam Gospod. To je pot sprejemanja vidye (znanja) od dhīre (tistega, ki ni vznemirjen).

   Adhīra (človek, ki se ni podvrgel dhīrovemu usposabljanju) ne more nikogar voditi ali učiti. Sodobni politiki, ki se izdajajo za dhīre, so v resnici adhīre, zato od njih ne moremo pričakovati popolnega znanja. V resnici stremijo samo po dobri plači. Kako bi lahko potem vodili množice k pravi poti samospoznavanja? Če si torej želimo pridobiti pravo izobrazbo, moramo ponižno poslušati dhīro.

Od začetka stvarjenja materialnega sveta si vsi prizadevamo doseči večno življenje, zakoni narave pa so tako neusmiljeni, da se nihče ne more izmakniti objemu smrti. Nihče noče umreti, ostareti ali zboleti, toda naravni zakon nikomur ne dovoli, da bi bil odporen proti tovrstnim težavam. Pred njimi nas ni rešilo niti napredno materialno znanje. Znanost lahko izumi jedrsko bombo in tako pospeši smrt, ne more pa odkriti ničesar, kar bi nas zaščitilo pred krutim prihodom starosti, bolezni in smrti.

   Purāṇe opisujejo življenje materialno zelo naprednega kralja Hiraṇyakaśipuja. Z materialnimi sposobnostmi in močjo svoje nevednosti je hotel premagati neizprosno smrt in se zato podvrgel tako strogi askezi, da je s svojimi mističnimi močmi vznemiril prebivalce vseh planetnih sestavov. Prisilil je vesoljnega stvarnika polboga Brahmo, da je sestopil k njemu. Prosil ga je za blagoslov amare, neumrljivosti. Brahmā mu je pojasnil, da mu tega blagoslova ne more dati, saj celo sam – stvarnik materialnega sveta in vladar vseh planetov – ni amara. Bhagavad-gītā (8.17) nas uči, da Brahmā sicer živi zelo dolgo, ni pa neumrljiv.

   Hiraṇya pomeni »zlato«, kaśipu pa »mehka postelja«. To dvoje (denar in ženske) je zanimalo zvitega kralja Hiraṇyakaśipuja, ki je z neumrljivostjo hotel v njih resnično uživati. Ker pa mu Brahmā tega ni mogel dati, ga je prosil za številne druge blagoslove, da bi tako posredno dosegel, kar je hotel. Hiraṇyakaśipu si je zaželel, da ga ne bi ubil ne človek, ne žival, ne bog, ne kakšno drugo živo bitje med 8.400.000 življenjskimi vrstami. Prosil ga je tudi, da ne bi umrl ne na kopnem, ne v zraku, ne v vodi, niti od kakršnega koli orožja. Hiraṇyakaśipu je tako nespametno mislil, da ga bo izpolnitev teh želja zavarovala pred smrtjo. Čeprav mu je Brahmā izpolnil vse te želje, ga je končno ubil Vsevišnji Gospod, ki je sestopil v pol levji pol človeški podobi kot Nṛsiṁha. Gospod ni uporabil orožja, temveč ga je ubil s Svojimi kremplji. Nṛsiṁha, to izjemno bitje, ki je presegalo vse Hiraṇyakaśipujeve predstave, ga ni pokončalo ne na kopnem, ne v zraku, ne v vodi, temveč v Svojem naročju.

   Najpomembnejše pri tej zgodbi je, da celo Hiraṇyakaśipu, najmogočnejši materialist, kljub premišljenemu načrtovanju ni postal neumrljiv. Kaj bi lahko potem dosegli sodobni neznatni Hiraṇyakaśipuji, ki jim vsaka malenkost izjalovi načrte?

   Śrī Īśopaniṣad nas uči, naj ne poskušamo samostojno zmagati v boju za obstanek. Vsi se borijo, da bi preživeli, materialni zakoni pa so tako ostri, da se nihče ne more dvigniti nadnje. Če hočemo živeti večno, se moramo pripraviti na vrnitev k Bogu.

   Pot vrnitve k Bogu je drugačna znanost in naučiti se je moramo iz razodetih vedskih spisov, kot so Upaniṣade, Vedānta-sūtra, Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam. Da bi na tem svetu postali srečni, po odhodu iz materialnega telesa pa dosegli večno in blaženo življenje, moramo preučevati te svete spise in si pridobiti transcendentalno znanje. Pogojeno živo bitje je pozabilo na svoj večni odnos z Bogom in je zmotno prepričano, da je njegov začasni rojstni kraj vse, kar obstaja. Gospod je po Svoji dobroti razodel zgoraj omenjene svete spise v Indiji in druge spise drugje po svetu, ker je želel pozabljivo človeštvo spomniti, da ni doma v materialnem svetu. Živo bitje je duhovno, zato je lahko srečno samo, če se vrne v duhovni dom.

   Vsevišnji Gospod pošlje Svoje verodostojne služabnike iz duhovnega kraljestva, da bi širili to sporočilo, s pomočjo katerega se lahko vrnemo k Njemu, včasih pa se s tem namenom pojavi sam. Ker smo vsa živa bitja Njegovi ljubljeni otroci, Njegovi delci, je Bogu zaradi našega nenehnega trpljenja v materialnih okoliščinah bolj hudo kot nam. Materialna nesreča nas posredno opominja, da ne spadamo v mrtvo snov. Pametna živa bitja običajno prepoznajo ta opozorila in se posvetijo negovanju vidye, božanskega znanja. Ljudje imamo za to najboljšo priložnost, in kdor ne razvija tega znanja, se imenuje narādhama, najnižji med ljudmi.

   Pot avidye oziroma napredka materialnega znanja, namenjenega zadovoljevanju čutov, vodi v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ker je živo bitje duhovno, se nikoli ne rodi ali umre. Rojstvo in smrt se nanašata samo na zunanje telesno prekrivalo duše, duhovnega bitja. Smrt lahko primerjamo z odložitvijo oblačil, rojstvo pa z njihovim oblačenjem. Nespametni ljudje, povsem zatopljeni v negovanje avidye (nevednosti), se ne zmenijo za ta kruti zakon. Očarani od lepote slepilne energije, vedno znova doživljajo enako trpljenje in se iz naravnih zakonov ničesar ne naučijo.

   Ljudje se moramo zato nujno posvetiti negovanju vidye, transcendentalnega znanja. Čutno uživanje v bolni materialni pogojenosti moramo kar najbolj obrzdati, saj nas sicer vodi v nevednost in smrt. Ne smemo pa si misliti, da živa bitja nimajo duhovnih čutil. Izvorna duhovna telesa živih bitij imajo vsa čutila, ki pa se zdaj izražajo v snovi in jih prekrivata telo in um. Delovanje duhovnih čutov se izkrivljeno izraža v delovanju materialnih čutov. V bolnem stanju pogojenosti se s snovjo prekrita duša, duhovno bitje, posveča materialnim dejavnostim. Pravo čutno uživanje je možno samo, če ozdravimo od materialistične bolezni in zaživimo v čistem duhovnem telesu, popolnoma osvobojenem materialne onesnaženosti. Bolnik mora ozdraveti, preden lahko s čuti spet zares uživa. Človeško življenje torej ne bi smelo biti namenjeno sprevrženemu čutnemu uživanju, temveč duhovni ozdravitvi. Poslabšanje materialne bolezni ni znamenje znanja, temveč avidye, nevednosti. Če hočemo ozdraveti, si ne bi smeli zvišati vročine s 40  C na 42,5  C, temveč bi si jo morali zbiti na normalnih 36,6  C. To bi moral biti cilj človeškega življenja. Sodobna vročična civilizacija pa je usmerjenja k povečevanju vročine, ki se je v obliki jedrske energije dvignila že na 42,5  C. Nespametni politiki medtem tarnajo, da gre lahko svet vsak hip k vragu. To je posledica razvijanja materialnega znanja in zanemarjanja najpomembnejšega vidika življenja – negovanja duhovnega znanja. Śrī Īśopaniṣad nas tukaj opozarja, naj ne hodimo po tej nevarni poti, ki vodi v smrt. Prav nasprotno – razviti bi morali kulturo duhovnega znanja in se tako popolnoma izviti iz neusmiljenega prijema smrti.

   To pa ne pomeni, da ne bi smeli več vzdrževati telesa. Delovanja ne moremo ustaviti, prav kakor telesne temperature z zdravljenjem ne odpravimo v celoti. Lahko bi rekli, da moramo iz slabe kupčije potegniti kar največ. Pri negovanju duhovnega znanja si moramo pomagati tako s telesom kot umom – zato ju moramo za dosego svojega cilja vzdrževati. Normalno telesno temperaturo moramo vzdrževati na 36,6  C. Veliki modreci in svetniki Indije so to vedno skušali doseči z uravnoteženim razvojem duhovnega in materialnega znanja. Nikoli niso odobravali zlorabljanja človeškega razuma z obolelim zadovoljevanjem čutov.

   Obolelo človeško delovanje, namenjeno čutnemu zadovoljevanju, Vede uravnavajo z načeli osvoboditve. Ta postopek vsebuje vero, gospodarski razvoj, zadovoljevanje čutov in osvoboditev, vendar dandanes ljudi vera in osvoboditev ne zanimata. V življenju jih zanima samo eno – čutno zadovoljevanje – in da bi dosegli svoj cilj, se posvečajo razvijanju gospodarstva. Zavedeni ljudje mislijo, da je treba vero vzdrževati, ker ta koristi gospodarskemu razvoju, ki je nujno za čutno zadovoljevanje. Držijo se določenih verskih obredov, da bi si tako po smrti zagotovili nadaljnje čutno zadovoljstvo v nebesih. To ni pravi smisel vere. Ta je v resnici namenjena samospoznanju, skrb za blagostanje pa je koristna le za vzdrževanje krepkega in zdravega telesa. Zdrav duh v zdravem telesu bi morali gojiti samo zato, da bi spoznali vidyo, pravo znanje, ki je cilj človeškega življenja. Njegov smisel ni v oslovskem garanju ali negovanju avidye, namenjene čutnemu zadovoljevanju.

   Pot vidye najpopolneje opisuje Śrīmad-Bhāgavatam, ki človeka vodi k temu, da življenje posveti iskanju Absolutne Resnice. Spoznavamo jo postopoma kot Brahman, Paramātmo in končno Bhagavāna, Božansko Osebnost. Absolutno Resnico spoznajo ljudje odprtega duha, ki si z upoštevanjem osemnajstih načel Bhagavad-gīte, opisanih v komentarju k deseti mantri, pridobijo znanje in nenavezanost. Glavni namen teh načel je, da na duhovni ravni začnemo ljubeče in vdano služiti Božanski Osebnosti. Zato spodbujamo vse ljudi, naj se naučijo umetnosti vdanega služenja Gospodu.

   Śrīla Rūpa Gosvāmī v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju, ki smo ga izdali pod naslovom The Nectar of Devotion (Nektar vdanosti), opisuje zanesljivo pot k vidyi. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.14) takole povzema razvijanje vidye:

»Zato bi morali s povsem osredotočeno pozornostjo nenehno poslušati o Vsevišnjem Gospodu, zaščitniku bhakt, Ga slaviti, se Ga spominjati in častiti.«

   Vera, gospodarski razvoj in čutno zadovoljevanje so le razne oblike nevednosti, če jih ne usmerimo k razvijanju vdanega služenja Gospodu. To nam razodevajo naslednje mantre Śrī Īśopaniṣad.

Sanskrtska beseda asambhūti se nanaša na tiste, ki ne morejo obstajati neodvisno. Sambhūti je Gospod, Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je popolnoma neodvisen od česar koli. V Bhagavad-gīti (10.2) Absolutna Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa pravi:

»Niti množice polbogov niti veliki modreci ne poznajo Mojega izvora in veličastja, kajti Jaz sem v vsakem pogledu vir tako polbogov kakor modrecev.« Kṛṣṇa je torej vir moči polbogov, velikih modrecev in mistikov. Čeprav so ti zelo mogočni, je njihova moč omejena, zato ne morejo razumeti, kako se lahko Kṛṣṇa po Svoji notranji energiji pojavi v človeški podobi.

   Številni filozofi in veliki ṛṣiji ali mistiki skušajo s svojim neznatnim razumom razločevati med Absolutom in relativnim. S tem se lahko dokopljejo le do nikalne predstave o Absolutu, o Njem samem pa ne morejo spoznati ničesar. Opredeljevanje Absoluta samo z zanikanjem ni popolno. Človeka vodi k samosvojim predstavam o Njem in ga napelje, da si Ga zamišlja kot brezobličnega in neopredeljivega. Zanikanje lastnosti je samo obrnjena predstava relativnega materialnega sveta in zato prav tako relativna. Če si Absolut predstavljamo na ta način, lahko v najboljšem primeru dosežemo brezosebni Božji sijaj, znan kot Brahman, ne moremo pa napredovati k Bhagavānu, Božanski Osebnosti.

   Taki umovalci ne vedo, da je Kṛṣṇa Absolutna Božanska Osebnost, da je brezosebni Brahman bleščeč sijaj Njegovega božanskega telesa ali da je Paramātmā (Nadduša) Njegova vseprežemajoča predstavnica. Prav tako se ne zavedajo, da ima Kṛṣṇova večna podoba duhovne lastnosti neminljive blaženosti in vednosti. Nesamostojni polbogovi in veliki modreci nepopolno sklepajo, da je Kṛṣṇa mogočen polbog in mislijo, da je sijaj Brahmana Absolutna Resnica. Kṛṣṇovi bhakte pa Ga zaradi predanosti in neskaljene vdanosti lahko spoznajo kot Absolutno Osebnost, iz katere vse izhaja. Zato temu viru vsega nenehno ljubeče služijo.

   Bhagavad-gītā (7.20, 23) pravi, da samo manj razumni zmedeni ljudje, ki jih žene močna želja po zadovoljevanju čutov, častijo polbogove za minljivo olajšanje začasnih težav. Toda živo bitje se mora v celoti rešiti materialne zapletenosti, če želi doseči trajno osvoboditev in se dvigniti na duhovno raven večne blaženosti, življenja in zavedanja. Śrī Īśopaniṣad nam zato odsvetuje čaščenje nesamostojnih polbogov za začasno rešitev naših težav, saj nam ti lahko naklonijo le minljive blagoslove. Častiti bi morali Kṛṣṇo, vseprivlačno Absolutno Božansko Osebnost, ki nas lahko popolnoma osvobodi materialne ujetosti in nas odpelje nazaj domov v Božje kraljestvo.

   V Bhagavad-gīti (7.23) piše, da gredo častilci polbogov na planete polbogov. Mesečevi častilci gredo na Mesec, Sončevi na Sonce itd. Sodobni znanstveniki se zdaj z raketami odpravljajo na Mesec, toda njihov poskus ni nekaj novega. Razumljivo je, da želijo ljudje s svojo razvito zavestjo potovati po vesolju in doseči druge planete bodisi z vesoljskimi ladjami, mističnimi močmi ali čaščenjem polbogov. Vedski spisi pravijo, da je to mogoče na katerega koli od teh treh načinov, najobičajnejši pa je čaščenje polboga, ki vlada določenemu planetu. Tako se lahko dvignemo na Mesec, Sonce ali celo Brahmaloko, najvišji planet tega vesolja. Toda vsi planeti materialnega stvarstva so začasni. Večno obstajajo samo planeti Vaikuṇṭhe, duhovnega neba, ki jim vlada sama Vsevišnja Božanska Osebnost. Kot pravi Gospod Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (8.16):

»Vsi planeti materialnega sveta, od najvišjega do najnižjega, so mesta trpljenja, kjer se ponavljata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntījin sin, pa se nikoli več ne rodi.«

   Śrī Īśopaniṣad nas opozarja, da ostajamo v najtemnejšem predelu vesolja, tudi če se s čaščenjem polbogov dvignemo na njihove planete. Vesolje, ki ga do polovice napolnjuje voda, kot lupina ovijajo velikanski sloji materialnih elementov; tako je podobno kokosovemu orehu. Ker je nepropustno zaprto, je v njem trda tema, zato ga morata razsvetljevati sonce in mesec. Zunaj vesolja se širi brezmejni brahmajyoti, ki ga napolnjujejo planeti Vaikuṇṭhe. Največji in najvišji planet v brahmajyotiju je Kṛṣṇaloka ali Goloka Vṛndāvana, kjer prebiva sama Vsevišnja Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa. Gospod Śrī Kṛṣṇa nikoli ne zapusti Kṛṣṇaloke. Čeprav tam prebiva s Svojimi večnimi družabniki, je vseprisoten tudi v vseh materialnih in duhovnih svetovih. To smo že pojasnili v komentarju k četrti mantri. Kljub temu, da Gospod prebiva na enem mestu, je vseprisoten in je kakor sonce, ki se širi povsod, hkrati pa ne skrene iz svoje krožnice.

   Življenjskih težav ne moremo rešiti z letenjem na Mesec ali kak drug planet, ki je bodisi nad ali pod njim. Śrī Īśopaniṣad nam zato svetuje, naj uidemo iz tega temnega vesolja, pozabimo na vse cilje v njem in dosežemo bleščeče Božje kraljestvo. Obstaja veliko lažnih častilcev, ki so vero sprejeli samo iz želje po ugledu in slavi. Taki nespametni »verniki« se ne želijo rešiti tega sveta in se dvigniti v duhovno nebo. Pod pretvezo, da častijo Gospoda, želijo samo obdržati svoj položaj v materialnem svetu, brezbožniki in impersonalisti pa jih z razglašanjem ateističnega kulta vodijo v najhujšo temo. Brezbožniki neposredno zanikajo obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti, impersonalisti pa jih s poudarjanjem brezosebnega Gospodovega vidika podpirajo. Doslej v Śrī Īśopaniṣad še nismo naleteli na mantro, ki bi zanikala obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ena od njih pravi, da Gospod vsakogar prehiti. Tisti, ki tekmujejo z osvajanjem planetov, so prav gotovo osebnosti – kako bi bil lahko potem Bog, ki je hitrejši od vseh, brezoseben? Brezosebno razumevanje Vsevišnjega Gospoda je le še ena od oblik nevednosti in izhaja iz nepopolnega poznavanja Absolutne Resnice.

   Nespametni lažni verniki in proizvajalci tako imenovanih Božjih inkarnacij, ki brez pomislekov kršijo vedske zapovedi, bodo morali v najtemnejši predel vesolja, saj zavajajo svoje privržence. Ti impersonalisti se nevednežem, ki ne poznajo vedske modrosti, v glavnem izdajajo za Božja utelešenja. Znanje v rokah takih nespametnih ljudi bi bilo hujše od same nevednosti. Impersonalisti niti polbogov ne častijo po navodilih svetih spisov. Ta priporočajo čaščenje polbogov v določenih okoliščinah, hkrati pa poudarjajo, da za to običajno ni potrebe. Bhagavad-gītā (7.23) jasno pravi, da sadovi čaščenja polbogov niso trajni. Ker je materialno vesolje začasno, je minljivo tudi vse, kar dosežemo v temi materialnega obstoja. Zato se moramo posvetiti iskanju pravega in večnega življenja.

   Gospod pravi, da se popolnoma osvobodimo spon rojevanja in umiranja, takoj ko Ga dosežemo z vdanim služenjem (ki je edina pot do Boga). Pot osvoboditve iz krempljev materialne energije je torej v celoti odvisna od znanja in nenavezanosti, ki si ju pridobimo s služenjem Gospodu. Lažni verniki niti nimajo znanja, še manj pa so nenavezani na materialne stvari, saj si pod okriljem človekoljubnih dejavnosti, ki jih skušajo prikazati kot izpolnjevanje verskih načel, večina želi živeti v zlatih okovih materialne pogojenosti. Z igranjem verskih čustev vdano služenje Gospodu spreminjajo v cirkuško predstavo, medtem pa se vdajajo številnim nemoralnim dejanjem. Tako se izdajajo za duhovne učitelje in Božje služabnike. Taki kršilci verskih načel ne spoštujejo verodostojnih ācārij oziroma svetih učiteljev, ki izhajajo iz strogega nasledstva duhovnih učiteljev in učencev. Ne zmenijo se za vedski predpis ācāryopāsane (»vsak bi moral častiti ācāryo«) in za Kṛṣṇovo izjavo v Bhagavad-gīti (4.2) evaṁ paramparā-prāptam, da »to znanost o Bogu prejmemo po nasledstvu duhovnih učiteljev«. Namesto tega se sami postavijo za tako imenovane ācārye, čeprav se niti ne držijo načel duhovnega nasledstva, in tako zavajajo običajne ljudi.

   Ti sleparji so družbi najnevarnejši. Ker je država ločena od vere, se izognejo kazni. Ne morejo pa uiti Božjemu zakonu, saj Gospod v Bhagavad-gīti (16.19–20) jasno pravi, da zavistne demone, preoblečene v verske pridigarje, vrže v najtemnejše predele pekla. Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da so lažni verniki po končani epizodi duhovnega učiteljstva, ki ga samo zlorabijo za čutno zadovoljevanje, na poti v najgnusnejši kraj v vesolju.

Ta mantra nam priporoča, naj poslušamo razsodne verodostojne duhovne učitelje – ācārye, ki se jih materialne spremembe ne dotaknejo. V nasprotnem primeru se nam duhovno znanje ne bo razodelo. Verodostojni duhovni učitelj, ki je śruti-mantre oziroma vedsko znanje prav tako slišal od svojega neomajnega ācārye, nikoli ne poučuje tistega, česar vedska književnost ne vsebuje. Bhagavad-gītā (9.25) jasno pravi, da častilci pitṛjev (prednikov) dosežejo njihove planete, grobi materialisti, ki načrtujejo, da bodo živeli v tem svetu, ostanejo tu, Božji služabniki, ki ne častijo nikogar razen Gospoda Kṛṣṇe, vrhovnega vzroka vseh vzrokov, pa odidejo k Njemu v duhovni svet. Tudi Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da s čaščenjem različnih stvari ne dosežemo istega cilja. Če častimo Vsevišnjega Gospoda, Ga bomo nedvomno dosegli in odšli v Njegovo večno prebivališče, s čaščenjem polbogov, kot sta bog Sonca ali Meseca, vsekakor dosežemo njihove planete, če si želimo ostati na tem nesrečnem planetu načrtovalnih komisij in zasilnih političnih ukrepov, pa nam tudi to lahko brez dvoma uspe.

   Nikjer v verodostojnih svetih spisih ne piše, da lahko navsezadnje dosežemo isti cilj, ne glede na to, kaj počnemo ali koga častimo. Take nespametne domneve ponujajo samooklicani »duhovni učitelji«, ki niso povezani s paramparā (verodostojnim sistemom nasledstva duhovnih učiteljev). Verodostojni duhovni učitelj ne more trditi, da vse poti vodijo k istemu cilju in da je ta dosegljiv vsakomur, ki svojevoljno časti polbogove, Vsevišnjega oziroma kogar koli že. Vsak navaden človek zlahka razume, da lahko pridemo v določen kraj samo z ustrezno vozovnico. Z vozovnico do Kalkute ne bomo prišli v Bombaj. Tako imenovani duhovni učitelji pa pravijo, da nas prav vsaka pot pripelje k najvišjemu cilju. Posvetne in polovičarske ponudbe privlačijo veliko bedakov, ki jih izmišljena pot duhovnega spoznavanja navdaja z napuhom. Toda vedske zapovedi jih ne podpirajo. Dokler ne sprejmemo znanja od verodostojnega duhovnega učitelja, ki prihaja iz priznanega nasledstva duhovnih učiteljev, ne moremo dobiti ničesar resnično pristnega. Kṛṣṇa pravi Arjuni v Bhagavad-gīti (4.2):

»Ta najvišja znanost se je prenašala po nasledstvu duhovnih učiteljev in tudi sveti kralji so jo tako spoznali. Sčasoma pa se je nasledstvo duhovnih učiteljev prekinilo, zato se je znanost v svoji izvorni obliki na videz izgubila.«

   Gospod Śrī Kṛṣṇa je prišel na zemljo, ker so se načela bhakti-yoge, ki jih je opredelil v Bhagavad-gīti, popačila. Zato je moral znova vzpostaviti sistem duhovnega nasledstva začenši z Arjuno, ki je bil Njegov bhakta in najzaupnejši prijatelj. Arjuna je lahko razumel načela Bhagavad-gīte le zaradi teh dveh lastnosti, kar mu je Gospod tudi jasno povedal (Bhagavad-gītā 4.3). Gīto lahko torej razume samo Gospodov bhakta in prijatelj. Če jo resnično hočemo doumeti, moramo hoditi po Arjunovi poti.

   Dandanes obstaja veliko komentatorjev in prevajalcev tega vzvišenega pogovora, ki pa jim ni mar za Gospoda Kṛṣṇo ali Arjuno. Verze Bhagavad-gīte pojasnjujejo po svoje in v njenem imenu postavljajo cel kup bedastih domnev. Taki komentatorji ne verjamejo ne v Śrī Kṛṣṇo ne v Njegovo večno prebivališče, kako naj torej razlagajo Bhagavad-gīto?

   Kṛṣṇa jasno pravi, da polbogove za neznatne koristi častijo le tisti, ki so izgubili razum (Bhagavad-gītā 7.20, 23). Nazadnje nam svetuje, naj se odrečemo vsem vrstam čaščenja in se popolnoma predamo samo Njemu (Bhagavad-gītā 18.66). Tako neomajno vero v Vsevišnjega Gospoda imajo lahko le tisti, ki so se očistili posledic vseh grehov – drugi pa še naprej lebdijo na materialni ravni, se posvečajo ničvrednemu čaščenju in pod lažnim vtisom, da vse poti vodijo k istemu cilju, zgrešijo pravo smer.

   Beseda sambhavāt (»s čaščenjem vrhovnega vzroka«) je v tej mantri Śrī Īśopaniṣad zelo pomembna. Gospod Kṛṣṇa je izvorna Božanska Osebnost in vse, kar obstaja, izvira iz Njega. V Bhagavad-gīti (10.8) Gospod pravi:

»Jaz sem vir vseh duhovnih in materialnih svetov. Vse izhaja iz Mene. Modreci, ki to dobro vedo, Mi služijo z ljubeznijo in vdanostjo ter Me častijo z vsem srcem.«

   Tukaj se sam Gospod ustrezno opiše. Besedi sarvasya prabhavaḥ kažeta, da je Kṛṣṇa ustvaril vse, tudi tri glavna božanstva materialnega sveta – Brahmo, Viṣṇuja in Śivo. Zato je stvarnik vsega, kar obstaja v materialnih in duhovnih svetovih. Tudi Atharva Veda (Gopāla-tāpanī Upaniṣad 1.24) pravi: »Gospod Śrī Kṛṣṇa je obstajal, še preden je ustvaril Brahmo, in On sam ga je razsvetlil z vedskim znanjem«. Nekaj podobnega piše v Nārāyaṇa Upaniṣad (1): »Nato si je Vsevišnji Gospod Nārāyaṇa zaželel ustvariti vsa živa bitja. Iz Njega se je rodil Brahmā, ustvaril je vse prajāpatije, Indro, osem vasujev, enajst ruder in dvanajst Āditij.« Ker je Nārāyaṇa popolna emanacija Gospoda Kṛṣṇe, se ne razlikujeta. Nārāyaṇa Upaniṣad (4) še pravi: »Devakījin sin (Kṛṣṇa) je Vsevišnji Gospod«. Da se Nārāyaṇa ne razlikuje od vrhovnega vzroka, je sprejel in potrdil tudi Śrīpāda Śaṅkarācārya, čeprav ni pripadal vaiṣṇavskemu oziroma personalističnemu izročilu. V Atharva Vedi (Mahā Upaniṣad 1) piše: »Na začetku, ko ni bilo ne Brahme ne Śive, niti ognja niti vode, ne zvezd, ne Sonca, ne Meseca, je obstajal samo Nārāyaṇa. Gospod ne ostane sam, temveč ustvarja po Svoji volji«. Sam Kṛṣṇa pravi v Mokṣa-dharmi: »Ustvaril sem prajāpatije in rudre. Ker jih prekriva Moja slepilna energija, Me ne morejo zares spoznati«. Tudi Varāha Purāṇa pravi: »Nārāyaṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in iz Njega se je pojavil štiriglavi Brahmā, pa tudi Rudra, ki je pozneje postal vseveden«.

   Vsa vedska književnost tako potrjuje, da je Nārāyaṇa oziroma Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov. Tudi Brahma-saṁhitā (5.1) pravi, da je Śrī Kṛṣṇa Govinda Vsevišnji Gospod, ki vsako živo bitje napolnjuje z radostjo in je prvobitni vzrok vseh vzrokov. Resnično učeni to sprejmejo na podlagi pričevanj velikih modrecev in Ved, zato častijo Gospoda Kṛṣṇo in Ga imajo za bistvo vsega. Ker nimajo drugega predmeta čaščenja, veljajo za budhe, resnično učene.

   Ko od razsodnega ācārye z ljubeznijo in vdanostjo poslušamo božansko sporočilo, postanemo prepričani, da je Kṛṣṇa bistvo vsega. Brez vere in ljubezni do Gospoda Kṛṣṇe te preproste resnice ne moremo sprejeti. Brezverce Bhagavad-gītā (9.11) opisuje kot mūḍhe – bedake ali osle. Pravi, da mūḍhe Vsevišnjega Gospoda omalovažujejo, ker si niso od razsodnega ācārye pridobili popolnega znanja. Kogar vznemirjajo vrtinci materialne energije, ni sposoben za ācāryo.

   Preden je Arjuna slišal Bhagavad-gīto, je bil zaradi privrženosti družini, družbi in skupnosti ujet v vrtinec materialnega življenja. Zato je hotel postati človekoljub in posvetno nenasilen. Ko pa je od Vsevišnje Osebnosti slišal vedsko znanje Bhagavad-gīte in postal budha, si je premislil ter začel častiti Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ki je osebno poskrbel, da je prišlo do bitke na Kurukṣetri. Arjuna je Gospoda častil z bojevanjem s tako imenovanimi sorodniki. S tem je postal Gospodov čisti bhakta. Tak položaj lahko dosežemo samo s čaščenjem pravega Kṛṣṇe in ne takega, kakršnega si izmislijo nespametni ljudje, ki ne poznajo globine znanosti o Kṛṣṇi, kot jo opisujeta Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam.

   Vedānta-sūtra pravi, da je sambhūta vir rojstva in vzdrževanja, pa tudi zajetje vsega, kar ostane po uničenju (janmādy asya yataḥ). Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k Vedānta-sūtri in delo istega ustvarjalca, trdi, da izvor vsega ni tak kot mrtev kamen, temveč je abhijña (poln zavesti). Tudi prvobitni Gospod Śrī Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti (7.26), da se popolnoma zaveda preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter da Ga nihče, niti polbogovi kot sta Śiva in Brahmā, ne pozna v celoti. Zagotovo pa Ga ne morejo resnično spoznati polizobraženi »duhovni vodje«, ki jih vznemirjajo valovi materialnega obstoja. Ti bi radi odstopili od pravih načel in za predmet čaščenja postavili ljudske množice, ne vedo pa, da je takšno čaščenje le mit, saj je množica nepopolna. Njihovi poskusi so podobni zalivanju drevesnih listov namesto korenin. Čeprav je treba zalivati korenino, vznemirjene voditelje bolj privlačijo listi. Kljub nenehnemu zalivanju listov pa se bo drevo zaradi pomanjkanja hranil posušilo.

   Śrī Īśopaniṣad nam svetuje zalivanje korenine, ki je vir vsega življenja. Služenje duši je pomembnejše od čaščenja ljudskih množic in služenja njihovim telesnim potrebam, ki nikoli ne more biti popolno. Duša je korenina, ki po zakonu karme poraja razne vrste teles. Služenje ljudem z zdravstveno in socialno oskrbo ter izobraževanjem, medtem ko ubogim živalim v klavnicah režejo vratove, ni prav nikakršno služenje duši, živemu bitju.

   Zaradi rojstev, starosti, bolezni in smrti v raznih življenjskih vrstah živa bitja nenehno trpijo. Človeško življenje nam ponuja priložnost, da se že s ponovno vzpostavitvijo odnosa z Vsevišnjim Gospodom odrešimo te ujetosti. Vsevišnji (sambhūta) nas osebno prihaja poučit o modrosti, kako se Mu predati. Človeštvu resnično služimo, če ljudi učimo, kako se s popolno ljubeznijo in vnemo izročiti Vsevišnjemu Gospodu in Ga častiti. To nam v tej mantri naroča Śrī Īśopaniṣad.

   Preprost način čaščenja Boga v tej dobi vznemirjenj je opevanje Gospoda in poslušanje o Njem. Toda umovalci si domišljajo, da so Gospodova dejanja izmišljena – zato se jim ne posvečajo in raje v prazno žonglirajo z besedami ter odvračajo pozornost nedolžnih ljudi. Namesto da bi taki lažni duhovni voditelji poslušali o dejanjih Gospoda Kṛṣṇe, reklamirajo sebe ter svoje privržence nagovarjajo, naj opevajo njih. Dandanes se je število takih prevarantov in lažnih »Božjih« utelešenj močno povečalo, zato je čistim Gospodovim bhaktam vse težje reševati ljudske množice pred njihovo brezbožno propagando.

   Upaniṣade nas posredno usmerjajo k prvobitnemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi, Bhagavad-gītā, ki povzema bistvo vseh Upaniṣad, pa neposredno kaže Nanj. Zato bi morali o Kṛṣṇi, kakršen je v resnici, poslušati iz Bhagavad-gīte ali Śrīmad-Bhāgavatama in si tako srce postopoma očistiti vse nesnage. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.17) pravi: »Bhakta pritegne Gospodovo pozornost s poslušanjem o Njegovih dejavnostih. Tako ga Gospod, ki je v srcu vseh živih bitij, vodi v pravo smer«. Bhagavad-gītā (10.10) to potrjuje: dadāmi buddhi-yogaṁ taṁ yena mām upayānti te.

   Gospodovo notranje vodstvo bhaktovo zavest očisti vse umazanije, ki jo povzročata strast in nevednost. Ti dve materialni lastnosti vladata vsem, ki niso bhakte. Človek se pod vplivom strasti ne more rešiti materialnih želja, pod vplivom nevednosti pa ne pozna ne sebe ne Gospoda. Taki ljudje nimajo nobenih možnosti za samospoznanje, ne glede na to, za kako pobožne se izdajajo. Bhaktam pa vpliv strasti in nevednosti po Svoji milosti odstrani Gospod. Tako se ustalijo v vrlini, ki je lastnost popolnih brāhmaṇ. Vsak se lahko usposobi za brāhmaṇo, če se pod vodstvom verodostojnega učitelja drži poti vdanega služenja Gospodu. Śrīmad-Bhāgavatam (2.4.18) še pravi:

Tudi če je človek nizkega rodu, se lahko pod vodstvom Gospodovega čistega bhakte očisti, saj ima Gospod izjemno moč.

   Z brahmanskimi odlikami postanemo srečni in navdušeno služimo Gospodu. Znanost o Bogu se nam tako samodejno razodene. S tem znanjem se postopoma otresemo materialnih navezanosti, po Gospodovi milosti pa se naše dvomeče srce povsem zbistri. Kdor je na tej stopnji, je osvobojena duša in vidi Gospoda na vsakem koraku. To je popolnost sambhave, kot jo opisuje ta mantra Śrī Īśopaniṣad.

Človeška civilizacija je z navideznim znanstvenim napredkom ustvarila veliko materialnih stvari, med drugim vesoljske ladje in atomsko energijo. Kljub temu pa ji ni uspelo ustvariti okoliščin, v katerih ljudem ne bi bilo treba umreti, se spet roditi, ostareti ali trpeti v bolezni. Kadar koli pameten človek tako imenovane znanstvenike opozori na te nadloge, mu ti zvito zagotovijo, da materialna znanost napreduje in da bo človek nazadnje premagal smrt in staranje ter izkoreninil bolezni. Ti odgovori dokazujejo njihovo globoko nepoznavanje materialne narave. V snovnem svetu smo vsi podvrženi strogim zakonom materije in prehajamo skozi šest stopenj obstoja: rojstvo, rast, vzdrževanje, proizvajanje stranskih proizvodov, hiranje in smrt. Nihče, ki je v stiku z materialno naravo, se ne more dvigniti nad te zakone preobrazbe – zato v tem svetu nihče ne more živeti večno, pa naj bo polbog, človek, žival ali rastlina.

   Dolžina življenja je odvisna od življenjske vrste. Gospod Brahmā, glavno živo bitje v vesolju, živi na milijone let, neznatna klica pa le nekaj ur. Nihče v materialnem svetu pa ne more živeti večno. Vse stvari so ustvarjene v določenih okoliščinah, nekaj časa obstajajo in končno propadejo – živa bitja pa se rodijo, rastejo, se razmnožujejo, postopoma hirajo in nazadnje umrejo. Po teh zakonih bodo prej ali slej umrli celo Brahme, ki jih je v raznih vesoljih na milijone. Zato se celotno materialno stvarstvo imenuje Martyaloka, kraj smrti.

   Posvetni znanstveniki in politiki, ki ničesar ne vedo o večni duhovni naravi, bi radi dosegli, da bi ljudje postali neumrljivi na tem svetu. To je posledica nepoznavanja vedske književnosti, ki vsebuje popolno znanje, podprto z zrelo božansko izkušnjo. Na žalost dandanes ljudje nočejo sprejemati znanja iz Ved, Purāṇ in drugih svetih spisov.

   Viṣṇu Purāṇa (6.7.61) nas uči:

Božanska Osebnost Gospod Viṣṇu ima raznovrstne energije, ki so bodisi parā (višje) ali aparā (nižje). Živo bitje pripada Gospodovi višji energiji, materialna energija, v katero smo trenutno zapleteni, pa je nižja. Ta energija, ki živa bitja prekrije z nevednostjo (avidyo) in jih sili k delovanju z željo po uživanju sadov dela, omogoča materialno stvarjenje. Obstaja pa še drugi del Gospodove višje energije, ki se razlikuje tako od materialne (nižje) energije kot od živih bitij. Ta sestavlja večno in neumrljivo Božje prebivališče. To potrjuje Bhagavad-gītā (8.20):

Materialni planeti – višji, nižji in srednji, skupaj s Soncem, Mesecem in Venero – so razpršeni po vsem vesolju. Obstajajo samo toliko časa, kolikor dolgo živi Brahmā. Kljub temu so nekateri nižji planeti uničeni ob koncu Brahmovega dne in so naslednji dan spet ustvarjeni. Na višjih planetih čas teče drugače. Naše leto je enako le štiriindvajsetim uram oziroma enemu dnevu in noči na številnih višjih planetih. Štiri zemeljske dobe (satya, tretā, dvāpara in kali) trajajo na višjih planetih samo dvanajst tisoč let. Če to obdobje tisočkrat pomnožimo, dobimo Brahmov dan, enako dolgo pa traja tudi njegova noč. Brahmovi dnevi in noči sestavljajo njegove mesece in leta, živi pa sto svojih let. Po tem času je uničena celotna vesoljna pojavitev.

   Vsa živa bitja – tista, ki prebivajo na višjih planetih, kot sta Sonce in Mesec, pa tudi tista na Martyaloki (Zemlji) in nižjih planetih – se med Brahmovo nočjo potopijo v vode uničenja. Čeprav takrat živa bitja in vrste duhovno še vedno obstajajo, niso zaznavna. To stanje se imenuje avyakta. Drugo stanje avyakte nastopi ob uničenju celotnega vesolja ob koncu Brahmovega življenja. Onkraj teh dveh pa obstaja še eno nezaznavno stanje – duhovni svet. Tam je nešteto duhovnih planetov, ki obstajajo večno, tudi ob koncu Brahmovega življenja, ko so uničeni vsi planeti materialnega vesolja. Obstaja veliko materialnih vesolj in vsakemu vlada drug Brahmā, vsa vesoljna pojavitev skupaj pa obsega le četrtino Gospodove energije (ekapād-vibhūti). To je Gospodova nižja energija. Onkraj Brahmove oblasti pa je duhovna narava, imenovana tripād-vibhūti, ki je Gospodova višja energija ali parā-prakṛti in obsega tri četrtine Njegove energije.

   Gospod Śrī Kṛṣṇa je prevladujoča Božanska Osebnost duhovnega sveta, Svojega prebivališča. Bhagavad-gītā (8.22) zagotavlja, da se Mu lahko približamo le s čistim vdanim služenjem, medtem ko nam z jñāno (filozofijo), jogo (mistiko) ali karmo (delovanjem z željo po uživanju sadov svojega dela) to ne bo uspelo. Karmīji oziroma tisti, ki si želijo sadov svojega dela, se lahko dvignejo na planete Svargaloke, ki vključujejo tudi Sonce in Mesec. Jñānīji in jogiji se lahko dvignejo še više, in sicer na Maharloko, Tapoloko in Brahmaloko, ko pa se z vdanim služenjem Gospodu še bolj usposobijo, lahko vstopijo v duhovni svet, bodisi v sijaj duhovnega neba (Brahman) ali pa na planete Vaikuṇṭhe – odvisno od svoje usposobljenosti. Zagotovo pa nihče ne more doseči duhovnih planetov Vaikuṇṭhe, ne da bi se prej usposobil v vdanem služenju Gospodu.

   Naša bolezen v materialnem svetu je, da si vsi, od Brahme do mravlje, prizadevamo vladati naravi. Vse dokler ne ozdravimo, smo podvrženi menjavanju teles. Ne glede na to, ali smo v človeški, polbožji ali živalski podobi, moramo nazadnje v času dveh uničenj prenašati nezaznavno stanje – med Brahmovo nočjo ali pa ob koncu njegovega življenja. Če se nočemo več rojevati in umirati, pa tudi stareti in zbolevati, si moramo prizadevati, da bi se dvignili na duhovne planete, kjer lahko živimo večno in se družimo s Kṛṣṇo ali Njegovimi popolnimi emanacijami v podobi Nārāyaṇe. Śruti mantre potrjujejo, da Gospod Kṛṣṇa ali Njegove popolne emanacije vladajo vsakemu od teh neštetih planetov: eko vaśī sarva-gaḥ kṛṣṇa īḍyaḥ / eko 'pi san bahudhā yo 'vabhāti (Gopāla-tāpanī Upaniṣad 1.21).

   Kṛṣṇi nihče ne more gospodovati. Ker pogojene duše skušajo vladati materialni naravi, so podvržene njenim zakonom ter trpijo v ponavljajočem se rojevanju in umiranju. Gospod pride v ta svet vzpostavit verska načela, med katerimi je najosnovnejše želja po predanosti Bogu. To je Gospodovo zadnje navodilo v Bhagavad-gīti (18.66): sarva-dharmān parityajya mām ekaṁ śaraṇaṁ vraja. »Opusti vse druge poti in se predaj samo Meni.« Na žalost pa nespametni ljudje napačno razlagajo ta najpomembnejši nauk in na razne načine zavajajo množice. Ljudi nagovarjajo, naj odpirajo bolnišnice, ne spodbujajo pa jih, naj se z vdanim služenjem Gospodu izobrazijo za vstop v duhovno kraljestvo. Učijo jih, naj se posvetijo samo minljivi dobrodelnosti, ki nikoli ne more zares osrečiti živega bitja. Ustanavljajo vrsto javnih in pol-vladnih organizacij za reševanje uničujočih posledic naravnih nesreč, ne vedo pa, kako nepremagljivo naravo pomiriti. Številne razglašajo za velike poznavalce Bhagavad-gīte, toda ti ne poznajo njenega sporočila, kako pomiriti mogočno materialno naravo. To je mogoče doseči le z obuditvijo zavedanja Boga, kar Bhagavad-gītā (7.14) posebej poudarja.

   Śrī Īśopaniṣad nas v tej mantri uči, da moramo popolnoma poznati tako sambhūti (Božansko Osebnost) kot vināśo (začasni pojavni svet). Če poznamo samo slednjega, se ne moremo rešiti, saj se bomo po naravnem toku slej ko prej soočili z uničenjem (ahany ahani bhūtāni gacchantīha yamālayam). Temu se ne moremo izogniti niti z odpiranjem bolnišnic. Rešimo se lahko samo s popolnim znanjem o večnem življenju, polnem blaženosti in zavedanja. Celoten vedski sistem je namenjen izobraževanju ljudi o tem, kako usvojiti umetnost večnega življenja. Ljudi pogosto zavedejo minljive privlačnosti, ki temeljijo na zadovoljevanju čutov, ne zavedajo pa se, da zaradi zavajajočega služenja čutom človek nazaduje.

   Sebe in soljudi moramo zato reševati na pravilen način. O resnici ne moremo razpredati, ali nam je ljuba ali ne. Ta preprosto obstaja. Če se hočemo rešiti ponavljajočih se rojstev in smrti, se moramo nujno in brez polovičarstva posvetiti vdanemu služenju Gospodu.

V Bhagavad-gīti (14.27) Gospod takole pojasnjuje Svoje žarke (brahmajyoti), slepeč sijaj Svoje podobe:

»Jaz sem osnova brezosebnega Brahmana, ki je nesmrten, neuničljiv in večen ter je izhodišče najvišje sreče.« Brahman, Paramātmā in Bhagavān so trije vidiki Absolutne Resnice. Začetniki najlažje zaznajo Brahman, Paramātmo (Naddušo) spoznajo naprednejši, spoznanje Bhagavāna pa je najvišje. To potrjuje Bhagavad-gītā (7.7), kjer Gospod Kṛṣṇa o Sebi pravi, da je najvišji vidik Absolutne Resnice: mattaḥ parataraṁ nānyat. Zato je Kṛṣṇa vir tako brahmajyotija kot vseprežemajoče Paramātme. Malo naprej v Bhagavad-gīti (10.42) Kṛṣṇa to še dodatno pojasni:

»Toda čemu ti bo vse to podrobno znanje, Arjuna? Z enim samim delcem Sebe prežemam in vzdržujem celotno vesolje.« Kṛṣṇa tako z eno od Svojih popolnih emanacij – vseprežemajočo Paramātmo – vzdržuje celotno materialno stvarstvo. Vzdržuje pa tudi vse pojavne oblike duhovnega sveta. Zato ta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad Gospoda naslavlja s pūṣan, vrhovni vzdrževalec.

   Śrī Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, je vedno poln duhovne blaženosti (ānanda-mayo 'bhyāsāt) – tak je bil od vsega začetka Svojih otroških zabav, ko je pred pet tisoč leti živel v indijski vasici Vṛndāvani. Številne demone, kot so bili Agha, Baka, Pūtanā in Pralamba, je pobil za zabavo. V Vṛndāvani je užival v družbi matere, brata in prijateljev. Ko Se je vživel v vlogo nagajivega kradljivca masla, so vsi Njegovi družabniki uživali v nebeški blaženosti. Čeprav Gospod slovi kot kradljivec masla, Mu ne moremo ničesar očitati, saj je s tem Svoje čiste bhakte polnil z radostjo. Vsa Gospodova dejanja v Vṛndāvani so bila namenjena radosti Njegovih tamkajšnjih družabnikov. Gospod je ustvaril Svoje zabave, da bi pritegnil suhoparne umovalce in akrobate s tako imenovane poti haṭha-yoge, ki želijo poiskati Absolutno Resnico.

   Śukadeva Gosvāmī v Śrīmad-Bhāgavatamu (10.12.11) pravi o Gospodovi igri s prijatelji naslednje:

»Vsevišnji Gospod, ki Ga jñānīji dojemajo kot blaženi brezosebni Brahman ter Mu bhakte služijo in Ga častijo kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, posvetni ljudje pa Ga vidijo kot navadnega človeka, Se je igral s pastirčki, ki so svoj položaj dosegli s številnimi pobožnimi dejanji.«

   Gospod se tako vedno posveča ljubečim transcendentalnim dejavnostim s Svojimi duhovnimi družabniki v raznih odnosih, kot so śānta (nedejaven), dāsya (služabniški), sakhya (prijateljski), vātsalya (starševski) in mādhurya (ljubezenski).

   Človek bi se lahko vprašal, kako se lahko Gospod Kṛṣṇa posveti stvarjenju, če, kot pravijo, nikoli ne odide iz Vṛndāvana-dhāme. Na to odgovarja Bhagavad-gītā (13.14–18): Gospod s Svojim popolnim delom Paramātmo (Naddušo) prežema celotno materialno stvarstvo. Čeprav osebno ni povezan s stvarjenjem, vzdrževanjem in uničenjem, je kot Paramātmā vzrok vseh teh dejanj. Vsako živo bitje je ātmā (duša), vrhovna ātmā, ki vse druge nadzira, pa je Paramātmā (Nadduša).

   Ta sistem spoznavanja Boga je velika znanost. Posvetni sāṅkhya-yogīji lahko samo analizirajo štiriindvajset dejavnikov materialnega stvarjenja in meditirajo o njih, saj puruṣo (Gospoda) komaj kaj poznajo. Tiste, ki se posvečajo brezosebni duhovnosti, pa slepeč sijaj brahmajyotija samo zmede. Če hočemo v polnosti videti Absolutno Resnico, moramo predreti štiriindvajset materialnih elementov in se dvigniti tudi nad slepeči sijaj. Śrī Īśopaniṣad nas z molitvijo, naj Gospod odstrani hiraṇmaya-pātro (slepeče zakrivalo), vodi v to smer. Če Gospod Svojega zakrivala ne odstre, ne moremo nikoli uzreti pravega obličja Božanske Osebnosti in zares spoznati Absolutne Resnice.

    Paramātmā, eden od vidikov Vsevišnjega Gospoda, je ena od treh popolnih emanacij oziroma viṣṇu-tattev, ki jih poznamo pod skupnim imenom puruṣa-avatāre. Viṣṇu-tattva znotraj vesolja se imenuje Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu. Med tremi glavnimi božanstvi – Brahmo, Viṣṇujem in Śivo – je On Viṣṇu in vseprežemajoča Paramātmā v vsakem posameznem živem bitju. Druga viṣṇu-tattva v vesolju je Garbhodakaśāyī Viṣṇu, skupna Nadduša vseh živih bitij. Nad tema dvema je Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu, ki leži na Vzročnem oceanu. Ta je stvarnik vseh vesolj. Sistem joge resne učence uči, kako se po dvigu nad štiriindvajset materialnih elementov vesoljnega stvarjenja srečati z viṣṇu-tattvami. Negovanje empirične filozofije nam pomaga spoznati brezosebni brahmajyoti oziroma slepeč sijaj transcendentalnega telesa Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Da je brahmajyoti Kṛṣṇov sijaj, potrjuje Bhagavad-gītā (14.27) pa tudi Brahma-saṁhitā (5.40):

»V milijonih in milijonih vesolj obstaja nešteto planetov in prav vsi so si po svoji sestavi in naravi različni. Zbrani so v kotu brahmajyotija, ki je le osebni sijaj mojega čaščenega Govinde, Vsevišnje Božanske Osebnosti.« Ta mantra Brahma-saṁhite izraža raven resničnega spoznanja Absolutne Resnice in petnajsta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad jo uveljavi kot pot spoznavanja. Ta mantra Īśopaniṣad je preprosta molitev h Gospodu, naj odstrani brahmajyoti, da bi lahko videli Njegovo pravo obličje. Sijaj brahmajyotija podrobno opisuje več manter Muṇḍake Upaniṣad (2.2.10–12):

»V duhovnem kraljestvu, onkraj materialnega prekrivala, je brezmejni sijaj brezmadežnega Brahmana. Samospoznane duše razumejo, da je ta sijoča bela svetloba luč vseh luči. V tem kraljestvu ni potrebe po svetlobi sonca, meseca, ognja ali električni razsvetljavi. Resnično, vsaka svetloba v materialnem svetu je samo odsev te vrhovne luči. Brahman je spredaj in zadaj, na severu, jugu, vzhodu in zahodu, pa tudi zgoraj in spodaj. Sijaj vrhovnega Brahmana se torej širi tako po materialnem kot duhovnem nebu.«

   Popolno znanje imamo, če poznamo Kṛṣṇo kot vir sijaja Brahmana. Pridobimo si ga lahko iz svetih spisov, kot je Śrīmad-Bhāgavatam, ki popolno opredeljujejo znanost o Kṛṣṇi. V Śrīmad-Bhāgavatamu je njegov avtor Śrīla Vyāsadeva pojasnil, da lahko Vrhovno Resnico opisujemo skladno s svojim spoznanjem kot Brahman, Paramātmo ali Bhagavāna. Śrīla Vyāsadeva nikoli ne trdi, da je jīva (navadno živo bitje) vsemogočna Vrhovna Resnica. Živega bitja nikoli ne bi smeli imeti za Boga. Če bi bilo vsemogočno, ne bi molilo h Gospodu, naj odstrani slepeče zakrivalo in pokaže Svoje pravo obličje.

   Sklenemo lahko, da brezosebni Brahman spoznajo tisti, ki nimajo znanja o energijah Vrhovne Resnice. S spoznanjem Gospodovih materialnih energij ter pičlim ali nikakršnim znanjem o Njegovih duhovnih energijah pa spoznamo Paramātmo. Zato sta tako spoznanje Brahmana kot Paramātme le delni spoznanji Absolutne Resnice. Ko pa po odstranitvi hiraṇmaya-pātre v polnem veličastju spoznamo Vsevišnjo Božansko Osebnost, Śrī Kṛṣṇo, se zavemo vāsudevaḥ sarvam iti: Gospod Śrī Kṛṣṇa, znan kot Vāsudeva, je vse – Brahman, Paramātmā in Bhagavān. Kot Bhagavān je korenina, Brahman in Paramātmā pa sta Njegovi veji.

   Bhagavad-gītā (6.46–47) primerjalno razčlenjuje tri vrste ljudi, ki si prizadevajo za popolnost – častilce brezosebnega Brahmana (jñānīje), Paramātme (jogije) in Gospoda Śrī Kṛṣṇe (bhakte). Pojasnjuje, da so jñānīji, ki negujejo vedsko znanje, boljši od navadnih ljudi, ki si želijo sadov svojega dela; jogiji so celo nad jñānīji; med vsemi jogiji pa je najvišji tisti, ki po svojih močeh z vsem srcem nenehno služi Gospodu. Če povzamemo, filozof je boljši od delavca, mistik je nad filozofom, med vsemi mističnimi jogiji pa je najvišji tisti, ki se posveča bhakti-yogi in ves čas služi Gospodu. Śrī Īśopaniṣad nas usmerja k takšni popolnosti.

Gospod in živa bitja so kakovostno enaki, kakor sonce in njegovi žarki. Sonce je eno, osnovnih delcev sončnih žarkov pa je nešteto. Žarki so del sonca in skupaj sestavljajo popolno celoto. V samem Soncu prebiva bog Sonca, podobno kot Gospod, ki uživa v Svojih večnih zabavah na vrhovnem duhovnem planetu Goloki Vṛndāvani, od katerega se širi sijaj brahmajyotija. To potrjuje Brahma-saṁhitā (5.29):

»Častim Govindo, prvobitnega Gospoda, izvornega očeta, ki v deželi, polni duhovnih draguljev in milijonov dreves želja, pase krave, ki izpolnjujejo vse želje. Z velikim spoštovanjem in ljubeznijo Mu vedno služi na sto tisoče Lakṣmī, boginj sreče.«

   Brahma-saṁhitā opisuje brahmajyoti kot žarke, ki se širijo od vrhovnega duhovnega planeta Goloke Vṛndāvane, enako kot se sončni žarki širijo od sonca. Vse dokler se ne dvignemo nad sij brahmajyotija, ne moremo ničesar vedeti o Gospodovi deželi. Impersonalistični filozofi, ki jih omejuje pičlo znanje, lesk brahmajyotija pa popolnoma zaslepi, ne morejo spoznati ne Gospodovega resničnega prebivališča ne Njegove vseblažene božanske podobe. Da bi jo čisti bhakta lahko uzrl, Śrī Īśopaniṣad v tej molitvi prosi Gospoda, naj odstrani sijoče brahmajyotijeve žarke.

   S spoznanjem brezosebnega brahmajyotija izkusimo blagodejni vidik Vsevišnjega, s spoznanjem Paramātme oziroma Vsevišnjega v Njegovi vseprežemajoči podobi pa doživimo še blagodejnejše razsvetljenje. Ko pa se iz oči v oči srečamo z Božansko Osebnostjo, izkusimo najblagodejnejši vidik Vsevišnjega. Vrhovna Resnica ne more biti brezosebna, saj jo ta mantra naslavlja kot prvobitnega modreca, vzdrževalca in dobrotnika vesolja. To je sodba Śrī Īśopaniṣad. Beseda pūṣan (»vzdrževalec«) je zelo pomembna, saj Gospod, čeprav vzdržuje vsa živa bitja, še posebej skrbi za Svoje bhakte. Ko se bhakta dvigne nad brezosebni brahmajyoti ter spozna Gospodov osebni vidik in Njegovo najblagodejnejšo večno podobo, v polnosti spozna Absolutno Resnico.

   Śrīla Jīva Gosvāmī pravi v Bhagavat-sandarbhi: »Absolutno Resnico dojamemo v celoti, ko spoznamo Božansko Osebnost, saj je Gospod vsemogočen in ima v lasti vse duhovne energije. S spoznanjem brahmajyotija še ne uvidimo polne moči Absolutne Resnice, zato z Brahmanom le delno spoznamo Božansko Osebnost. O učeni modreci, prvi zlog besede bhagavān (bha) je dvopomenski: ,popolni vzdrževalec' in ,zaščitnik'. Drugi zlog (ga) pomeni ,vodnik', ,voditelj' ali ,stvarnik'. Zlog vān pa kaže, da vsa bitja živijo v Njem in tudi On živi v vsakem od njih. Božanski zvok bhagavān torej predstavlja brezmejno in popolnoma brezmadežno vednost, silo, energijo, obilje, moč in vpliv.«

   Gospod v celoti vzdržuje Svoje čiste bhakte in jih postopoma vodi k popolnosti ljubečega vdanega služenja. Kot njihov voditelj jim nazadnje podari želeni sad vdanega služenja in jim izroči samega Sebe. Po Gospodovi milosti Ga bhakte lahko vidijo iz oči v oči. Tako jim pomaga doseči najvišji duhovni planet, Goloko Vṛndāvano. Ker je stvarnik, lahko Svoje bhakte ustrezno usposobi, da Ga nazadnje dosežejo. Gospod je vzrok vseh vzrokov oziroma pravzrok, saj sam nima zunanjega vzroka. Zato tudi z izražanjem Svoje notranje energije uživa v samem Sebi. Zunanja energija, če smo natančni, ne izhaja neposredno iz Njega, saj se Gospod širi v puruṣe in v teh podobah ustvari, vzdržuje in uniči pojavni svet.

   Tudi živa bitja se ločeno širijo iz samega Gospoda, in ker si nekatera med njimi želijo gospodovati kot Vsevišnji, jim Gospod dovoli vstopiti v vesoljno stvarstvo, da bi v polnosti izživela svoja gospodovalna nagnjenja nad naravo. Prisotnost Božjih delcev (živih bitij) ves pojavni svet spodbudi k dejanjem in njihovim posledicam. Živa bitja imajo tako vsega na voljo, da lahko vladajo materialni naravi, toda najvišji nadzornik je sam Gospod v svoji popolni podobi Paramātme (Nadduše), ki je ena izmed puruṣ.

   Med živim bitjem (ātmo) in vladajočim Gospodom (Paramātmo), dušo in Naddušo, je torej ogromna razlika. Paramātmā nadzoruje, ātmā pa je nadzorovana; zato nista istovrstni. Ker Paramātmā popolnoma sodeluje z ātmo, velja za nenehno spremljevalko živega bitja.

   Gospodov vseprežemajoči vidik se imenuje Brahman. Ta obstaja v vseh okoliščinah in stanjih – v budnosti, spanju in zmožnosti – ter poraja jīva-śakti (živo silo) v obliki pogojenih in osvobojenih duš. Ker je Gospod vir Paramātme in Brahmana, je počelo vseh živih bitij in vsega, kar obstaja. Takoj ko se človek tega zave, začne Gospodu vdano služiti. Čisti bhakta, ki ima popolnoma razvito zavest, je s srcem in dušo navezan na Gospoda. Kadar se taki bhakte zberejo, se posvetijo izključno slavljenju Gospodovih transcendentalnih dejanj. Kdor ni na tej ravni – in je spoznal le Gospodov vidik Brahmana ali Paramātme – ne more razumeti dejanj popolnih bhakt. Gospod je izjemno naklonjen Svojim čistim bhaktam in jim vedno pomaga. V srcu jim razodene znanje, ki ga potrebujejo, ter jim tako razprši vso temo nevednosti. Spekulativni filozofi in jogiji si tega ne morejo predstavljati, saj bolj ali manj računajo na lastne sposobnosti. Kaṭha Upaniṣad (1.2.23) pravi, da lahko Boga spozna le tisti, ki mu je Gospod naklonjen, in nihče drug. Táko naklonjenost si pridobijo samo Gospodovi čisti bhakte. Śrī Īśopaniṣad nas zato usmeri k iskanju Gospodove naklonjenosti, ki presega zaznavo brahmajyotija.

Minljivo materialno telo je kot vsiljeno oblačilo. Bhagavad-gītā (2.20) jasno pravi, da živo bitje po uničenju snovnega telesa ne preneha obstajati. Živo bitje ni nikoli brez osebnosti ali brezoblično. Ravno nasprotno – brezoblično je materialno oblačilo, ki pa se upodobi po obliki neuničljive osebnosti. Slabo izobraženi ljudje, ki mislijo, da je živo bitje izvorno brez oblike, se motijo. Ta mantra potrjuje dejstvo, da živo bitje obstaja tudi po uničenju materialnega telesa.

   V materialnem svetu narava mojstrsko ustvari razne vrste teles, ki jih živa bitja dobijo skladno s svojimi željami po čutnem uživanju. Če si želijo okušati iztrebke, dobijo prašičje telo, ki je kot nalašč za ta namen. Kdor se hoče prehranjevati z živalskim mesom in krvjo, lahko dobi tigrsko telo, ki je opremljeno z ustreznimi zobmi in kremplji. Ljudem pa ni namenjeno meso in niti najpreprostejša ljudstva nimajo želje po okušanju iztrebkov. Človeški zobje so oblikovani za žvečenje in mletje sadja in zelenjave, čeprav imamo tudi podočnika, da lahko primitivni ljudje jedo meso, če si to želijo.

   V vsakem primeru pa je materialno telo, naj bo živalsko ali človeško, živemu bitju tuje. Spreminja se skladno z našo željo po zadovoljevanju čutov. V razvojnem krogu živo bitje menja telo za telesom. Ko je bil svet poln vode, se je utelesilo v povodni živalski obliki. Nato je prešlo v rastlinsko življenje, postalo črv, ptica, sesalec in končno človek. Človeška oblika, kadar je opremljena s popolnim razumevanjem duhovnega znanja, predstavlja vrhunec razvoja. Ta mantra opisuje najvišjo razvojno stopnjo duhovnega zavedanja: opustiti bi morali materialno telo, ki se bo spremenilo v pepel, in pustiti dihu življenja, da se razblini v večno zajetje zraka. Gibanje več vrst zraka v telesu, ki so skupaj znane kot prāṇa-vāyu, živemu bitju omogoča delovanje telesa. Jogiji se večinoma učijo nadzorovati telesni zrak. Duša naj bi se dvigovala iz enega zračnega vrtinca do drugega, dokler se ne dvigne do najvišjega, brahma-randhre. Od tod se lahko popolni jogi prenese, na kateri koli planet želi. Najprej mora opustiti eno vrsto telesa in nato vstopiti v drugo. Najvišjo popolnost pa dosežemo, če smo zmožni dokončno opustiti materialno telo, kot predlaga ta mantra, in vstopiti v duhovno ozračje, kjer lahko razvijemo povsem drugo vrsto telesa – duhovno, ki je neumrljivo in nespremenljivo.

   V materialnem svetu nas narava prisili, da zaradi raznovrstnih želja po zadovoljevanju čutov menjamo telo. Živo bitje izpolnjuje svoje želje v raznih življenjskih vrstah – od klic do najpopolnejših materialnih teles, kot jih imajo Brahmā in polbogovi. Vse te vrste teles so zgrajene iz različno upodobljene snovi. Moder človek ne vidi enosti v raznovrstnosti teles, temveč v duhovni naravi. Duhovna iskra, delec Vsevišnjega Gospoda, je ista, ne glede na to, ali se utelesi kot prašič ali polbog. Telo dobimo skladno s svojimi pobožnimi in grešnimi dejanji. Človeško telo je izjemno razvito in ima polno zavest. Bhagavad-gītā (7.19) pravi, da se najpopolnejši človek preda Gospodu šele po številnih življenjih, ki jih je posvetil razvijanju znanja. Znanje doseže vrhunec, ko se predamo Vsevišnjemu Gospodu, Vāsudevi. Drugače smo spet prisiljeni pasti na materialno raven, tudi če spoznamo svojo duhovno naravo, saj nismo dojeli, da so vsa živa bitja večni delci celote in da sama nikoli ne morejo postati celota. Pasti moramo, tudi če postanemo eno z brahmajyotijem.

   Iz prejšnjih manter smo izvedeli, da je brahmajyoti, ki izhaja iz Gospodovega transcendentalnega telesa, poln duhovnih isker oziroma posameznih živih bitij, ki se v polnosti zavedajo svojega obstoja. Ta bitja hočejo včasih uživati s čutili, zato morajo v materialni svet, kjer si domišljajo, da so gospodarji, v resnici pa so sužnji svojih čutov. Želja po gospodovanju je materialna bolezen, saj se moramo pod urokom čutnega uživanja seliti iz ene vrste telesa, ki je na voljo, v drugo. Če postanemo eno z brahmajyotijem, še ne pomeni, da imamo zrelo znanje. Stanje najvišje popolnosti dosežemo šele, ko se povsem predamo Gospodu in razvijemo čut za duhovno služenje.

   V tej mantri živo bitje prosi, da bi lahko po zapustitvi materialnega telesa in diha vstopilo v Božje duhovno kraljestvo. Bhakta moli k Božanski Osebnosti, naj se spomni njegovih dejanj in žrtvovanj, preden se mu telo spremeni v pepel. To molitev izgovarja v času smrti, pri čemer se popolnoma zaveda svojih preteklih dejanj in končnega cilja. Kdor je popolnoma pod oblastjo materialne narave, se spominja gnusnih dejanj, ki jih je storil v zdajšnjem življenju, zato po smrti dobi novo snovno telo. Bhagavad-gītā (8.6) potrjuje to resnico:

»Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.« Naša nagnjenja um torej prenese v naslednje življenje.

   Umirajoči človek se za razliko od preproste živali, ki nima razvitega uma, lahko kot sanj spominja dejanj svojega življenja. Ker ima zato misli vedno polne materialnih želja, ne more razviti duhovnega telesa in vstopiti v Božje kraljestvo. Bhakte pa z vdanim služenjem Gospodu razvijejo ljubezen do Boga, in tudi če se ob smrti svojega služenja ne spominjajo, ga Gospod ne pozabi. Bhakta v tej molitvi prosi Gospoda, naj ne pozabi njegovih žrtvovanj, vendar se Gospod tudi brez take molitve vedno spominja služenja Svojega čistega bhakte.

   V Bhagavad-gīti (9.30–34) Gospod nazorno opiše Svoj zaupen odnos z bhaktami: »Tistega, ki vdano služi Gospodu, je treba imeti za svetega, tudi če zagreši najnizkotnejše dejanje, saj je njegova odločnost pravilno usmerjena. Kmalu postane kreposten in doseže trajni mir. O Kuntījin sin, smelo razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade! O Pṛthin sin, tisti, ki poiščejo zavetje v Meni, tudi če so nižjega rodu – ženske, vaiśye (trgovci) in śūdre (delavci) – lahko dosežejo najvišji cilj. Koliko bolj šele to velja za krepostne brāhmaṇe, bhakte in svete kralje! Ker si prišel v ta minljivi svet, poln trpljenja, Mi torej služi z ljubeznijo in vdanostjo. Zmeraj misli Name, postani Moj bhakta, izkazuj Mi spoštovanje in Me obožuj. Tako popolnoma zatopljen v misli Name boš nedvomno prišel k Meni.«

   Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura takole pojasnjuje te verze: »Čeprav je Kṛṣṇov bhakta lahko navidezno su-durācāra (nizkoten), ga moramo imeti za svetega. Razumeti bi morali pravi pomen besede su-durācāra. Pogojena duša mora delovati na dveh ravneh – za vzdrževanje telesa in za samospoznavanje. Družbeni položaj, umski razvoj, čistost, red, hranjenje in boj za obstanek so namenjeni vzdrževanju telesa. Za samospoznavanje pa na vseh življenjskih področjih delujemo kot Gospodov bhakta. Ker pogojena duša ne more opustiti skrbi za telo, mora obe vrsti dejavnosti opravljati vzporedno. Postopoma pa vse manj deluje na telesni ravni in sorazmerno več na duhovni. Vse dokler se delež vdanega služenja pri bhakti ne poveča do prave mere, obstaja možnost, da občasno izrazi posveten značaj. Vedeti pa moramo, da táko stanje ne bo trajalo dolgo, saj se bo po Gospodovi milosti kmalu dvignil nad svoje pomanjkljivosti. Zato je pot vdanega služenja Gospodu edina prava pot. Tistega, ki je na pravi poti, tudi občasni izrazi posvetnega značaja ne bodo zavrli pri napredovanju na poti samospoznavanja.«

   Ugodnosti, ki jih prinaša vdano služenje Gospodu, pa ne veljajo za impersonaliste, ki so navezani na Gospodov brahmajyoti. V prejšnjih mantrah smo izvedeli, da ne morejo vstopiti v brahmajyoti, ker nimajo vere v Božansko Osebnost. Večinoma se ukvarjajo s praznim razglabljanjem in žongliranjem z besedami. Kot potrjuje dvanajsto poglavje Bhagavad-gīte (12.5), je zato jalov ves njihov trud.

   Vse ugodnosti, ki jih ta mantra omenja, zlahka dobimo v nenehnem stiku z osebnim vidikom Absolutne Resnice. V osnovi vdano služenje Gospodu obsega devet vrst duhovnih dejavnosti: (1) poslušanje o Gospodu, (2) slavljenje Gospoda, (3) premišljevanje o Njem, (4) služenje Njegovim lotosovim stopalom, (5) čaščenje Gospoda, (6) posvečanje molitev Gospodu, (7) služenje Gospodu, (8) uživanje v prijateljskem druženju z Njim in (9) izročitev vsega Gospodu. Teh devet načel vdanega služenja (vsa skupaj ali vsako posebej) bhakti pomaga ostati v stalni povezavi z Gospodom. Tako se Ga ob koncu življenja zlahka spominja. Naslednji sloviti Gospodovi bhakte so že z enim od teh načel, po katerem so živeli, lahko dosegli najvišjo popolnost: (1) S poslušanjem o Gospodu je želeni cilj dosegel junak Śrīmad-Bhāgavatama, mahārāja Parīkṣit. (2) S slavljenjem Gospoda je popolnost dosegel Śukadeva Gosvāmī, ki je izgovoril Śrīmad-Bhāgavatam. (3) Z molitvijo h Gospodu je cilj dosegel Akrūra, (4) mahārāja Prahlāda s premišljevanjem o Njem, (5) mahārāja Pṛthu s čaščenjem Gospoda, (6) Lakṣmī, boginja sreče, s služenjem Njegovim lotosovim stopalom, (7) Hanumān z osebnim služenjem Gospodu, (8) Arjuna s prijateljevanjem z Njim in (9) mahārāja Bali z izročitvijo Gospodu vsega, kar je imel.

   To mantro Śrī Īśopaniṣad, pa tudi praktično vse mantre vedskih hvalnic, strnjeno pojasnjuje Vedānta-sūtra, podrobneje pa Śrīmad-Bhāgavatam, ki je zreli plod vedskega drevesa modrosti. Śrīmad-Bhāgavatam pojasnjuje to mantro že v prvih odgovorih Śukadeve Gosvāmīja mahārāji Parīkṣitu na samem začetku njunega srečanja. Poslušanje in opevanje znanosti o Bogu je temeljno načelo življenja, posvečenega vdanemu služenju Gospodu. Bhāgavatam je izgovoril Śukadeva Gosvāmī, poslušal pa ga je mahārāja Parīkṣit. Slednji je poizvedoval od prvega, ker je bil ta najbolj vzvišen duhovni učitelj svojega časa, večji od vsakega velikega jogija ali svetega moža.

   Glavno vprašanje mahārāje Parīkṣita je bilo: »Kaj je dolžnost vsakega človeka, še posebej pred smrtjo?« Śukadeva Gosvāmī je odgovoril:

»Kdor koli se želi osvoboditi vsega strahu, mora nenehno poslušati o Gospodu, Božanski Osebnosti, vrhovnem nadzorniku vsega, ki odpravlja vse težave in je Nadduša vseh živih bitij, Ga slaviti in se Ga spominjati.« (Bhāgavatam 2.1.5)

   Večina ljudi v tako imenovani človeški družbi ponoči ali spi ali se vdaja spolnosti, podnevi pa si prizadeva za čim večji zaslužek ali pa nakupuje za družino. Ljudje imajo zelo malo časa za pogovor o Vsevišnjem Gospodu ali za poizvedovanje o Njem. Na vse mogoče načine so zavrgli Božji obstoj – najbolj pa tako, da Ga imajo za brezosebnega oziroma brezčutnega. V vedski književnosti – naj bo v Upaniṣadah, Vedānta-sūtri, Bhagavad-gīti ali Śrīmad-Bhāgavatamu – piše, da je Gospod vrhovno čuteče bitje, ki je nad vsemi drugimi. Njegove slavne dejavnosti se ne razlikujejo od Njega samega. Zato ne bi smeli poslušati in govoriti o neumnostih, ki jih počnejo posvetni politiki ali tako imenovani veliki možje naroda, temveč bi si morali življenje zastaviti tako, da se lahko posvetimo božanskemu delovanju in ne zapravimo niti trenutka. Śrī Īśopaniṣad nas vodi k takemu življenju.

   Česa se bomo spominjali ob smrti, ko bomo povsem obnemogli, in kako bomo lahko molili k vsemogočnemu Gospodu, naj se spominja naših žrtvovanj, če nam vdano služenje ne pride v navado? Žrtvovanje pomeni, da se ne zmenimo za želje svojih čutov. Te umetnosti bi se morali naučiti tako, da že med tem življenjem čute zaposlimo s služenjem Gospodu. Sadovi, ki jih prinaša takšno delovanje, nam bodo ob smrti koristili.

Ko se predamo Gospodu in molimo za Njegovo brezvzročno milost, lahko napredujemo na poti popolnega samospoznanja. Gospod je silen kot ogenj, saj lahko sežge v pepel vse, tudi grehe predane duše. Prejšnje mantre opisujejo, da je Božanska Osebnost pravi in najvišji vidik Absoluta, brezosebni brahmajyoti pa je Njegovo slepeče zakrivalo. Pot karma-kāṇḍe oziroma delovanja z željo po uživanju sadov dela je najnižja stopnja samospoznavanja. Takoj ko se pri takem delovanju le za malenkost oddaljimo od načel, predpisanih v Vedah, se naša dejanja spremenijo v vikarmo, ali delovanje z neželenim učinkom. Zaslepljena živa bitja se v želji po čutnem uživanju posvečajo vikarmi, s čimer si zapirajo pot do samospoznanja.

   Samospoznavanje je mogoče le v človeškem življenju. Obstaja 8.400.000 vrst ali življenjskih oblik in od teh si lahko znanje o duhovni razsežnosti pridobijo edinole ljudje, ki so se usposobili v brahmanski kulturi – resnicoljubnosti, samoobvladovanju, strpnosti, preprostosti, celovitem znanju in popolni veri v Boga. Samo na visoko poreklo še ne moremo biti ponosni. Z rojstvom v dobri družini dobimo priložnost, da tudi sami postanemo dobri, v brahmanski pa lažje postanemo brāhmaṇa – vseeno pa se mora vsak sam ustrezno usposobiti. Če je kdo ponosen na to, da se je rodil v brahmanski družini, in mu ni mar, da bi se posvetil pravemu brahmanskemu usposabljanju, nemudoma nazaduje in zaide s poti samospoznavanja. Tako zapravi smisel svojega človeškega obstoja.

   V Bhagavad-gīti (6.41–42) nam Gospod zagotavlja, da yoga-bhraṣṭe oziroma duše, ki so zašle s poti samospoznavanja, dobijo novo priložnost, da se spametujejo, in se rodijo ali v dobri brahmanski družini ali pa v družini bogatih trgovcev. Tako rojstvo nam daje boljše možnosti za samospoznavanje. Če pa jih zaradi zaslepljenosti zapravimo, zamudimo odlično priložnost človeškega življenja, ki nam ga je priskrbel vsemogočni Gospod.

   Duhovne zapovedi so zasnovane tako, da se lahko z njihovo pomočjo dvignemo z ravni želja po uživanju sadov svojega dela na raven duhovnega znanja. Če se po številnih življenjih razvijanja takega znanja predamo Gospodu, postanemo popolni. To je običajna pot. Kdor pa se preda Gospodu in Mu začne vdano služiti že na samem začetku, kot nam predlaga ta mantra, se takoj dvigne nad vse predhodne stopnje. Bhagavad-gītā (18.66) pravi, da Gospod takoj poskrbi za tako predano dušo in jo osvobodi vseh posledic grehov. V okviru karma-kāṇḍe nam grozijo številne posledice grehov, medtem ko na poti jñāna-kāṇḍe (filozofskega razglabljanja) ne živimo tako zelo grešno. Na poti bhakti oziroma vdanega služenja Gospodu pa praktično nimamo nobene možnosti, da bi si nakopali posledice grehov, saj si bhakta pridobi vse odlike samega Gospoda, da o brahmanskih sploh ne govorimo. Bhakta si samodejno pridobi sposobnosti, kakršne imajo vešči brāhmaṇe, ki pooblaščeno prirejajo žrtvovanja, tudi če se ne rodi v brahmanski družini. Takó vsemogoč je Gospod. Človeka, rojenega v brahmanski družini, lahko poniža na raven psojedcev (ljudi najnižjega rodu), psojedca pa lahko že s samo močjo vdanega služenja Njemu dvigne nad usposobljenega brāhmaṇo.

   Ker je vsemogočni Gospod v srcu vsakogar, lahko Svoje iskrene bhakte usmeri na pravo pot. Gospod tako vodi samo bhakte – celo tiste, ki si želijo česa drugega – medtem ko vsem drugim omogoči, da si na lastno tveganje izpolnjujejo želje. Bhakte pa Gospod usmerja tako, da nikoli ne ravnajo napačno. Śrīmad-Bhāgavatam (11.5.42) pravi:

»Tudi če se bhakte, ki so se popolnoma predali Gospodovim lotosovim stopalom, kdaj zapletejo v vikarmo (dejanja, ki so v nasprotju s predpisi Ved), je Gospod tako dober, da jim srce takoj očisti vsake napake, saj so Mu bhakte zelo ljubi.«

   Bhakta v tej mantri Śrī Īśopaniṣad moli h Gospodu, naj mu srce očisti vseh grehov. Motiti se je človeško. Pogojena duša pogosto dela napake in njena edina možnost, da se odreši svojih nenamernih grehov, je, da se prepusti Gospodovim lotosovim stopalom in Njegovemu vodstvu mimo vseh pasti. Gospod skrbi za popolnoma predane duše, zato se že z izročitvijo Bogu in delovanjem, skladnem z Njegovo voljo, rešimo vseh težav. Gospod vodi bhakte na dva načina: eden je zgled svetnikov, nauk svetih spisov in napotki duhovnega učitelja, drugi pa je osebno vodstvo samega Gospoda, ki prebiva v srcu vsakogar. Bhakta, ki ga je vedsko znanje popolnoma razsvetlilo, je tako z vseh strani zaščiten.

   Vedsko znanje je transcendentalno in ga ne moremo doumeti s posvetnim izobraževanjem. Vedske mantre lahko razumemo samo po milosti Gospoda in duhovnega učitelja (yasya deve parā bhaktir yathā deve tathā gurau). Če se zatečemo k verodostojnemu duhovnemu učitelju, je to znak, da smo prejeli Božjo milost. Gospod se bhakti razodene v podobi duhovnega učitelja. Tako ga s polno močjo skupaj vodijo duhovni učitelj, vedske zapovedi in sam Gospod v srcu. Bhakta torej nima možnosti, da bi spet zabredel v močvirje materialnega slepila. Ker je zaščiten z vseh strani, gotovo doseže najvišji cilj popolnosti. Ta mantra nakazuje cel postopek, še bolj pa ga pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.17–20):

   Gospod je dobrotnik vseh živih bitij, zato si želi, da bi se vsi posvetili opevanju Njegove slave in poslušanju o njej, saj s tem naše življenje samodejno postane pobožno. Tako se očistimo vse nesnage in naša vdanost Gospodu postane neomajna. Na tej stopnji si pridobimo brahmanske sposobnosti, učinki nižjih naravnih stanj (strast in nevednost) pa popolnoma izginejo. Vzvišenost vdanega služenja Gospodu nas povsem razsvetli; tako spoznamo Gospodovo voljo in pot do Njega. Vsi dvomi se nam razpršijo in postanemo čisti bhakte.