Skip to main content

Sedemnajsta mantra

Mantra Dix-sept

Besedilo

Texte

vāyur anilam amṛtam
athedaṁ bhasmāntaṁ śarīram
oṁ krato smara kṛtaṁ smara
krato smara kṛtaṁ smara
vāyur anilam amṛtam
athedaṁ bhasmāntaṁ śarīram
oṁ krato smara kṛtaṁ smara
krato smara kṛtaṁ smara

Synonyms

Synonyms

vāyuḥ — življenjski zrak; anilam — celoten zrak; amṛtam — neuničljiv; atha — zdaj; idam — to; bhasmāntam — ko se spremeni v pepel; śarīram — telo; oṁ — o Gospod; krato — o uživalec vseh žrtvovanj; smara — prosim, spominjaj se; kṛtam — vse, kar sem storil; smara — prosim, spominjaj se; krato — o vrhovni koristnik; smara — prosim, spominjaj se; kṛtam — vse, kar sem storil Zate; smara — prosim, spominjaj se.

vāyuḥ : le souffle vital ; anilam : la totalité de l’air ; amṛtam : indestructible ; atha : maintenant ; idam : ce ; bhasmāntam : après avoir été réduit en cendres ; śarīram : le corps ; oṁ : ô Seigneur ; krataḥ : ô bénéficiaire de tous les sacrifices ; smara : s’il Te plaît, souviens-Toi ; kṛtam : tout ce que j’ai fait ; smara : s’il Te plaît, souviens-Toi ; krataḥ : ô bénéficiaire suprême ; smara : s’il Te plaît, souviens-Toi ; kṛtam : tout ce que j’ai fait pour Toi ; smara : s’il Te plaît, souviens-Toi.

Translation

Translation

Naj minljivo telo zgori v pepel in naj se dih življenja razblini v zrak! Zdaj, o moj Gospod, se, prosim, spomni vseh mojih žrtvovanj, in ker si vrhovni uživalec, se, prosim, spomni vsega, kar sem storil Zate.

Que ce corps éphémère soit réduit en cendres et que son souffle vital se fonde dans la totalité de l’air. Maintenant, ô Seigneur, souviens-Toi, je T’en prie, de tous mes sacrifices ; n’oublie pas, Toi le bénéficiaire ultime, tout ce que j’ai fait pour Toi.

Purport

Purport

Minljivo materialno telo je kot vsiljeno oblačilo. Bhagavad-gītā (2.20) jasno pravi, da živo bitje po uničenju snovnega telesa ne preneha obstajati. Živo bitje ni nikoli brez osebnosti ali brezoblično. Ravno nasprotno – brezoblično je materialno oblačilo, ki pa se upodobi po obliki neuničljive osebnosti. Slabo izobraženi ljudje, ki mislijo, da je živo bitje izvorno brez oblike, se motijo. Ta mantra potrjuje dejstvo, da živo bitje obstaja tudi po uničenju materialnega telesa.

Le corps matériel éphémère est certainement pour nous un vêtement étranger. La Bhagavad-gītā(2.20) établit clairement que l’être survit à la destruction du corps matériel et qu’il ne perd jamais son identité propre, ce que confirme ce mantra de la Śrī Īśopaniṣad. L’âme n’est jamais impersonnelle et dépourvue de forme, comme le croient les ignorants ; c’est au contraire le corps matériel qui n’a pas de forme en soi et doit prendre la forme que l’âme immortelle lui impose. Ce mantra démontre que l’être vivant continue d’exister après la destruction du corps.

   V materialnem svetu narava mojstrsko ustvari razne vrste teles, ki jih živa bitja dobijo skladno s svojimi željami po čutnem uživanju. Če si želijo okušati iztrebke, dobijo prašičje telo, ki je kot nalašč za ta namen. Kdor se hoče prehranjevati z živalskim mesom in krvjo, lahko dobi tigrsko telo, ki je opremljeno z ustreznimi zobmi in kremplji. Ljudem pa ni namenjeno meso in niti najpreprostejša ljudstva nimajo želje po okušanju iztrebkov. Človeški zobje so oblikovani za žvečenje in mletje sadja in zelenjave, čeprav imamo tudi podočnika, da lahko primitivni ljudje jedo meso, če si to želijo.

La nature matérielle façonne merveilleusement les corps selon les désirs de chaque être vivant. Celui qui désire manger des ordures obtiendra un corps approprié, tel celui d’un porc, et celui qui aime se nourrir de sang et de chair deviendra un tigre pourvu de crocs et de griffes. Mais l’être humain, lui, n’a pas été créé pour se nourrir de chair animale et même dans son état le plus primitif, il n’a aucune attirance pour les immondices. Les dents de l’homme sont faites pour croquer et mâcher des fruits et des légumes, bien qu’il ait deux canines, permettant aux hommes primitifs de manger de la viande s’ils le désirent.

   V vsakem primeru pa je materialno telo, naj bo živalsko ali človeško, živemu bitju tuje. Spreminja se skladno z našo željo po zadovoljevanju čutov. V razvojnem krogu živo bitje menja telo za telesom. Ko je bil svet poln vode, se je utelesilo v povodni živalski obliki. Nato je prešlo v rastlinsko življenje, postalo črv, ptica, sesalec in končno človek. Človeška oblika, kadar je opremljena s popolnim razumevanjem duhovnega znanja, predstavlja vrhunec razvoja. Ta mantra opisuje najvišjo razvojno stopnjo duhovnega zavedanja: opustiti bi morali materialno telo, ki se bo spremenilo v pepel, in pustiti dihu življenja, da se razblini v večno zajetje zraka. Gibanje več vrst zraka v telesu, ki so skupaj znane kot prāṇa-vāyu, živemu bitju omogoča delovanje telesa. Jogiji se večinoma učijo nadzorovati telesni zrak. Duša naj bi se dvigovala iz enega zračnega vrtinca do drugega, dokler se ne dvigne do najvišjega, brahma-randhre. Od tod se lahko popolni jogi prenese, na kateri koli planet želi. Najprej mora opustiti eno vrsto telesa in nato vstopiti v drugo. Najvišjo popolnost pa dosežemo, če smo zmožni dokončno opustiti materialno telo, kot predlaga ta mantra, in vstopiti v duhovno ozračje, kjer lahko razvijemo povsem drugo vrsto telesa – duhovno, ki je neumrljivo in nespremenljivo.

Mais qu’ils soient humains ou animaux, ces corps sont étrangers à l’être vivant et changent selon la forme de jouissance qu’ils convoitent. Les êtres transmigrent d’un corps à un autre à travers le cycle d’évolution des espèces, passant des formes aquatiques (lorsque la terre était recouverte par les eaux) aux formes végétales, des végétaux aux reptiles, aux oiseaux, aux mammifères terrestres, pour finalement obtenir la forme humaine. Lorsqu’elle possède la connaissance spirituelle, on considère la forme humaine comme la plus évoluée des espèces vivantes ; ce mantra décrit cette spiritualité à son plus haut stade de développement : il faut savoir quitter le corps matériel, bientôt réduit en cendres, et laisser le souffle vital se fondre dans l’éternelle totalité de l’air. Le corps entre en mouvement sous l’effet de différentes sortes d’airs subtils, réunis sous le nom global de prāṇa-vāyu. Les yogīs apprennent, en maîtrisant ces souffles, à amener l’âme d’un centre vital à un autre, jusqu’au brahma-randhra, le plus élevé d’entre eux. De là, le yogī accompli peut quitter son corps et se rendre sur la planète de son choix. Ce processus consiste à quitter un corps matériel pour en reprendre un autre. Mais, comme l’indique ce mantra, la plus haute perfection est atteinte lorsqu’on abandonne pour toujours son enveloppe charnelle, et qu’on accède au monde spirituel où l’on obtient un corps d’un genre tout à fait différent — un corps purement spirituel, qui n’est sujet ni au changement ni à la mort.

   V materialnem svetu nas narava prisili, da zaradi raznovrstnih želja po zadovoljevanju čutov menjamo telo. Živo bitje izpolnjuje svoje želje v raznih življenjskih vrstah – od klic do najpopolnejših materialnih teles, kot jih imajo Brahmā in polbogovi. Vse te vrste teles so zgrajene iz različno upodobljene snovi. Moder človek ne vidi enosti v raznovrstnosti teles, temveč v duhovni naravi. Duhovna iskra, delec Vsevišnjega Gospoda, je ista, ne glede na to, ali se utelesi kot prašič ali polbog. Telo dobimo skladno s svojimi pobožnimi in grešnimi dejanji. Človeško telo je izjemno razvito in ima polno zavest. Bhagavad-gītā (7.19) pravi, da se najpopolnejši človek preda Gospodu šele po številnih življenjih, ki jih je posvetil razvijanju znanja. Znanje doseže vrhunec, ko se predamo Vsevišnjemu Gospodu, Vāsudevi. Drugače smo spet prisiljeni pasti na materialno raven, tudi če spoznamo svojo duhovno naravo, saj nismo dojeli, da so vsa živa bitja večni delci celote in da sama nikoli ne morejo postati celota. Pasti moramo, tudi če postanemo eno z brahmajyotijem.

En ce monde, la nature nous force à transmigrer d’un corps à l’autre selon nos désirs matériels. Chaque être, du microbe au deva, possède un corps fait de matière façonnée de diverses manières en conformité avec ses désirs. L’homme intelligent voit l’unité non pas dans la variété des corps, mais dans leur identité spirituelle. Qu’elle habite le corps d’un porc ou d’un deva, l’âme est toujours la même : elle demeure une partie intégrante de Dieu.

Les divers corps traduisent les actes passés de l’être, coupables ou vertueux. Le corps humain, quant à lui, est très évolué et possède une conscience totalement développée. Selon la Bhagavad-gītā (7.19), la forme achevée de la conscience se manifeste par l’abandon total au Seigneur Suprême, et une telle perfection ne peut s’atteindre qu’après avoir cultivé la connaissance au long d’innombrables existences. Le simple fait de réaliser notre identité spirituelle ne suffit pas ; il faut arriver au point de comprendre que l’âme est une parcelle infime et éternelle de Dieu et qu’elle ne peut jamais devenir le Tout, sans quoi on doit revenir à nouveau dans l’univers matériel, même après s’être fondu dans le brahmajyoti.

   Iz prejšnjih manter smo izvedeli, da je brahmajyoti, ki izhaja iz Gospodovega transcendentalnega telesa, poln duhovnih isker oziroma posameznih živih bitij, ki se v polnosti zavedajo svojega obstoja. Ta bitja hočejo včasih uživati s čutili, zato morajo v materialni svet, kjer si domišljajo, da so gospodarji, v resnici pa so sužnji svojih čutov. Želja po gospodovanju je materialna bolezen, saj se moramo pod urokom čutnega uživanja seliti iz ene vrste telesa, ki je na voljo, v drugo. Če postanemo eno z brahmajyotijem, še ne pomeni, da imamo zrelo znanje. Stanje najvišje popolnosti dosežemo šele, ko se povsem predamo Gospodu in razvijemo čut za duhovno služenje.

Comme nous l’avons appris au cours des mantras précédents, le brahmajyoti qui émane du corps spirituel du Seigneur est peuplé d’un nombre infini d’étincelles spirituelles, pleinement conscientes de leur existence individuelle. Lorsqu’il arrive à ces êtres de vouloir jouir de leurs sens indépendamment, ils sont placés dans le monde matériel pour y jouer à leur guise « au Seigneur » en suivant la dictée de leurs sens. Le désir de dominer est le mal dont souffre l’être conditionné, car cette fascination pour les plaisirs de ce monde le contraint de transmigrer d’un corps à l’autre. Se fondre dans le brahmajyoti ne représente donc pas l’aboutissement de la connaissance. On n’arrive au stade ultime de la perfection qu’en s’abandonnant totalement au Seigneur, et en développant le sens du service spirituel.

   V tej mantri živo bitje prosi, da bi lahko po zapustitvi materialnega telesa in diha vstopilo v Božje duhovno kraljestvo. Bhakta moli k Božanski Osebnosti, naj se spomni njegovih dejanj in žrtvovanj, preden se mu telo spremeni v pepel. To molitev izgovarja v času smrti, pri čemer se popolnoma zaveda svojih preteklih dejanj in končnega cilja. Kdor je popolnoma pod oblastjo materialne narave, se spominja gnusnih dejanj, ki jih je storil v zdajšnjem življenju, zato po smrti dobi novo snovno telo. Bhagavad-gītā (8.6) potrjuje to resnico:

Par ce mantra, l’être demande à entrer dans le royaume de Dieu une fois abandonnés son souffle vital et son corps matériel. Avant que son corps ne soit réduit en cendres, il prie le Seigneur de bien vouloir Se souvenir des actes pieux et des sacrifices qu’il a accomplis durant son existence. Il récite cette prière au moment de mourir, en pleine conscience de ses actes passés ainsi que du but à atteindre. Celui, par contre, qui subit entièrement l’emprise de la nature matérielle, voit défiler à l’instant de la mort les actions coupables de son existence, ce qui l’oblige à reprendre un corps en ce monde. La Bhagavad-gītā (8.6) confirme cette vérité :

yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ tam evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ
yaṁ yaṁ vāpi smaran bhāvaṁ
tyajaty ante kalevaram
taṁ tam evaiti kaunteya
sadā tad-bhāva-bhāvitaḥ

»Katero koli stanje bivanja ima človek v mislih, ko zapusti telo, o Kuntījin sin, to stanje nedvomno doseže.« Naša nagnjenja um torej prenese v naslednje življenje.

« Ô fils de Kuntī, l’état de conscience dont on conserve le souvenir à l’instant de quitter le corps détermine la condition d’existence future. » C’est ainsi que le mental emporte avec lui les tendances de l’être jusque dans sa vie suivante.

   Umirajoči človek se za razliko od preproste živali, ki nima razvitega uma, lahko kot sanj spominja dejanj svojega življenja. Ker ima zato misli vedno polne materialnih želja, ne more razviti duhovnega telesa in vstopiti v Božje kraljestvo. Bhakte pa z vdanim služenjem Gospodu razvijejo ljubezen do Boga, in tudi če se ob smrti svojega služenja ne spominjajo, ga Gospod ne pozabi. Bhakta v tej molitvi prosi Gospoda, naj ne pozabi njegovih žrtvovanj, vendar se Gospod tudi brez take molitve vedno spominja služenja Svojega čistega bhakte.

Contrairement à l’animal, dont les facultés mentales sont peu étendues, l’homme sur le point de mourir se souvient, comme dans un rêve, de tout ce qu’il a fait durant sa vie ; ces souvenirs gardent son esprit chargé de désirs matériels qui l’empêchent d’entrer dans le royaume spirituel avec un corps spirituel. Le bhakta, cependant, par la pratique du service de dévotion, développe tout au long de sa vie son amour pour Dieu, de sorte que même si au moment de la mort il oublie ses activités spirituelles, le Seigneur, Lui, S’en souviendra. Ce mantra prie la Personne Suprême de Se souvenir des sacrifices de Son dévot mais, même sans ce rappel, le Seigneur n’oubliera pas le service rendu.

   V Bhagavad-gīti (9.30–34) Gospod nazorno opiše Svoj zaupen odnos z bhaktami: »Tistega, ki vdano služi Gospodu, je treba imeti za svetega, tudi če zagreši najnizkotnejše dejanje, saj je njegova odločnost pravilno usmerjena. Kmalu postane kreposten in doseže trajni mir. O Kuntījin sin, smelo razglasi, da Moj bhakta nikoli ne propade! O Pṛthin sin, tisti, ki poiščejo zavetje v Meni, tudi če so nižjega rodu – ženske, vaiśye (trgovci) in śūdre (delavci) – lahko dosežejo najvišji cilj. Koliko bolj šele to velja za krepostne brāhmaṇe, bhakte in svete kralje! Ker si prišel v ta minljivi svet, poln trpljenja, Mi torej služi z ljubeznijo in vdanostjo. Zmeraj misli Name, postani Moj bhakta, izkazuj Mi spoštovanje in Me obožuj. Tako popolnoma zatopljen v misli Name boš nedvomno prišel k Meni.«

Dans la Bhagavad-gītā (9.30–34), Kṛṣṇa montre la profonde intimité de Sa relation avec Ses dévots : « Commettrait-il les pires actes, il faut considérer comme un saint homme celui qui est engagé dans le service de dévotion, car il est situé sur la voie juste. Il se rectifie rapidement et trouve la paix éternelle. Tu peux le proclamer avec force, ô fils de Kuntī, jamais Mon dévot ne périra. Quiconque prend refuge en Moi, fût-il de basse naissance, peut atteindre la destination suprême. Que dire alors des vertueux brāhmaṇas, des bhaktas et des saints rois. Maintenant que tu te trouves en ce monde éphémère et misérable, consacre-toi avec amour à Mon service. Emplis toujours de Moi ton mental, deviens Mon dévot, offre-Moi ton hommage et voue-Moi ton adoration. Si tu t’absorbes ainsi entièrement en Moi, assurément, tu viendras à Moi. »

   Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura takole pojasnjuje te verze: »Čeprav je Kṛṣṇov bhakta lahko navidezno su-durācāra (nizkoten), ga moramo imeti za svetega. Razumeti bi morali pravi pomen besede su-durācāra. Pogojena duša mora delovati na dveh ravneh – za vzdrževanje telesa in za samospoznavanje. Družbeni položaj, umski razvoj, čistost, red, hranjenje in boj za obstanek so namenjeni vzdrževanju telesa. Za samospoznavanje pa na vseh življenjskih področjih delujemo kot Gospodov bhakta. Ker pogojena duša ne more opustiti skrbi za telo, mora obe vrsti dejavnosti opravljati vzporedno. Postopoma pa vse manj deluje na telesni ravni in sorazmerno več na duhovni. Vse dokler se delež vdanega služenja pri bhakti ne poveča do prave mere, obstaja možnost, da občasno izrazi posveten značaj. Vedeti pa moramo, da táko stanje ne bo trajalo dolgo, saj se bo po Gospodovi milosti kmalu dvignil nad svoje pomanjkljivosti. Zato je pot vdanega služenja Gospodu edina prava pot. Tistega, ki je na pravi poti, tudi občasni izrazi posvetnega značaja ne bodo zavrli pri napredovanju na poti samospoznavanja.«

Śrīla Bhaktivinoda Ṭhākura explique ainsi ces versets : « Il faut garder à l’esprit qu’un dévot de Kṛṣṇa est sur la voie juste des grands saints, même s’il semble de caractère dissolu (su-durācāra). Mais pour cela il faut bien comprendre le sens du mot su-durācāra. L’âme conditionnée doit agir parallèlement sur deux plans différents : d’une part, pour subvenir aux besoins du corps, de l’autre, pour chercher la réalisation de son identité spirituelle. Sur le plan matériel, l’homme doit obtenir un certain statut social, recevoir une bonne éducation, veiller à l’hygiène et à la nutrition de son corps, pratiquer l’austérité et assurer sa survie. Sur le plan spirituel, il doit perfectionner son service et sa dévotion au Seigneur. Ces deux types d’activités doivent coexister car tant qu’elle est conditionnée, l’âme doit maintenir son corps. Cependant, plus les activités dévotionnelles augmentent, plus le nombre des activités consacrées aux questions matérielles décroît. Tant que les activités spirituelles ne trouvent pas leur juste proportion, l’être risque de se livrer occasionnellement à des activités profanes, mais jamais pour très longtemps. Le Seigneur, dans Sa miséricorde, ne tarde pas à mettre un terme à ces écarts. Le service de dévotion est donc la plus parfaite des méthodes de réalisation spirituelle, car une chute occasionnelle n’empêche pas le progrès du bhakta. »

   Ugodnosti, ki jih prinaša vdano služenje Gospodu, pa ne veljajo za impersonaliste, ki so navezani na Gospodov brahmajyoti. V prejšnjih mantrah smo izvedeli, da ne morejo vstopiti v brahmajyoti, ker nimajo vere v Božansko Osebnost. Večinoma se ukvarjajo s praznim razglabljanjem in žongliranjem z besedami. Kot potrjuje dvanajsto poglavje Bhagavad-gīte (12.5), je zato jalov ves njihov trud.

Les impersonnalistes ne peuvent jouir des facilités du service de dévotion, car seul les attire l’aspect impersonnel du Seigneur, le brahmajyoti. Comme l’ont indiqué les mantras précédents, ils ne peuvent percer le brahmajyoti puisqu’ils ne croient pas en l’existence de la Personne Suprême. Leur principal souci est de jouer avec les mots et d’ergoter sans fin. Aussi, comme le confirme le douzième chapitre de la Bhagavad-gītā (12.5), tous leurs efforts sont voués à l’échec. On peut au contraire, par un contact constant avec la Vérité Absolue dans Sa forme personnelle, jouir aisément des bienfaits dont parle ce mantra.

   Vse ugodnosti, ki jih ta mantra omenja, zlahka dobimo v nenehnem stiku z osebnim vidikom Absolutne Resnice. V osnovi vdano služenje Gospodu obsega devet vrst duhovnih dejavnosti: (1) poslušanje o Gospodu, (2) slavljenje Gospoda, (3) premišljevanje o Njem, (4) služenje Njegovim lotosovim stopalom, (5) čaščenje Gospoda, (6) posvečanje molitev Gospodu, (7) služenje Gospodu, (8) uživanje v prijateljskem druženju z Njim in (9) izročitev vsega Gospodu. Teh devet načel vdanega služenja (vsa skupaj ali vsako posebej) bhakti pomaga ostati v stalni povezavi z Gospodom. Tako se Ga ob koncu življenja zlahka spominja. Naslednji sloviti Gospodovi bhakte so že z enim od teh načel, po katerem so živeli, lahko dosegli najvišjo popolnost: (1) S poslušanjem o Gospodu je želeni cilj dosegel junak Śrīmad-Bhāgavatama, mahārāja Parīkṣit. (2) S slavljenjem Gospoda je popolnost dosegel Śukadeva Gosvāmī, ki je izgovoril Śrīmad-Bhāgavatam. (3) Z molitvijo h Gospodu je cilj dosegel Akrūra, (4) mahārāja Prahlāda s premišljevanjem o Njem, (5) mahārāja Pṛthu s čaščenjem Gospoda, (6) Lakṣmī, boginja sreče, s služenjem Njegovim lotosovim stopalom, (7) Hanumān z osebnim služenjem Gospodu, (8) Arjuna s prijateljevanjem z Njim in (9) mahārāja Bali z izročitvijo Gospodu vsega, kar je imel.

Le service de dévotion consiste essentiellement en neuf activités transcendantales : 1) écouter ce qui a trait au Seigneur ; 2) glorifier le Seigneur ; 3) se souvenir du Seigneur ; 4) servir les pieds pareils-au-lotus du Seigneur ; 5) adorer le Seigneur ; 6) offrir des prières au Seigneur ; 7) servir le Seigneur ; 8) se lier d’amitié avec le Seigneur ; 9) tout abandonner au Seigneur.

Individuellement ou dans leur ensemble, ces activités aident le bhakta à demeurer toujours en contact avec Dieu de sorte qu’au moment de la mort, il lui soit facile de se souvenir du Seigneur. De très grands dévots ont atteint la plus haute perfection par une seule de ces activités, par exemple : 1) Mahārāja Parīkṣit, le héros du Bhāgavatam, en écoutant louer le Seigneur ; 2) Śukadeva Gosvāmī, le narrateur du Śrīmad-Bhāgavatam, en glorifiant le Seigneur ; 3) Prahlāda Mahārāja, en se souvenant toujours du Seigneur ; 4) Lakṣmī, la déesse de la fortune, en servant les pieds de lotus du Seigneur ; 5) Pṛthu Mahārāja, en adorant le Seigneur ; 6) Akrūra, en priant le Seigneur ; 7) Hanumān, en offrant un service personnel au Seigneur ; 8) Arjuna, en se liant d’amitié avec le Seigneur ; 9) Bali Mahārāja, en abandonnant tout au Seigneur.

   To mantro Śrī Īśopaniṣad, pa tudi praktično vse mantre vedskih hvalnic, strnjeno pojasnjuje Vedānta-sūtra, podrobneje pa Śrīmad-Bhāgavatam, ki je zreli plod vedskega drevesa modrosti. Śrīmad-Bhāgavatam pojasnjuje to mantro že v prvih odgovorih Śukadeve Gosvāmīja mahārāji Parīkṣitu na samem začetku njunega srečanja. Poslušanje in opevanje znanosti o Bogu je temeljno načelo življenja, posvečenega vdanemu služenju Gospodu. Bhāgavatam je izgovoril Śukadeva Gosvāmī, poslušal pa ga je mahārāja Parīkṣit. Slednji je poizvedoval od prvega, ker je bil ta najbolj vzvišen duhovni učitelj svojega časa, večji od vsakega velikega jogija ali svetega moža.

Le message de ce mantra, comme de presque tous les mantras des hymnes védiques, est résumé dans le Vedānta-sūtra et développé dans le Śrīmad-Bhāgavatam. Le Śrīmad-Bhāgavatam est le fruit mûr de l’arbre de la sagesse védique, et Śukadeva Gosvāmī y expose le sens de ce mantra en réponse aux premières questions de Mahārāja Parīkṣit. Recevoir et transmettre la connaissance divine, tel est le principe fondamental du service de dévotion, parfaitement illustré par Mahārāja Parīkṣit et Śukadeva Gosvāmī. Si Mahārāja Parīkṣit s’est adressé à Śukadeva Gosvāmī, c’est que celui-ci était le plus grand maître spirituel de tous les yogīs et spiritualistes de son temps.

   Glavno vprašanje mahārāje Parīkṣita je bilo: »Kaj je dolžnost vsakega človeka, še posebej pred smrtjo?« Śukadeva Gosvāmī je odgovoril:

À la question du Roi Parīkṣit sur le devoir de l’homme, particulièrement au moment de la mort, Śukadeva Gosvāmī répondit :

tasmād bhārata sarvātmā
bhagavān īśvaro hariḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
smartavyaś cecchatābhayam
tasmād bhārata sarvātmā
bhagavān īśvaro hariḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
smartavyaś cecchatābhayam

»Kdor koli se želi osvoboditi vsega strahu, mora nenehno poslušati o Gospodu, Božanski Osebnosti, vrhovnem nadzorniku vsega, ki odpravlja vse težave in je Nadduša vseh živih bitij, Ga slaviti in se Ga spominjati.« (Bhāgavatam 2.1.5)

« Celui qui souhaite s’affranchir de toute anxiété doit entendre ce qui a trait à Dieu, Le louer et se souvenir de Lui, l’Âme Suprême, le maître souverain et le libérateur de tous les maux. » (Śrīmad-Bhāgavatam, 2.1.5)

   Večina ljudi v tako imenovani človeški družbi ponoči ali spi ali se vdaja spolnosti, podnevi pa si prizadeva za čim večji zaslužek ali pa nakupuje za družino. Ljudje imajo zelo malo časa za pogovor o Vsevišnjem Gospodu ali za poizvedovanje o Njem. Na vse mogoče načine so zavrgli Božji obstoj – najbolj pa tako, da Ga imajo za brezosebnega oziroma brezčutnega. V vedski književnosti – naj bo v Upaniṣadah, Vedānta-sūtri, Bhagavad-gīti ali Śrīmad-Bhāgavatamu – piše, da je Gospod vrhovno čuteče bitje, ki je nad vsemi drugimi. Njegove slavne dejavnosti se ne razlikujejo od Njega samega. Zato ne bi smeli poslušati in govoriti o neumnostih, ki jih počnejo posvetni politiki ali tako imenovani veliki možje naroda, temveč bi si morali življenje zastaviti tako, da se lahko posvetimo božanskemu delovanju in ne zapravimo niti trenutka. Śrī Īśopaniṣad nas vodi k takemu življenju.

Dans notre société dite « humaine », l’homme passe ses journées à gagner sa vie ou à s’occuper de ses affaires domestiques, et ne pense, la nuit venue, qu’à dormir ou à jouir de plaisirs sexuels. Il lui reste donc bien peu de temps pour s’enquérir et parler de la Personne Suprême. Il rejette sous toutes sortes de prétextes l’existence de Dieu, en premier lieu en Le déclarant impersonnel, c’est-à-dire privé des sens de la perception. Pourtant, les Écritures védiques — que ce soient les Upaniṣads, le Vedānta-sūtra, la Bhagavad-gītā ou le Śrīmad-Bhāgavatam— proclament que Dieu est un être conscient, doué de sens et suprême entre tous les êtres. Ses actes glorieux et Lui-même ne font qu’un, aussi, plutôt que de constamment parler ou entendre parler des politiciens matérialistes et des prétendus grands hommes, modelons notre vie de façon à utiliser chaque instant à des actes spirituels. C’est dans cette direction que la Śrī Īśopaniṣad nous oriente.

   Česa se bomo spominjali ob smrti, ko bomo povsem obnemogli, in kako bomo lahko molili k vsemogočnemu Gospodu, naj se spominja naših žrtvovanj, če nam vdano služenje ne pride v navado? Žrtvovanje pomeni, da se ne zmenimo za želje svojih čutov. Te umetnosti bi se morali naučiti tako, da že med tem življenjem čute zaposlimo s služenjem Gospodu. Sadovi, ki jih prinaša takšno delovanje, nam bodo ob smrti koristili.

À moins d’avoir pratiqué le bhakti-yoga, comment pouvons-nous espérer nous souvenir du Seigneur au moment de la mort, quand toutes les fonctions du corps seront perturbées ? Comment pourrons-nous L’implorer de Se rappeler tous nos sacrifices ? Dénier à nos sens les plaisirs qu’ils convoitent, c’est là ce qu’il faut entendre par sacrifice. On doit s’initier à cet art tout au long de la vie, en employant nos sens au service du Seigneur. C’est au moment de la mort que l’on pourra tirer tout le profit d’une telle pratique.