V Bhagavad-gīti (14.27) Gospod takole pojasnjuje Svoje žarke (brahmajyoti), slepeč sijaj Svoje podobe:

»Jaz sem osnova brezosebnega Brahmana, ki je nesmrten, neuničljiv in večen ter je izhodišče najvišje sreče.« Brahman, Paramātmā in Bhagavān so trije vidiki Absolutne Resnice. Začetniki najlažje zaznajo Brahman, Paramātmo (Naddušo) spoznajo naprednejši, spoznanje Bhagavāna pa je najvišje. To potrjuje Bhagavad-gītā (7.7), kjer Gospod Kṛṣṇa o Sebi pravi, da je najvišji vidik Absolutne Resnice: mattaḥ parataraṁ nānyat. Zato je Kṛṣṇa vir tako brahmajyotija kot vseprežemajoče Paramātme. Malo naprej v Bhagavad-gīti (10.42) Kṛṣṇa to še dodatno pojasni:

»Toda čemu ti bo vse to podrobno znanje, Arjuna? Z enim samim delcem Sebe prežemam in vzdržujem celotno vesolje.« Kṛṣṇa tako z eno od Svojih popolnih emanacij – vseprežemajočo Paramātmo – vzdržuje celotno materialno stvarstvo. Vzdržuje pa tudi vse pojavne oblike duhovnega sveta. Zato ta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad Gospoda naslavlja s pūṣan, vrhovni vzdrževalec.

   Śrī Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, je vedno poln duhovne blaženosti (ānanda-mayo 'bhyāsāt) – tak je bil od vsega začetka Svojih otroških zabav, ko je pred pet tisoč leti živel v indijski vasici Vṛndāvani. Številne demone, kot so bili Agha, Baka, Pūtanā in Pralamba, je pobil za zabavo. V Vṛndāvani je užival v družbi matere, brata in prijateljev. Ko Se je vživel v vlogo nagajivega kradljivca masla, so vsi Njegovi družabniki uživali v nebeški blaženosti. Čeprav Gospod slovi kot kradljivec masla, Mu ne moremo ničesar očitati, saj je s tem Svoje čiste bhakte polnil z radostjo. Vsa Gospodova dejanja v Vṛndāvani so bila namenjena radosti Njegovih tamkajšnjih družabnikov. Gospod je ustvaril Svoje zabave, da bi pritegnil suhoparne umovalce in akrobate s tako imenovane poti haṭha-yoge, ki želijo poiskati Absolutno Resnico.

   Śukadeva Gosvāmī v Śrīmad-Bhāgavatamu (10.12.11) pravi o Gospodovi igri s prijatelji naslednje:

»Vsevišnji Gospod, ki Ga jñānīji dojemajo kot blaženi brezosebni Brahman ter Mu bhakte služijo in Ga častijo kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, posvetni ljudje pa Ga vidijo kot navadnega človeka, Se je igral s pastirčki, ki so svoj položaj dosegli s številnimi pobožnimi dejanji.«

   Gospod se tako vedno posveča ljubečim transcendentalnim dejavnostim s Svojimi duhovnimi družabniki v raznih odnosih, kot so śānta (nedejaven), dāsya (služabniški), sakhya (prijateljski), vātsalya (starševski) in mādhurya (ljubezenski).

   Človek bi se lahko vprašal, kako se lahko Gospod Kṛṣṇa posveti stvarjenju, če, kot pravijo, nikoli ne odide iz Vṛndāvana-dhāme. Na to odgovarja Bhagavad-gītā (13.14–18): Gospod s Svojim popolnim delom Paramātmo (Naddušo) prežema celotno materialno stvarstvo. Čeprav osebno ni povezan s stvarjenjem, vzdrževanjem in uničenjem, je kot Paramātmā vzrok vseh teh dejanj. Vsako živo bitje je ātmā (duša), vrhovna ātmā, ki vse druge nadzira, pa je Paramātmā (Nadduša).

   Ta sistem spoznavanja Boga je velika znanost. Posvetni sāṅkhya-yogīji lahko samo analizirajo štiriindvajset dejavnikov materialnega stvarjenja in meditirajo o njih, saj puruṣo (Gospoda) komaj kaj poznajo. Tiste, ki se posvečajo brezosebni duhovnosti, pa slepeč sijaj brahmajyotija samo zmede. Če hočemo v polnosti videti Absolutno Resnico, moramo predreti štiriindvajset materialnih elementov in se dvigniti tudi nad slepeči sijaj. Śrī Īśopaniṣad nas z molitvijo, naj Gospod odstrani hiraṇmaya-pātro (slepeče zakrivalo), vodi v to smer. Če Gospod Svojega zakrivala ne odstre, ne moremo nikoli uzreti pravega obličja Božanske Osebnosti in zares spoznati Absolutne Resnice.

    Paramātmā, eden od vidikov Vsevišnjega Gospoda, je ena od treh popolnih emanacij oziroma viṣṇu-tattev, ki jih poznamo pod skupnim imenom puruṣa-avatāre. Viṣṇu-tattva znotraj vesolja se imenuje Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu. Med tremi glavnimi božanstvi – Brahmo, Viṣṇujem in Śivo – je On Viṣṇu in vseprežemajoča Paramātmā v vsakem posameznem živem bitju. Druga viṣṇu-tattva v vesolju je Garbhodakaśāyī Viṣṇu, skupna Nadduša vseh živih bitij. Nad tema dvema je Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu, ki leži na Vzročnem oceanu. Ta je stvarnik vseh vesolj. Sistem joge resne učence uči, kako se po dvigu nad štiriindvajset materialnih elementov vesoljnega stvarjenja srečati z viṣṇu-tattvami. Negovanje empirične filozofije nam pomaga spoznati brezosebni brahmajyoti oziroma slepeč sijaj transcendentalnega telesa Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Da je brahmajyoti Kṛṣṇov sijaj, potrjuje Bhagavad-gītā (14.27) pa tudi Brahma-saṁhitā (5.40):

»V milijonih in milijonih vesolj obstaja nešteto planetov in prav vsi so si po svoji sestavi in naravi različni. Zbrani so v kotu brahmajyotija, ki je le osebni sijaj mojega čaščenega Govinde, Vsevišnje Božanske Osebnosti.« Ta mantra Brahma-saṁhite izraža raven resničnega spoznanja Absolutne Resnice in petnajsta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad jo uveljavi kot pot spoznavanja. Ta mantra Īśopaniṣad je preprosta molitev h Gospodu, naj odstrani brahmajyoti, da bi lahko videli Njegovo pravo obličje. Sijaj brahmajyotija podrobno opisuje več manter Muṇḍake Upaniṣad (2.2.10–12):

»V duhovnem kraljestvu, onkraj materialnega prekrivala, je brezmejni sijaj brezmadežnega Brahmana. Samospoznane duše razumejo, da je ta sijoča bela svetloba luč vseh luči. V tem kraljestvu ni potrebe po svetlobi sonca, meseca, ognja ali električni razsvetljavi. Resnično, vsaka svetloba v materialnem svetu je samo odsev te vrhovne luči. Brahman je spredaj in zadaj, na severu, jugu, vzhodu in zahodu, pa tudi zgoraj in spodaj. Sijaj vrhovnega Brahmana se torej širi tako po materialnem kot duhovnem nebu.«

   Popolno znanje imamo, če poznamo Kṛṣṇo kot vir sijaja Brahmana. Pridobimo si ga lahko iz svetih spisov, kot je Śrīmad-Bhāgavatam, ki popolno opredeljujejo znanost o Kṛṣṇi. V Śrīmad-Bhāgavatamu je njegov avtor Śrīla Vyāsadeva pojasnil, da lahko Vrhovno Resnico opisujemo skladno s svojim spoznanjem kot Brahman, Paramātmo ali Bhagavāna. Śrīla Vyāsadeva nikoli ne trdi, da je jīva (navadno živo bitje) vsemogočna Vrhovna Resnica. Živega bitja nikoli ne bi smeli imeti za Boga. Če bi bilo vsemogočno, ne bi molilo h Gospodu, naj odstrani slepeče zakrivalo in pokaže Svoje pravo obličje.

   Sklenemo lahko, da brezosebni Brahman spoznajo tisti, ki nimajo znanja o energijah Vrhovne Resnice. S spoznanjem Gospodovih materialnih energij ter pičlim ali nikakršnim znanjem o Njegovih duhovnih energijah pa spoznamo Paramātmo. Zato sta tako spoznanje Brahmana kot Paramātme le delni spoznanji Absolutne Resnice. Ko pa po odstranitvi hiraṇmaya-pātre v polnem veličastju spoznamo Vsevišnjo Božansko Osebnost, Śrī Kṛṣṇo, se zavemo vāsudevaḥ sarvam iti: Gospod Śrī Kṛṣṇa, znan kot Vāsudeva, je vse – Brahman, Paramātmā in Bhagavān. Kot Bhagavān je korenina, Brahman in Paramātmā pa sta Njegovi veji.

   Bhagavad-gītā (6.46–47) primerjalno razčlenjuje tri vrste ljudi, ki si prizadevajo za popolnost – častilce brezosebnega Brahmana (jñānīje), Paramātme (jogije) in Gospoda Śrī Kṛṣṇe (bhakte). Pojasnjuje, da so jñānīji, ki negujejo vedsko znanje, boljši od navadnih ljudi, ki si želijo sadov svojega dela; jogiji so celo nad jñānīji; med vsemi jogiji pa je najvišji tisti, ki po svojih močeh z vsem srcem nenehno služi Gospodu. Če povzamemo, filozof je boljši od delavca, mistik je nad filozofom, med vsemi mističnimi jogiji pa je najvišji tisti, ki se posveča bhakti-yogi in ves čas služi Gospodu. Śrī Īśopaniṣad nas usmerja k takšni popolnosti.