Bhagavad-gītā, kakršna je 15.5
Devanagari
निर्मानमोहा जितसङ्गदोषा
अध्यात्मनित्या विनिवृत्तकामा: ।
द्वन्द्वैर्विमुक्ता: सुखदु:खसंज्ञै-
र्गच्छन्त्यमूढा: पदमव्ययं तत् ॥ ५ ॥
अध्यात्मनित्या विनिवृत्तकामा: ।
द्वन्द्वैर्विमुक्ता: सुखदु:खसंज्ञै-
र्गच्छन्त्यमूढा: पदमव्ययं तत् ॥ ५ ॥
Verse text
nirmāna-mohā jita-saṅga-doṣā
adhyātma-nityā vinivṛtta-kāmāḥ
dvandvair vimuktāḥ sukha-duḥkha-saṁjñair
gacchanty amūḍhāḥ padam avyayaṁ tat
adhyātma-nityā vinivṛtta-kāmāḥ
dvandvair vimuktāḥ sukha-duḥkha-saṁjñair
gacchanty amūḍhāḥ padam avyayaṁ tat
Synonyms
niḥ — brez; māna — lažnega ponosa; mohāḥ — in iluzije; jita — ki so premagali; saṅga — druženja; doṣāḥ — slabosti; adhyātma — v duhovnem znanju; nityāḥ — v večnosti; vinivṛtta — ki niso v stiku; kāmāḥ — s poželenjem; dvandvaiḥ — dvojnosti; vimuktāḥ — osvobojeni; sukha-duḥkha — sreča in nesreča; saṁjñaiḥ — z imenom; gacchanti — dosežejo; amūḍhāḥ — ki niso zaslepljeni; padam — položaj; avyayam — večen; tat — ta.
Translation
To večno kraljestvo dosežejo tisti, ki so se osvobodili lažnega ponosa in iluzije, ki so pretrgali vse iluzorne vezi, ki poznajo večno in so se znebili materialnega poželenja, ki niso pod vplivom dvojnosti sreče in nesreče ter niso zaslepljeni in vedo, kako se predati Vsevišnji Božanski Osebnosti.
Purport
V tem verzu je zelo nazorno opisano, kaj pomeni predati se Gospodu. Najpomembneje je, da pogojene duše ne slepi ponos. Če je prevzetna in si domišlja, da je gospodar materialne narave, se bo zelo težko predala Vsevišnji Božanski Osebnosti. Človek si mora pridobiti pravo znanje in tako doumeti, da gospodar materialne narave ni on, temveč Vsevišnji Gospod. Ko se reši iluzije, ki jo porodi ponos, se lahko začne predajati Gospodu. Častihlepen človek se ne more predati Vrhovni Osebi. Ponos je posledica iluzije. Živo bitje pride v ta svet le za kratek čas, potem pa ga zapusti, kljub temu pa nespametno misli, da je njegov gospodar. Tako vse zapleta in je zmeraj v težavah. Pod vplivom tega prepričanja se vrti ves svet. Ljudje mislijo, da Zemlja pripada človeški družbi, zato so si jo razdelili, zmotno misleč, da so njeni lastniki. Zmotno prepričanje, da je človeška družba lastnik sveta, moramo opustiti. Ko to storimo, pretrgamo vse iluzorne odnose, ki so sad navezanosti na družino, družbo in narod ter nas vežejo na materialni svet. Zatem si moramo pridobiti duhovno znanje. Naučiti se moramo, kaj je v resnici naše in kaj ne. Človek, ki razume stvari take, kakršne so, ne vidi več dvojnosti, kot so sreča in nesreča ter ugodje in bolečina. Njegovo znanje postane popolno in takrat se lahko preda Vsevišnji Božanski Osebnosti.