Skip to main content

Enajsta mantra

Mantra Onze

Besedilo

Texte

vidyāṁ cāvidyāṁ ca yas
tad vedobhayaḿ saha
avidyayā mṛtyuṁ tīrtvā
vidyayāmṛtam aśnute
vidyāṁ cāvidyāṁ ca yas
tad vedobhayaḿ saha
avidyayā mṛtyuṁ tīrtvā
vidyayāmṛtam aśnute

Synonyms

Synonyms

vidyām — pravo znanje; ca — in; avidyām — nevednost; ca — in; yaḥ — kdor; tat — to; veda — pozna; ubhayam — oboje; saha — hkrati; avidyayā — z negovanjem nevednosti; mṛtyum — ponavljajočo se smrt; tīrtvā — preseže; vidyayā — z negovanjem znanja; amṛtam — neumrljivost; aśnute — uživa.

vidyām : la connaissance réelle ; ca : et ; avidyām : la nescience ; ca : et ; yaḥ : celui qui ; tat : cela ; veda : sait ; ubhayam : les deux ; saha : simultanément ; avidyayā : en cultivant la nescience ; mṛtyum : les morts répétées ; tīrtvā : transcendant ; vidyayā : en cultivant la connaissance ; amṛtam : l’immortalité ; aśnute : jouit de.

Translation

Translation

Le kdor vzporedno spoznava poti nevednosti in duhovnega znanja, se lahko dvigne nad vpliv ponavljajočih se rojstev in smrti ter uživa poln blagoslov neumrljivosti.

Celui qui, simultanément, peut cultiver la connaissance transcendantale et le savoir profane est seul capable d’échapper au cycle des morts et des renaissances et pourra jouir des bénédictions que confère l’immortalité.

Purport

Purport

Od začetka stvarjenja materialnega sveta si vsi prizadevamo doseči večno življenje, zakoni narave pa so tako neusmiljeni, da se nihče ne more izmakniti objemu smrti. Nihče noče umreti, ostareti ali zboleti, toda naravni zakon nikomur ne dovoli, da bi bil odporen proti tovrstnim težavam. Pred njimi nas ni rešilo niti napredno materialno znanje. Znanost lahko izumi jedrsko bombo in tako pospeši smrt, ne more pa odkriti ničesar, kar bi nas zaščitilo pred krutim prihodom starosti, bolezni in smrti.

Depuis la création de l’univers matériel, tout le monde s’efforce de vivre pour toujours, mais les lois de la nature sont d’une telle rigueur que nul n’a jamais pu échapper à la mort. Personne ne veut mourir, personne non plus ne désire vieillir ou tomber malade, mais les lois de la nature n’épargnent à personne ni la souffrance, ni la vieillesse, ni la mort. Ce problème demeure sans solution malgré les progrès de la science. Bien qu’elle ait permis à l’homme de découvrir la bombe atomique et de détruire la vie à une plus grande échelle, la science n’a pu le protéger des griffes cruelles de la maladie, de la vieillesse et de la mort.

   Purāṇe opisujejo življenje materialno zelo naprednega kralja Hiraṇyakaśipuja. Z materialnimi sposobnostmi in močjo svoje nevednosti je hotel premagati neizprosno smrt in se zato podvrgel tako strogi askezi, da je s svojimi mističnimi močmi vznemiril prebivalce vseh planetnih sestavov. Prisilil je vesoljnega stvarnika polboga Brahmo, da je sestopil k njemu. Prosil ga je za blagoslov amare, neumrljivosti. Brahmā mu je pojasnil, da mu tega blagoslova ne more dati, saj celo sam – stvarnik materialnega sveta in vladar vseh planetov – ni amara. Bhagavad-gītā (8.17) nas uči, da Brahmā sicer živi zelo dolgo, ni pa neumrljiv.

Les Purāṇas relatent les méfaits d’Hiraṇyakaśipu, un roi qui vivait à un niveau de civilisation très avancé. Croyant que ses possessions et sa science matérielles lui permettraient de vaincre la mort, il se soumit à une ascèse telle qu’il acquit des pouvoirs surnaturels qui perturbèrent tous les systèmes planétaires. Il obligea ainsi Brahmā, le premier des devas et créateur de l’univers, à venir à lui et lui demanda la faveur de devenir un amara, un être immortel. Brahmā ne put lui accorder cette bénédiction car lui-même, le régent de toutes les planètes, n’était pas immortel. Comme la Bhagavad-gītā (8.17) le confirme, la vie de Brahmā est d’une durée difficile à concevoir, mais qui n’est pas pour autant sans fin.

   Hiraṇya pomeni »zlato«, kaśipu pa »mehka postelja«. To dvoje (denar in ženske) je zanimalo zvitega kralja Hiraṇyakaśipuja, ki je z neumrljivostjo hotel v njih resnično uživati. Ker pa mu Brahmā tega ni mogel dati, ga je prosil za številne druge blagoslove, da bi tako posredno dosegel, kar je hotel. Hiraṇyakaśipu si je zaželel, da ga ne bi ubil ne človek, ne žival, ne bog, ne kakšno drugo živo bitje med 8.400.000 življenjskimi vrstami. Prosil ga je tudi, da ne bi umrl ne na kopnem, ne v zraku, ne v vodi, niti od kakršnega koli orožja. Hiraṇyakaśipu je tako nespametno mislil, da ga bo izpolnitev teh želja zavarovala pred smrtjo. Čeprav mu je Brahmā izpolnil vse te želje, ga je končno ubil Vsevišnji Gospod, ki je sestopil v pol levji pol človeški podobi kot Nṛsiṁha. Gospod ni uporabil orožja, temveč ga je ubil s Svojimi kremplji. Nṛsiṁha, to izjemno bitje, ki je presegalo vse Hiraṇyakaśipujeve predstave, ga ni pokončalo ne na kopnem, ne v zraku, ne v vodi, temveč v Svojem naročju.

Hiraṇya se traduit par « or » et kaśipu par « lit moelleux ». Voilà donc ce qui intéressait ce roi, l’argent et les femmes, et il désirait en jouir davantage en devenant immortel. Il essaya donc d’obtenir de Brahmā des bénédictions qui lui conféreraient, indirectement, l’immortalité. Il lui demanda de n’être tué ni par un homme, ni par un animal, ni par un deva, ni par aucun être appartenant aux 8 400 000 espèces vivantes. Il demanda de ne pas mourir sur la terre, dans l’air ou dans l’eau, et de n’être atteint mortellement par aucune arme. Brahmā lui accorda tout et l’insensé se crut à l’abri de la mort. Il mourut cependant, tué par la Personne Suprême sous la forme de Nṛsiṁha, un homme-lion, qui n’utilisa pour toute arme, que Ses griffes. Hiraṇyakaśipu ne fut tué ni sur le sol, ni dans l’air, ni dans l’eau, mais sur les genoux du Seigneur, dans cette forme extraordinaire que le roi démoniaque n’aurait jamais pu concevoir.

   Najpomembnejše pri tej zgodbi je, da celo Hiraṇyakaśipu, najmogočnejši materialist, kljub premišljenemu načrtovanju ni postal neumrljiv. Kaj bi lahko potem dosegli sodobni neznatni Hiraṇyakaśipuji, ki jim vsaka malenkost izjalovi načrte?

La leçon est que même Hiraṇyakaśipu, le plus puissant des matérialistes, ne put, avec ses machinations, échapper à la mort. Que dire alors des petits Hiraṇyakaśipus d’aujourd’hui, dont les plans sont déjoués à chaque instant ?

   Śrī Īśopaniṣad nas uči, naj ne poskušamo samostojno zmagati v boju za obstanek. Vsi se borijo, da bi preživeli, materialni zakoni pa so tako ostri, da se nihče ne more dvigniti nadnje. Če hočemo živeti večno, se moramo pripraviti na vrnitev k Bogu.

La Śrī Īśopaniṣad enseigne que dans le combat pour l’existence, il ne faut pas tenter de vaincre de façon unilatérale. Tout le monde lutte très fort pour sa survie, mais les lois de la nature sont si rigoureuses que nul ne peut les surmonter. Le seul chemin de l’immortalité est le retour à Dieu.

   Pot vrnitve k Bogu je drugačna znanost in naučiti se je moramo iz razodetih vedskih spisov, kot so Upaniṣade, Vedānta-sūtra, Bhagavad-gītā in Śrīmad-Bhāgavatam. Da bi na tem svetu postali srečni, po odhodu iz materialnega telesa pa dosegli večno in blaženo življenje, moramo preučevati te svete spise in si pridobiti transcendentalno znanje. Pogojeno živo bitje je pozabilo na svoj večni odnos z Bogom in je zmotno prepričano, da je njegov začasni rojstni kraj vse, kar obstaja. Gospod je po Svoji dobroti razodel zgoraj omenjene svete spise v Indiji in druge spise drugje po svetu, ker je želel pozabljivo človeštvo spomniti, da ni doma v materialnem svetu. Živo bitje je duhovno, zato je lahko srečno samo, če se vrne v duhovni dom.

La science spirituelle, qui nous permet ce retour, est une branche tout à fait distincte de l’éducation et doit être puisée dans les Écritures védiques tels les Upaniṣads, le Vedānta, la Bhagavad-gītā, et le Śrīmad-Bhāgavatam. Il nous faut donc étudier ces Écritures sacrées et acquérir la connaissance spirituelle afin d’obtenir le bonheur dans cette vie, et une existence éternellement heureuse après avoir quitté son corps. L’être conditionné oublie sa relation éternelle avec Dieu, et se méprend à accepter l’endroit où il est né comme une fin en soi. Dans Son infinie bonté, le Seigneur a donné les Écritures védiques en Inde, ainsi que d’autres Écritures en d’autres contrées, afin de rappeler aux hommes que ce monde matériel n’est pas leur véritable demeure. L’être vivant est de nature spirituelle ; il ne peut donc trouver le bonheur qu’en réintégrant sa demeure spirituelle auprès de Dieu.

   Vsevišnji Gospod pošlje Svoje verodostojne služabnike iz duhovnega kraljestva, da bi širili to sporočilo, s pomočjo katerega se lahko vrnemo k Njemu, včasih pa se s tem namenom pojavi sam. Ker smo vsa živa bitja Njegovi ljubljeni otroci, Njegovi delci, je Bogu zaradi našega nenehnega trpljenja v materialnih okoliščinah bolj hudo kot nam. Materialna nesreča nas posredno opominja, da ne spadamo v mrtvo snov. Pametna živa bitja običajno prepoznajo ta opozorila in se posvetijo negovanju vidye, božanskega znanja. Ljudje imamo za to najboljšo priložnost, in kdor ne razvija tega znanja, se imenuje narādhama, najnižji med ljudmi.

De Son royaume, Kṛṣṇa envoie Ses purs serviteurs transmettre la connaissance qui permettra aux âmes conditionnées de retourner à Lui. Mais il arrive également qu’Il descende Lui-même afin de remplir cette mission. Les êtres vivants font tous partie intégrante de Dieu, ils sont tous Ses enfants bien-aimés. Dieu est donc encore plus désolé que nous de voir nos constantes souffrances dans l’existence matérielle. Ces tourments servent à nous rappeler indirectement que nous sommes incompatibles avec la matière inerte. L’être intelligent tient généralement compte de ces avertissements et se met à cultiver la connaissance transcendantale (vidyā). La vie humaine est le terrain le plus favorable pour la culture de la connaissance spirituelle ; aussi celui qui néglige pareille opportunité est appellé narādhama, le plus déchu des hommes.

   Pot avidye oziroma napredka materialnega znanja, namenjenega zadovoljevanju čutov, vodi v krog ponavljajočih se rojstev in smrti. Ker je živo bitje duhovno, se nikoli ne rodi ali umre. Rojstvo in smrt se nanašata samo na zunanje telesno prekrivalo duše, duhovnega bitja. Smrt lahko primerjamo z odložitvijo oblačil, rojstvo pa z njihovim oblačenjem. Nespametni ljudje, povsem zatopljeni v negovanje avidye (nevednosti), se ne zmenijo za ta kruti zakon. Očarani od lepote slepilne energije, vedno znova doživljajo enako trpljenje in se iz naravnih zakonov ničesar ne naučijo.

La voie de l’avidyā, c’est-à-dire le progrès d’un savoir profane destiné à intensifier le plaisir des sens, mène à la mort et à la renaissance. L’être vivant, en réalité, du fait de sa nature spirituelle, n’est sujet ni à la naissance, ni à la mort, qui n’affectent que le corps, enveloppe de l’âme spirituelle. Mourir, c’est comme ôter un vêtement usé, et naître, en revêtir un neuf, mais ceux qui sont grossièrement absorbés dans l’accumulation du savoir matériel (avidyā), ne se soucient pas du cruel processus de la transmigration de l’âme. Ensorcelés par la beauté de l’énergie illusoire, ils retrouvent vie après vie les mêmes souffrances, sans tirer aucun parti des leçons que leur donnent les lois de la nature.

   Ljudje se moramo zato nujno posvetiti negovanju vidye, transcendentalnega znanja. Čutno uživanje v bolni materialni pogojenosti moramo kar najbolj obrzdati, saj nas sicer vodi v nevednost in smrt. Ne smemo pa si misliti, da živa bitja nimajo duhovnih čutil. Izvorna duhovna telesa živih bitij imajo vsa čutila, ki pa se zdaj izražajo v snovi in jih prekrivata telo in um. Delovanje duhovnih čutov se izkrivljeno izraža v delovanju materialnih čutov. V bolnem stanju pogojenosti se s snovjo prekrita duša, duhovno bitje, posveča materialnim dejavnostim. Pravo čutno uživanje je možno samo, če ozdravimo od materialistične bolezni in zaživimo v čistem duhovnem telesu, popolnoma osvobojenem materialne onesnaženosti. Bolnik mora ozdraveti, preden lahko s čuti spet zares uživa. Človeško življenje torej ne bi smelo biti namenjeno sprevrženemu čutnemu uživanju, temveč duhovni ozdravitvi. Poslabšanje materialne bolezni ni znamenje znanja, temveč avidye, nevednosti. Če hočemo ozdraveti, si ne bi smeli zvišati vročine s 40  C na 42,5  C, temveč bi si jo morali zbiti na normalnih 36,6  C. To bi moral biti cilj človeškega življenja. Sodobna vročična civilizacija pa je usmerjenja k povečevanju vročine, ki se je v obliki jedrske energije dvignila že na 42,5  C. Nespametni politiki medtem tarnajo, da gre lahko svet vsak hip k vragu. To je posledica razvijanja materialnega znanja in zanemarjanja najpomembnejšega vidika življenja – negovanja duhovnega znanja. Śrī Īśopaniṣad nas tukaj opozarja, naj ne hodimo po tej nevarni poti, ki vodi v smrt. Prav nasprotno – razviti bi morali kulturo duhovnega znanja in se tako popolnoma izviti iz neusmiljenega prijema smrti.

La connaissance spirituelle (vidyā) est essentielle pour l’homme. Dans cette condition maladive qu’est la vie matérielle, il doit restreindre autant que possible les plaisirs des sens car ils entraînent l’ignorance et la mort. En vérité, l’être n’est pas dénué de sens spirituels. Tout être est doté, dans sa forme spirituelle originelle, de sens spirituels qui, à l’état présent, sont voilés par le corps physique et subtil et se présentent sous la forme des sens matériels. Les activités des sens, dans l’univers matériel, ne sont qu’un reflet dénaturé de celles du monde spirituel. Dans cet état maladif, emprisonnée dans un corps matériel, l’âme se livre à des actes matériels ; elle ne pourra connaître un bonheur véritable qu’une fois soulagée de la « maladie » du matérialisme, une fois sa forme spirituelle retrouvée, purifiée de toute souillure. Un malade doit guérir avant de pouvoir jouir à nouveau de la vie. Il en est de même de l’âme. Il faut employer la vie humaine à se guérir du mal matériel et non à s’abandonner aux plaisirs pervertis des sens. Aggraver le mal n’est pas un signe de savoir, mais une preuve d’ignorance. Un malade souffrant d’une forte fièvre n’essaiera pas de la faire monter, mais bien de la ramener à la normale. Ainsi la vie humaine doit-elle permettre à l’être de faire baisser sa fièvre matérielle. Mais la civilisation moderne tend plutôt à accroître cette fièvre qui a atteint son point culminant avec l’énergie atomique ; et, pendant ce temps, des politiciens insanes clament qu’à tout moment le monde peut sombrer. Tel est le résultat du progrès des sciences matérielles au détriment du plus important, la culture du savoir spirituel. La Śrī Īśopaniṣad nous prévient donc de ne pas suivre cette dangereuse voie vers l’anéantissement, mais au contraire de cultiver la connaissance spirituelle pour échapper aux griffes de la mort.

   To pa ne pomeni, da ne bi smeli več vzdrževati telesa. Delovanja ne moremo ustaviti, prav kakor telesne temperature z zdravljenjem ne odpravimo v celoti. Lahko bi rekli, da moramo iz slabe kupčije potegniti kar največ. Pri negovanju duhovnega znanja si moramo pomagati tako s telesom kot umom – zato ju moramo za dosego svojega cilja vzdrževati. Normalno telesno temperaturo moramo vzdrževati na 36,6  C. Veliki modreci in svetniki Indije so to vedno skušali doseči z uravnoteženim razvojem duhovnega in materialnega znanja. Nikoli niso odobravali zlorabljanja človeškega razuma z obolelim zadovoljevanjem čutov.

Cela ne veut pas dire pour autant qu’il faut cesser de prendre soin de son corps. Il serait aussi déraisonnable pour l’homme de négliger ses besoins vitaux qu’il serait absurde d’essayer, pour guérir un malade, de faire tomber sa température à 0℃. Nous avons déjà dit à ce sujet qu’il fallait chercher à tirer le meilleur parti d’une mauvaise affaire en utilisant son corps et son mental pour cultiver le savoir spirituel. Pour toucher au but, l’homme a besoin d’eux et doit en prendre soin. Il faut maintenir la température à 37℃ et les grands sages de l’Inde ont toujours essayé de garder saine la société par un juste équilibre entre connaissance matérielle et connaissance spirituelle. Jamais ils ne permirent à l’homme de faire un mauvais usage de son intelligence au profit de ses sens matériels.

   Obolelo človeško delovanje, namenjeno čutnemu zadovoljevanju, Vede uravnavajo z načeli osvoboditve. Ta postopek vsebuje vero, gospodarski razvoj, zadovoljevanje čutov in osvoboditev, vendar dandanes ljudi vera in osvoboditev ne zanimata. V življenju jih zanima samo eno – čutno zadovoljevanje – in da bi dosegli svoj cilj, se posvečajo razvijanju gospodarstva. Zavedeni ljudje mislijo, da je treba vero vzdrževati, ker ta koristi gospodarskemu razvoju, ki je nujno za čutno zadovoljevanje. Držijo se določenih verskih obredov, da bi si tako po smrti zagotovili nadaljnje čutno zadovoljstvo v nebesih. To ni pravi smisel vere. Ta je v resnici namenjena samospoznanju, skrb za blagostanje pa je koristna le za vzdrževanje krepkega in zdravega telesa. Zdrav duh v zdravem telesu bi morali gojiti samo zato, da bi spoznali vidyo, pravo znanje, ki je cilj človeškega življenja. Njegov smisel ni v oslovskem garanju ali negovanju avidye, namenjene čutnemu zadovoljevanju.

L’homme possède une tendance maladive à rechercher le plaisir des sens, mais les Vedas lui donnent la méthode permettant de régler ses diverses activités matérielles de façon à atteindre la libération. Cette méthode inclut les actes de piété (dharma), la prospérité matérielle (ārtha), la satisfaction des désirs matériels (kāma) et la libération (mokṣa). Mais les actes de piété et la libération spirituelle n’intéressent plus personne de nos jours. L’homme a fait de la satisfaction de ses désirs matériels l’unique but de son existence et ne se soucie que d’arriver à la prospérité matérielle qui lui permettra d’atteindre cet objectif. Ainsi égaré, il observe des pratiques religieuses simplement parce qu’elles contribuent à l’accroissement des biens dont il a besoin pour sa jouissance sensorielle dans cette vie puis, dans la suivante, sur les planètes édéniques. Mais ce n’est pas là le but de la religion ; la piété doit nous amener à la réalisation spirituelle. Quant aux biens matériels ils ne sont requis que pour préserver la santé du corps car l’homme doit mener une vie saine et garder les pensées claires afin d’obtenir la vidyā, la vraie connaissance, but ultime de sa vie ; il n’est pas fait pour travailler comme un âne ou pour cultiver l’avidyā à seule fin de jouir de ses sens.

   Pot vidye najpopolneje opisuje Śrīmad-Bhāgavatam, ki človeka vodi k temu, da življenje posveti iskanju Absolutne Resnice. Spoznavamo jo postopoma kot Brahman, Paramātmo in končno Bhagavāna, Božansko Osebnost. Absolutno Resnico spoznajo ljudje odprtega duha, ki si z upoštevanjem osemnajstih načel Bhagavad-gīte, opisanih v komentarju k deseti mantri, pridobijo znanje in nenavezanost. Glavni namen teh načel je, da na duhovni ravni začnemo ljubeče in vdano služiti Božanski Osebnosti. Zato spodbujamo vse ljudi, naj se naučijo umetnosti vdanega služenja Gospodu.

Dans le Śrīmad-Bhāgavatam la voie de la vidyā est parfaitement présentée et guide l’homme, tout au long de sa vie, dans sa quête de la Vérité Absolue. Appliquant les dix-huit principes de la Bhagavad-gītā cités au mantradix, développant ainsi la connaissance spirituelle et le renoncement, l’homme à l’esprit ouvert peut, petit à petit, réaliser l’Absolu, d’abord en tant que Brahman, puis en tant que Paramātmā, et finalement, en tant que Bhagavān,Dieu, la Personne Suprême. L’objectif essentiel de ces dix-huit principes est d’arriver à servir le Seigneur avec amour et dévotion, dans la transcendance, un art que les hommes de toute origine sont encouragés à apprendre.

   Śrīla Rūpa Gosvāmī v Bhakti-rasāmṛta-sindhuju, ki smo ga izdali pod naslovom The Nectar of Devotion (Nektar vdanosti), opisuje zanesljivo pot k vidyi. Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.14) takole povzema razvijanje vidye:

Dans son Bhakti-rasāmṛta-sindhu, que nous avons publié sous le titre de « Nectar de la Dévotion », Śrīla Rūpa Gosvāmī a décrit la voie sûre menant à la vidyā. Quant au Śrīmad-Bhāgavatam (1.2.14), il la résume en ces mots :

tasmād ekena manasā
bhagavān sātvatāṁ patiḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
dhyeyaḥ pūjyaś ca nityadā
tasmād ekena manasā
bhagavān sātvatāṁ patiḥ
śrotavyaḥ kīrtitavyaś ca
dhyeyaḥ pūjyaś ca nityadā

»Zato bi morali s povsem osredotočeno pozornostjo nenehno poslušati o Vsevišnjem Gospodu, zaščitniku bhakt, Ga slaviti, se Ga spominjati in častiti.«

« Il faut donc constamment, l’attention concentrée, écouter ce qui a trait à Dieu, Le glorifier, L’adorer et se souvenir de Lui, la Personne Suprême et le protecteur de Ses dévots. »

   Vera, gospodarski razvoj in čutno zadovoljevanje so le razne oblike nevednosti, če jih ne usmerimo k razvijanju vdanega služenja Gospodu. To nam razodevajo naslednje mantre Śrī Īśopaniṣad.

La Śrī Īśopaniṣad démontrera ultérieurement que lorsqu’ils ne sont pas utilisés au service du Seigneur, la religion, la prospérité économique et le plaisir ne sont que différentes manifestations de l’ignorance.