Bhagavad-gītā, kakršna je 2.18

Materialno telo je po naravi minljivo. Premine lahko takoj ali pa po sto letih. To je samo vprašanje časa. Ni ga mogoče ohranjati v nedogled. Duhovna duša pa je tako majcena, da je sovražnik ne more niti videti, kaj šele ubiti. Pri prejšnjem verzu smo omenili, da je tako majhna, da nihče ne ve, kako bi jo bilo mogoče izmeriti. Z nobenega od teh dveh stališč ni razloga za žalost, saj živega bitja, kakršno je, ni mogoče ubiti, materialnega telesa pa ni mogoče ohranjati poljubno dolgo ali ga trajno zaščititi. Drobceni delec celotnega duha dobi materialno telo na podlagi svojega delovanja, zato je zanj dobro, da živi po religioznih načelih. Vedānta-sūtre označujejo živo bitje kot svetlobo, saj je sestavni delec vrhovne svetlobe. Kakor sončna svetloba vzdržuje ves univerzum, tako svetloba duše vzdržuje materialno telo. Ko duša telo zapusti, se le-to začne razkrajati. Vzdrževalec telesa je torej duša. Sámo telo je nepomembno. Kṛṣṇa je Arjuni svetoval, naj se bojuje in ne odstopi od religioznih načel zaradi materialnih, telesnih ozirov.