KOMENTAR: Śuddha-bhakti oziroma transcendentalno služenje Gospodu z ljubeznijo je duši naravna dejavnost, ki jo opravljamo v osvobojenem stanju. V Bhagavad-gīti (14.26) piše:

»Kdor Mi služi s čisto vdanostjo in v nobenih okoliščinah ne zaide s te poti, se pri priči dvigne nad guṇe materialne narave in doseže raven Brahmana.«

Avyabhicāriṇī bhakti pomeni čisto vdanost. Kdor vdano služi Kṛṣṇi, ne sme imeti posvetnih namenov. V gibanju za zavest Kṛṣṇe moramo spremeniti svojo zavest. Če jo usmerjamo v materialno uživanje, je posvetna, če pa jo usmerjamo v služenje Kṛṣṇi, ji pravimo zavest Kṛṣṇe. Predana duša služi Kṛṣṇi brez materialnih nagibov (anyābhilāṣitā-śūnyam). Jñāna-karmādy-anāvṛtam: čisto vdano služenje, ki je nad telesnimi in umskimi dejavnostmi, kot sta jñāna (filozofska spekulacija) in karma (delovanje z željo po posvetnih sadovih), se imenuje čista bhakti-yoga. Bhakti-yoga je prava dejavnost duše, in ko s čisto vdanostjo služimo Gospodu, smo že osvobojeni (sa guṇān samatītyaitān). Kṛṣṇov bhakta ni podrejen materialnim okoliščinam, čeprav se morda zdi, da so značilnosti njegovega telesa materialno pogojene. Zato na čistega bhakto ne bi smeli gledati s posvetnimi očmi. Kdor ni zares bhakta, ne more videti drugega bhakte v pravi luči. V prejšnjem verzu smo pojasnili, da so tri vrste bhakt – kaniṣṭha-adhikārī, madhyama-adhikārī in uttama-adhikārī. Kaniṣṭha-adhikārī ne loči med bhakto in abhakto. Zanima ga le tempeljsko čaščenje Božanstev. Madhyama-adhikārī pa zna razločiti bhakto od abhakte in bhakto od Gospoda, zato se do vsakogar vede drugače.

Telesnih pomanjkljivosti čistega bhakte ne smemo kritizirati, temveč jih moramo spregledati. Pomembna nam mora biti le glavna naloga duhovnega učitelja – čisto vdano služenje Vsevišnjemu Gospodu. Bhagavad-gītā (9.30) pravi:

Bhakto moramo imeti za sādhuja, svetnika, tudi če se zdi, da je zagrešil kaj nizkotnega, saj v resnici živi za ljubeče služenju Gospodu. Z drugimi besedami, ne smemo ga videti kot navadnega človeka.

Če čisti bhakta, ki vdano služi Gospodu, ni rojen v družini brāhmaṇ ali gosvāmījev, ga ne smemo podcenjevati. Družine gosvāmījev, ki bi temeljila na materialnih merilih, kasti ali dednosti, sploh ni. Naziv gosvāmī je pravzaprav izključna pravica čistih bhakt. Zato govorimo o šestih gosvāmījih. Vodila sta jih Rūpa Gosvāmī in Sanātana Gosvāmī, ki sta bila tako rekoč muslimana in sta se preimenovala v Dabiro Khāso in Sākaro Malliko. Śrī Caitanya Mahāprabhu pa ju je sam povzdignil v gosvāmīja. Naziv gosvāmī ni deden. Beseda gosvāmī označuje tistega, ki obvladuje čute oziroma je njihov gospodar. Bhakta ni pod oblastjo čutov, temveč jih ima v oblasti. Zato mu moramo reči svami ali gosvāmī, tudi če ni rojen v družini gosvāmījev.

Po tem merilu so gosvāmīji, ki so nasledniki Śrī Nityānande Prabhuja in Śrī Advaite Prabhuja, vsekakor bhakte, ne smemo pa zapostavljati bhakt iz drugih družin. Bhakte iz družin prejšnjih ācārij in navadnih družin moramo obravnavati enako. Ne smemo podcenjevati ameriških gosvāmījev ali poveličevati nityānanda-vaṁśa-gosvāmījev. Nekateri potiho negodujejo, ker v gibanju za zavest Kṛṣṇe ameriškim vaiṣṇavam podeljujemo naslov gosvāmī. Včasih jim kdo kar naravnost pove, da njihova sannyāsa in naziv gosvāmī nista verodostojna. Po besedah Śrīla Rūpe Gosvāmīja v tem verzu pa med ameriškim gosvāmījem in gosvāmījem iz družine ācārij ni nobene razlike.

Po drugi strani pa se bhakta ne sme prevzeti, češ da je postal gosvāmī, če dobi ta naziv kljub temu, da njegov oče ni brāhmaṇa ali gosvāmī iz družine Nityānande ali Advaite Prabhuja. Ves čas se mora zavedati, da materialni napuh povzroči takojšen duhovni padec. Gibanje za zavest Kṛṣṇe uči duhovno znanost in v njem ni prostora za nevoščljivost. Namenjeno je paramahaṁsam, ki v sebi nimajo niti kančka zavisti (paramaṁ nirmatsarāṇām). Nihče ne bi smel biti nevoščljiv, ne glede na to, ali je rojen v družini gosvāmījev ali pa so mu naslov gosvāmī podelili. Takoj ko se nas polasti zavist, pademo z ravni paramahaṁse.

Zavedati se moramo, da žalimo lotosova stopala vaiṣṇav, če se oziramo na njihove telesne napake. Taka žalitev je zelo resna. Śrī Caitanya Mahāprabhu jo je poimenoval hātī-mātā oziroma žalitev ponorelega slona. Takšen slon lahko povzroči razdejanje, še posebej če prilomasti v lepo urejen vrt. Zelo moramo torej paziti, da ne žalimo vaiṣṇav. Vsak vaiṣṇava mora poslušati napotke naprednejših, ti pa naj bi manj naprednim pomagali v vseh pogledih. Vaiṣṇava je napreden ali manj napreden glede na to, koliko ima razvito zavest Kṛṣṇe. Na ravnanje čistega vaiṣṇave ne smemo gledati s posvetnega vidika. To je še posebej škodljivo za začetnike. Zato ne smemo soditi čistega bhakte po zunanjosti, ampak se raje osredotočimo na njegovo notranjost in poskušajmo razumeti, kako s transcendentalno ljubeznijo služi Gospodu. Tako ga ne bomo videli s posvetnimi očmi in bomo lahko postopoma tudi sami postali čisti bhakte.

Tisti, ki mislijo, da je zavest Kṛṣṇe omejena na določeno skupino ljudi oziroma bhakt ali na določeno območje, so navadno nagnjeni k temu, da bhakte sodijo po zunanjosti. Taki začetniki ne znajo ceniti vzvišenega služenja naprednega bhakte, mahā-bhāgavate, zato ga skušajo potegniti na svojo raven. S takimi težavami se spopadamo pri širjenju zavesti Kṛṣṇe po vsem svetu. Žal nas obkrožajo nezreli bratje po Bogu, ki ne cenijo teh izjemnih dejavnosti. Radi bi nas zvlekli na svojo raven in nas vsepovprek kritizirajo. Zelo nam je žal zaradi njihovega otročjega ravnanja in skromnega znanja. Zaupnega Gospodovega služabnika, ki ima duhovno moč, ne smemo imeti za navadnega človeka, saj sveti spisi pravijo, da brez Kṛṣṇove odobritve nihče ne more razširiti zavesti o Njem po vsem svetu.

Kritiziranje čistega bhakte je žalitev (vaiṣṇava-aparādha). Ta je zelo zaviralna in nevarna za tiste, ki hočejo razvijati zavest Kṛṣṇe. Žalitev lotosovih stopal vaiṣṇav nas prikrajša za vse duhovne koristi. Zato moramo skrbno paziti, da ne zavidamo śuddha-vaiṣṇavi oziroma vaiṣṇavi, ki mu je Kṛṣṇa dal duhovno moč. Žaljivo je tudi, če mislimo, da lahko takega vaiṣṇavo discipliniramo, in če mu hočemo svetovati ali ga popravljati. Naprednega vaiṣṇavo in začetnika lahko ločimo po dejanjih. Prvi je vedno na položaju duhovnega učitelja, drugi pa je vedno njegov učenec. Učenci ne bi smeli dajati nasvetov duhovnemu učitelju, ta pa tudi ni dolžan upoštevati napotkov tistih, ki niso njegovi učenci. To je bistvo sporočila Śrīla Rūpe Gosvāmīja v šestem verzu.