Bhagavad-gītā, kakršna je 2.1

Materialno usmiljenje, potrtost in solze so znamenja nevednosti o pravem jazu, usmiljenje do večne duše pa je značilnost človeka, ki je dosegel samospoznanje. V tem verzu je pomenljiva beseda „Madhusūdana“. Gospod Kṛṣṇa je ubil demona Madhuja, zato je Arjuna zdaj želel, da ubije demona nerazumevanja, ki ga je presenetil pri opravljanju dolžnosti. Ljudje ne vedo, do česa je treba imeti usmiljenje. Biti usmiljen do obleke utapljajočega se človeka je nerazumno. Človeka, ki je padel v ocean nevednosti, ne bomo rešili, če rešimo samo njegovo vrhnje oblačilo – fizično telo. Kdor tega ne ve in žaluje za vrhnjim oblačilom, se imenuje śūdra ali tisti, ki žaluje brez potrebe. Arjuna je bil kṣatriya, zato takega vedenja od njega ni bilo pričakovati. Ampak Gospod Kṛṣṇa, ki je najvišja avtoriteta, lahko prežene žalost nevednega človeka. Zato je izgovoril Bhagavad-gīto. V tem poglavju nas preko analitične študije materialnega telesa in duhovne duše poučuje o samospoznanju. Samospoznanje lahko doseže, kdor ni navezan na sadove svojega dela in je neomajen v znanju o svoji pravi naravi.