Skip to main content

Mantra Quinze

Petnajsta mantra

Texte

Besedilo

hiraṇmayena pātreṇa
satyasyāpihitaṁ mukham
tat tvaṁ pūṣann apāvṛṇu
satya-dharmāya dṛṣṭaye
hiraṇmayena pātreṇa
satyasyāpihitaṁ mukham
tat tvaṁ pūṣann apāvṛṇu
satya-dharmāya dṛṣṭaye

Synonyms

Synonyms

hiraṇmayena : par une radiance dorée ; pātreṇa : par un voile éblouissant ; satyasya : de la Vérité Suprême ; apihitam : couvert ; mukham : le visage ; tat : ce voile ; tvam : Ta Personne ; pūṣan : ô Toi qui maintiens ; apāvṛṇu : aie la bonté d’ôter ; satya : pur ; dharmāya : au bhakta ; dṛṣṭaye : pour montrer.

hiraṇmayena — z zlatim sijajem; pātreṇa — s slepečim zakrivalom; satyasya — Vrhovne Resnice; apihitam — prekrit; mukham — obraz; tat — to zakrivalo; tvam — Ti; pūṣan — o vzdrževalec; apāvṛṇu — prosim, odstrani; satya — čistemu; dharmāya — bhakti; dṛṣṭaye — v pogled.

Translation

Translation

Ô mon Seigneur, maintien de toute vie, Ton éblouissante radiance me cache Ton vrai visage. Enlève, je T’en prie, ce voile de lumière, et révèle-Toi à Ton pur dévot.

O moj Gospod, vzdrževalec vseh živih bitij, slepeč sijaj zakriva Tvoje pravo obličje. Prosim, odstri to zakrivalo in se pokaži Svojemu čistemu bhakti.

Purport

Purport

Dans la Bhagavad-gītā (14.27), le Seigneur décrit ainsi l’éclatante lumière (brahmajyoti)irradiant de Sa Personne :

V Bhagavad-gīti (14.27) Gospod takole pojasnjuje Svoje žarke (brahmajyoti), slepeč sijaj Svoje podobe:

brahmaṇo hi pratiṣṭhāham
amṛtasyāvyayasya ca
śāśvatasya ca dharmasya
sukhasyaikāntikasya ca
brahmaṇo hi pratiṣṭhāham
amṛtasyāvyayasya ca
śāśvatasya ca dharmasya
sukhasyaikāntikasya ca

« Je suis la base du Brahman impersonnel, lequel est immortel, impérissable, éternel, et constitue le principe même du bonheur ultime. » Le Brahman, le Paramātmā et Bhagavān sont les trois aspects d’une même Vérité. Le Brahman en constitue l’aspect le plus facilement accessible au spiritualiste néophyte. Lorsqu’il progresse, ce dernier prend conscience du second aspect de la Vérité Absolue, le Paramātmā, puis il en réalise l’aspect ultime, Bhagavān. La Bhagavad-gītā confirme encore cela dans le septième verset du chapitre sept où Kṛṣṇa dit qu’Il est le concept ultime de la Vérité Absolue : mattaḥ parataraṁ nānyat. Kṛṣṇa est donc la source du brahmajyoti ainsi que du Paramātmā omniprésent. Un peu plus loin dans la Bhagavad-gītā (10.42), Il ajoute :

»Jaz sem osnova brezosebnega Brahmana, ki je nesmrten, neuničljiv in večen ter je izhodišče najvišje sreče.« Brahman, Paramātmā in Bhagavān so trije vidiki Absolutne Resnice. Začetniki najlažje zaznajo Brahman, Paramātmo (Naddušo) spoznajo naprednejši, spoznanje Bhagavāna pa je najvišje. To potrjuje Bhagavad-gītā (7.7), kjer Gospod Kṛṣṇa o Sebi pravi, da je najvišji vidik Absolutne Resnice: mattaḥ parataraṁ nānyat. Zato je Kṛṣṇa vir tako brahmajyotija kot vseprežemajoče Paramātme. Malo naprej v Bhagavad-gīti (10.42) Kṛṣṇa to še dodatno pojasni:

atha vā bahunaitena
kiṁ jñātena tavārjuna
viṣṭabhyāham idaṁ kṛtsnam
ekāṁśena sthito jagat
atha vā bahunaitena
kiṁ jñātena tavārjuna
viṣṭabhyāham idaṁ kṛtsnam
ekāṁśena sthito jagat

« Mais à quoi bon, ô Arjuna, tout ce détail ? D’une part infime de Ma personne, Je pénètre et soutiens l’univers tout entier. » Ce mantra de l’Īśopaniṣad appelle donc le Seigneur pūṣan, l’ultime soutien, car non seulement Il soutient l’entière manifestation cosmique grâce à Son émanation plénière, le Paramātmā omniprésent, mais Il maintient également le monde spirituel.

»Toda čemu ti bo vse to podrobno znanje, Arjuna? Z enim samim delcem Sebe prežemam in vzdržujem celotno vesolje.« Kṛṣṇa tako z eno od Svojih popolnih emanacij – vseprežemajočo Paramātmo – vzdržuje celotno materialno stvarstvo. Vzdržuje pa tudi vse pojavne oblike duhovnega sveta. Zato ta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad Gospoda naslavlja s pūṣan, vrhovni vzdrževalec.

Śrī Kṛṣṇa, la Personne Suprême, jouit d’une félicité spirituelle absolue (ānanda-mayo ’bhyāsāt). Lorsqu’Il descendit sur terre il y a 5 000 ans à Vṛndāvana, en Inde, tous Ses divertissements, depuis Sa toute petite enfance, débordaient de félicité transcendantale. Même l’anéantissement de monstres comme Agha, Baka, Pūtanā et Pralamba n’était qu’un amusement pour Lui. Il Se divertissait dans Son village avec Sa mère, Son frère et Ses amis, et lorsqu’Il jouait le rôle d’un espiègle petit chapardeur de beurre, Il les remplissait tous d’une joie céleste. Sa réputation de chapardeur de beurre n’a rien de condamnable puisqu’Il n’agissait ainsi que pour la joie de Ses purs dévots. En fait, lorsque le Seigneur Se trouvait à Vṛndāvana, toutes Ses actions avaient pour objectif le plaisir de Ses compagnons. Il a aussi créé ces divertissements pour attirer l’attention des philosophes desséchés et des « contorsionnistes », pseudo-adeptes du haṭha-yoga, vers l’aspect personnel de la Vérité Absolue.

   Śrī Kṛṣṇa, Božanska Osebnost, je vedno poln duhovne blaženosti (ānanda-mayo 'bhyāsāt) – tak je bil od vsega začetka Svojih otroških zabav, ko je pred pet tisoč leti živel v indijski vasici Vṛndāvani. Številne demone, kot so bili Agha, Baka, Pūtanā in Pralamba, je pobil za zabavo. V Vṛndāvani je užival v družbi matere, brata in prijateljev. Ko Se je vživel v vlogo nagajivega kradljivca masla, so vsi Njegovi družabniki uživali v nebeški blaženosti. Čeprav Gospod slovi kot kradljivec masla, Mu ne moremo ničesar očitati, saj je s tem Svoje čiste bhakte polnil z radostjo. Vsa Gospodova dejanja v Vṛndāvani so bila namenjena radosti Njegovih tamkajšnjih družabnikov. Gospod je ustvaril Svoje zabave, da bi pritegnil suhoparne umovalce in akrobate s tako imenovane poti haṭha-yoge, ki želijo poiskati Absolutno Resnico.

Dans le Śrīmad-Bhāgavatam (10.12.11), Śukadeva Gosvāmī commente ainsi les divertissements d’enfance du Seigneur en compagnie des jeunes pâtres de Vṛndāvana :

   Śukadeva Gosvāmī v Śrīmad-Bhāgavatamu (10.12.11) pravi o Gospodovi igri s prijatelji naslednje:

itthaṁ satāṁ brahma-sukhānubhūtyā
dāsyaṁ gatānāṁ para-daivatena
māyāśritānāṁ nara-dārakeṇa
sākaṁ vijahruḥ kṛta-puṇya-puñjāḥ
itthaṁ satāṁ brahma-sukhānubhūtyā
dāsyaṁ gatānāṁ para-daivatena
māyāśritānāṁ nara-dārakeṇa
sākaṁ vijahruḥ kṛta-puṇya-puñjāḥ

« Dieu, la Personne Absolue en qui les bhaktas reconnaissent le Seigneur Suprême qu’ils adorent dans un sentiment de service, que les jñānīs perçoivent sous la forme du Brahman impersonnel et béatifique, et que les matérialistes considèrent comme une personne ordinaire, jouait avec les jeunes pâtres de Vṛndāvana ; si ces jeunes pâtres pouvaient jouir de la présence du Seigneur, c’est grâce aux innombrables actes de piété qu’ils avaient accomplis au cours de leurs vies précédentes. »

»Vsevišnji Gospod, ki Ga jñānīji dojemajo kot blaženi brezosebni Brahman ter Mu bhakte služijo in Ga častijo kot Vsevišnjo Božansko Osebnost, posvetni ljudje pa Ga vidijo kot navadnega človeka, Se je igral s pastirčki, ki so svoj položaj dosegli s številnimi pobožnimi dejanji.«

Une relation particulière unit au Seigneur, dans un sentiment d’amour transcendantal, chacun de Ses purs dévots ; cette relation peut s’exprimer de cinq manières différentes : śānta (relation neutre ou passive), dāsya (relation unissant serviteur et maître), sakhya (relation d’amitié), vātsalya(relation unissant parents et enfants) et mādhurya (relation d’amour conjugal).

   Gospod se tako vedno posveča ljubečim transcendentalnim dejavnostim s Svojimi duhovnimi družabniki v raznih odnosih, kot so śānta (nedejaven), dāsya (služabniški), sakhya (prijateljski), vātsalya (starševski) in mādhurya (ljubezenski).

Il est dit que le Seigneur ne quitte jamais Vṛndāvana ; comment alors veille-t-Il au maintien de la création ? La Bhagavad-gītā (13.14–18) répond en disant que Kṛṣṇa pénètre partout dans l’univers matériel sous Sa forme de Paramātmā. Le Seigneur ne S’occupe pas personnellement de la création, du maintien et de la destruction de la manifestation cosmique ; Il y veille indirectement par l’entremise du Paramātmā, Son émanation plénière. Tous les êtres sont des ātmās (âmes spirituelles) et l’ātmā qui domine tous les autres est le Paramātmā, l’Âme Suprême.

   Človek bi se lahko vprašal, kako se lahko Gospod Kṛṣṇa posveti stvarjenju, če, kot pravijo, nikoli ne odide iz Vṛndāvana-dhāme. Na to odgovarja Bhagavad-gītā (13.14–18): Gospod s Svojim popolnim delom Paramātmo (Naddušo) prežema celotno materialno stvarstvo. Čeprav osebno ni povezan s stvarjenjem, vzdrževanjem in uničenjem, je kot Paramātmā vzrok vseh teh dejanj. Vsako živo bitje je ātmā (duša), vrhovna ātmā, ki vse druge nadzira, pa je Paramātmā (Nadduša).

Ce système menant à la réalisation de Dieu est une grande science. Les sāṅkhya-yogīs matérialistes ne peuvent qu’analyser dans leur méditation les vingt-quatre éléments de la nature matérielle, car ils ne savent presque rien du Seigneur, le Puruṣa ; et les spiritualistes impersonnels, eux, sont détournés de la vision de Dieu par Son éclat éblouissant, le brahmajyoti. Or, la Vérité Absolue n’est réalisée dans tous Ses aspects que par celui qui sait voir, non seulement au-delà des vingt-quatre éléments matériels, mais aussi au-delà de la radiance du brahmajyoti. C’est pourquoi, dans l’Īśopaniṣad, on prie le Seigneur d’enlever le voile éblouissant (hiraṇmaya-pātra) qui cache Sa forme personnelle. À moins d’ôter ce voile, il nous est impossible de percevoir le vrai visage de la Personne Divine et de réaliser dans Sa plénitude la Vérité Absolue.

   Ta sistem spoznavanja Boga je velika znanost. Posvetni sāṅkhya-yogīji lahko samo analizirajo štiriindvajset dejavnikov materialnega stvarjenja in meditirajo o njih, saj puruṣo (Gospoda) komaj kaj poznajo. Tiste, ki se posvečajo brezosebni duhovnosti, pa slepeč sijaj brahmajyotija samo zmede. Če hočemo v polnosti videti Absolutno Resnico, moramo predreti štiriindvajset materialnih elementov in se dvigniti tudi nad slepeči sijaj. Śrī Īśopaniṣad nas z molitvijo, naj Gospod odstrani hiraṇmaya-pātro (slepeče zakrivalo), vodi v to smer. Če Gospod Svojega zakrivala ne odstre, ne moremo nikoli uzreti pravega obličja Božanske Osebnosti in zares spoznati Absolutne Resnice.

Le Paramātmā, l’Âme Suprême sise au cœur de chaque être, est l’une des trois émanations plénières de la Personne Suprême, les viṣṇu-tattvas réunis sous le nom de puruṣa-avatāras. On l’appelle aussi Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu, et Il est le Viṣṇu de la triade Brahmā, Viṣṇu, Śiva. Garbhodakaśāyī Viṣṇu, l’Âme cosmique suprême, est la deuxième émanation plénière ; au-delà de ces deux viṣṇu-tattvas Se trouve Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu, le créateur de tous les univers. Le yoga apprend à ceux qui étudient sérieusement la science spirituelle à percevoir ces viṣṇu-tattvas après s’être élevés au-delà des vingt-quatre éléments de la nature matérielle, tandis que l’étude de la philosophie empirique les aide à réaliser le brahmajyoti impersonnel. La Bhagavad-gītā (14.27) atteste que le brahmajyoti est la radiance émanant du corps transcendantal de Kṛṣṇa et la Brahma-saṁhitā (5.40) le confirme ainsi :

    Paramātmā, eden od vidikov Vsevišnjega Gospoda, je ena od treh popolnih emanacij oziroma viṣṇu-tattev, ki jih poznamo pod skupnim imenom puruṣa-avatāre. Viṣṇu-tattva znotraj vesolja se imenuje Kṣīrodakaśāyī Viṣṇu. Med tremi glavnimi božanstvi – Brahmo, Viṣṇujem in Śivo – je On Viṣṇu in vseprežemajoča Paramātmā v vsakem posameznem živem bitju. Druga viṣṇu-tattva v vesolju je Garbhodakaśāyī Viṣṇu, skupna Nadduša vseh živih bitij. Nad tema dvema je Kāraṇodakaśāyī Viṣṇu, ki leži na Vzročnem oceanu. Ta je stvarnik vseh vesolj. Sistem joge resne učence uči, kako se po dvigu nad štiriindvajset materialnih elementov vesoljnega stvarjenja srečati z viṣṇu-tattvami. Negovanje empirične filozofije nam pomaga spoznati brezosebni brahmajyoti oziroma slepeč sijaj transcendentalnega telesa Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Da je brahmajyoti Kṛṣṇov sijaj, potrjuje Bhagavad-gītā (14.27) pa tudi Brahma-saṁhitā (5.40):

yasya prabhā prabhavato jagad-aṇḍa-koṭi-
koṭiṣv aśeṣa-vasudhādi vibhūti-bhinnam
tad brahma niṣkalam anantam aśeṣa-bhūtaṁ
govindam ādi-puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi
yasya prabhā prabhavato jagad-aṇḍa-koṭi-
koṭiṣv aśeṣa-vasudhādi vibhūti-bhinnam
tad brahma niṣkalam anantam aśeṣa-bhūtaṁ
govindam ādi-puruṣaṁ tam ahaṁ bhajāmi

« Il existe, de par les millions d’univers, d’innombrables planètes, et chacune d’elles est différente des autres en raison de sa constitution cosmique ; mais toutes se trouvent seulement dans un coin du brahmajyoti. Ce brahmajyoti n’est que la radiance émanant du corps de la Personne Suprême, Govinda, à qui je voue mon adoration. » Plusieurs mantras de la Muṇḍaka Upaniṣad (2.2.10–12) donnent encore d’autres détails sur le brahmajyoti :

»V milijonih in milijonih vesolj obstaja nešteto planetov in prav vsi so si po svoji sestavi in naravi različni. Zbrani so v kotu brahmajyotija, ki je le osebni sijaj mojega čaščenega Govinde, Vsevišnje Božanske Osebnosti.« Ta mantra Brahma-saṁhite izraža raven resničnega spoznanja Absolutne Resnice in petnajsta śruti-mantra Śrī Īśopaniṣad jo uveljavi kot pot spoznavanja. Ta mantra Īśopaniṣad je preprosta molitev h Gospodu, naj odstrani brahmajyoti, da bi lahko videli Njegovo pravo obličje. Sijaj brahmajyotija podrobno opisuje več manter Muṇḍake Upaniṣad (2.2.10–12):

hiraṇmaye pare kośe
virajaṁ brahma niṣkalam
tac chubhraṁ jyotiṣāṁ jyotis
tad yad ātma-vido viduḥ
hiraṇmaye pare kośe
virajaṁ brahma niṣkalam
tac chubhraṁ jyotiṣāṁ jyotis
tad yad ātma-vido viduḥ
na tatra sūryo bhāti na candra-tārakaṁ
nemā vidyuto bhānti kuto ’yam agniḥ
tam eva bhāntam anu bhāti sarvaṁ
tasya bhāsā sarvam idaṁ vibhāti
na tatra sūryo bhāti na candra-tārakaṁ
nemā vidyuto bhānti kuto ’yam agniḥ
tam eva bhāntam anu bhāti sarvaṁ
tasya bhāsā sarvam idaṁ vibhāti
brahmaivedam amṛtaṁ purastād brahma
paścād brahma dakṣiṇataś cottareṇa
adhaś cordhvaṁ ca prasṛtaṁ brahmai-
vedaṁ viśvam idaṁ variṣṭham
brahmaivedam amṛtaṁ purastād brahma
paścād brahma dakṣiṇataś cottareṇa
adhaś cordhvaṁ ca prasṛtaṁ brahmai-
vedaṁ viśvam idaṁ variṣṭham

« Au-delà de l’enveloppe matérielle, dans le royaume spirituel, se trouve la radiance infinie du Brahman, qui n’est aucunement souillée par la matière. Cette lumière blanche et éclatante est pour les spiritualistes la lumière d’entre les lumières. En ce royaume, il n’est nul besoin de la clarté du soleil ou de la lune, du feu ou de l’électricité. En vérité, tous les moyens de s’éclairer dans l’univers matériel ne sont que le reflet de cette lumière suprême. Ce Brahman est partout, devant, derrière, au nord, au sud, à l’est et à l’ouest, au-dessus et en dessous. En d’autres termes, sa radiance illimitée s’étend aussi bien dans les cieux matériels que dans les cieux spirituels. »

»V duhovnem kraljestvu, onkraj materialnega prekrivala, je brezmejni sijaj brezmadežnega Brahmana. Samospoznane duše razumejo, da je ta sijoča bela svetloba luč vseh luči. V tem kraljestvu ni potrebe po svetlobi sonca, meseca, ognja ali električni razsvetljavi. Resnično, vsaka svetloba v materialnem svetu je samo odsev te vrhovne luči. Brahman je spredaj in zadaj, na severu, jugu, vzhodu in zahodu, pa tudi zgoraj in spodaj. Sijaj vrhovnega Brahmana se torej širi tako po materialnem kot duhovnem nebu.«

Ce mantra de la Śrī Īśopaniṣad est donc une humble prière adressée au Seigneur pour qu’Il écarte le voile du brahmajyoti et nous permette de voir Son vrai visage.

La connaissance parfaite consiste à connaître la source du Brahman, Śrī Kṛṣṇa. Elle est contenue dans des Écritures comme le Śrīmad-Bhāgavatam, qui élabore en détail la science de la réalisation de Dieu. Śrīla Vyāsadeva, son auteur, y établit que la Vérité Absolue peut être perçue sous la forme du Brahman, du Paramātmā ou de Bhagavān selon le degré de réalisation de chacun ; mais jamais il ne décrit la Vérité Suprême comme étant le jīva, le simple être vivant. Celui-ci ne doit jamais être considéré comme la Vérité Suprême et toute-puissante ; s’il l’était, quel besoin aurait-il de prier le Seigneur pour qu’Il ôte Son voile éblouissant et montre Son vrai visage.

   Popolno znanje imamo, če poznamo Kṛṣṇo kot vir sijaja Brahmana. Pridobimo si ga lahko iz svetih spisov, kot je Śrīmad-Bhāgavatam, ki popolno opredeljujejo znanost o Kṛṣṇi. V Śrīmad-Bhāgavatamu je njegov avtor Śrīla Vyāsadeva pojasnil, da lahko Vrhovno Resnico opisujemo skladno s svojim spoznanjem kot Brahman, Paramātmo ali Bhagavāna. Śrīla Vyāsadeva nikoli ne trdi, da je jīva (navadno živo bitje) vsemogočna Vrhovna Resnica. Živega bitja nikoli ne bi smeli imeti za Boga. Če bi bilo vsemogočno, ne bi molilo h Gospodu, naj odstrani slepeče zakrivalo in pokaže Svoje pravo obličje.

En conclusion, on réalise le Brahman impersonnel lorsqu’on ignore les diverses énergies de la Vérité Absolue, et on réalise le Paramātmā lorsque l’on prend conscience de Ses énergies matérielles tout en ne connaissant pas ou très peu Ses énergies spirituelles. Ces formes de réalisation de la Vérité Absolue sont donc toutes deux incomplètes. Mais lorsqu’on est pleinement réalisé, après que le Seigneur a enlevé l’hiraṇmaya-pātra, le voile éblouissant, on comprend que Kṛṣṇa, Vāsudeva, est tout (vāsudevaḥ sarvam iti). Il est à la fois le Brahman, le Paramātmā et Bhagavān. Kṛṣṇa, ou Bhagavān, est la racine, et le Brahman et le Paramātmā sont Ses branches.

   Sklenemo lahko, da brezosebni Brahman spoznajo tisti, ki nimajo znanja o energijah Vrhovne Resnice. S spoznanjem Gospodovih materialnih energij ter pičlim ali nikakršnim znanjem o Njegovih duhovnih energijah pa spoznamo Paramātmo. Zato sta tako spoznanje Brahmana kot Paramātme le delni spoznanji Absolutne Resnice. Ko pa po odstranitvi hiraṇmaya-pātre v polnem veličastju spoznamo Vsevišnjo Božansko Osebnost, Śrī Kṛṣṇo, se zavemo vāsudevaḥ sarvam iti: Gospod Śrī Kṛṣṇa, znan kot Vāsudeva, je vse – Brahman, Paramātmā in Bhagavān. Kot Bhagavān je korenina, Brahman in Paramātmā pa sta Njegovi veji.

À ces trois degrés de réalisation correspondent trois catégories de spiritualistes : les jñānīs (ceux qui révèrent le Brahman impersonnel), les yogīs (ceux qui révèrent le Paramātmā) et les bhaktas (les dévots du Seigneur, Śrī Kṛṣṇa). La Bhagavad-gītā (6.46–47) fait une analyse comparative de ces trois catégories et précise que celui qui cultive la connaissance védique, le jñānī, est supérieur à l’homme ordinaire qui n’agit qu’en vue de jouir du fruit de ses actes ; mais le yogī surpasse le jñānī et, de tous les yogīs, celui qui sert constamment le Seigneur de tout son être (le bhakta) est le plus grand. En résumé, le philosophe est plus évolué que celui qui peine pour quelque bienfait matériel, le yogī est supérieur au philosophe et le bhakti-yogī, celui qui sert constamment le Seigneur, est le plus élevé de tous. Et c’est vers cette perfection que nous guide la Śrī Īśopaniṣad.

   Bhagavad-gītā (6.46–47) primerjalno razčlenjuje tri vrste ljudi, ki si prizadevajo za popolnost – častilce brezosebnega Brahmana (jñānīje), Paramātme (jogije) in Gospoda Śrī Kṛṣṇe (bhakte). Pojasnjuje, da so jñānīji, ki negujejo vedsko znanje, boljši od navadnih ljudi, ki si želijo sadov svojega dela; jogiji so celo nad jñānīji; med vsemi jogiji pa je najvišji tisti, ki po svojih močeh z vsem srcem nenehno služi Gospodu. Če povzamemo, filozof je boljši od delavca, mistik je nad filozofom, med vsemi mističnimi jogiji pa je najvišji tisti, ki se posveča bhakti-yogi in ves čas služi Gospodu. Śrī Īśopaniṣad nas usmerja k takšni popolnosti.