Ko se predamo Gospodu in molimo za Njegovo brezvzročno milost, lahko napredujemo na poti popolnega samospoznanja. Gospod je silen kot ogenj, saj lahko sežge v pepel vse, tudi grehe predane duše. Prejšnje mantre opisujejo, da je Božanska Osebnost pravi in najvišji vidik Absoluta, brezosebni brahmajyoti pa je Njegovo slepeče zakrivalo. Pot karma-kāṇḍe oziroma delovanja z željo po uživanju sadov dela je najnižja stopnja samospoznavanja. Takoj ko se pri takem delovanju le za malenkost oddaljimo od načel, predpisanih v Vedah, se naša dejanja spremenijo v vikarmo, ali delovanje z neželenim učinkom. Zaslepljena živa bitja se v želji po čutnem uživanju posvečajo vikarmi, s čimer si zapirajo pot do samospoznanja.

   Samospoznavanje je mogoče le v človeškem življenju. Obstaja 8.400.000 vrst ali življenjskih oblik in od teh si lahko znanje o duhovni razsežnosti pridobijo edinole ljudje, ki so se usposobili v brahmanski kulturi – resnicoljubnosti, samoobvladovanju, strpnosti, preprostosti, celovitem znanju in popolni veri v Boga. Samo na visoko poreklo še ne moremo biti ponosni. Z rojstvom v dobri družini dobimo priložnost, da tudi sami postanemo dobri, v brahmanski pa lažje postanemo brāhmaṇa – vseeno pa se mora vsak sam ustrezno usposobiti. Če je kdo ponosen na to, da se je rodil v brahmanski družini, in mu ni mar, da bi se posvetil pravemu brahmanskemu usposabljanju, nemudoma nazaduje in zaide s poti samospoznavanja. Tako zapravi smisel svojega človeškega obstoja.

   V Bhagavad-gīti (6.41–42) nam Gospod zagotavlja, da yoga-bhraṣṭe oziroma duše, ki so zašle s poti samospoznavanja, dobijo novo priložnost, da se spametujejo, in se rodijo ali v dobri brahmanski družini ali pa v družini bogatih trgovcev. Tako rojstvo nam daje boljše možnosti za samospoznavanje. Če pa jih zaradi zaslepljenosti zapravimo, zamudimo odlično priložnost človeškega življenja, ki nam ga je priskrbel vsemogočni Gospod.

   Duhovne zapovedi so zasnovane tako, da se lahko z njihovo pomočjo dvignemo z ravni želja po uživanju sadov svojega dela na raven duhovnega znanja. Če se po številnih življenjih razvijanja takega znanja predamo Gospodu, postanemo popolni. To je običajna pot. Kdor pa se preda Gospodu in Mu začne vdano služiti že na samem začetku, kot nam predlaga ta mantra, se takoj dvigne nad vse predhodne stopnje. Bhagavad-gītā (18.66) pravi, da Gospod takoj poskrbi za tako predano dušo in jo osvobodi vseh posledic grehov. V okviru karma-kāṇḍe nam grozijo številne posledice grehov, medtem ko na poti jñāna-kāṇḍe (filozofskega razglabljanja) ne živimo tako zelo grešno. Na poti bhakti oziroma vdanega služenja Gospodu pa praktično nimamo nobene možnosti, da bi si nakopali posledice grehov, saj si bhakta pridobi vse odlike samega Gospoda, da o brahmanskih sploh ne govorimo. Bhakta si samodejno pridobi sposobnosti, kakršne imajo vešči brāhmaṇe, ki pooblaščeno prirejajo žrtvovanja, tudi če se ne rodi v brahmanski družini. Takó vsemogoč je Gospod. Človeka, rojenega v brahmanski družini, lahko poniža na raven psojedcev (ljudi najnižjega rodu), psojedca pa lahko že s samo močjo vdanega služenja Njemu dvigne nad usposobljenega brāhmaṇo.

   Ker je vsemogočni Gospod v srcu vsakogar, lahko Svoje iskrene bhakte usmeri na pravo pot. Gospod tako vodi samo bhakte – celo tiste, ki si želijo česa drugega – medtem ko vsem drugim omogoči, da si na lastno tveganje izpolnjujejo želje. Bhakte pa Gospod usmerja tako, da nikoli ne ravnajo napačno. Śrīmad-Bhāgavatam (11.5.42) pravi:

»Tudi če se bhakte, ki so se popolnoma predali Gospodovim lotosovim stopalom, kdaj zapletejo v vikarmo (dejanja, ki so v nasprotju s predpisi Ved), je Gospod tako dober, da jim srce takoj očisti vsake napake, saj so Mu bhakte zelo ljubi.«

   Bhakta v tej mantri Śrī Īśopaniṣad moli h Gospodu, naj mu srce očisti vseh grehov. Motiti se je človeško. Pogojena duša pogosto dela napake in njena edina možnost, da se odreši svojih nenamernih grehov, je, da se prepusti Gospodovim lotosovim stopalom in Njegovemu vodstvu mimo vseh pasti. Gospod skrbi za popolnoma predane duše, zato se že z izročitvijo Bogu in delovanjem, skladnem z Njegovo voljo, rešimo vseh težav. Gospod vodi bhakte na dva načina: eden je zgled svetnikov, nauk svetih spisov in napotki duhovnega učitelja, drugi pa je osebno vodstvo samega Gospoda, ki prebiva v srcu vsakogar. Bhakta, ki ga je vedsko znanje popolnoma razsvetlilo, je tako z vseh strani zaščiten.

   Vedsko znanje je transcendentalno in ga ne moremo doumeti s posvetnim izobraževanjem. Vedske mantre lahko razumemo samo po milosti Gospoda in duhovnega učitelja (yasya deve parā bhaktir yathā deve tathā gurau). Če se zatečemo k verodostojnemu duhovnemu učitelju, je to znak, da smo prejeli Božjo milost. Gospod se bhakti razodene v podobi duhovnega učitelja. Tako ga s polno močjo skupaj vodijo duhovni učitelj, vedske zapovedi in sam Gospod v srcu. Bhakta torej nima možnosti, da bi spet zabredel v močvirje materialnega slepila. Ker je zaščiten z vseh strani, gotovo doseže najvišji cilj popolnosti. Ta mantra nakazuje cel postopek, še bolj pa ga pojasnjuje Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.17–20):

   Gospod je dobrotnik vseh živih bitij, zato si želi, da bi se vsi posvetili opevanju Njegove slave in poslušanju o njej, saj s tem naše življenje samodejno postane pobožno. Tako se očistimo vse nesnage in naša vdanost Gospodu postane neomajna. Na tej stopnji si pridobimo brahmanske sposobnosti, učinki nižjih naravnih stanj (strast in nevednost) pa popolnoma izginejo. Vzvišenost vdanega služenja Gospodu nas povsem razsvetli; tako spoznamo Gospodovo voljo in pot do Njega. Vsi dvomi se nam razpršijo in postanemo čisti bhakte.