Skip to main content

Sedmi verz

Verso Sete

Besedilo

Texto

syāt kṛṣṇa-nāma-caritādi-sitāpy avidyā-
pittopatapta-rasanasya na rocikā nu
kintv ādarād anudinaṁ khalu saiva juṣṭā
svādvī kramād bhavati tad-gada-mūla-hantrī
syāt kṛṣṇa-nāma-caritādi-sitāpy avidyā-
pittopatapta-rasanasya na rocikā nu
kintv ādarād anudinaṁ khalu saiva juṣṭā
svādvī kramād bhavati tad-gada-mūla-hantrī

Synonyms

Sinônimos

syāt — je; kṛṣṇa — Gospoda Kṛṣṇe; nāma — sveto ime; carita-ādi — značaj, zabave in tako naprej; sitā — kandis sladkor; api — čeprav; avidyā — nevednosti; pitta — zaradi žolča; upatapta — bolnemu; rasanasya — jeziku; na — ne; rocikā — okusno; nu — kako je čudovito; kintu — toda; ādarāt — pozorno; anudinam — vsak dan oziroma štiriindvajset ur na dan; khalu — naravno; — ta (sladkor svetega imena); eva — vsekakor; juṣṭā — z okušanjem oziroma petjem; svādvī — okusen; kramāt — postopoma; bhavati — postane; tat-gada — te bolezni; mūla — korenine; hantrī — uničevalec.

Translation

Tradução

Kṛṣṇovo sveto ime, značaj, zabave in dejanja so duhovno sladki kot kandis. Človek, ki ima zlatenico avidye (nevednosti), ne more okušati ničesar sladkega, čudovito pa je, da z vsakodnevnim pozornim petjem teh sladkih imen obudi naravno zmožnost okušanja in postopoma izkorenini bolezen.

O santo nome, o caráter, os passatempos e as atividades de Kṛṣṇa são todos transcendentalmente doces como o açúcar-cande. Embora a língua de uma pessoa atormentada pela icterícia da avidyā [ignorância] não possa apreciar nada doce, é maravilhoso que, simplesmente por cantar com cuidado estes doces nomes todos os dias, um sabor natural desperta em sua língua, e sua doença é gradualmente destruída pela raiz.

Purport

Comentário

KOMENTAR: Sveto ime Gospoda Kṛṣṇe, Njegove lastnosti, zabave in vse drugo imajo naravo absolutne resnice, lepote in blaženosti. Sami po sebi so zelo sladki, tako kot kandis, ki je všeč vsakomur. Nevednost pa je kot zlatenica, ki jo povzroči moten odtok žolča. Zlatenični bolnik ne more uživati v okusu sladkorja. Ravno nasprotno, sladke jedi se mu zdijo zelo grenke. Tako nam tudi avidyā (nevednost) preprečuje okušanje Kṛṣṇovih duhovno sladkih imen, lastnosti, podob in zabav. Če pa se bomo kljub tej bolezni zelo pozorno posvetili razvijanju zavesti Kṛṣṇe, tako da bomo peli sveto ime in poslušali o Kṛṣṇovih duhovnih zabavah, se bo naša nevednost razpršila in bomo lahko okušali sladkost Njegove duhovne narave in vsega drugega, kar je povezano z Njim. Tako duhovno ozdravitev lahko dosežemo le z rednim razvijanjem zavesti Kṛṣṇe.

Em essência, o santo nome do Senhor Kṛṣṇa, Seus atributos, Seus passatempos e assim por diante fazem parte da verdade, da beleza e da felicidade absolutas. São naturalmente muito doces, como o açúcar-cande, que agrada a todos. Contudo, a ignorância é comparada à doença chamada icterícia, provocada por secreções biliares. Atacada pela icterícia, a língua de uma pessoa doente não pode apreciar o sabor do açúcar-cande. Pelo contrário, um ictérico considera que algo doce tem um gosto amaríssimo. Analogamente, a avidyā (ignorância) perverte a capacidade de apreciar o nome, os atributos, a forma e os passatempos transcendentalmente saborosos de Kṛṣṇa. A despeito desta doença, se alguém adotar a consciência de Kṛṣṇa, com muito cuidado e atenção, cantando o santo nome e ouvindo os passatempos transcendentais de Kṛṣṇa, sua ignorância será destruída e sua língua poderá saborear a doçura da natureza transcendental de Kṛṣṇa e Sua parafernália. Este restabelecimento da saúde espiritual só é possível por intermédio do cultivo regular de consciência de Kṛṣṇa.

Ljudje, ki v materialnem svetu raje živijo posvetno kot pa zavestno Kṛṣṇe, veljajo za bolne. Za živo bitje je naravno, da je Kṛṣṇov večni služabnik (jīvera ’svarūpa’ haya – kṛṣṇera ’nitya-dāsa’). Ko pa zaradi privlačnosti do Kṛṣṇove zunanje energije māye pozabi Nanj, ni več v zdravem stanju. Svet māye je durāśraya, kar pomeni lažno oziroma slabo zavetje. Kdor zaupa v durāśrayo, je v brezupnem položaju. V materialnem svetu bi vsi radi našli srečo, vendar zaradi nevednosti kljub neštetim neuspelim posvetnim poskusom ne razumejo svojih napak in jih poskušajo popraviti z novimi napakami. To je boj za obstanek v materialnem svetu. Ko pa ljudem v takem položaju svetujemo, naj stopijo na pot zavesti Kṛṣṇe in postanejo srečni, ne sprejmejo naših napotkov.

Se um homem no mundo material tem mais interesse no modo de vida materialista do que na consciência de Kṛṣṇa, considera-se que ele está em uma condição enferma. A condição normal é permanecer como servo eterno do Senhor (jīvera ‘svarūpa’ haya-kṛṣṇera’nitya-dāsa’). A entidade viva perde este estado saudável quando se esquece de Kṛṣṇa por se sentir atraída pelas características externas da energia māyā de Kṛṣṇa. Este mundo de māyā se chama durāśraya, que significa “abrigo falso ou inseguro”. Quem deposita sua fé em durāśraya, passa a ser um candidato a uma vida sem esperança. No mundo material, todos estão tentando ser felizes, e, apesar de suas tentativas materiais serem frustradas de todos os modos, eles não podem compreender seus erros devido à sua ignorância. As pessoas tentam corrigir um erro cometendo outro. Assim é a luta pela vida no mundo material. Se alguém que se encontra neste estado é aconselhado a adotar a consciência de Kṛṣṇa e ser feliz, ele não aceita tais instruções.

Gibanje za zavest Kṛṣṇe širimo po vsem svetu samo zato, da bi ljudi ozdravili te velike nevednosti. Množice zavajajo slepi družbeni voditelji – politiki, filozofi in znanstveniki. Slepi so, ker se ne zavedajo Kṛṣṇe. Bhagavad-gītā pravi, da so grešni ničvredneži in najnižji med ljudmi, saj jih je brezbožno življenje oropalo vsega pravega znanja.

Estamos propagando este movimento da consciência de Kṛṣṇa em todo o mundo justamente para remediar esta ignorância grosseira. O povo em geral é desencaminhado por líderes cegos. Os líderes da sociedade humana - políticos, filósofos e cientistas - estão cegos porque não são conscientes de Kṛṣṇa. Segundo o Bhagavad-gītā, como eles estão desprovidos de conhecimento verdadeiro, devido a seu modo de vida ateísta, na realidade eles são patifes pecaminosos e os mais baixos entre os homens.

na māṁ duṣkṛtino mūḍhāḥ
prapadyante narādhamāḥ
māyayāpahṛta jñānā
āsuraṁ bhāvam āśritāḥ
na māṁ duṣkṛtino mūḍhāḥ
prapadyante narādhamāḥ
māyayāpahṛta jñānā
āsuraṁ bhāvam āśritāḥ

»Tisti brezbožniki, ki so skrajno neumni, ki so najnižji med ljudmi, ki jim je iluzija ukradla znanje in ki imajo ateistično demonsko naravo, se Mi ne predajo.« (Bhagavad-gītā, 7.15)

“Os canalhas que são grosseiramente tolos, que são os mais baixos da humanidade, cujo conhecimento é roubado pela ilusão e que compartilham da natureza ateísta dos demônios, não se rendem a Mim.” (Bg. 7.15)

Taki ljudje se nikoli ne predajo Kṛṣṇi in nasprotujejo tistim, ki se hočejo zateči k Njemu. Ko takšni brezbožniki postanejo družbeni voditelji, je celotno ozračje nasičeno z nevednostjo. Ljudje v takem stanju niso ravno navdušeni nad gibanjem za zavest Kṛṣṇe, tako kot zlatenični bolniki ne uživajo v okusu sladkorja. Vedeti pa moramo, da je sladkor edino pravo zdravilo za zlatenico. Edino zdravilo, ki lahko pomaga zmedenemu sodobnemu človeštvu in svet spravi na pravi tir, pa je zavedanje Kṛṣṇe, petje Gospodovega svetega imena – Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare / Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare. Čeprav bolnikov z materialno boleznijo zavest Kṛṣṇe morda ne mika najbolj, jim Śrīla Rūpa Gosvāmī vseeno svetuje, naj se ji pozorno posvetijo, če hočejo ozdraveti. Zdravljenje človeka, ki je pod vplivom materije, se začne s petjem Gospodovega svetega imena, mahā-mantre Hare Kṛṣṇa, saj se s tem osvobodi vseh zmotnih predstav (ceto-darpaṇa-mārjanam). Avidyā je temelj ahaṅkāre oziroma lažnega jaza v srcu in pomeni, da ne razumemo svoje duhovne narave.

Pessoas dessa espécie jamais se rendem a Kṛṣṇa e se opõem ao esforço dos que desejam refugiar-se nEle. Quando semelhantes ateístas se tornam líderes da sociedade, toda a atmosfera fica sobrecarregada com ignorância. Numa condição assim, as pessoas não recebem este movimento da consciência de Kṛṣṇa com muito entusiasmo, assim como um ictérico não aprecia o sabor do açúcar-cande. Contudo, é necessário que se saiba que o único remédio específico para a icterícia é o açúcar-cande. De modo semelhante, no estado confuso em que a humanidade se encontra atualmente, a consciência de Kṛṣṇa, o cantar do santo nome do Senhor - Hare Kṛṣṇa, Hare Kṛṣṇa, Kṛṣṇa Kṛṣṇa, Hare Hare Hare Rāma, Hare Rāma, Rāma Rāma, Hare Hare - é o único remédio capaz de retificar o mundo. Apesar da consciência de Kṛṣṇa não ser muito saborosa para uma pessoa doente, Śrīla Rūpa Gosvāmī aconselha que, se alguém quiser se curar da doença material, deve adotar a consciência de Kṛṣṇa com muito cuidado e atenção. O tratamento começa com o cantar do mahā-mantra Hare Kṛṣṇa, porque, cantando este santo nome do Senhor, uma pessoa na condição material aliviar-se-á de todos os equívocos (ceto-darpaṇa-mārjanam). A avidyā, ou seja, um engano em relação à nossa identidade espiritual, fornece a base para o ahaṅkāra, ou o falso ego dentro do coração.

Resnično bolezen nosimo v srcu. Ko pa očistimo um in zavest, postanemo odporni proti materialni bolezni. Da bi iz misli in srca pregnali vse zgrešene predstave, moramo peti mahā-mantro Hare Kṛṣṇa. To je preprosto in koristno. S petjem Gospodovega svetega imena se takoj rešimo iz plamtečega ognja materialnega obstoja.

A verdadeira doença se encontra no coração. Entretanto, quem tem a mente e a consciência limpas não pode ser afetado pela doença material. Para purificar a mente e o coração de todos os equívocos, deve-se cantar o mahā-mantra Hare Kṛṣṇa. Este processo é fácil e benéfico. Cantando o santo nome do Senhor, livramo-nos de imediato do fogo ardente da existência material.

Obstajajo tri stopnje petja ali mantranja Gospodovega svetega imena: žaljivo, vse manj žaljivo in čisto petje. Začetnik mantro Hare Kṛṣṇa navadno poje žaljivo. Če se izogiba desetim osnovnim žalitvam, lahko preide na stopnjo med žaljivim in čistim petjem. Ko pa doseže raven čistega petja, se takoj osvobodi. To se imenuje bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpanam. Takoj ko se iztrgamo iz plamtečega ognja materialnega obstoja, lahko okusimo transcendentalno življenje.

Ao cantar o santo nome do Senhor, passa-se por três fases: a fase ofensiva, o estágio em que as ofensas diminuem e aquele em que se canta com pureza. Quando adota o cantar do mantra Hare Kṛṣṇa, o neófito geralmente comete muitas ofensas, sendo dez básicas*. Evitando-as, o devoto poderá vislumbrar a fase seguinte, situada entre o cantar ofensivo e o cantar puro. Quem chega à fase de pureza se liberta de imediato. Isto se chama bhava-mahā-dāvāgni-nirvāpanam. Logo que nos libertamos do fogo ardente da existência material, podemos saborear o gosto da vida transcendental.

Končni sklep je, da moramo za ozdravitev od materialne bolezni peti mantro Hare Kṛṣṇa. Gibanje za zavest Kṛṣṇe je še posebej namenjeno ustvarjanju okolja, ki ljudi spodbuja k petju te mantre. Človek mora najprej imeti vero in ko jo s petjem še okrepi, lahko postane član naše skupnosti. Povsod po svetu pošiljamo skupine saṅkīrtane, in njihova izkušnja je, da mahā-mantra Hare Kṛṣṇa k nam privablja na tisoče ljudi celo na najbolj odročnih koncih sveta, kjer ničesar ne vedo o Kṛṣṇi. Ponekod ljudje začnejo posnemati bhakte, tako da si obrijejo glavo in pojejo mahā-mantro Hare Kṛṣṇa že nekaj dni potem, ko jo prvič slišijo. Morda je to le oponašanje, ampak zaželeno je oponašati kaj dobrega. Nekateri posnemovalci si sčasoma zaželijo, da bi jih posvetil duhovni učitelj in ga zaprosijo za to.

Em conclusão, a fim de livrar-se da doença material, é necessário adotar o cantar do mantra Hare Kṛṣṇa. O movimento da consciência de Kṛṣṇa se destina especialmente a criar uma atmosfera dentro da qual as pessoas possam adotar o cantar do mantra Hare Kṛṣṇa. No começo, é preciso ter é, sendo que, quando esta fé aumenta com o cantar, a pessoa pode tornar-se um membro da Sociedade. Enviamos grupos de saṅkīrtana para todo o mundo, e estes grupos têm experimentado que mesmo nas partes mais remotas do planeta, onde não se conhece Kṛṣṇa, o mahā-mantra Hare Kṛṣṇa atrai milhares de pessoas. Há áreas onde as pessoas imitam os devotos, rapando as cabeças e cantando o mahā-mantra Hare Kṛṣṇa, alguns dias após ouvi-lo. Pode ser que isto não passe de imitação, mas arremedar uma coisa boa é algo desejável. Gradualmente, alguns imitadores acabam se interessando por serem iniciados pelo mestre espiritual e se candidatam à iniciação.

Kdor je iskren, prejme posvetitev, in ta stopnja se imenuje bhajana-kriyā. Takrat začne zares služiti Gospodu, tako da vsak dan izgovarja šestnajst krogov mahā-mantre Hare Kṛṣṇa in se vzdržuje zunajzakonske spolnosti, opojnih sredstev, uživanja mesa in iger na srečo. Z bhajana-kriyo se reši nečistega posvetnega življenja. Ne hodi več v restavracije in hotele, da bi užival tako imenovane okusne jedi iz mesa in čebule, pa tudi cigarete, čaj in kava ga ne mikajo več. Ne vzdržuje se le zunajzakonskih spolnih odnosov, temveč se spolnosti v celoti izogiba. Noče pa niti zapravljati časa z denarnim špekuliranjem ali igrami na srečo. To kaže, da se očiščuje vseh nezaželenih navad (anartha-nivṛtti). Beseda anartha pomeni nezaželene reči, ki jih človek premaga, ko se poveže z gibanjem za zavest Kṛṣṇe.

Se alguém é sincero, é iniciado, e esta fase se chama bhajana-kriyā. Daí então ele se ocupa realmente no serviço ao Senhor, cantando diariamente as dezesseis voltas regulares do mahā-mantra Hare Kṛṣṇa na japa, abstendo-se do sexo ilícito, dos intoxicantes, do consumo de carne e dos jogos de azar. Com bhajana-kriyā, a pessoa consegue libertar-se da contaminação da vida materialista. Deixa de frequentar restaurantes ou hotéis, onde se comem pratos supostamente saborosos, feitos com carne e cebola, e não se importa em fumar, beber chá ou café. Não apenas se abstém do sexo ilícito, como também evita a vida sexual por completo. Tampouco tem interesse em perder seu tempo especulando ou participando de jogos de azar. Dessa maneira, conclui-se que ela vai se purificando de todas as coisas indesejáveis (anartha-nivṛtti). A palavra anartha se refere às coisas indesejáveis. Para aqueles que se dedicam ao movimento da consciência de Kṛṣṇa, todos os anarthas são eliminados.

Ko se rešimo nezaželenih stvari, začnemo stanovitno služiti Kṛṣṇi. Navežemo se na vdano služenje in ob njem doživljamo zanos. To je bhāva, začetek prebujanja speče ljubezni do Boga. Tako se pogojena duša osvobodi materialnega obstoja in izgubi zanimanje za telesno pojmovanje življenja, med drugim tudi za gmotno obilje, posvetno znanje in raznovrstne zemeljske privlačnosti. Takrat lahko razume, kdo je Vsevišnji Gospod in kaj je Njegova māyā.

Quando uma pessoa se alivia das coisas indesejáveis, ela se torna constante na realização de suas atividades para Kṛṣṇa. De fato, ela se apega a tais ocupações e experimenta o êxtase enquanto realiza o serviço devocional. Isto se chama bhāva, ou seja, o despertar preliminar do adormecido amor a Deus. Assim, a alma condicionada livra-se da existência material e perde interesse pelo conceito corpóreo de vida, que inclui a opulência e conhecimento materiais, além da atração material de todas as espécies. Nesse momento, pode-se entender quem é a Suprema Personalidade de Deus e o que é Sua māyā.

Bhakte, ki je na ravni bhāve, māyā ne more vznemiriti, saj pozna njeno pravo vlogo. Zavest Kṛṣṇe in māyā, pozaba Kṛṣṇe, stojita druga ob drugi kot svetloba in senca. Kdor je v senci, ne more uživati koristi, ki jo ponuja svetloba, kdor pa je na svetlobi, ga tema sence ne more vznemiriti. Tisti, ki stopi na pot zavedanja Kṛṣṇe, se postopoma osvobodi in ostane na svetlobi. Teme se niti dotakne več ne. To potrjuje Caitanya-caritāmṛta (Madhya 22.31):

Embora māyā esteja presente, ela não pode perturbar um devoto que tenha atingido a fase de bhāva. Isto porque o devoto pode ver a verdadeira posição de māyā. Māyā quer dizer “esquecer-se de Kṛṣṇa”, sendo que este esquecimento e a consciência de Kṛṣṇa se mantêm lado a lado, como luz e sombra. Se alguém permanece na sombra, não pode gozar dos recursos oferecidos pela luz, e, se permanece na luz, não pode ser perturbado pela escuridão da sombra. Adotando a consciência de Kṛṣṇa, a pessoa, gradualmente, torna-se liberada e permanece na luz. Na verdade, ela nem sequer toca a escuridão. Como se afirma no Caitanya-caritāmṛta (Madhya, 22.31):

kṛṣṇa – sūrya-sama; māyā haya andhakāra
yāhāṅ kṛṣṇa, tāhāṅ nāhi māyāra adhikāra
kṛṣṇa – sūrya-sama; māyā haya andhakāra
yāhāṅ kṛṣṇa, tāhāṅ nāhi māyāra adhikāra

»Kṛṣṇa je kot sonce, māyā pa kot tema. Kjer sije sonce, ne more biti teme. Takoj ko začnemo razvijati zavest Kṛṣṇe, se tema iluzije – vpliv zunanje energije – razblini.«

“Kṛṣṇa é comparado ao brilho do sol, e māyā, à escuridão. Onde brilha o sol não pode haver escuridão. Logo que se adota a consciência de Kṛṣṇa, a escuridão da ilusão, a influência da energia externa, desaparece por completo.”