Skip to main content

Dvanajsta mantra

Dvylikta mantra

Besedilo

Tekstas

andhaṁ tamaḥ praviśanti
ye ’sambhūtim upāsate
tato bhūya iva te tamo
ya u sambhūtyāḿ ratāḥ
andhaṁ tamaḥ praviśanti
ye ’sambhūtim upāsate
tato bhūya iva te tamo
ya u sambhūtyāḿ ratāḥ

Synonyms

Synonyms

andham — v nevednost; tamaḥ — v temo; praviśanti — vstopijo; ye — tisti, ki; asambhūtim — polbogove; upāsate — častijo; tataḥ — podobno; bhūyaḥ — še bolj; iva — kot to; te — ti (tisti); tamaḥ — v temo; ye — ki; u — tudi; sambhūtyām — v Absolutu; ratāḥ — zaposleni.

andham — neišmanymą; tamaḥ — tamsą; praviśanti — patenka į; ye — tie, kurie; asambhūtim — pusdievius; upāsate — garbina; tataḥ — negu tai; bhūyaḥ — dar didesnį; iva — kaip tą; te — tie; tamaḥ — tamsą; ye — kurie; u — taip pat; sambhūtyām — Absoliutu; ratāḥ — užsiėmę.

Translation

Translation

Tisti, ki častijo polbogove, vstopijo v najtemnejše predele nevednosti, še globlje pa zabredejo častilci brezosebnega Absoluta.

Kas garbina pusdievius, tas eina į tamsiausias neišmanymo sritis, juo labiau tai pasakytina apie beasmenio Absoliuto garbintojus.

Purport

Purport

Sanskrtska beseda asambhūti se nanaša na tiste, ki ne morejo obstajati neodvisno. Sambhūti je Gospod, Vsevišnja Božanska Osebnost, ki je popolnoma neodvisen od česar koli. V Bhagavad-gīti (10.2) Absolutna Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa pravi:

Sanskrito žodis asambhūti taikomas tiems, kurie yra nuo ko nors priklausomi. Sambhūti – tai Absoliutusis Dievo Asmuo, kuris yra absoliučiai nuo nieko nepriklausomas. „Bhagavad-gītoje“ (10.2) Absoliutusis Dievo Asmuo, Śrī Kṛṣṇa, teigia:

na me viduḥ sura-gaṇāḥ
prabhavaṁ na maharṣayaḥ
aham ādir hi devānāṁ
maharṣīṇāṁ ca sarvaśaḥ
na me viduḥ sura-gaṇāḥ
prabhavaṁ na maharṣayaḥ
aham ādir hi devānāṁ
maharṣīṇāṁ ca sarvaśaḥ

»Niti množice polbogov niti veliki modreci ne poznajo Mojega izvora in veličastja, kajti Jaz sem v vsakem pogledu vir tako polbogov kakor modrecev.« Kṛṣṇa je torej vir moči polbogov, velikih modrecev in mistikov. Čeprav so ti zelo mogočni, je njihova moč omejena, zato ne morejo razumeti, kako se lahko Kṛṣṇa po Svoji notranji energiji pojavi v človeški podobi.

„Nei pusdievių pulkai, nei didieji išminčiai nežino Mano kilmės, turtų ir galybės, nes visais atžvilgiais Aš esu pusdievių ir išminčių pradžia.“ Taigi Kṛṣṇa yra visų galių, kuriomis Jis apdovanoja pusdievius, didžiuosius išminčius bei mistikus, šaltinis. Ir nors jiems dovanotos galios yra didžiulės, vis dėlto jos nėra absoliučios, todėl jiems nelengva suvokti, kaip Kṛṣṇa Savo vidine galia apsireiškia žmogaus pavidalu.

   Številni filozofi in veliki ṛṣiji ali mistiki skušajo s svojim neznatnim razumom razločevati med Absolutom in relativnim. S tem se lahko dokopljejo le do nikalne predstave o Absolutu, o Njem samem pa ne morejo spoznati ničesar. Opredeljevanje Absoluta samo z zanikanjem ni popolno. Človeka vodi k samosvojim predstavam o Njem in ga napelje, da si Ga zamišlja kot brezobličnega in neopredeljivega. Zanikanje lastnosti je samo obrnjena predstava relativnega materialnega sveta in zato prav tako relativna. Če si Absolut predstavljamo na ta način, lahko v najboljšem primeru dosežemo brezosebni Božji sijaj, znan kot Brahman, ne moremo pa napredovati k Bhagavānu, Božanski Osebnosti.

Daugelis filosofų bei didžiųjų ṛṣių, mistikų, menkomis savo proto galiomis stengiasi atskirti Absoliutą nuo to, kas sąlygiška. Tokie mėginimai neišvengiamai atveda juos prie negatyviosios Absoliuto sampratos, bet suvokti kokių nors pozityvių Absoliuto žymių nepadeda. Vien neigimu Absoliuto išsamiai neapibrėši. Mėginimas apibrėžti objektą neigiant verčia žmogų kurti nuosavą sampratą, ir jis jau įsivaizduoja Absoliutą, neturintį nei pavidalo, nei ypatybių. Neigiamos ypatybės – tai neiginys reliatyvių materialiųjų ypatybių, todėl šios ypatybės taip pat reliatyvios. Šitaip mėginant suvokti Absoliutą, geriausiu atveju tegalima patirti beasmenį Dievo spindėjimą, vadinamą Brahmanu, tačiau iki Bhagavāno, Dievo Asmens, pažinimo lygio pakilti neįmanoma.

   Taki umovalci ne vedo, da je Kṛṣṇa Absolutna Božanska Osebnost, da je brezosebni Brahman bleščeč sijaj Njegovega božanskega telesa ali da je Paramātmā (Nadduša) Njegova vseprežemajoča predstavnica. Prav tako se ne zavedajo, da ima Kṛṣṇova večna podoba duhovne lastnosti neminljive blaženosti in vednosti. Nesamostojni polbogovi in veliki modreci nepopolno sklepajo, da je Kṛṣṇa mogočen polbog in mislijo, da je sijaj Brahmana Absolutna Resnica. Kṛṣṇovi bhakte pa Ga zaradi predanosti in neskaljene vdanosti lahko spoznajo kot Absolutno Osebnost, iz katere vse izhaja. Zato temu viru vsega nenehno ljubeče služijo.

Šie spekuliatyvūs mąstytojai nežino, kad Absoliutusis Dievo Asmuo yra Kṛṣṇa ir kad beasmenis Brahmanas – tai akinantis Jo transcendentinio kūno švytėjimas, o Paramātmā (Supersiela) – pilnavertis visa aprėpiantis Jo aspektas. Nežino jie ir to, kad Kṛṣṇa turi amžiną transcendentinį pavidalą, kupiną amžinos palaimos ir žinojimo. Jam pavaldūs pusdieviai ir didieji išminčiai klysta, laikydami Jį galingu pusdieviu ir manydami, kad Brahmano švytėjimas ir yra Absoliučioji Tiesa. Tačiau Kṛṣṇos bhaktai, kurie tarnauja Jam, besąlygiškai Jį mylėdami, suvokia, kad Jis – Absoliutusis Asmuo ir kad viskas kyla iš Jo. Tokie bhaktai be paliovos su meile tarnauja visa ko šaltiniui, Kṛṣṇai.

   Bhagavad-gītā (7.20, 23) pravi, da samo manj razumni zmedeni ljudje, ki jih žene močna želja po zadovoljevanju čutov, častijo polbogove za minljivo olajšanje začasnih težav. Toda živo bitje se mora v celoti rešiti materialne zapletenosti, če želi doseči trajno osvoboditev in se dvigniti na duhovno raven večne blaženosti, življenja in zavedanja. Śrī Īśopaniṣad nam zato odsvetuje čaščenje nesamostojnih polbogov za začasno rešitev naših težav, saj nam ti lahko naklonijo le minljive blagoslove. Častiti bi morali Kṛṣṇo, vseprivlačno Absolutno Božansko Osebnost, ki nas lahko popolnoma osvobodi materialne ujetosti in nas odpelje nazaj domov v Božje kraljestvo.

„Bhagavad-gītoje“ (7.20, 23) dar yra pasakyta, kad pusdievius tegarbina neišmintingi paklydę žmonės, skatinami aistringo noro patirti jausminius malonumus. Taip kuriam laikui jie išsprendžia laikinas problemas. Gyva būtybė yra materijos spąstuose, todėl, norėdama pasiekti amžiną dvasinį pasaulį, kur palaima, gyvenimas ir žinojimas amžini, ji turi ištrūkti iš materijos nelaisvės.

Taigi „Śrī Īśopaniṣada“ moko mus neieškoti laikino problemų sprendimo būdo, garbinant Viešpačiui pavaldžius pusdievius, kurie tegali suteikti laikinas malones. Garbinti reikia Absoliutųjį Dievo Asmenį Kṛṣṇą, visų patraukliausiąjį, kuris gali pasiimti mus namo, atgal pas Dievą, ir visiems laikams išlaisvinti iš materialios vergijos.

   V Bhagavad-gīti (7.23) piše, da gredo častilci polbogov na planete polbogov. Mesečevi častilci gredo na Mesec, Sončevi na Sonce itd. Sodobni znanstveniki se zdaj z raketami odpravljajo na Mesec, toda njihov poskus ni nekaj novega. Razumljivo je, da želijo ljudje s svojo razvito zavestjo potovati po vesolju in doseči druge planete bodisi z vesoljskimi ladjami, mističnimi močmi ali čaščenjem polbogov. Vedski spisi pravijo, da je to mogoče na katerega koli od teh treh načinov, najobičajnejši pa je čaščenje polboga, ki vlada določenemu planetu. Tako se lahko dvignemo na Mesec, Sonce ali celo Brahmaloko, najvišji planet tega vesolja. Toda vsi planeti materialnega stvarstva so začasni. Večno obstajajo samo planeti Vaikuṇṭhe, duhovnega neba, ki jim vlada sama Vsevišnja Božanska Osebnost. Kot pravi Gospod Kṛṣṇa v Bhagavad-gīti (8.16):

„Bhagavad-gītoje“ (7.23) pasakyta, kad pusdievių garbintojai eina į pusdievių planetas, Mėnulio garbintojai patenka į Mėnulį, Saulės garbintojai – į Saulę ir panašiai. Šiuolaikiniai mokslininkai ryžtasi keliauti į Mėnulį raketomis, tačiau tokios kelionės nėra jokia naujovė. Turėdami tobulesnę sąmonę, žmonės yra linkę keliauti kosmine erdve į kitas planetas – tiek kosminiais laivais, tiek mistinių jėgų pagalba, tiek garbindami pusdievius. Vedų raštuose pasakyta, kad kitas planetas galima pasiekti bet kuriuo iš šių trijų būdų, tačiau paprasčiausias kelias – garbinti tą planetą valdantį pusdievį. Šitaip galima pasiekti Mėnulio, Saulės planetas ar net Brahmaloką, aukščiausią visatos planetą. Tačiau visos materialios visatos planetos yra laikini namai. Mūsų amžinieji namai – tai Vaikuṇṭhalokos planetos, kurios yra dvasiniame danguje. Jose viešpatauja Pats Dievo Asmuo. „Bhagavad-gītoje“ (8.16) Viešpats Kṛṣṇa sako:

ā-brahma-bhuvanāl lokāḥ
punar āvartino ’rjuna
mām upetya tu kaunteya
punar janma na vidyate
ā-brahma-bhuvanāl lokāḥ
punar āvartino ’rjuna
mām upetya tu kaunteya
punar janma na vidyate

»Vsi planeti materialnega sveta, od najvišjega do najnižjega, so mesta trpljenja, kjer se ponavljata rojstvo in smrt. Kdor doseže Moje prebivališče, o Kuntījin sin, pa se nikoli več ne rodi.«

„Kiekviena materialaus pasaulio planeta – nuo aukščiausiosios iki žemiausiosios – yra kančių kraštas, kur nuolat kartojasi gimimas ir mirtis. Tačiau tas, kuris pasiekia Mano buveinę, o Kuntī sūnau, niekada daugiau nebegimsta.“

   Śrī Īśopaniṣad nas opozarja, da ostajamo v najtemnejšem predelu vesolja, tudi če se s čaščenjem polbogov dvignemo na njihove planete. Vesolje, ki ga do polovice napolnjuje voda, kot lupina ovijajo velikanski sloji materialnih elementov; tako je podobno kokosovemu orehu. Ker je nepropustno zaprto, je v njem trda tema, zato ga morata razsvetljevati sonce in mesec. Zunaj vesolja se širi brezmejni brahmajyoti, ki ga napolnjujejo planeti Vaikuṇṭhe. Največji in najvišji planet v brahmajyotiju je Kṛṣṇaloka ali Goloka Vṛndāvana, kjer prebiva sama Vsevišnja Božanska Osebnost Śrī Kṛṣṇa. Gospod Śrī Kṛṣṇa nikoli ne zapusti Kṛṣṇaloke. Čeprav tam prebiva s Svojimi večnimi družabniki, je vseprisoten tudi v vseh materialnih in duhovnih svetovih. To smo že pojasnili v komentarju k četrti mantri. Kljub temu, da Gospod prebiva na enem mestu, je vseprisoten in je kakor sonce, ki se širi povsod, hkrati pa ne skrene iz svoje krožnice.

„Śrī Īśopaniṣada“ pabrėžia, kad nors garbindamas pusdievius žmogus ir pasiekia jų valdomas materialias planetas, jis vis tiek neištrūksta iš tamsiausios visatos srities. Visata glūdi didžiųjų materijos pradmenų kevale, tarsi kokoso riešutas. Šis apvalkalas hermetiškas, o jo viduje tvyro tiršta tamsa, todėl ten reikalinga saulės ir mėnulio šviesa. Anapus visatos driekiasi bekraštė brahmajyoti erdvė, kurioje plauko nesuskaičiuojama daugybė Vaikuṇṭhalokų. Aukščiausia planeta brahmajyoti švytėjime – Kṛṣṇaloka, arba Goloka Vṛndāvana. Tai Aukščiausiojo Dievo Asmens, Paties Kṛṣṇos, buveinė. Viešpats Śrī Kṛṣṇa niekada nekelia kojos iš Kṛṣṇalokos. Ir nors Jis gyvena Kṛṣṇalokoje su amžinaisiais Savo palydovais, sykiu Jis yra visur – tiek materialiame, tiek dvasiniame kosminiuose pasauliuose. Apie tai jau buvo pasakota ketvirtojoje mantroje. Viešpats, kaip ir Saulė, yra visur, bet kartu Jis nesitraukia iš Savo buveinės, kaip kad Saulė neišeina iš savo orbitos.

   Življenjskih težav ne moremo rešiti z letenjem na Mesec ali kak drug planet, ki je bodisi nad ali pod njim. Śrī Īśopaniṣad nam zato svetuje, naj uidemo iz tega temnega vesolja, pozabimo na vse cilje v njem in dosežemo bleščeče Božje kraljestvo. Obstaja veliko lažnih častilcev, ki so vero sprejeli samo iz želje po ugledu in slavi. Taki nespametni »verniki« se ne želijo rešiti tega sveta in se dvigniti v duhovno nebo. Pod pretvezo, da častijo Gospoda, želijo samo obdržati svoj položaj v materialnem svetu, brezbožniki in impersonalisti pa jih z razglašanjem ateističnega kulta vodijo v najhujšo temo. Brezbožniki neposredno zanikajo obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti, impersonalisti pa jih s poudarjanjem brezosebnega Gospodovega vidika podpirajo. Doslej v Śrī Īśopaniṣad še nismo naleteli na mantro, ki bi zanikala obstoj Vsevišnje Božanske Osebnosti. Ena od njih pravi, da Gospod vsakogar prehiti. Tisti, ki tekmujejo z osvajanjem planetov, so prav gotovo osebnosti – kako bi bil lahko potem Bog, ki je hitrejši od vseh, brezoseben? Brezosebno razumevanje Vsevišnjega Gospoda je le še ena od oblik nevednosti in izhaja iz nepopolnega poznavanja Absolutne Resnice.

Gyvenimo problemų negalima išspręsti kelionėmis į Mėnulį ar į kokią kitą – tiek žemesnę, tiek aukštesnę planetą. Todėl „Śrī Īśopaniṣada“ pataria mums nesivarginti ir nesiblaškyti po materialios visatos tamsybes, o pasistengti ištrūkti iš jos ir nuskrieti į šviesos kupiną Dievo karalystę. Yra nemažai nesąžiningų žmonių, kurie tampa religijos veikėjais tik dėl pripažinimo ir šlovės. Tokie netikri tikintieji neturi nė mažiausio noro ištrūkti iš šios visatos ir pakilti į dvasinį dangų. Prisidengę Viešpaties garbinimu, jie tesiekia išlaikyti savo status quo materialiame pasaulyje. Ateistai ir impersonalistai, skleisdami ateizmo kultą, veda kvailus pseudotikinčiuosius į tamsiausias sritis. Ateistai atvirai neigia Aukščiausiojo Dievo Asmens egzistavimą, o impersonalistai, akcentuodami beasmenį Aukščiausiojo Viešpaties aspektą, juos palaiko. Kol kas „Śrī Īśopaniṣadoje“ mes neaptikome nė vienos mantros, kuri neigtų Aukščiausiojo Dievo Asmens egzistavimą. Ten pasakyta, kad Jis yra visų greičiausias. Tie, kurie skuba pirmi patekti į kitas planetas, be abejonių, yra asmenybės. Ar gali būti beasmenis Viešpats, kuris yra visų greičiausias? Beasmenė Aukščiausiojo Viešpaties samprata yra viena iš neišmanymo formų, kuri gimsta netobulai suvokiant Absoliučiąją Tiesą.

   Nespametni lažni verniki in proizvajalci tako imenovanih Božjih inkarnacij, ki brez pomislekov kršijo vedske zapovedi, bodo morali v najtemnejši predel vesolja, saj zavajajo svoje privržence. Ti impersonalisti se nevednežem, ki ne poznajo vedske modrosti, v glavnem izdajajo za Božja utelešenja. Znanje v rokah takih nespametnih ljudi bi bilo hujše od same nevednosti. Impersonalisti niti polbogov ne častijo po navodilih svetih spisov. Ta priporočajo čaščenje polbogov v določenih okoliščinah, hkrati pa poudarjajo, da za to običajno ni potrebe. Bhagavad-gītā (7.23) jasno pravi, da sadovi čaščenja polbogov niso trajni. Ker je materialno vesolje začasno, je minljivo tudi vse, kar dosežemo v temi materialnega obstoja. Zato se moramo posvetiti iskanju pravega in večnega življenja.

Neišmanėliai „religijos veikėjai“, taip vadinamųjų inkarnacijų „kūrėjai“, kurie atvirai pažeidžia Vedų nurodymus, klaidina savo pasekėjus ir už tai privalo eiti į tamsiausias visatos sritis. Paprastai Dievo inkarnacijomis šie impersonalistai dedasi prieš kvailius, nesusipažinusius su Vedų išmintimi. Ir jei tokie kvailiai turi bent kiek žinių, tai jų rankose jos tampa pavojingesnės už nežinojimą. Tokie impersonalistai negarbina net pusdievių, kaip kad nurodo šventraščiai. Tam tikromis aplinkybėmis šventraščiai rekomenduoja garbinti pusdievius, tačiau tuo pačiu primena, kad šiaip jau to daryti nėra jokio reikalo. „Bhagavad-gītoje“ (7.23) aiškiai pasakyta, kad pusdievių garbinimo vaisiai laikini. Materiali visata nėra amžina, todėl visa, kas gaunama materialaus pasaulio tamsybėse, irgi yra laikina. Kyla klausimas, kaip pasiekti realų ir amžiną gyvenimą?

   Gospod pravi, da se popolnoma osvobodimo spon rojevanja in umiranja, takoj ko Ga dosežemo z vdanim služenjem (ki je edina pot do Boga). Pot osvoboditve iz krempljev materialne energije je torej v celoti odvisna od znanja in nenavezanosti, ki si ju pridobimo s služenjem Gospodu. Lažni verniki niti nimajo znanja, še manj pa so nenavezani na materialne stvari, saj si pod okriljem človekoljubnih dejavnosti, ki jih skušajo prikazati kot izpolnjevanje verskih načel, večina želi živeti v zlatih okovih materialne pogojenosti. Z igranjem verskih čustev vdano služenje Gospodu spreminjajo v cirkuško predstavo, medtem pa se vdajajo številnim nemoralnim dejanjem. Tako se izdajajo za duhovne učitelje in Božje služabnike. Taki kršilci verskih načel ne spoštujejo verodostojnih ācārij oziroma svetih učiteljev, ki izhajajo iz strogega nasledstva duhovnih učiteljev in učencev. Ne zmenijo se za vedski predpis ācāryopāsane (»vsak bi moral častiti ācāryo«) in za Kṛṣṇovo izjavo v Bhagavad-gīti (4.2) evaṁ paramparā-prāptam, da »to znanost o Bogu prejmemo po nasledstvu duhovnih učiteljev«. Namesto tega se sami postavijo za tako imenovane ācārye, čeprav se niti ne držijo načel duhovnega nasledstva, in tako zavajajo običajne ljudi.

Viešpats teigia, kad tas, kuris pasiekia Jį su atsidavimu Jam tarnaudamas (o tai vienintelis būdas prisiartinti prie Dievo Asmens), galutinai sutrauko gimimo ir mirties pančius. Kitaip sakant, išsivadavimas iš materijos gniaužtų yra visiškai pagrįstas žiniomis ir atsižadėjimu, kuris įgyjamas tarnaujant Viešpačiui. Įvairaus plauko „religijos veikėjai“ neturi nei žinių, nei yra atsižadėję materialaus gyvenimo. Daugelis jų, dangstydamiesi altruistine bei filantropine veikla ir religijos principų laikymusi, nori gyventi surakinti auksinėmis materijos grandinėmis. Jie demonstruoja netikrus religinius jausmus, t. y. užsiima parodomąja atsidavimo tarnyste ir tuo pačiu metu atlieka įvairius amoralius poelgius. Ir, nepaisant to, jie laikomi dvasiniais mokytojais ir Dievo tarnais. Tokie religinių principų laužytojai negerbia autoritetingų ācāryų, šventųjų mokytojų, kurie priklauso mokinių sekai, besivadovaujančiai labai griežtais reikalavimais. Jiems nė motais Vedų nurodymas ācāryopāsana: „Garbink ācāryą.“ Jie nepaiso ir Kṛṣṇos žodžių „Bhagavad-gītoje“ (4.2): evaṁ paramparā-prāptam – „Šis aukščiausias mokslas pasiekė mus mokinių seka.“ Klaidindami plačiąją visuomenę, jie apsimeta ācāryomis, tačiau nesilaiko ācāryoms keliamų reikalavimų.

   Ti sleparji so družbi najnevarnejši. Ker je država ločena od vere, se izognejo kazni. Ne morejo pa uiti Božjemu zakonu, saj Gospod v Bhagavad-gīti (16.19–20) jasno pravi, da zavistne demone, preoblečene v verske pridigarje, vrže v najtemnejše predele pekla. Śrī Īśopaniṣad potrjuje, da so lažni verniki po končani epizodi duhovnega učiteljstva, ki ga samo zlorabijo za čutno zadovoljevanje, na poti v najgnusnejši kraj v vesolju.

Šie sukčiai yra patys pavojingiausi žmonių visuomenės elementai. Kadangi valdžia yra bedievių rankose, valstybės įstatymai tokių apgavikų nebaudžia. Tačiau jiems nepavyks apeiti Aukščiausiojo įstatymų. „Bhagavad-gītoje“ Jis skelbia, kad pavydūs demonai, besidangstantys religijos pamokslininkų rūbais, bus nublokšti į tamsiausias pragaro sritis (BG 16.19–20). „Śrī Īśopaniṣada“ patvirtina, kad užbaigę dvasinių mokytojų „karjerą“, pasirinktą dėl jausminių malonumų, šie netikri tikintieji patenka į pačias bjauriausias visatos vietas.