Minljivo materialno telo je kot vsiljeno oblačilo. Bhagavad-gītā (2.20) jasno pravi, da živo bitje po uničenju snovnega telesa ne preneha obstajati. Živo bitje ni nikoli brez osebnosti ali brezoblično. Ravno nasprotno – brezoblično je materialno oblačilo, ki pa se upodobi po obliki neuničljive osebnosti. Slabo izobraženi ljudje, ki mislijo, da je živo bitje izvorno brez oblike, se motijo. Ta mantra potrjuje dejstvo, da živo bitje obstaja tudi po uničenju materialnega telesa.

   V materialnem svetu narava mojstrsko ustvari razne vrste teles, ki jih živa bitja dobijo skladno s svojimi željami po čutnem uživanju. Če si želijo okušati iztrebke, dobijo prašičje telo, ki je kot nalašč za ta namen. Kdor se hoče prehranjevati z živalskim mesom in krvjo, lahko dobi tigrsko telo, ki je opremljeno z ustreznimi zobmi in kremplji. Ljudem pa ni namenjeno meso in niti najpreprostejša ljudstva nimajo želje po okušanju iztrebkov. Človeški zobje so oblikovani za žvečenje in mletje sadja in zelenjave, čeprav imamo tudi podočnika, da lahko primitivni ljudje jedo meso, če si to želijo.

   V vsakem primeru pa je materialno telo, naj bo živalsko ali človeško, živemu bitju tuje. Spreminja se skladno z našo željo po zadovoljevanju čutov. V razvojnem krogu živo bitje menja telo za telesom. Ko je bil svet poln vode, se je utelesilo v povodni živalski obliki. Nato je prešlo v rastlinsko življenje, postalo črv, ptica, sesalec in končno človek. Človeška oblika, kadar je opremljena s popolnim razumevanjem duhovnega znanja, predstavlja vrhunec razvoja. Ta mantra opisuje najvišjo razvojno stopnjo duhovnega zavedanja: opustiti bi morali materialno telo, ki se bo spremenilo v pepel, in pustiti dihu življenja, da se razblini v večno zajetje zraka. Gibanje več vrst zraka v telesu, ki so skupaj znane kot prāṇa-vāyu, živemu bitju omogoča delovanje telesa. Jogiji se večinoma učijo nadzorovati telesni zrak. Duša naj bi se dvigovala iz enega zračnega vrtinca do drugega, dokler se ne dvigne do najvišjega, brahma-randhre. Od tod se lahko popolni jogi prenese, na kateri koli planet želi. Najprej mora opustiti eno vrsto telesa in nato vstopiti v drugo. Najvišjo popolnost pa dosežemo, če smo zmožni dokončno opustiti materialno telo, kot predlaga ta mantra, in vstopiti v duhovno ozračje, kjer lahko razvijemo povsem drugo vrsto telesa – duhovno, ki je neumrljivo in nespremenljivo.

   V materialnem svetu nas narava prisili, da zaradi raznovrstnih želja po zadovoljevanju čutov menjamo telo. Živo bitje izpolnjuje svoje želje v raznih življenjskih vrstah – od klic do najpopolnejših materialnih teles, kot jih imajo Brahmā in polbogovi. Vse te vrste teles so zgrajene iz različno upodobljene snovi. Moder človek ne vidi enosti v raznovrstnosti teles, temveč v duhovni naravi. Duhovna iskra, delec Vsevišnjega Gospoda, je ista, ne glede na to, ali se utelesi kot prašič ali polbog. Telo dobimo skladno s svojimi pobožnimi in grešnimi dejanji. Človeško telo je izjemno razvito in ima polno zavest. Bhagavad-gītā (7.19) pravi, da se najpopolnejši človek preda Gospodu šele po številnih življenjih, ki jih je posvetil razvijanju znanja. Znanje doseže vrhunec, ko se predamo Vsevišnjemu Gospodu, Vāsudevi. Drugače smo spet prisiljeni pasti na materialno raven, tudi če spoznamo svojo duhovno naravo, saj nismo dojeli, da so vsa živa bitja večni delci celote in da sama nikoli ne morejo postati celota. Pasti moramo, tudi če postanemo eno z brahmajyotijem.

   Iz prejšnjih manter smo izvedeli, da je brahmajyoti, ki izhaja iz Gospodovega transcendentalnega telesa, poln duhovnih isker oziroma posameznih živih bitij, ki se v polnosti zavedajo svojega obstoja. Ta bitja hočejo včasih uživati s čutili, zato morajo v materialni svet, kjer si domišljajo, da so gospodarji, v resnici pa so sužnji svojih čutov. Želja po gospodovanju je materialna bolezen, saj se moramo pod urokom čutnega uživanja seliti iz ene vrste telesa, ki je na voljo, v drugo. Če postanemo eno z brahmajyotijem, še ne pomeni, da imamo zrelo znanje. Stanje najvišje popolnosti dosežemo šele, ko se povsem predamo Gospodu in razvijemo čut za duhovno služenje.

   V tej mantri živo bitje prosi, da bi lahko po zapustitvi materialnega telesa in diha vstopilo v Božje duhovno kraljestvo. Bhakta moli k Božanski Osebnosti, naj se spomni njegovih dejanj in žrtvovanj, preden se mu telo spremeni v pepel. To molitev izgovarja v času smrti, pri čemer se popolnoma zaveda svojih preteklih dejanj in končnega cilja. Kdor je popolnoma pod oblastjo materialne narave, se spominja gnusnih dejanj, ki jih je storil v zdajšnjem življenju, zato po smrti dobi novo snovno telo. Bhagavad-gītā (8.6) potrjuje to resnico:

»Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.« Naša nagnjenja um torej prenese v naslednje življenje.

   Umirajoči človek se za razliko od preproste živali, ki nima razvitega uma, lahko kot sanj spominja dejanj svojega življenja. Ker ima zato misli vedno polne materialnih želja, ne more razviti duhovnega telesa in vstopiti v Božje kraljestvo. Bhakte pa z vdanim služenjem Gospodu razvijejo ljubezen do Boga, in tudi če se ob smrti svojega služenja ne spominjajo, ga Gospod ne pozabi. Bhakta v tej molitvi prosi Gospoda, naj ne pozabi njegovih žrtvovanj, vendar se Gospod tudi brez take molitve vedno spominja služenja Svojega čistega bhakte.

   V Bhagavad-gīti (9.30–34) Gospod nazorno opiše Svoj zaupen odnos z bhaktami: »Tistega, ki vdano služi Gospodu, je treba imeti za svetega, tudi če zagreši najnizkotnejše dejanje, saj je njegova odločnost pravilno usmerjena. Kmalu postane kreposten in doseže trajni mir. O Kuntījin sin, smelo razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade! O Pṛthin sin, tisti, ki poiščejo zavetje v Meni, tudi če so nižjega rodu – ženske, vaiśye (trgovci) in śūdre (delavci) – lahko dosežejo najvišji cilj. Koliko bolj šele to velja za krepostne brāhmaṇe, bhakte in svete kralje! Ker si prišel v ta minljivi svet, poln trpljenja, Mi torej služi z ljubeznijo in vdanostjo. Zmeraj misli Name, postani Moj bhakta, izkazuj Mi spoštovanje in Me obožuj. Tako popolnoma zatopljen v misli Name boš nedvomno prišel k Meni.«

   Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura takole pojasnjuje te verze: »Čeprav je Kṛṣṇov bhakta lahko navidezno su-durācāra (nizkoten), ga moramo imeti za svetega. Razumeti bi morali pravi pomen besede su-durācāra. Pogojena duša mora delovati na dveh ravneh – za vzdrževanje telesa in za samospoznavanje. Družbeni položaj, umski razvoj, čistost, red, hranjenje in boj za obstanek so namenjeni vzdrževanju telesa. Za samospoznavanje pa na vseh življenjskih področjih delujemo kot Gospodov bhakta. Ker pogojena duša ne more opustiti skrbi za telo, mora obe vrsti dejavnosti opravljati vzporedno. Postopoma pa vse manj deluje na telesni ravni in sorazmerno več na duhovni. Vse dokler se delež vdanega služenja pri bhakti ne poveča do prave mere, obstaja možnost, da občasno izrazi posveten značaj. Vedeti pa moramo, da táko stanje ne bo trajalo dolgo, saj se bo po Gospodovi milosti kmalu dvignil nad svoje pomanjkljivosti. Zato je pot vdanega služenja Gospodu edina prava pot. Tistega, ki je na pravi poti, tudi občasni izrazi posvetnega značaja ne bodo zavrli pri napredovanju na poti samospoznavanja.«

   Ugodnosti, ki jih prinaša vdano služenje Gospodu, pa ne veljajo za impersonaliste, ki so navezani na Gospodov brahmajyoti. V prejšnjih mantrah smo izvedeli, da ne morejo vstopiti v brahmajyoti, ker nimajo vere v Božansko Osebnost. Večinoma se ukvarjajo s praznim razglabljanjem in žongliranjem z besedami. Kot potrjuje dvanajsto poglavje Bhagavad-gīte (12.5), je zato jalov ves njihov trud.

   Vse ugodnosti, ki jih ta mantra omenja, zlahka dobimo v nenehnem stiku z osebnim vidikom Absolutne Resnice. V osnovi vdano služenje Gospodu obsega devet vrst duhovnih dejavnosti: (1) poslušanje o Gospodu, (2) slavljenje Gospoda, (3) premišljevanje o Njem, (4) služenje Njegovim lotosovim stopalom, (5) čaščenje Gospoda, (6) posvečanje molitev Gospodu, (7) služenje Gospodu, (8) uživanje v prijateljskem druženju z Njim in (9) izročitev vsega Gospodu. Teh devet načel vdanega služenja (vsa skupaj ali vsako posebej) bhakti pomaga ostati v stalni povezavi z Gospodom. Tako se Ga ob koncu življenja zlahka spominja. Naslednji sloviti Gospodovi bhakte so že z enim od teh načel, po katerem so živeli, lahko dosegli najvišjo popolnost: (1) S poslušanjem o Gospodu je želeni cilj dosegel junak Śrīmad-Bhāgavatama, mahārāja Parīkṣit. (2) S slavljenjem Gospoda je popolnost dosegel Śukadeva Gosvāmī, ki je izgovoril Śrīmad-Bhāgavatam. (3) Z molitvijo h Gospodu je cilj dosegel Akrūra, (4) mahārāja Prahlāda s premišljevanjem o Njem, (5) mahārāja Pṛthu s čaščenjem Gospoda, (6) Lakṣmī, boginja sreče, s služenjem Njegovim lotosovim stopalom, (7) Hanumān z osebnim služenjem Gospodu, (8) Arjuna s prijateljevanjem z Njim in (9) mahārāja Bali z izročitvijo Gospodu vsega, kar je imel.

   To mantro Śrī Īśopaniṣad, pa tudi praktično vse mantre vedskih hvalnic, strnjeno pojasnjuje Vedānta-sūtra, podrobneje pa Śrīmad-Bhāgavatam, ki je zreli plod vedskega drevesa modrosti. Śrīmad-Bhāgavatam pojasnjuje to mantro že v prvih odgovorih Śukadeve Gosvāmīja mahārāji Parīkṣitu na samem začetku njunega srečanja. Poslušanje in opevanje znanosti o Bogu je temeljno načelo življenja, posvečenega vdanemu služenju Gospodu. Bhāgavatam je izgovoril Śukadeva Gosvāmī, poslušal pa ga je mahārāja Parīkṣit. Slednji je poizvedoval od prvega, ker je bil ta najbolj vzvišen duhovni učitelj svojega časa, večji od vsakega velikega jogija ali svetega moža.

   Glavno vprašanje mahārāje Parīkṣita je bilo: »Kaj je dolžnost vsakega človeka, še posebej pred smrtjo?« Śukadeva Gosvāmī je odgovoril:

»Kdor koli se želi osvoboditi vsega strahu, mora nenehno poslušati o Gospodu, Božanski Osebnosti, vrhovnem nadzorniku vsega, ki odpravlja vse težave in je Nadduša vseh živih bitij, Ga slaviti in se Ga spominjati.« (Bhāgavatam 2.1.5)

   Večina ljudi v tako imenovani človeški družbi ponoči ali spi ali se vdaja spolnosti, podnevi pa si prizadeva za čim večji zaslužek ali pa nakupuje za družino. Ljudje imajo zelo malo časa za pogovor o Vsevišnjem Gospodu ali za poizvedovanje o Njem. Na vse mogoče načine so zavrgli Božji obstoj – najbolj pa tako, da Ga imajo za brezosebnega oziroma brezčutnega. V vedski književnosti – naj bo v Upaniṣadah, Vedānta-sūtri, Bhagavad-gīti ali Śrīmad-Bhāgavatamu – piše, da je Gospod vrhovno čuteče bitje, ki je nad vsemi drugimi. Njegove slavne dejavnosti se ne razlikujejo od Njega samega. Zato ne bi smeli poslušati in govoriti o neumnostih, ki jih počnejo posvetni politiki ali tako imenovani veliki možje naroda, temveč bi si morali življenje zastaviti tako, da se lahko posvetimo božanskemu delovanju in ne zapravimo niti trenutka. Śrī Īśopaniṣad nas vodi k takemu življenju.

   Česa se bomo spominjali ob smrti, ko bomo povsem obnemogli, in kako bomo lahko molili k vsemogočnemu Gospodu, naj se spominja naših žrtvovanj, če nam vdano služenje ne pride v navado? Žrtvovanje pomeni, da se ne zmenimo za želje svojih čutov. Te umetnosti bi se morali naučiti tako, da že med tem življenjem čute zaposlimo s služenjem Gospodu. Sadovi, ki jih prinaša takšno delovanje, nam bodo ob smrti koristili.