Ta mantra nam priporoča, naj poslušamo razsodne verodostojne duhovne učitelje – ācārye, ki se jih materialne spremembe ne dotaknejo. V nasprotnem primeru se nam duhovno znanje ne bo razodelo. Verodostojni duhovni učitelj, ki je śruti-mantre oziroma vedsko znanje prav tako slišal od svojega neomajnega ācārye, nikoli ne poučuje tistega, česar vedska književnost ne vsebuje. Bhagavad-gītā (9.25) jasno pravi, da častilci pitṛjev (prednikov) dosežejo njihove planete, grobi materialisti, ki načrtujejo, da bodo živeli v tem svetu, ostanejo tu, Božji služabniki, ki ne častijo nikogar razen Gospoda Kṛṣṇe, vrhovnega vzroka vseh vzrokov, pa odidejo k Njemu v duhovni svet. Tudi Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da s čaščenjem različnih stvari ne dosežemo istega cilja. Če častimo Vsevišnjega Gospoda, Ga bomo nedvomno dosegli in odšli v Njegovo večno prebivališče, s čaščenjem polbogov, kot sta bog Sonca ali Meseca, vsekakor dosežemo njihove planete, če si želimo ostati na tem nesrečnem planetu načrtovalnih komisij in zasilnih političnih ukrepov, pa nam tudi to lahko brez dvoma uspe.

   Nikjer v verodostojnih svetih spisih ne piše, da lahko navsezadnje dosežemo isti cilj, ne glede na to, kaj počnemo ali koga častimo. Take nespametne domneve ponujajo samooklicani »duhovni učitelji«, ki niso povezani s paramparā (verodostojnim sistemom nasledstva duhovnih učiteljev). Verodostojni duhovni učitelj ne more trditi, da vse poti vodijo k istemu cilju in da je ta dosegljiv vsakomur, ki svojevoljno časti polbogove, Vsevišnjega oziroma kogar koli že. Vsak navaden človek zlahka razume, da lahko pridemo v določen kraj samo z ustrezno vozovnico. Z vozovnico do Kalkute ne bomo prišli v Bombaj. Tako imenovani duhovni učitelji pa pravijo, da nas prav vsaka pot pripelje k najvišjemu cilju. Posvetne in polovičarske ponudbe privlačijo veliko bedakov, ki jih izmišljena pot duhovnega spoznavanja navdaja z napuhom. Toda vedske zapovedi jih ne podpirajo. Dokler ne sprejmemo znanja od verodostojnega duhovnega učitelja, ki prihaja iz priznanega nasledstva duhovnih učiteljev, ne moremo dobiti ničesar resnično pristnega. Kṛṣṇa pravi Arjuni v Bhagavad-gīti (4.2):

»Ta najvišja znanost se je prenašala po nasledstvu duhovnih učiteljev in tudi sveti kralji so jo tako spoznali. Sčasoma pa se je nasledstvo duhovnih učiteljev prekinilo, zato se je znanost v svoji izvorni obliki na videz izgubila.«

   Gospod Śrī Kṛṣṇa je prišel na zemljo, ker so se načela bhakti-yoge, ki jih je opredelil v Bhagavad-gīti, popačila. Zato je moral znova vzpostaviti sistem duhovnega nasledstva začenši z Arjuno, ki je bil Njegov bhakta in najzaupnejši prijatelj. Arjuna je lahko razumel načela Bhagavad-gīte le zaradi teh dveh lastnosti, kar mu je Gospod tudi jasno povedal (Bhagavad-gītā 4.3). Gīto lahko torej razume samo Gospodov bhakta in prijatelj. Če jo resnično hočemo doumeti, moramo hoditi po Arjunovi poti.

   Dandanes obstaja veliko komentatorjev in prevajalcev tega vzvišenega pogovora, ki pa jim ni mar za Gospoda Kṛṣṇo ali Arjuno. Verze Bhagavad-gīte pojasnjujejo po svoje in v njenem imenu postavljajo cel kup bedastih domnev. Taki komentatorji ne verjamejo ne v Śrī Kṛṣṇo ne v Njegovo večno prebivališče, kako naj torej razlagajo Bhagavad-gīto?

   Kṛṣṇa jasno pravi, da polbogove za neznatne koristi častijo le tisti, ki so izgubili razum (Bhagavad-gītā 7.20, 23). Nazadnje nam svetuje, naj se odrečemo vsem vrstam čaščenja in se popolnoma predamo samo Njemu (Bhagavad-gītā 18.66). Tako neomajno vero v Vsevišnjega Gospoda imajo lahko le tisti, ki so se očistili posledic vseh grehov – drugi pa še naprej lebdijo na materialni ravni, se posvečajo ničvrednemu čaščenju in pod lažnim vtisom, da vse poti vodijo k istemu cilju, zgrešijo pravo smer.

   Beseda sambhavāt (»s čaščenjem vrhovnega vzroka«) je v tej mantri Śrī Īśopaniṣad zelo pomembna. Gospod Kṛṣṇa je izvorna Božanska Osebnost in vse, kar obstaja, izvira iz Njega. V Bhagavad-gīti (10.8) Gospod pravi:

»Jaz sem vir vseh duhovnih in materialnih svetov. Vse izhaja iz Mene. Modreci, ki to dobro vedo, Mi služijo z ljubeznijo in vdanostjo ter Me častijo z vsem srcem.«

   Tukaj se sam Gospod ustrezno opiše. Besedi sarvasya prabhavaḥ kažeta, da je Kṛṣṇa ustvaril vse, tudi tri glavna božanstva materialnega sveta – Brahmo, Viṣṇuja in Śivo. Zato je stvarnik vsega, kar obstaja v materialnih in duhovnih svetovih. Tudi Atharva Veda (Gopāla-tāpanī Upaniṣad 1.24) pravi: »Gospod Śrī Kṛṣṇa je obstajal, še preden je ustvaril Brahmo, in On sam ga je razsvetlil z vedskim znanjem«. Nekaj podobnega piše v Nārāyaṇa Upaniṣad (1): »Nato si je Vsevišnji Gospod Nārāyaṇa zaželel ustvariti vsa živa bitja. Iz Njega se je rodil Brahmā, ustvaril je vse prajāpatije, Indro, osem vasujev, enajst ruder in dvanajst Āditij.« Ker je Nārāyaṇa popolna emanacija Gospoda Kṛṣṇe, se ne razlikujeta. Nārāyaṇa Upaniṣad (4) še pravi: »Devakījin sin (Kṛṣṇa) je Vsevišnji Gospod«. Da se Nārāyaṇa ne razlikuje od vrhovnega vzroka, je sprejel in potrdil tudi Śrīpāda Śaṅkarācārya, čeprav ni pripadal vaiṣṇavskemu oziroma personalističnemu izročilu. V Atharva Vedi (Mahā Upaniṣad 1) piše: »Na začetku, ko ni bilo ne Brahme ne Śive, niti ognja niti vode, ne zvezd, ne Sonca, ne Meseca, je obstajal samo Nārāyaṇa. Gospod ne ostane sam, temveč ustvarja po Svoji volji«. Sam Kṛṣṇa pravi v Mokṣa-dharmi: »Ustvaril sem prajāpatije in rudre. Ker jih prekriva Moja slepilna energija, Me ne morejo zares spoznati«. Tudi Varāha Purāṇa pravi: »Nārāyaṇa je Vsevišnja Božanska Osebnost in iz Njega se je pojavil štiriglavi Brahmā, pa tudi Rudra, ki je pozneje postal vseveden«.

   Vsa vedska književnost tako potrjuje, da je Nārāyaṇa oziroma Kṛṣṇa vzrok vseh vzrokov. Tudi Brahma-saṁhitā (5.1) pravi, da je Śrī Kṛṣṇa Govinda Vsevišnji Gospod, ki vsako živo bitje napolnjuje z radostjo in je prvobitni vzrok vseh vzrokov. Resnično učeni to sprejmejo na podlagi pričevanj velikih modrecev in Ved, zato častijo Gospoda Kṛṣṇo in Ga imajo za bistvo vsega. Ker nimajo drugega predmeta čaščenja, veljajo za budhe, resnično učene.

   Ko od razsodnega ācārye z ljubeznijo in vdanostjo poslušamo božansko sporočilo, postanemo prepričani, da je Kṛṣṇa bistvo vsega. Brez vere in ljubezni do Gospoda Kṛṣṇe te preproste resnice ne moremo sprejeti. Brezverce Bhagavad-gītā (9.11) opisuje kot mūḍhe – bedake ali osle. Pravi, da mūḍhe Vsevišnjega Gospoda omalovažujejo, ker si niso od razsodnega ācārye pridobili popolnega znanja. Kogar vznemirjajo vrtinci materialne energije, ni sposoben za ācāryo.

   Preden je Arjuna slišal Bhagavad-gīto, je bil zaradi privrženosti družini, družbi in skupnosti ujet v vrtinec materialnega življenja. Zato je hotel postati človekoljub in posvetno nenasilen. Ko pa je od Vsevišnje Osebnosti slišal vedsko znanje Bhagavad-gīte in postal budha, si je premislil ter začel častiti Gospoda Śrī Kṛṣṇo, ki je osebno poskrbel, da je prišlo do bitke na Kurukṣetri. Arjuna je Gospoda častil z bojevanjem s tako imenovanimi sorodniki. S tem je postal Gospodov čisti bhakta. Tak položaj lahko dosežemo samo s čaščenjem pravega Kṛṣṇe in ne takega, kakršnega si izmislijo nespametni ljudje, ki ne poznajo globine znanosti o Kṛṣṇi, kot jo opisujeta Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam.

   Vedānta-sūtra pravi, da je sambhūta vir rojstva in vzdrževanja, pa tudi zajetje vsega, kar ostane po uničenju (janmādy asya yataḥ). Śrīmad-Bhāgavatam, ki je naravni komentar k Vedānta-sūtri in delo istega ustvarjalca, trdi, da izvor vsega ni tak kot mrtev kamen, temveč je abhijña (poln zavesti). Tudi prvobitni Gospod Śrī Kṛṣṇa pravi v Bhagavad-gīti (7.26), da se popolnoma zaveda preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter da Ga nihče, niti polbogovi kot sta Śiva in Brahmā, ne pozna v celoti. Zagotovo pa Ga ne morejo resnično spoznati polizobraženi »duhovni vodje«, ki jih vznemirjajo valovi materialnega obstoja. Ti bi radi odstopili od pravih načel in za predmet čaščenja postavili ljudske množice, ne vedo pa, da je takšno čaščenje le mit, saj je množica nepopolna. Njihovi poskusi so podobni zalivanju drevesnih listov namesto korenin. Čeprav je treba zalivati korenino, vznemirjene voditelje bolj privlačijo listi. Kljub nenehnemu zalivanju listov pa se bo drevo zaradi pomanjkanja hranil posušilo.

   Śrī Īśopaniṣad nam svetuje zalivanje korenine, ki je vir vsega življenja. Služenje duši je pomembnejše od čaščenja ljudskih množic in služenja njihovim telesnim potrebam, ki nikoli ne more biti popolno. Duša je korenina, ki po zakonu karme poraja razne vrste teles. Služenje ljudem z zdravstveno in socialno oskrbo ter izobraževanjem, medtem ko ubogim živalim v klavnicah režejo vratove, ni prav nikakršno služenje duši, živemu bitju.

   Zaradi rojstev, starosti, bolezni in smrti v raznih življenjskih vrstah živa bitja nenehno trpijo. Človeško življenje nam ponuja priložnost, da se že s ponovno vzpostavitvijo odnosa z Vsevišnjim Gospodom odrešimo te ujetosti. Vsevišnji (sambhūta) nas osebno prihaja poučit o modrosti, kako se Mu predati. Človeštvu resnično služimo, če ljudi učimo, kako se s popolno ljubeznijo in vnemo izročiti Vsevišnjemu Gospodu in Ga častiti. To nam v tej mantri naroča Śrī Īśopaniṣad.

   Preprost način čaščenja Boga v tej dobi vznemirjenj je opevanje Gospoda in poslušanje o Njem. Toda umovalci si domišljajo, da so Gospodova dejanja izmišljena – zato se jim ne posvečajo in raje v prazno žonglirajo z besedami ter odvračajo pozornost nedolžnih ljudi. Namesto da bi taki lažni duhovni voditelji poslušali o dejanjih Gospoda Kṛṣṇe, reklamirajo sebe ter svoje privržence nagovarjajo, naj opevajo njih. Dandanes se je število takih prevarantov in lažnih »Božjih« utelešenj močno povečalo, zato je čistim Gospodovim bhaktam vse težje reševati ljudske množice pred njihovo brezbožno propagando.

   Upaniṣade nas posredno usmerjajo k prvobitnemu Gospodu Śrī Kṛṣṇi, Bhagavad-gītā, ki povzema bistvo vseh Upaniṣad, pa neposredno kaže Nanj. Zato bi morali o Kṛṣṇi, kakršen je v resnici, poslušati iz Bhagavad-gīte ali Śrīmad-Bhāgavatama in si tako srce postopoma očistiti vse nesnage. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.17) pravi: »Bhakta pritegne Gospodovo pozornost s poslušanjem o Njegovih dejavnostih. Tako ga Gospod, ki je v srcu vseh živih bitij, vodi v pravo smer«. Bhagavad-gītā (10.10) to potrjuje: dadāmi buddhi-yogaṁ taṁ yena mām upayānti te.

   Gospodovo notranje vodstvo bhaktovo zavest očisti vse umazanije, ki jo povzročata strast in nevednost. Ti dve materialni lastnosti vladata vsem, ki niso bhakte. Človek se pod vplivom strasti ne more rešiti materialnih želja, pod vplivom nevednosti pa ne pozna ne sebe ne Gospoda. Taki ljudje nimajo nobenih možnosti za samospoznanje, ne glede na to, za kako pobožne se izdajajo. Bhaktam pa vpliv strasti in nevednosti po Svoji milosti odstrani Gospod. Tako se ustalijo v vrlini, ki je lastnost popolnih brāhmaṇ. Vsak se lahko usposobi za brāhmaṇo, če se pod vodstvom verodostojnega učitelja drži poti vdanega služenja Gospodu. Śrīmad-Bhāgavatam (2.4.18) še pravi:

Tudi če je človek nizkega rodu, se lahko pod vodstvom Gospodovega čistega bhakte očisti, saj ima Gospod izjemno moč.

   Z brahmanskimi odlikami postanemo srečni in navdušeno služimo Gospodu. Znanost o Bogu se nam tako samodejno razodene. S tem znanjem se postopoma otresemo materialnih navezanosti, po Gospodovi milosti pa se naše dvomeče srce povsem zbistri. Kdor je na tej stopnji, je osvobojena duša in vidi Gospoda na vsakem koraku. To je popolnost sambhave, kot jo opisuje ta mantra Śrī Īśopaniṣad.