Skip to main content

Trinajsta mantra

Trylikta mantra

Besedilo

Tekstas

anyad evāhuḥ sambhavād
anyad āhur asambhavāt
iti śuśruma dhīrāṇāṁ
ye nas tad vicacakṣire
anyad evāhuḥ sambhavād
anyad āhur asambhavāt
iti śuśruma dhīrāṇāṁ
ye nas tad vicacakṣire

Synonyms

Synonyms

anyat — drugačen; eva — vsekakor; āhuḥ — rečeno je; sambhavāt — s čaščenjem Vsevišnjega Gospoda, vzroka vseh vzrokov; anyat — drugačen; āhuḥ — rečeno je; asambhavāt — s čaščenjem nečesa, kar ni Vsevišnji; iti — tako; śuśruma — sem slišal; dhīrāṇām — od razsodnih verodostojnih duhovnih učiteljev; ye — ki; naḥ — nam; tat — o tem; vicacakṣire — so popolno razložili.

anyat — viena; eva — tikrai; āhuḥ — pasakyta; sambhavāt — garbinant Aukščiausiąjį Viešpatį, visų priežasčių priežastį; anyat — kita; āhuḥ — pasakyta; asambhavāt — garbinant tai, kas nėra Aukščiausiasis; iti — taip; śuśruma — aš girdėjau; dhīrāṇām — iš netrikdomos dvasios autoritetų; ye — kurie; naḥ — mums; tat — šį dalyką; vicacakṣire — išsamiai paaiškino.

Translation

Translation

Razsodni verodostojni duhovni učitelji so nam jasno razložili, da nekaj dosežemo s čaščenjem vrhovnega vzroka vseh vzrokov, drugo pa s čaščenjem nečesa, kar ni vrhovno.

Pasakyta, kad vienoks rezultatas pasiekiamas garbinant aukščiausiąją visų priežasčių priežastį, bet visai kitoks – garbinant tai, kas nėra aukščiausia. Tai išgirdome iš netrikdomos dvasios autoritetų, kurie išsamiai tai paaiškino.

Purport

Purport

Ta mantra nam priporoča, naj poslušamo razsodne verodostojne duhovne učitelje – ācārye, ki se jih materialne spremembe ne dotaknejo. V nasprotnem primeru se nam duhovno znanje ne bo razodelo. Verodostojni duhovni učitelj, ki je śruti-mantre oziroma vedsko znanje prav tako slišal od svojega neomajnega ācārye, nikoli ne poučuje tistega, česar vedska književnost ne vsebuje. Bhagavad-gītā (9.25) jasno pravi, da častilci pitṛjev (prednikov) dosežejo njihove planete, grobi materialisti, ki načrtujejo, da bodo živeli v tem svetu, ostanejo tu, Božji služabniki, ki ne častijo nikogar razen Gospoda Kṛṣṇe, vrhovnega vzroka vseh vzrokov, pa odidejo k Njemu v duhovni svet. Tudi Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da s čaščenjem različnih stvari ne dosežemo istega cilja. Če častimo Vsevišnjega Gospoda, Ga bomo nedvomno dosegli in odšli v Njegovo večno prebivališče, s čaščenjem polbogov, kot sta bog Sonca ali Meseca, vsekakor dosežemo njihove planete, če si želimo ostati na tem nesrečnem planetu načrtovalnih komisij in zasilnih političnih ukrepov, pa nam tudi to lahko brez dvoma uspe.

Šioje mantroje rekomenduojama klausytis netrikdomos dvasios autoritetų. Jei žmogus nesiklauso pamokymų iš bona fide ācāryos, kurio ramybės netrikdo permainos, vykstančios materialiame pasaulyje, transcendentinis pažinimas jam neprieinamas. Bona fide dvasinis mokytojas, kuris śruti-mantras (Vedų išmintį) taip pat išgirdo iš netrikdomo ācāryos, pats nieko neprasimano ir neteigia to, kas nėra pasakyta Vedų raštuose. „Bhagavad-gītā“ (9.25) aiškiai sako, kad tie, kurie garbina pitṛus (protėvius), eina į protėvių planetas, primityvūs materialistai, norintys likti šiame pasaulyje, gimsta jame, o Viešpaties bhaktai, garbinantys vien Viešpatį Kṛṣṇą, aukščiausiąją visų priežasčių priežastį, pasiekia Jį dvasiniame danguje. Ši „Śrī Īśopaniṣados“ mantra patvirtina ir tą mintį, kad skirtingi garbinimo būdai teikia skirtingus rezultatus. Garbindami Aukščiausiąjį Viešpatį, mes pasieksime Jį amžinoje Jo buveinėje, o jei garbinsime pusdievius – Saulės ar Mėnulio dievus, be abejonių, pasieksime jų valdomas planetas. Tačiau jei trokštame pasilikti mūsų apgailėtinoje planetoje su visais mūsų plano komitetais ir plyšių kaišymo politika, suprantama, galime padaryti ir tai.

   Nikjer v verodostojnih svetih spisih ne piše, da lahko navsezadnje dosežemo isti cilj, ne glede na to, kaj počnemo ali koga častimo. Take nespametne domneve ponujajo samooklicani »duhovni učitelji«, ki niso povezani s paramparā (verodostojnim sistemom nasledstva duhovnih učiteljev). Verodostojni duhovni učitelj ne more trditi, da vse poti vodijo k istemu cilju in da je ta dosegljiv vsakomur, ki svojevoljno časti polbogove, Vsevišnjega oziroma kogar koli že. Vsak navaden človek zlahka razume, da lahko pridemo v določen kraj samo z ustrezno vozovnico. Z vozovnico do Kalkute ne bomo prišli v Bombaj. Tako imenovani duhovni učitelji pa pravijo, da nas prav vsaka pot pripelje k najvišjemu cilju. Posvetne in polovičarske ponudbe privlačijo veliko bedakov, ki jih izmišljena pot duhovnega spoznavanja navdaja z napuhom. Toda vedske zapovedi jih ne podpirajo. Dokler ne sprejmemo znanja od verodostojnega duhovnega učitelja, ki prihaja iz priznanega nasledstva duhovnih učiteljev, ne moremo dobiti ničesar resnično pristnega. Kṛṣṇa pravi Arjuni v Bhagavad-gīti (4.2):

Autentiškuose šventraščiuose nesurasime tvirtinimo, kad visi galų gale ateis į vieną tikslą, nesvarbu, kas ką veikia ir kam lenkiasi. Tas kvailas teorijas skleidžia tik apsišaukėliai „dvasiniai mokytojai“, neturintys nieko bendra su parampara, autentiška mokinių sekos sistema. Bona fide dvasinis mokytojas niekada nepasakys, kad visi keliai veda į tą patį tikslą ir kad nesvarbu, kaip ir kam lenktis – pusdieviui, Aukščiausiajam ar dar kam nors. Visiems juk aišku, kad pasiekti kelionės tikslą tegalima įsigijus bilietą iki norimos stotelės. Žmogus, nusipirkęs bilietą į Kalkutą, nuvyks į Kalkutą, bet ne į Bombėjų. Tuo tarpu vadinamieji „dvasiniai mokytojai“ sako, kad bet kuris kelias atves į galutinį tikslą. Tokios pasaulietinės, kompromisinės idėjos patraukia daug tamsuolių, kurie didžiuojasi prasimanytais dvasinio tobulėjimo metodais. Tačiau Vedos tam nepritaria. Jeigu žmogus gavo žinias iš netikro dvasinio mokytojo, kuris nepriklauso autoritetingai mokinių sekai, jis negali pasiekti apčiuopiamų rezultatų. „Bhagavad-gītoje“ (4.2) Kṛṣṇa sako Arjunai:

evaṁ paramparā-prāptam
imaṁ rājarṣayo viduḥ
sa kāleneha mahatā
yogo naṣṭaḥ parantapa
evaṁ paramparā-prāptam
imaṁ rājarṣayo viduḥ
sa kāleneha mahatā
yogo naṣṭaḥ parantapa

»Ta najvišja znanost se je prenašala po nasledstvu duhovnih učiteljev in tudi sveti kralji so jo tako spoznali. Sčasoma pa se je nasledstvo duhovnih učiteljev prekinilo, zato se je znanost v svoji izvorni obliki na videz izgubila.«

„Šis aukščiausiasis mokslas pasiekė mus mokinių seka ir šitaip jį patyrė visi šventieji karaliai. Tačiau ilgainiui seka nutrūko, ir dabar, atrodo, šis mokymas bus prarastas.“

   Gospod Śrī Kṛṣṇa je prišel na zemljo, ker so se načela bhakti-yoge, ki jih je opredelil v Bhagavad-gīti, popačila. Zato je moral znova vzpostaviti sistem duhovnega nasledstva začenši z Arjuno, ki je bil Njegov bhakta in najzaupnejši prijatelj. Arjuna je lahko razumel načela Bhagavad-gīte le zaradi teh dveh lastnosti, kar mu je Gospod tudi jasno povedal (Bhagavad-gītā 4.3). Gīto lahko torej razume samo Gospodov bhakta in prijatelj. Če jo resnično hočemo doumeti, moramo hoditi po Arjunovi poti.

Tuo metu, kai Viešpats Śrī Kṛṣṇa apsireiškė žemėje, „Bhagavad-gītoje“ išdėstyti bhakti-yogos principai buvo iškraipyti. Todėl Viešpats turėjo atkurti mokinių seką ir jos pradininku pasirinko Arjuną, artimiausią Savo draugą ir bhaktą. Viešpats aiškiai pasakė Arjunai (BG 4.3), kad „Bhagavad-gītos“ tiesos yra suprantamos jam todėl, kad Arjuna yra Viešpaties draugas ir bhaktas. Kitaip sakant, tas, kuris nėra Viešpaties draugas ir bhaktas, „Gītos“ nesupras. Tai taip pat reiškia, kad suprasti „Bhagavad-gītą“ tegalima einant Arjunos pėdomis.

   Dandanes obstaja veliko komentatorjev in prevajalcev tega vzvišenega pogovora, ki pa jim ni mar za Gospoda Kṛṣṇo ali Arjuno. Verze Bhagavad-gīte pojasnjujejo po svoje in v njenem imenu postavljajo cel kup bedastih domnev. Taki komentatorji ne verjamejo ne v Śrī Kṛṣṇo ne v Njegovo večno prebivališče, kako naj torej razlagajo Bhagavad-gīto?

Mūsų laikais nemažai yra ir tokių, kurie, neturėdami nieko bendra su Viešpačiu Kṛṣṇa ir Arjuna, verčia šį didingą dialogą ir kuria įvairias interpretacijas. Tokie interpretuotojai savaip aiškina „Bhagavad-gītos“ tekstus ir šventraščių vardu skelbia visokiausias nesąmones. Jie netiki nei Śrī Kṛṣṇa, nei amžinos Jo buveinės egzistavimu. Tad ar gali jie aiškinti „Bhagavad-gītą“?

   Kṛṣṇa jasno pravi, da polbogove za neznatne koristi častijo le tisti, ki so izgubili razum (Bhagavad-gītā 7.20, 23). Nazadnje nam svetuje, naj se odrečemo vsem vrstam čaščenja in se popolnoma predamo samo Njemu (Bhagavad-gītā 18.66). Tako neomajno vero v Vsevišnjega Gospoda imajo lahko le tisti, ki so se očistili posledic vseh grehov – drugi pa še naprej lebdijo na materialni ravni, se posvečajo ničvrednemu čaščenju in pod lažnim vtisom, da vse poti vodijo k istemu cilju, zgrešijo pravo smer.

Kṛṣṇa aiškiai sako, kad tik praradusieji sveiką nuovoką garbina pusdievius, tikėdamiesi iš jų menkų malonių (BG 7.20, 23). Knygos pabaigoje Kṛṣṇa pataria atsisakyti visų kitų kelių bei garbinimo būdų ir visiškai atsiduoti Jam (BG 18.66). Tačiau tvirtai tikėti Aukščiausiąjį Viešpatį gali tik žmonės, visiškai nusiplovę nuodėmes. O kiti toliau blaškysis po materialųjį pasaulį, įsikibę nevykusių garbinimo formų, ir išklys iš teisingo kelio, klaidingai manydami, kad visi keliai veda į vieną tikslą.

   Beseda sambhavāt (»s čaščenjem vrhovnega vzroka«) je v tej mantri Śrī Īśopaniṣad zelo pomembna. Gospod Kṛṣṇa je izvorna Božanska Osebnost in vse, kar obstaja, izvira iz Njega. V Bhagavad-gīti (10.8) Gospod pravi:

Šioje mantroje labai svarbi reikšmė tenka žodžiui sambhavāt – „garbinant aukščiausiąją priežastį.“ Viešpats Kṛṣṇa yra pirmapradis Dievo Asmuo, ir visa būtis yra kilusi iš Jo. „Bhagavad-gītoje“ (10.8) Viešpats sako:

ahaṁ sarvasya prabhavo
mattaḥ sarvaṁ pravartate
iti matvā bhajante māṁ
budhā bhāva-samanvitāḥ
ahaṁ sarvasya prabhavo
mattaḥ sarvaṁ pravartate
iti matvā bhajante māṁ
budhā bhāva-samanvitāḥ

»Jaz sem vir vseh duhovnih in materialnih svetov. Vse izhaja iz Mene. Modreci, ki to dobro vedo, Mi služijo z ljubeznijo in vdanostjo ter Me častijo z vsem srcem.«

„Aš – dvasinių ir materialiųjų pasaulių pradžia. Viskas kyla iš Manęs. Išmintingieji, gerai suvokiantys tai, su atsidavimu tarnauja Man ir garbina Mane iš visos širdies.“

   Tukaj se sam Gospod ustrezno opiše. Besedi sarvasya prabhavaḥ kažeta, da je Kṛṣṇa ustvaril vse, tudi tri glavna božanstva materialnega sveta – Brahmo, Viṣṇuja in Śivo. Zato je stvarnik vsega, kar obstaja v materialnih in duhovnih svetovih. Tudi Atharva Veda (Gopāla-tāpanī Upaniṣad 1.24) pravi: »Gospod Śrī Kṛṣṇa je obstajal, še preden je ustvaril Brahmo, in On sam ga je razsvetlil z vedskim znanjem«. Nekaj podobnega piše v Nārāyaṇa Upaniṣad (1): »Nato si je Vsevišnji Gospod Nārāyaṇa zaželel ustvariti vsa živa bitja. Iz Njega se je rodil Brahmā, ustvaril je vse prajāpatije, Indro, osem vasujev, enajst ruder in dvanajst Āditij.« Ker je Nārāyaṇa popolna emanacija Gospoda Kṛṣṇe, se ne razlikujeta. Nārāyaṇa Upaniṣad (4) še pravi: »Devakījin sin (Kṛṣṇa) je Vsevišnji Gospod«. Da se Nārāyaṇa ne razlikuje od vrhovnega vzroka, je sprejel in potrdil tudi Śrīpāda Śaṅkarācārya, čeprav ni pripadal vaiṣṇavskemu oziroma personalističnemu izročilu. V Atharva Vedi (Mahā Upaniṣad 1) piše: »Na začetku, ko ni bilo ne Brahme ne Śive, niti ognja niti vode, ne zvezd, ne Sonca, ne Meseca, je obstajal samo Nārāyaṇa. Gospod ne ostane sam, temveč ustvarja po Svoji volji«. Sam Kṛṣṇa pravi v Mokṣa-dharmi: »Ustvaril sem prajāpatije in rudre. Ker jih prekriva Moja slepilna energija, Me ne morejo zares spoznati«. Tudi Varāha Purāṇa pravi: »Nārāyaṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in iz Njega se je pojavil štiriglavi Brahmā, pa tudi Rudra, ki je pozneje postal vseveden«.

Šiame posme Aukščiausiasis Viešpats labai tiksliai aprašo Save. Žodžiai sarvasya prabhavaḥ nurodo, kad Kṛṣṇa sukūrė visus mus, įskaitant Brahmą, Viṣṇu ir Śivą. Kadangi šias tris svarbiausias materialaus pasaulio dievybes sukūrė Viešpats, Jis yra visko, kas egzistuoja materialiame ir dvasiniame pasauliuose, kūrėjas. „Atharva Vedoje“ („Gopāla-tāpanī Upaniṣada“ 1.24) rasime tokius pat žodžius: „Tai Viešpats Kṛṣṇa egzistavo prieš Brahmos sukūrimą ir tai Jis perteikė Brahmai Vedų išmintį.“ „Nārāyaṇa Upaniṣada“ (1) taip pat sako: „Tada Aukščiausiasis Asmuo Nārāyaṇa panoro sukurti gyvąsias būtybes. Taip iš Nārāyaṇos gimė Brahmā. Nārāyaṇa sukūrė visus prajāpačius. Nārāyaṇa sukūrė Indrą. Nārāyaṇa sukūrė aštuonetą Vasu. Nārāyaṇa sukūrė vienuolika Rudrų. Nārāyaṇa sukūrė dvylika Ādityų.“ Nārāyaṇa yra pilnutinis Viešpaties Kṛṣṇos įsikūnijimas, todėl Nārāyaṇa ir Kṛṣṇa yra viena ir tas pat. Panašius žodžius rasime ir „Nārāyaṇa Upaniṣadoje“ (4): „Devakī sūnus [Kṛṣṇa] yra Aukščiausiasis Viešpats.“ Nārāyaṇos ir aukščiausiosios priežasties tapatumą pripažino ir patvirtino Śrīpāda Śaṅkarācārya, nors Śaṅkara nepriklauso vaiṣṇavų, t. y. personalistų, kultui. „Atharva Vedoje“ („Mahā Upaniṣada“ 1) taip pasakyta: „Pradžioje tebuvo Nārāyaṇa. Nebuvo nei Brahmos, nei Śivos, nei ugnies, nei vandens, nei žvaigždžių, nei saulės, nei mėnulio. Viešpats nebūna vienišas, Jis kuria, kaip Pats to nori.“ Kṛṣṇa sako „Mokṣa-dharmoje“: „Aš sukūriau prajāpačius ir Rudras. Jie nepažįsta Manęs iki galo, nes Mano iliuzinė energija temdo jų protus.“ „Varāha Purāṇoje“ pasakyta: „Nārāyaṇa – Aukščiausiasis Dievo Asmuo. Iš Jo radosi keturgalvis Brahmā, taip pat Rudra, kuris vėliau tapo visa žinančiu.“

   Vsa vedska književnost tako potrjuje, da je Nārāyaṇa oziroma Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov. Tudi Brahma-saṁhitā (5.1) pravi, da je Śrī Kṛṣṇa Govinda Vsevišnji Gospod, ki vsako živo bitje napolnjuje z radostjo in je prvobitni vzrok vseh vzrokov. Resnično učeni to sprejmejo na podlagi pričevanj velikih modrecev in Ved, zato častijo Gospoda Kṛṣṇo in Ga imajo za bistvo vsega. Ker nimajo drugega predmeta čaščenja, veljajo za budhe, resnično učene.

Taigi Vedų raštai patvirtina, kad Nārāyaṇa, arba Kṛṣṇa, yra visų priežasčių priežastis. „Brahma-saṁhitoje“ (5.1) taip pat pasakyta, kad Śrī Kṛṣṇa, Govinda, visų gyvųjų būtybių džiaugsmas ir pirminė visų priežasčių priežastis, yra Aukščiausiasis Viešpats. Iš tikrųjų mokytas žmogus žino apie tai iš liudijimų, kuriuos pateikia didieji išminčiai ir Vedos, todėl pasirenka Viešpatį Kṛṣṇą kaip vienintelį savo garbinimo objektą. Budha, arba tikrai mokytu, vadinamas žmogus, prisiekęs garbinti tik Kṛṣṇą.

   Ko od razsodnega ācārye z ljubeznijo in vdanostjo poslušamo božansko sporočilo, postanemo prepričani, da je Kṛṣṇa bistvo vsega. Brez vere in ljubezni do Gospoda Kṛṣṇe te preproste resnice ne moremo sprejeti. Brezverce Bhagavad-gītā (9.11) opisuje kot mūḍhe – bedake ali osle. Pravi, da mūḍhe Vsevišnjega Gospoda omalovažujejo, ker si niso od razsodnega ācārye pridobili popolnega znanja. Kogar vznemirjajo vrtinci materialne energije, ni sposoben za ācāryo.

Šis įsitikinimas susiformuoja, kai su tikėjimu ir meile klausomasi transcendentinės žinios iš netrikdomo ācāryos lūpų. Kas netiki Viešpačiu Kṛṣṇa ar nemyli Jo, tas neįtiki šia paprasta tiesa. Netikinčiuosius „Bhagavad-gītā“ (9.11) apibūdina žodžiu mūḍha – kvailys ar asilas. Pasakyta, kad mūḍhos išjuokia Dievo Asmenį, nes neturi išsamių žinių, kurias suteikia netrikdomi ācāryos. Ācārya negali būti tas, kurio dvasios pusiausvyrą gali sutrikdyti materialios energijos sūkurys.

   Preden je Arjuna slišal Bhagavad-gīto, je bil zaradi privrženosti družini, družbi in skupnosti ujet v vrtinec materialnega življenja. Zato je hotel postati človekoljub in posvetno nenasilen. Ko pa je od Vsevišnje Osebnosti slišal vedsko znanje Bhagavad-gīte in postal budha, si je premislil ter začel častiti Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ki je osebno poskrbel, da je prišlo do bitke na Kurukṣetri. Arjuna je Gospoda častil z bojevanjem s tako imenovanimi sorodniki. S tem je postal Gospodov čisti bhakta. Tak položaj lahko dosežemo samo s čaščenjem pravega Kṛṣṇe in ne takega, kakršnega si izmislijo nespametni ljudje, ki ne poznajo globine znanosti o Kṛṣṇi, kot jo opisujeta Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam.

Prieš išgirstant „Bhagavad-gītą“, šis materialus sūkurys išmušė iš pusiausvyros ir Arjuną, nes jis buvo prisirišęs prie savo šeimos, visuomenės ir giminės. Kitaip sakant, Arjuna norėjo būti filantropas, pasaulietis, besilaikantis prievartos nenaudojimo įžadų. Tačiau, gavęs iš Aukščiausiojo Asmens Vedų žinias, kurios išdėstytos „Bhagavad-gītoje“, Arjuna tapo budha. Jis pakeitė savo nuomonę ir ėmė garbinti Viešpatį Śrī Kṛṣṇą – tą, kuris ir sumanė Kurukṣetros mūšį. Kovodamas su savo vadinamaisiais giminaičiais, Arjuna garbino Viešpatį ir tokiu būdu tapo tyras Viešpaties bhaktas. Tai įmanoma tiktai garbinant tikrąjį, o ne tariamą „Kṛṣṇą“, kurį prasimano kvailiai, nežinantys visų mokslo apie Kṛṣṇą vingrybių, dėstomų „Bhagavad-gītoje“ ir „Śrīmad- Bhāgavatam“.

   Vedānta-sūtra pravi, da je sambhūta vir rojstva in vzdrževanja, pa tudi zajetje vsega, kar ostane po uničenju (janmādy asya yataḥ). Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k Vedānta-sūtri in delo istega ustvarjalca, trdi, da izvor vsega ni tak kot mrtev kamen, temveč je abhijña (poln zavesti). Tudi prvobitni Gospod Śrī Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti (7.26), da se popolnoma zaveda preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter da Ga nihče, niti polbogovi kot sta Śiva in Brahmā, ne pozna v celoti. Zagotovo pa Ga ne morejo resnično spoznati polizobraženi »duhovni vodje«, ki jih vznemirjajo valovi materialnega obstoja. Ti bi radi odstopili od pravih načel in za predmet čaščenja postavili ljudske množice, ne vedo pa, da je takšno čaščenje le mit, saj je množica nepopolna. Njihovi poskusi so podobni zalivanju drevesnih listov namesto korenin. Čeprav je treba zalivati korenino, vznemirjene voditelje bolj privlačijo listi. Kljub nenehnemu zalivanju listov pa se bo drevo zaradi pomanjkanja hranil posušilo.

Pasak „Vedānta-sūtros“, sambhūta – tai gimimo ir egzistencijos šaltinis bei talpykla, į kurią po sunaikinimo viskas sugrįžta (janmādy asya yataḥ). „Śrīmad-Bhāgavatam“, to paties autoriaus „Vedānta-sūtros“ komentaruose, teigiama, kad visų emanacijų šaltinis negali būti negyvas akmuo ir kad Jis yra abhijña – sąmoningas. Pirmapradis Viešpats Śrī Kṛṣṇa sako „Bhagavad-gītoje“ (7.26), kad Jis puikiai pažįsta praeitį, dabartį ir ateitį, ir kad niekas, net pusdieviai Śiva bei Brahmā, nepažįsta Jo iki galo. Be abejo, tie, kurių dvasios ramybę trikdo materialios egzistencijos bangos, negali pažinti Jo iki galo. Nemokšos „dvasiniai mokytojai“, ieškodami kompromisų, garbinimo objektu paverčia pačią žmoniją. Tačiau jie nesupranta, kad toks garbinimas apskritai neįmanomas, nes žmonija nėra tobula. Tai daryti tolygu laistyti medžio lapus, o ne jo šaknis. Laistyti reikia šaknis, tačiau ramybę praradusiems šių dienų lyderiams labiau rūpi lapai. Ir nors ant lapų be atodairos pilamas vanduo, medis džiūsta dėl drėgmės stokos.

   Śrī Īśopaniṣad nam svetuje zalivanje korenine, ki je vir vsega življenja. Služenje duši je pomembnejše od čaščenja ljudskih množic in služenja njihovim telesnim potrebam, ki nikoli ne more biti popolno. Duša je korenina, ki po zakonu karme poraja razne vrste teles. Služenje ljudem z zdravstveno in socialno oskrbo ter izobraževanjem, medtem ko ubogim živalim v klavnicah režejo vratove, ni prav nikakršno služenje duši, živemu bitju.

„Śrī Īśopaniṣada“ pataria mums laistyti šaknis, visos gyvasties šaltinį. Žmonijos garbinimas, kai tarnaujama žmonių kūnams (o tai niekada nebus tobula tarnystė), yra ne toks svarbus, kaip tarnavimas sielai. Siela – tai šaknys, kurios pagal karmos dėsnį generuoja įvairių tipų kūnus. Tarnavimas žmonėms, teikiant jiems medicininę bei socialinę pagalbą ir sudarant galimybę mokytis, negali būti laikomas pasitarnavimu sielai, gyvai būtybei, nes tuo pat metu vargšams gyvuliams skerdyklose pjaunamos gerklės.

   Zaradi rojstev, starosti, bolezni in smrti v raznih življenjskih vrstah živa bitja nenehno trpijo. Človeško življenje nam ponuja priložnost, da se že s ponovno vzpostavitvijo odnosa z Vsevišnjim Gospodom odrešimo te ujetosti. Vsevišnji (sambhūta) nas osebno prihaja poučit o modrosti, kako se Mu predati. Človeštvu resnično služimo, če ljudi učimo, kako se s popolno ljubeznijo in vnemo izročiti Vsevišnjemu Gospodu in Ga častiti. To nam v tej mantri naroča Śrī Īśopaniṣad.

Turėdama skirtingų tipų kūnus, gyva būtybė nuolat patiria materialias kančias, kurias sukelia gimimas, senatvė, ligos ir mirtis. Žmogaus gyvybės forma – tai galimybė ištrūkti iš šių spąstų. Norint tai padaryti, tereikia atkurti prarastą gyvosios būtybės ryšį su Aukščiausiuoju Viešpačiu. Viešpats Pats ateina mokyti pasiaukojimo Aukščiausiajam, sambhūtai, filosofijos. Realiai pasitarnauti žmonėms tegalima mokant juos iš visos širdies atsiduoti Aukščiausiajam Viešpačiui ir garbinti Jį kiek leidžia jėgos. Taip nurodo ši „Śrī Īśopaniṣados“ mantra.

   Preprost način čaščenja Boga v tej dobi vznemirjenj je opevanje Gospoda in poslušanje o Njem. Toda umovalci si domišljajo, da so Gospodova dejanja izmišljena – zato se jim ne posvečajo in raje v prazno žonglirajo z besedami ter odvračajo pozornost nedolžnih ljudi. Namesto da bi taki lažni duhovni voditelji poslušali o dejanjih Gospoda Kṛṣṇe, reklamirajo sebe ter svoje privržence nagovarjajo, naj opevajo njih. Dandanes se je število takih prevarantov in lažnih »Božjih« utelešenj močno povečalo, zato je čistim Gospodovim bhaktam vse težje reševati ljudske množice pred njihovo brezbožno propagando.

Pats paprasčiausias būdas garbinti Aukščiausiąjį Viešpatį mūsų neramiame amžiuje – tai klausytis pasakojimų apie Jo nepaprastus žygius ir juos šlovinti. Tačiau spekuliatyvūs mąstytojai Viešpaties žygius laiko žmogaus fantazijos vaisiumi, todėl vengia klausytis pasakojimų apie juos ir beprasmiu žodžių žaismu nori atitraukti nuo Jo naivuolių minios dėmesį. Užuot klausęsi pasakojimų apie Viešpaties Kṛṣṇos darbus, jie reklamuoja save ir skatina pasekėjus aukštinti netikrus dvasinius mokytojus. Mūsų laikais tokių apsimetėlių žymiai padaugėjo, ir tyriems Viešpaties bhaktams tapo rimta problema apsaugoti žmoniją nuo ateistinės propagandos, kurią skleidžia tokie apsimetėliai ir pseudoinkarnacijos.

   Upaniṣade nas posredno usmerjajo k prvobitnemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi, Bhagavad-gītā, ki povzema bistvo vseh Upaniṣad, pa neposredno kaže Nanj. Zato bi morali o Kṛṣṇi, kakršen je v resnici, poslušati iz Bhagavad-gīte ali Śrīmad-Bhāgavatama in si tako srce postopoma očistiti vse nesnage. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.17) pravi: »Bhakta pritegne Gospodovo pozornost s poslušanjem o Njegovih dejavnostih. Tako ga Gospod, ki je v srcu vseh živih bitij, vodi v pravo smer«. Bhagavad-gītā (10.10) to potrjuje: dadāmi buddhi-yogaṁ taṁ yena mām upayānti te.

Upaniṣados netiesiogiai kreipia mūsų dėmesį į pirminį Viešpatį Śrī Kṛṣṇą, tačiau „Bhagavad-gītā“, apibendrinanti visas Upaniṣadų idėjas, tiesiogiai nurodo į Śrī Kṛṣṇą. Todėl žmogus turėtų klausytis, ką apie Kṛṣṇą kalba „Bhagavad-gītā“ ir „Śrīmad-Bhāgavatam“, nes taip iš jo sąmonės tolydžio išnyks visokios nešvarybės. „Śrīmad- Bhāgavatam“ (1.2.17) yra sakoma: „Klausydamasis apie Viešpaties darbus, bhaktas atkreipia į save Viešpaties dėmesį. Ir Viešpats, glūdintis kiekvienos gyvos būtybės širdyje, padeda bhaktui, atitinkamai jį pamokydamas.“ Tą mintį patvirtina ir „Bhagavad-gītā“ (10.10): dadāmi buddhi-yogaṁ taṁ yena mām upayānti te.

   Gospodovo notranje vodstvo bhaktovo zavest očisti vse umazanije, ki jo povzročata strast in nevednost. Ti dve materialni lastnosti vladata vsem, ki niso bhakte. Človek se pod vplivom strasti ne more rešiti materialnih želja, pod vplivom nevednosti pa ne pozna ne sebe ne Gospoda. Taki ljudje nimajo nobenih možnosti za samospoznanje, ne glede na to, za kako pobožne se izdajajo. Bhaktam pa vpliv strasti in nevednosti po Svoji milosti odstrani Gospod. Tako se ustalijo v vrlini, ki je lastnost popolnih brāhmaṇ. Vsak se lahko usposobi za brāhmaṇo, če se pod vodstvom verodostojnega učitelja drži poti vdanega služenja Gospodu. Śrīmad-Bhāgavatam (2.4.18) še pravi:

Viešpats, pamokydamas mus iš vidaus, išvalo bhakto širdį, suterštą materialia aistra ir neišmanymu. Abhaktai yra aistros ir neišmanymo guṇų valdžioje. Aistra trukdo žmogui atsikratyti materialių troškimų, o tamsuolis žmogus negali pažinti nei savęs, nei Viešpaties. Taigi, kol žmogų veikia aistra ir neišmanymas, jis negali pažinti savęs, nors ir kaip stengtųsi atrodyti religingas. Iš Savo malonės Viešpats apsaugo bhaktą nuo aistros ir neišmanymo guṇų poveikio. Tokiu būdu bhaktas pasiekia dorybę, o tai yra tobulo brāhmaṇo požymis. Brāhmaṇu gali būti laikomas kiekvienas, kuris, vadovaujamas bona fide dvasinio mokytojo, eina atsidavimo tarnystės keliu. „Śrīmad-Bhāgavatam“ (2.4.18) irgi sako:

kirāta-hūṇāndhra-pulinda-pulkaśā
ābhīra-śumbhā yavanāḥ khasādayaḥ
ye ’nye ca pāpā yad-apāśrayāśrayāḥ
śudhyanti tasmai prabhaviṣṇave namaḥ
kirāta-hūṇāndhra-pulinda-pulkaśā
ābhīra-śumbhā yavanāḥ khasādayaḥ
ye ’nye ca pāpā yad-apāśrayāśrayāḥ
śudhyanti tasmai prabhaviṣṇave namaḥ

Tudi če je človek nizkega rodu, se lahko pod vodstvom Gospodovega čistega bhakte očisti, saj ima Gospod izjemno moč.

„Bet kuri žemos kilmės gyva esybė iš pačių nuodėmingiausių pasaulio kraštų gali tapti tyra, jeigu jai vadovauja visiškai pasikliaujantis Viešpačiu bhaktas, nes Viešpats nepaprastai galingas. Aš lenkiuosi šiam Viešpačiui.“

   Z brahmanskimi odlikami postanemo srečni in navdušeno služimo Gospodu. Znanost o Bogu se nam tako samodejno razodene. S tem znanjem se postopoma otresemo materialnih navezanosti, po Gospodovi milosti pa se naše dvomeče srce povsem zbistri. Kdor je na tej stopnji, je osvobojena duša in vidi Gospoda na vsakem koraku. To je popolnost sambhave, kot jo opisuje ta mantra Śrī Īśopaniṣad.

Kai žmogus išsiugdo brāhmaṇo ypatybes, jis tampa laimingas ir su įkvėpimu tarnauja Viešpačiui. Dievo mokslas jam tampa lengvai suprantamas. Mokydamasis apie Dievą, žmogus palengva atsikrato materialių prisirišimų, ir Viešpaties malone jo nerimstantis protas tampa skaidrus it krištolas. Pasiekęs šią pakopą, žmogus tampa išsivadavusia siela ir visur regi Viešpatį. Taip ši mantra aprašo vieną iš tobulų žmogaus būsenų, kuri vadinasi sambhavāt.